Forum
u192373
u192373
Si se kdaj vprašal, če je še kaj več, kot samo svet, ki ga poznamo?
Si kdaj strmel v razprostrane pokrajine obsijane s soncem in pomislil, da nam je še marsikaj neznano?
Si kdaj strmel v zvezde, ki so oddaljene milijarde kilometrov in se ustrašil pred širnostjo vesolja, ki nima konca?
Vsak človek ima v sebi potencial, da ga usoda izbere in iz njega naredi nekaj večjega, mogočnejšega.
Namreč človek se lahko poveže s sebi enakovrednim bitjem, ali morda celo veličastnejšim, kot bi se izrazili nekateri.

Z zmajem.
--------------------------------------------------------------------------------------------
Kratek uvod v mojo zgodbico.
Prosim vas, da boste potrpežljivi z menoj, ker najbrž ne bom uspela redno pisat nadaljevanja (busy, busy) ^^
26. april 2016
Next
26. april 2016
u199826
u199826
OMOJBOG!

TI SI NENORMALNA ŽENSKA!

Nadalju ta trenutek, onee-chan in da mi ne bi nehala. Ker ti ne bom pustila
26. april 2016
Next
26. april 2016
Strinjam se s the_*death*! Pa Next
26. april 2016
u209910
u209910
Neeext!! Yuuu, ti tok dobr pišeš
27. april 2016
u192373
u192373
“ ‘Grace?’ me je poklical Sam, in odprla sem oči. Podal mi je roko.” Solze so mi lile po licih, ko sem prebrala zadnji stavek trilogije katero sem brala ves teden na morju in pa še sedaj, ko sem bila že doma. Seveda na morju ni bilo nič pametnega za početi, še zlasti če si ujet v kampu s svojimi starši in na sploh sovražiš vse kar je povezano z morjem. In soncem. In poletjem.
Ko je zazvonil telefon sem se zdrznila. “Ravno sedaj, ko sem čustvena razvalina, vsa objokana,” sem si mislila in segla po telefonu. Bil je Nick, moj bratranec.
“Živijo Vale, imaš čas? Nujno je!”
“Kako nujno? Gori?” sem vprašala. Slišala sem ko se je zasmejal, nato pa dejal: “Nekako tako.”
“Pridem,” sem zagotovila in prekinila klic. Knjigo sem pospravila nazaj na knjižno polico in odšla iz sobe. Z Nickom sva bila v dobrih odnosih že od malih nog. Bil je star 16 let, ravno toliko kolikor sem bila jaz. To je pomenilo, da sva skupaj tičala vsa leta v vrtcu in osnovni šoli. Odločila sva se za različne srednje šole, saj sva imela drugačne ambicije. Nick je želel postati kuhar, zato se je odločil za srednjo šolo. Meni se niti ni sanjalo, kaj bi želela biti, zato sem izbrala gimnazijo, v upanju da bom v teh štirih letih odkrila, kaj bi šla študirat. Že res, da me je zanimala umetnost, vendar me starši nikoli ne bi pustili študirati v to smer, češ, da bom ostala brez službe.

Zaklela sem, ko sem skoraj padla po stopnicah. Včasih sem bila res štor. In nikoli nisem potrebovala napako še enkrat ponoviti, da sem se nekaj naučila iz nje. Ponoviti jo je bilo potrebno še približno petkrat ali šestkrat, da se razume. Odbrzela sem naprej po stopnicah in prišla do garaže. Odprla sem vrata in vame je butnil vroč poletni zrak. Zaprla sem vrata za seboj in pograbila svoje kolo bele barve z vijoličnimi in rožnatimi poudarki. Sovražila sem, kako so imele “fantovske” zadeve okusnejše barve. Sploh superge. Zadnje čase se sploh ni dalo dobiti ženske superge nevtralne barve. Zbiral si lahko med živo oranžno in fluorescentno rožnato.
Desno nogo sem zavihtela čez sedež in se odpeljala čez dvorišče. Čeprav je Nick zvenel, kot da bi še vseeno rad, da pridem k njemu čimprej, se mi ni mudilo. Ni šlo za življenje in smrt.

Pripeljala sem se k njemu in kolo naslonila na fasado njegove hiše. Hotela sem že vstopiti, pa je bilo zaklenjeno. Napadla sem zvonec in slišala sem kako je zoprn zvok odmeval po celi hiši. Svoj prst sem z zvonca umaknila šele, ko je Nick odprl vrata. Ni bil videti ravno zadovoljen. “Kaj? Kličeš me potem pa niti vrat ne pustiš odprtih?” sem ga okarala. Zavzdihnil je in mi pomignil naj stopim noter. “Z razlogom, Valentina,” je rekel. Zdel se mi je nekam čuden. Ponavadi bi mi odvrnil nekaj skrajno sarkastičnega in potem bi se že nadaljnih pet minut obkladala z žaljivkami.
Videl je moj zmeden pogled vendar ni reagiral nanj. Pokazal je na stopnice, ki so vodile v klet. “Obljubi mi, da ne boš kričala.” Nagnila sem glavo v stran: “Ti izgledam kot punca, ki kriči?”
Zasmejal se je in me prijel za roko, češ da se morava podvizati.
-----------------------------------------------------------------------------------------
Tisti citat je iz knjige Večnost, ki jo je napisala Maggie Stiefvater. Trilogijo Volkovi iz Mercy Fallsa priporočam v branje ^^

A je v redu drgač? 0.0
27. april 2016
u209910
u209910
men je fuuul všeč! sploh ta karakter Valentine hehe obožujem štoraste ljudi, ker sem tudi sama taka Next!
27. april 2016
Next
27. april 2016
u199826
u199826
Valentine ^^ na neki me spominja...

Next!
27. april 2016
neexxtt!!
-hvala za link
27. april 2016
Zakon! Next
Aja pa na nekoga me res spominja ta njen karakter,zanimanje do umetnosti pa da je štor, hm...
27. april 2016
u208800
u208800
ZAKONNN!!! Next Next Next PA NOVA BRALKA!!
27. april 2016
u192373
u192373
Odbrzela sva po temnih stopnicah in Nick je bil očitno preveč zamišljen, da bi se spomnil prižgati luč. Začela sem biti previdnejša, saj sem imela slabe izkušnje z zvitimi gležnji. S prsti sem drsela po grobi steni, temno sive barve in se čudila senzaciji v mojih prstnih blazinicah. Ko sva prispela do vrat, se je Nick za trenutek ustavil in začel: “Valentina, rad bi te predstavil…”
Moji punci? Ampak zakaj bi punco skrival v kleti?
Nick je odprl vrata in zagledala sem velik prostor, prevelik za klet, v katerem je bilo strašno temno, kljub goreči žarnici, ki je visela s stropa. Stene so gole, sivih barv z raznimi madeži in pajčevinami vsepovsod. Kljub temu sem prav dobro videla, kaj je zavzemalo večino prostora.
“… moji zmajevki.”

Smaragdno zelen zmaj je upiral vame svoje zlate oči. Oziroma zmajevka. Njene luske so se nežno bleščale v rumeni svetlobi, ki jo je oddajala žarnica. Krila je imela zložena, vendar sem lahko precenila, da so raztegnjena res ogromna. Seveda, saj so morala v zrak dvigniti mišičasto telo, pokrito s težkim oklepom lusk. Oči, niso bile edina stvar, ki je bila zlata na njej. V istem bleščečem odtenku so bila obarvana tudi opna krila, ter vzorci, ki so se ji vili okrog nog. Dolgi kremplji so ležali ob betonu in kljub razmeram, je bila videti mogočna. Nekaj je bilo na njej, nek pridih ponosa, ki je bil najbrž skupen vsem pripadnikom vrste.

Zajela sem zrak in niti sanjalo se mi ni kaj naj povem. Moje misli so odbrzele k vsem fantazijam, ki so mi bile kot namišljeni prijatelji že celo življenje, od otroštva do sedaj. Prav nikoli nisem nehala verjeti, niti enkrat nisem podvomila, da je tu še nekaj več. In ta ‘več’ je sedaj ležal pred menoj, v obliki smaragdne zmajevke.

“Pozdravljena Valentina,” je spregovorila z nežnim glasom. “Nick mi je veliko povedal o tebi.”
Njene besede so me presenetile. Sploh za to, ker še nisem čisto dojela, kaj se odgaja in nisem bila dovolj pri sebi, da bi odgovorila. Samo strmela sem vanjo in se niti nisem zavedala, da izgledam kakor idiot. “Si v redu?” me je zaskrbljeno vprašal bratranec. Uprla sem oči vanj in mu zapičila kazalec med rebra. “Govori! Imaš deset minut, da mi razložiš vse, čisto vse!” Moj glas je bil morda malce preveč jezen, vendar je bila vse to posledica razburjenja. Svojo pozornost sem spet namenila zmajevki in stopila bližje k nje. Počepnila sem, tako da je bila sedaj njena glava višja od moje. Svoj dolg vrat je sedaj še usločila, da me je lahko dobro videla. Iztegnila sem roko in se dotaknila njenega smrčka. Ni se umaknila. Pod svojimi prsti sem čutila trde, gladke luske, ki so bile na koncih nekoliko ostre. Njen dih, ki se je izvijal iz nosnic je grel moje prste. “Pozdravljena. Imaš ime?” sem vprašala. Svoj glas sem že umirila, pa tudi jaz sem bila veliko bolj mirna. Mogoče pa so zmaji delovali proti-stresno. Če je tako, potem definitivno potrebujem zmaja.
“Midori,” je odvrnila zmajevka. Zelena. Ime ji je ustrezalo. Spet sem se ozrla k Nicku: “No?”
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Sem vesela vseh lepih komentarjev, upam, da mi boste stali ob strani tudi, ko me zadane umetniška depresija
28. april 2016
To je naravnost fenomenalno! Next !
28. april 2016
Next
28. april 2016
u208800
u208800
Next
28. april 2016
u209910
u209910
Mmm ... všeč mi je. Next!
28. april 2016
u199826
u199826
Ohhh, oprosti ker sem zgrešila tole, ampak sej veš kok mam stvari v glav! Poslušam musko, tamala me obtožuje da sm pojedla čokoladnega zajčka, kar vsekakor nisem (itak :3), 4 ljudje bi se radi pogovarjali z mano, tako da oprosti, res, iz dna duše.

Ker je moje opravičilo tako dobro in sem se izjemno potrudila pri izgovarjanju mislim, da si zaslužim Next, kar takoj zdaj, ko imaš čas sedeti za računalnikom.

Next prosim.
29. april 2016
Next
29. april 2016
Neeeeeeeeeeeext čis sm padla not, ko sm začela brat...
30. april 2016
u192373
u192373
“Prejšni teden sem padel s kolesom. Pred mano je stekel pes in skušal sem ga zaobiti, vendar sem naredil presunkovit ovinek in končal na tleh. Saj poznaš tisti trenutek, ko z glavo udariš v tla in za kakšen trenutek se ne zavedaš okolice, saj tvoje telo preplavi bolečina. Tako sem nekaj trenutkov ležal na tleh, kolo pa je ukleščilo moje noge. In takrat me je opazila Midori. Skrivala se je, vendar mi je priskočila na pomoč. Ko sem se je prvič dotakniil … sva se Povezala.”
Zdaj ko je Nick to pripovedoval, sem se res spomnila, da mi je govoril, da je padel s kolesom in prav grdo rano je imel na kolenu. Na sploh je bil tisti dan zelo zmeden, sklepala sem, da zaradi udarca v glavo. Na vsak način mi je hotel povedati, da je bila sreda, čeprav je bil ponedeljek. Zdaj je vse imelo smisel. Nick je bil obupen lažnivec, sploh ko je moral kaj prikriti meni. Težko bi bila jezna nanj. Meni osebno se ni niti sanjalo, kaj bi bila prva stvar, ki bi jo naredila, če bi se pred menoj pokazal zmaj. Še vedno se mi je zdelo tako neresnično, četudi je bil eden pred menoj, popolnoma resničen.

“Povezala?” sem vprašala: “In zakaj si se skrivala Midori? Vas je veliko, zmajev?” Nick se je nasmehnil in nadaljeval: “Zmajev je še veliko. Živijo v gozdovih, kamor redko zahajajo ljudje. In vsak zmaj se lahko poveže s človekom, na edinstven način. Ta Vez, jima omogoča, da si delita misli in občutke, na nek način postaneta eno. Kateri človek dobi katerega zmaja, odloči usoda. Ni vsem namenjeno, saj je zmajev še vseeno manj kot ljudi. Ostajajo skriti, saj verjamejo, verjamemo,” se je popravil: “ da je tako bolje. Vendar pa nismo vsi enakega mišlenja. Nedavno so se povezali nekateri zmaji in ljudje, ki se nočejo več skrivati. Ravno nasprotno, verjamejo, da ljudje sami niso sposobni voditi tega sveta, da so edini primerni za to nalogo le zmaji z njihovimi ljudmi. Dolžnost Midori in mene je sedaj, da to preprečiva. Tako kot je to dolžnost vseh ostalih Povezanih in svobodnih zmajev. Seveda pa vsak prostovoljec šteje. Z Midori sva te hotela povabiti, da nam pomagaš.”

Bila sem presenečena nad njegovim govorom. Definitivno si ga je v glavi ponavljal že cel teden, da bi se bil pripravljen soočiti z menoj. In nikoli ni rekel ‘jaz’. Vedno sta bila on in Midori. Vez, o kateri je govoril, je morala biti res močna. Nekaj neverjetnega. Vendar nisem bila prepričana, da bi sama to hotela. Deliti misli z nekom … ali imaš potem sploh kaj zasebnosti?

“Kako to sploh zgleda? Se dejansko borite na življenje in smrt? Je to kakor vojna?” sem vprašala.
“Zaenkrat še ne, uporniki si še ne upajo narediti tako velikega koraka, vendar pa verjamemo, da se bo do kmalu spremenilo. Mislim, da bo potrebno preliti tudi nekaj krvi, če želimo ponovno vzpostaviti mir,” je dovrnila Midori. Pokimala sem ji, vendar pa sem imela še nešteto vprašanj: “Razumem kako se borijo zmaji, kaj pa ljudje? Je sploh način, da zmaja dejansko poškoduješ? Te luske izgledajo precej trdne.” Na to izjavo se je Nick zahehetal in nič mi ni bilo všeč kako je užival v moji nevednosti. “Imamo meče. Morda se ti zdi to dokaj staromodno orožje, vendar ti meči niso normalni. So edina stvar, ki lahko reže skozi luske. Sicer se mi upira ideja, da bi ubil drugega zmaja ampak če bo on hotel ubiti mene, potem nimam izbire,” je rekel.

“V redu, zraven sem. Ampak, ko se začne šola ne mislim špricati, ker dvomim, da mi bodo profesorji verjeli, da sem se borila z zmaji, proti drugimi zmaji.”
------------------------------------------------------------------------------------
Hvala za vse lepe komentarje ^^
01. maj 2016
Next!!!!!
01. maj 2016
u199826
u199826
Next!!
01. maj 2016
Neeeeeeeeeeeext
02. maj 2016
Next
02. maj 2016
u209910
u209910
Next malo me spominja na Eragona ... ah, rada mam zmajčke
02. maj 2016
Next
03. maj 2016
Next
03. maj 2016
u192373
u192373
“To je dobra novica. Jutri greva z Midori k drugim,” je rekel Nick in se nasmehnil. Tip je imel čudovit nasmeh in bleščeče bele zobe. Bila sem ljubosumna.
“Nista mi povedala, zakaj je bila Midori sploh tukaj, če se zmaji zadržujejo daleč stran od ljudi,” sem rekla in si zapovedala, da bo to moje zadnje vprašanje.
“Midori se je sprla s svojim bratom in je pobegnila. Sedaj se je pripravljena vrniti, skupaj s Povezanim, torej z mano.” Pokimala sem in si še zadnjikrat ogledala zmajevko. Vzdolž hrbta so se ji vile dolge bodice, vendar sem opazila, da jih pri krilih, nad sprednjimi nogami ni. Stopila sem bližje in pokazala na tisto mesto: “Je to…?” Nick je pokimal: “Ja, je. Nisem še testiral ampak res upam, da bo moj želodec zdržal. Pomisli, leteti na zmaju, kaj niso to sanje vsakega?”
“Precej prepričana sem, da bi marsikdo raje ostal na tleh ampak to so le skrajno neumne izjeme,” sem rekla in se zasmejala.
“Torej, se dobimo jutri, kdaj, zjutraj?” sem vprašala in pokimala sta mi. “Sporoči doma, da te ne bo cel dan!” je še zaklical Nick, ko sem jima že pomahala in se zapodila ven iz kleti.

Vau, zmaji! Moje telo je kričalo zaradi vznemirjena, vse moje sanjarije, so končno postale resničnost. Ravno, ko sem že zapuščala otroške radosti, ko sem se že skušala prisiliti, da postanem bolj realna, me doleti tole. Sicer se pa sploh nisem pritoževala! Bilo je super, končno ene poletne počitnice, katere ne bom preždela v svoji sobi in umirala od dolgočasja!

Kolo sem pospravila v garažo in stekla navzgor po stopnicah. Stopnice se mi še nikoli niso zdele tako malenkostna ovira. Pridirjala sem v svojo sobo, se vrgla na stol in pograbila bel list papirja, k sebi pa potegnila peresnico. Vzela sem svinčnik in začela skicirati. Skica je bila končana v nekaj minutah. Nato sem vzela tanek črn flomaster in začela obrobljati glavne poteze skice. Ko je bil lineart končan, sem vzela radirko in vse kar je bilo narisano s svinčnikom zradirala. Nekaj časa sem opazovala nastal lineart. “Prej mi je bilo bolj všeč,” sem se zamislila in upala, da bom risbo popravila z barvanjem. Vzela sem vse odtenke zelene, ki sem jih imela in se lotila barvati. Po kakšni uri sem odložila vse barvice in preučevala dokončen izdelek. Poleg zelene zmajevke sem napisala ‘Midori’, v spodnji desni kot pa je šel moj podpis. Sliko sem potisnila na rob pisalne mize. “Ni dovolj dobro,” sem si rekla in prižgala svoj prenosnik. “Zakaj mi nič ne uspeva?” Preplavila me je umetniška depresija in svojo peresnico sem odmaknila kolikor daleč sem jo mogla in šla iskat film ali pa anime, ki bi me spravil v dobro voljo.







----------------------------------------------------------------------------
Hvala za potrpežljivost Se opravičujem če kvaliteta slike ni lih najboljš, če jo skeneram, pol vse barve zginejo >.<
14. maj 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg