Forum
Poznaš tisti občutek, ko se ti naenkrat v življenju vse podere in preprosto moraš začeti na novo? Ko veš, da si zaključil s pisanjem tega poglavja in da ni poti nazaj... Ampak ne veš, kako naprej? Ko si obtičal nekje na sredini, nekje med realnostjo, lažnim upanjem in preteklostjo... Veš, da ni druge poti kot naprej, a te vseeno vleče nazaj. Preteklost hočeš združiti s prihodnostjo in si s tem vedno znova ustvarjaš utopijo, kar pa te vleče vedno bolj navzdol, žalost, obup... Boriš se s tem, da ne izgubiš upanja v sebe, prepričuješ se, da za vsakim dežjem posije sonce, boriš se pred tem, da ne bi zapadel v depresijo.
Čez čas končno kaže, da se bodo stvari izboljšale, ustvariš si novo upanje, novo prihodnost, znova začneš verjeti v srečo. Nepopisen občutek, ko se ti zdi, da si se rodil na novo...
Ko se končno oddaljiš od obupa in se približaš sreči, se še prehitro izkaže, da se življenje ne sklada s tvojimi pričakovanji in upanji. Ko ti narediš en korak naprej, te realnost odnese dva koraka nazaj. Kakor v začaranem krogu, se ti ponovno vse podere... In spet si tam, kjer si začel, le bolečina je podvojena.
Moje ime je Lara in tako se počutim tudi jaz. Stara sem 15 let in ravno sem začela obiskovati prvi letnik gimnazije. Srednja šola mi je življenje obrnila na glavo, vse se je spremenilo... Nova šola, novi prijatelji, alkohol, prvič v življenju je moj šolski uspeh povprečen in nikakor ga ne znam izboljšati, s starši imam vedno večje probleme, hkrati pa sem začela izgubljati čustva do svojega fanta, s katerim hodim že skoraj eno leto. Moji problemi se zdijo popolnoma realni in ne bom zanikala, da tudi so. Vsak najstnik se prej ali slej spopade z njimi, pri tem pa mu pomagajo njegovi prijatelji... A glavni problem pri meni je ta, da sem drugačna. Čustva občutim močneje kot ostali, probleme vidim z drugačnega zornega kota. Seveda, če si moj prijatelj je to priročno, saj vedno znam pomagati in svetovati... A če si jaz, je to obupno. Zaradi tega ne zaupam skoraj nikomur, kajti vedno, ko ljudem povem, kako se počutim, ostanejo brez besed... Preprosto ne vedo, kaj bi mi rekli, in to me prizadane... Daje mi občutek, da ne spadam v njihovo družbo, da me ne sprejemajo, takšne kot sem. Zato se iz dneva v dan vedno bolj zapiram vase in ker si ne upam pokazati, kako se v resnici počutim, dopuščam, da me lastna čustva od znotraj ubijajo.
Ne razumite me narobe, nisem obupala nad sabo. Nisem zapadla v depresijo. A veliko v tej smeri tudi ne manjka. Nisem se še sprijaznila s tem, kdo sem, na trenutke sama sebe sovražim... A vseeno ne upam na odrešitev, ne upam na boljši jutri. Ker preprosto vem, da to zame ne obstaja.
Ampak kaj se zgodi, če v moje življenje končno stopi nekdo, ki me razume? Nekdo, ki svet dojema na podoben način kot jaz in mi zaradi tega zna pomagati?
Me lahko reši pred sabo? Ali pa me bo zapustil kot so me vsi do zdaj in bo za sabo v mojem življenju pustil še večje razdejanje kot je bilo, preden je stopil vanj?
Kaj se zgodi z mano in še najpomembnejše vprašanje: kdo sploh sem jaz? Kajti do zdaj odgovora na to vprašanje še vedno nisem našla...

___________________________________________✩____________________________________________

Torej, jaz sem pisateljica in ker bi rada ostala anonimna prosim vse, ki me poznate, da nikomur ne izdate, kdo sem.
Tiste, ki jih je uvod v Larino zgodbo pritegnil pa pozivam, da si preberejo še razlage in pojasnila o zgodbi.

Finding Myself ni navadna zgodba, ki jih lahko zasledite na tem forumu, na Wattpadu in v knjigah, čeprav po uvodu ne izstopa iz vrst povprečnih najstniških romanov. To ni ljubezenska zgodba, ni zgodba o prijateljstvu, niti zgodba o problemih s starših ne. To je zgodba o najstnici, ki se zaveda, da je drugačna od svojih vrstnikov, a to skriva pred njimi in tudi pred sabo. Zaradi tega pa si tudi ne zna odgovoriti na vprašanje, kdo ona sploh je. Seveda jo bomo spremljali skozi probleme z ljubeznijo, prijatelji, šolo in starši, a to je zgodba, ki govori o njej, stvari prikaže iz njenega zornega kota.
Če vam povem po resnici, si še nisem zamislila njenega konca, niti tega ne vem, kako dolgo jo bom pisala. Zavedam se, kako neprofesionalno se to sliši, a lahko vam zagotovim, da boste ob branju uživali, hkrati pa vam zagotavljam, da bom najstniške probleme prikazala kar najbolj realno, kot je mogoče, saj mi gredo na živce zgodbe, ki govorijo samo o določeni stvari, npr. ljubezni in je vse ostalo v življenju glavnega junaka popolno (npr. Spletna punca, no hate tisti ki obožujete Zoelline knjige.) Zaradi tega prosim ne pričakujete, da se bo zgodba zaključila, ko bo glavna junakinja srečna skupaj s svojim fantom, ker, bodimo realni, v puberteti nismo dovolj zreli za pravo ljubezen... Zgodba se bo končala nič prej kot takrat, ko bo Lara znala odgovoriti na vprašanje, kdo je. Zato je tudi naslov te zgodbe Finding Myself.
Biti najstnik je tako naporno ravno zaradi tega, ker se iščemo, ustvarjamo si osebnost in starejši kot postajamo, težje se spremenimo. Odrastemo takrat, ko najdemo svojo pot in imamo svoja načela, zaradi katerih se lažje spopadamo s čustvi. Tega ne moremo opredeliti na določeno starost, to se lahko zgodi pri 30ih, 40ih, 50ih in celo pozneje, lahko pa tudi pri 18ih ali celo pred polnoletnostjo. Ljudje smo si različni, zaradi tega je prepričanje, da moraš pri 25ih ali 30ih imeti cilje in ustaljeno življenje popolnoma napačno. Ko si pripravljen, si pripravljen. Starostna meja ne obstaja.
V Larinem življenju so stvari daleč od popolnega in tudi daleč od obupnega. Opisuje občutek, ko si nekje vmes in ne znaš naprej. Zdi se mi, da premalo avtorjev piše v tej smeri in današnja mladina bere samo o popolni ljubezni ali pa o obupni depresji, čeprav se najstniki večinoma spopadamo ravno z vmesno stopnjo. Skozi Larino zgodbo bom prikazala življenjske lekcije, za katere sem prepričana, da vam bodo koristile, saj sem že prej napisala, da imamo najstniki enake probleme, le lotimo se jih na drugačne načine, saj ima vsak svoj pogled na svet.

We're all in the same game, just different levels. Dealing with the same hell, just different devils.

Naslovnica in trailer prideta, ko bom imela inspiracijo in čas, česar srednješolci nimamo na pretek , cast-a pa sploh ne bom pisala, saj bom izgled oseb podrobno opisala, s čimer spodbujam vašo domišljijo, da si jih sami predstavljate .
Poleg tega bom dogajanje postavila v naše, slovensko okolje, slovenske razmere in slovenski šolski sistem, ki nam je bolj blizu. Lets be real, problemi Američanov niso enaki našim problemom. Če si kdo misli, da je bedno brati zgodbo v slovenskem okolju, naj še enkrat razmisli. Zaradi ameriških in angleških zgodb se zgledujemo po junakih z nekaterimi problemi, ki pri nas niso prisotni oz. se sploh ne seznanimo s problemi, ki jih imamo v Sloveniji, zaradi česar praktično živimo življenje tujih ljudstev. Not cool guys. Ne pravim, da je Slovenija popolna in da moramo biti ponosni na našo državo, to je lastna izbira vsakega posameznika. A tuja kultura nas vedno bolj oddaljuje od naše, zaradi česar se ne moremo rešiti naših problemov, ki jih je, roko na srce, ogromno. Ne bom se vtikovala v politiko, v zgodbi bo izrazito le slovensko šolstvo, ki je zgrajeno po čisto drugačnem principu, kot ameriško, saj za razliko od njih mi že pri 14ih izbiramo o svoji prihodnosti in poklicu. Kar vam hočem povedati je to, da bom napisala zgodbo, ki vsebuje probleme povprečnega slovenskega najstnika (samo imena bodo angleška, ker, lets be real, vsem so nam angleška imena bolj zanimiva ).

Hope you'll enjoy my story!
01. november 2017
omojboooog Next!
01. november 2017
Next popoln začetek
02. november 2017
lost it all
lost it all
speechless.
nextt ^^
02. november 2017
Next
13. november 2017
The text was impressive
I enjoyed the text

https://goo.gl/sR1SkF
14. november 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg