Forum
-trilogija BOJ DO KONCA-
-1. knjiga-
-Nova vojna se prične-







1.
Hodila sem po labirintu skoraj praznih ulic. Mimo ljudi in živali brez doma, ki so me s svojimi velikimi očmi prestrašeno gledale. Vsake toliko časa sem si morala vzeti premor in premisliti o vseh stvareh, ki so se mi zgodile od mojega enajstega rojstnega dneva. Tistega leta sem izvedela kaj sem. In od takrat je bilo moje življenje drugačno, razpeto med dva svetova in polno bolj ali manj nevarnih pustolovščin. Brcnila sem kamenček, ki sem ga zagledala na sivih asfaltiranih tleh. Še vedno sem se dobro spominjala zelenih črk na pismu in grba šole, ko sem prejela prvo pismo z moje zdajšnje šole. Zavzdihnila sem in se ozrla okrog. Na svoji desni je bila hiša s hišno številko 10. Pod številom je bilo napisano še ime ulice – Rožna ulica. Moj dom. Ponovno sem zavzdihnila sem in zavila na dovoz, nato pa do hišnih vrat. Prijela sem kljuko in jih odprla.
»Hej, sestrica!« je rekel Jacob takoj, ko sem stopila skozi vrata. Bil je v kuhinji, pripravljal je večerjo za katero sem domnevala, da bodo palačinke, vsaj glede na to, da je kar nekaj mase za palačinke pristalo na tleh namesto tam kjer bi bila bolj koristna. Na primer v ponvi.
»Mami ve?« sem vprašala in se v mislih zasmejala. Ko bo videla kakšen nared je napravil moj brat bo zagotovo popenila.
»Ne,« je odkimal, »ampak to, da nisem še zažgal kuhinje je dober znak, kajne?«
Poskušala sem zadržati svoj smeh, a pri tem sem imela toliko uspeha, kot po navadi Jacob, ko se je odločil pripraviti kaj za pod zob.
»Glede na to, da si štiri leta starejši od mene bi se mogel v kuhinji znajti bolje od mene.« Pomežiknila sem mu in se zlobno nasmehnila.
»To ni fer! Ti lahko zamahneš s čarobno palico in vse je tipi topi.« se je rjavolasec jezno pritožil.
»Ampak izven šole ne smemo čarati!« sem ga opomnila.
»Saj vem,« se je zasmejal Jacob in me potrepljal po hrbtu, »zdaj pa namesto mene dokončaj palačinke.« Slekel si je mamin rožnati predpasnik, ki ga je pred tem imel oblečenega ter se usedel na stol ob mizi na sredi kuhinje z zelenim prtom ter nanjo dal noge.
Zavila sem z očmi in iz velike količine mase za palačinke, ki jo je pripravil začela končevati kar je on začel. Ker sem bila pri tem nekoliko pikolovska sem palačinke, ki sem jih napekla sproti štela.
»Jacob! Lahko obrazložiš kako bomo pojedli petdeset palačink?«
Jacob je glavo obrnil v mojo smer. »Glede na to, da znam vsaj jesti bom pojedel večino. Druge si pa razdelite z mamo.« je rekel in skomignil z rameni.
»Ti požrešnež.« sem ga okregala in komaj zadrževala smeh. Prijelo me je, da bi ga udarila s kuhinjsko brisačo, kot sem imela v navadi, ko je rekel kaj, kar je bilo butasto, pametno in smešno obenem, a sem se zadržala.
Preden sem palačinke skupaj z nutelo, marmelado in sladkorjem postavila na mizo, sem pobrisala nered, nato pa sva se skupaj z bratom lotila le-teh. Očka tako in tako ni bilo doma, ker je bil še vedno v službi, mami pa je po televiziji gledala neko limonado in ne bi bilo pametno, če bi jo zmotila med najbolj napetim trenutkom epizode. Ko je končno prišla v kuhinjo sva z Jacobom pojedla že dve tretjini palačink.
»Nič nista zažgala,« je rekla, »kako je to možno pri vama dvema?«
Jaz sem skomignila z rameni Jacob pa se je posvetil svoji osemnajsti palačinki.
»Heather, si prepričana, da nisi čarala?« je vprašala mami in me sumničavo premerila.
»Palico imam v sobi,« sem rekla, »sploh pa bi, če bi čarala že dobila pismo z ministrstva. Takšne stvari nenavadno hitro izvohajo.« Za hip sem naredila premor nato pa se spomnila, da je moja sova gotovo lačna. »Grem v sobo, tudi Snowy je zagotovo lačna.«
Vstala sem od mize in se odpravila proti stopnicam, ki so vodile v naslednje nadstropje.
***
Ko sem prišla v sobo sem tako najprej svoji rjavi sovi, -sploh ne vem zakaj sem ji dala ime Snowy-, v kletko natresla nekaj sovjih priboljškov nato pa se ozrla po svoji razmetani sobi. Na tleh je bil odprt zaboj iz katerega je gledal rokav plašča in zlato škrlatna kravata, ki sta pripadala šolski uniformi. Na modrih stenah so bili narisani beli oblački, ki sem jih narisala s tempero, ko sem bila stara trinajst let in mi je bilo dolgčas. Postelja je bila v tistem trenutku prekrita z različnimi predmeti, na primer učbeniki in pismi mojih priložnostnih prijateljev. Priložnostnih zato, ker smo se obnašali kot prijatelji samo med počitnicami, med nočnimi pohodi po šoli, pred in med izpiti ter na vlaku, ki nas je peljal na Bradavičarko, drugače pa smo se obnašali kot, da bi se poznali le bežno. Na pisalni mizi je bila nedokončana naloga za uroke, zraven pa je bil prenosni računalnik poleg pa je bil še izvod preroških novic iz pred štirinajstih dni odprt tako, da se je videl celotni članek:
KRALEKA KEHOMETA NASLEDILA KALVARA TEMYNA
Kalvara Temyna je Kraleka Kehometa nasledila, kot prva ministrica za čaranje po izginotju Tistega Ki Ga Ne Smemo Imenovati leta 1981 ter koncu mandata predhodnice Corneliusa Schushmaarja leta 1990. Čeprav množica staršev učencev Bradavičarke tega ne odobrava, se je Temynova odločila, da h kar veliki množici odredb za izobraževanje doda še nekaj novih. S šolskim letom, ki se začne prvega septembra letos se bodo kriteriji za vpis na šolo zvišali.
»Prihajajo novi časi, povem vam!« je za preroške novice navdušeno povedal hišnik Bradavičarske akademije za čarovnike in čarovnice, Argus Filch.
Anne Styles-Cox, pripadnica starodavne čistokrvne rodbine je na to temo povedala:
»Moj sin Harry, bo končno imel možnost, da se druži s sebi enakimi in primernimi njegovi čisti krvi, brez, da bi ga obkrožali otroci bunkeljnov.«
Toda na ministrstvo sploh ne prihajajo same pohvale. Uslužbenci ministrstva, ki imajo na šoli svoje otroke so zato začeli s stavko.
(Več o tem kako naj bi bile stavke povezane z mračnimi silami na 15. strani)
Poleg tega so bile na mizi še čarobna palica, odprta in prazna ptičja kletka (Snowy je odšla na lov takoj, ko je dobila priboljške) in namizna svetilka. Polovica oblačil, ki bi morala biti v omari je bila po tleh, na rdeči preprogi je bil črn madež, ker se mi je pred tremi dnevi na tleh razlilo črnilo. V kotu je bil prepoln koš za smeti v katerem so se kopičila zlomljena gosja peresa ter zmečkani kosi pergamenta, kar je bila posledica temeljite čistke, ki jo je moj zaboj prestal nekaj dni po vrnitvi iz šole. Na steni je bilo ogledalo. Ko sem se pogledala vanj sem zagledala visoko in povprečno težko dekle. Dekle v ogledalu je imelo modre oči in rjave, rahlo valovite lase spete v kito. Bledo rožnate ustnice so bile ukrivljene v pol-nasmešek. Ura na steni poleg ogledala je kazala, da bo kmalu pol devetih zvečer, koledar, ki je bil na drugi strani ogledala pa je kazal datum 30. julij. Obrnila sem se k mizi. Najprej sem oklevala med nalogo in računalnikom, nato pa se vseeno odločila za na pol popisan pergamentni zvitek.
***
Ko sem končala nalogo je bila ura že enajst zvečer. Oči so me pekle in roke bolele a naloga na mizi je bila dolga točno dva pergamentna zvitka, kot nam je naročil profesor Colibri. Iz omare sem vzela preveliko majico in trenirko ter se preoblekla. Ker se mi ni dalo umiti zob ali vsaj splahniti ust sem takoj zlezla v posteljo in se pokrila. Pri tem so s postelje padli knjige in pisma, a se za to nisem zmenila. Oddaljeno brnenje avtomobilov z bližnje obvoznice me je uspavalo.
***
Zjutraj me je zbudila Snowy s svojim skovikanjem. Zaželela sem ji dobro jutro in se odpravila v spodnje nadstropje od kjer so prihajale prijetne vonjave, med njimi vonj po kavi in slanini.
V kuhinji je mama pripravljala zajtrk in mrmrala uvodno pesem neke limonade, ki jo je gledala, Jacob pa se je gugal na stolu. Na mizi je bila pošta, ki smo jo dobili danes zjutraj.
»Nekdo je dobil pošto,« je rekel Jacob. Pokazal je na pismo, ki sem ga takoj prepoznala za pismo iz šole. Odprla sem ga in prebrala:
Spoštovana gospodična Everdeen!
Kot že dobro veš, se šolsko leto prične 1. septembra. Kot po navadi je k pismu tudi priložen seznam šolskih potrebščin. Z veseljem ti sporočam tudi, da si postala predstavnica študentov svojega doma. Na priloženem listu lahko prebereš še nekaj dodatnih navodil.
Lep pozdrav
Pomočnik ravnateljice
Prof. C. Colibri
»K- k- kaj?« sem zmedeno vprašala pismo.
Nikdar si nisem mislila, da bo kdaj prišlo do tega, da bom postala predstavnica študentov. Mislim, tudi fantje zagotovo niso … mogoče Harry ker ima čistokrvne starše, njegov oče pa želi sina kakršnega nikoli ne bo imel. Tudi Liam bi bil lahko, večkrat nas je zaustavil pred kakšno nevarnostjo, da smo premislili, če je varno tvegati. Ampak naredili smo toliko neumnosti in Niall je rekel, da je njegov starejši brat rekel, da za predstavnike izberejo samo največje riti.
»Kaj je narobe 'Ther?« je vprašal Jacob.
Pomolila sem mu pismo. Hitro ga je preletel in se začel smejat.
»Hahaha, 'Ther je predstavnica študentov! Sestrica, zagotovo so naredili veliko napako, tebe bi za tako vlogo izbral le norec.« Pri tem me je potrepljal po ramenu medtem, ko so ga še vedno stresali krči smeha.
Medlo sem se nasmehnila in kratko pokimala. Pisemsko ovojnico sem nato olajšala za nekaj kratkih navodil za predstavnike študentov in seznam šolskih potrebščin in jo obrnila na glavo. Iz nje mi je v roko padla majhna priponka.
Bila je škrlatno rdeča, v sredini pa je kraljevala zlata črka P. Obračala sem jo v rokah in se spraševala če je vse to res ali samo potegavščina. Priponka se je svetlikala v sončni svetlobi, ki je sijala čez okno. Nikdar si nisem mislila, da bom jaz, Heather Alice Everdeen postala predstavnica študentov.

***
nekaj stvari preden res začnemo:
1. Ne oglašuj drugih tem na tej temi
2. V prihodnjih poglavjih in knjigah lahko pride do scen neprimernih za mlade pod 12. let
3. Knjiga lahko vsebuje verbalno in in fizično nasilje
4. Kraji in osebe iz serije Harry Potter niso moja last, pripadajo avtorici.
5. Za vprašanja o zgodbi se obrnite name.
6. Dogodki in osebe v zgodbi so popolnoma izmišljene (razen 5/5). Podobnosti z resničnimi dogodki in osebami so povsem naključne.
7. Aja, pa uživajte.
04. avgust 2015
u170630
u170630
Next!!Ful dolgi nexti in to mi je usec.Aja a ce nisem gleddala ne filmov ne brala knjig Harry Potter,se to na cezuje na to?
12. avgust 2015
ja se :') ampak če ti je zgodba všeč mislm, da to ni preoblem. + upam, da boš ostala do konca 3. knjige

***
še neki stvari za vse bralce:
- na wattpadu bom na začetku jeseni začela objavlat angleško verzijo NWB-ja
- redno bom začela objavljati septembra -v petek zvečer ali soboto zjutraj
12. avgust 2015
next!!!
waw morm rečt da ful dobr pišeš in da maš dobre ideje k ene take popačenke harryja potterja ne izpadejo dobr če jim dodaš še kšne bende sam tole je pa res dobr napisan in vse
12. avgust 2015
Vesela sem, da sem zasledila to zgodbico na igrah (: Počutila sem se, kot da berem knjigo neke pisateljice res imaš velik besedni zaklad in mi ni bilo dolgčas med branjem :'D
Harry Potter in One Direction skupaj je pa pika na i :'D
neeeeext!
12. avgust 2015
hvala obema, da sta si vzeli čas in prebrali prvo poglavje :') upam, da bosta bralki do konca 3. knjige
12. avgust 2015
next, odličen začetek!
12. avgust 2015
u170630
u170630
Next
13. avgust 2015
September se je začel, temu pa sledi novo poglavje NWB-ja.
Kot sem že napisala v enem od mojih odgovorov, na moj watpad profil na začetku jeseni,- po 21. septembru, da ne bo pomote,- prihaja angleški prevod NWB za zdaj pa na mojem wattpad profilu lahko najdete doctor who fanfiction 'Crossing of my ways'.
Ponavljam, da bom NWB na igrah objavljala vsak petek zvečer ali v soboto zjutraj.
Hvala vsem, ki si vzamete čas, da lahko berete moje zgodbe.

2.

Avgust je minil hitro in zadnji dan počitnic sem kot nora pospravljala stvari v kovček. Metla, Nimbus 2001, ki sem si jo končno kupila, je ležala poleg kovčka, na vrhu katerega so podpisane počivale knjige, ki sem jih pred desetimi dnevi kupila na Prečni ulici. Od vseh me je najbolj pritegnila knjiga Numberta Topglista, Teorija za obrambno čaranje. Dala mi je misliti, saj smo teorijo obdelali že v 1. letniku, letos pa naj bi nadaljevali z obdelovanjem kletev in protikletev. Kakorkoli že, začelo me je zanimati, kaj se bo letos dogajalo na šoli.

Naslednji dan me je Jacob odpeljal na postajo King's Cross. Ker je že od zjutraj nalahno rosilo je bilo ozračje vlažno. Na postaji 9 in ¾ je bilo kot po navadi natrpano. Z Jacobovo pomočjo sem zaboj odvlekla v enega od kupejev v prvih dveh vagonih, ki so bili rezervirani za predstavnike, se poslovila od Jacoba, ki je imel delo in ni imel časa, da bi počakal na odhod vlaka, nato pa sem odšla iskat fante. Prvega sem zagledala Liama, ki mi je veselo pomahal. Zagledala sem tudi njegovo starejšo sestro Ruth, ki je bila v šestem letniku. Res me zanima kaj je počel ta dva meseca. Zavzdihnila sem, saj sem šele zdaj ugotovila kako sem vsa ta leta med počitnicami pogrešala fante.

»Hej!« sem ga pozdravila in dvignila roko v pozdrav.

»Hej!« je odzdravil. »Ugani kaj!«

Žarel je od sreče. Začelo me je zanimati kaj se mu je zgodilo, da je svetil kot sonce.

»Kaj?« sem vprašala.

»Predstavnik študentov sem!« je vzkliknil ter skoraj dobesedno začel skakati do oblakov.

Začela sem lažje dihati. Očitno nisem bila edina iz naše šesterice, ki je dobila priponko.

»Ti tudi?« sem vprašala, da sem mu s tem povedala, da sem tudi jaz predstavnica.

Drznvraanovec je prikimal in vprašal, če bom bila v istem kupeju kot on. Ko sem mu odgovorila da bom sva odšla iskat še druge štiri. Nialla, Zayna, Harryja in Louisa sva zagledala ob oknu skozi katerega se je videl prazen kupe, ki so ga očitno malo prej rezervirali zase, kajti na policah sem zagledala njihove kovčke.

»Komaj sem pobegnil pred mamo, ki mi je rekla, da bi mi morala s čarovnijo odstranit jamice v ličkih, ker me delajo preveč podobnega izdajalcem krvi.« se je ravno pritoževal Harry, »Oče pa je McHuddurovi rekel, da bi jaz moral biti predstavnik študentov. Čeprav sem mu rekel, da nočem. Poleg tega pa sem z mamo še vedno skregan zaradi tiste izjave v Novicah.«

»Zakaj so tvoji starši tako obsedeni s čistostjo krvi?« je Louis postavil retorično vprašanje.

Harry je zamrmral nekaj nedoločnega.

Pogledala sem Louisa, ki se je igral s svojo palico.

»Ti, Louis,« sem ga nagovorila, »Kdo je pri nas predstavnik? Jaz sem predstavnica … Liam pa je predstavnik pri drznvraanovcih.« Zadnje sem dodala po kratkem premisleku, da ne bi mislil, da je predstavnike res izbiral nek norec. »In ali se ti mogoče dozdeva, kdo so predstavniki Pihpuffa in Spolzgada?«

»Ja, tisti Patrick. Za pihpuffovce in spolzgadovce pa nimam pojma.«

»Resno? Ta piflar je postal predstavnik? Muči me že od prvega dneva na šoli!« Prijela sem se za glavo. »Kdo za vraga je izbiral predstavnike za naš letnik?«

»Ne vem. Slišal sem, da je pri nas predstavnik James, kar pomeni, da ste celo vi na boljšem.« je rekel Harry.

»Pojdimo na vlak,« je rekel Liam, »kmalu bo enajst, jaz in Heather pa morava v kupe predstavnikov. Potem se lahko dobimo v tem kupeju.« Pokazal je na okno.

Takoj, ko sva prišla do kupeja sem se preoblekla v šolski plašč in si na prsi pripela priponko predstavnika študentov. Z Liamom sva načela obetavno debato o tem, kdo nas bo učil Obrambo, ko so se odprla vrata.

»Od nekega drznvraanovca iz tretjega letnika sem slišal, da je Mrlich dal odpoved. Zdi se mi, da so ga napla…« Ko je zagledal dekle pred vrati je umolknil in rahlo zardel.

»Oprostita, sva lahko v tem kupeju, drugi so že polni.« je reklo dekle, ki je imelo na prsih prav tako priponko, kot Liam, kar je pomenilo, da je iz Drznvraana, za njo pa je stal Patrick.

»Hej, Vic!« je rekel Liam in ji naredil prostor. »Naj ti predstavim Victorie Weasley.« je nato dodal.

»Živijo,« je rekla Victorie, »lahko me kličeš Vic.« Prijateljsko se je nasmehnila, a njen pogled je bil nekako vzvišen.

»Jaz sem Heather Everdeen,« sem rekla in ji vrnila nasmeh, »lahko pa me kličeš Heath.«

Z Victorie sva se začeli pogovarjati in ugotovila sem, da je bila njena prababica vyla, kar se mi je zdelo zelo zanimivo. Prav prijetno je bilo klepetati, ko nas je vlak vozil iz Londona. Fanta sta bila bolj tiho. Patrick je prisluškoval vsemu kar sva rekli in si vseskozi popravljal očala katerih model je končno zamenjal. V tretjem in četrtem je imel okrogla in črna z zelo debelimi stekelci, zdaj pa se mu je dioptrija očitno popravila in dobil je očala s temno modrim pravokotnim okvirjem. A še vedno je bil isti piflar, ki se je slinil okrog ust, imel štrleča ušesa in vsem profesorjem zlezel globoko v rit.

***
Ko so nam končno podali navodila smo vsi razen Patrick, ki se je odločil delati točno po pravilih, odšli v že prej rezervirani kupe, kjer so že bili Harry, Louis, Niall in Zayn.

»Končno! Spraševal sem se že kje sta tako dolgo!« je rekel Louis ter se presedel bližje Niallu in Liamu naredil prostor.

»Recimo le, da so navodila prišla s počasno pošto imenovano Predsednik in Predsednica študentskega sveta. Piflarja.« sem rekla ter se usedla med Harryja in Zayna, ki sta brala vsak svoj strip. Nato sem brcnila Zayna ter mu rekla naj se malo presede, tako da se je Vic usedla tja, kjer je Zayn naredil prostor.

»Fantje, to je Victorie.« je rekel Liam, ki je opazil kako vprašujoče jo gleda Niall, ki se je nato lotil odvijanja čokoladne žabe.

»Hej, Victorie!« so rekli vsi štirje naenkrat.

»Hej!« je rekla Victorie.

»Victorie, to pa so Harry, Zayn …« je začel Liam, a ga je svetlolaska prekinila.

»Liam, se ti zavedaš, da sta spolzgadovca?« je vprašala, ko je zagledala, da imata oba okrog vratu zeleno-srebrno kravato.

»Vsekakor,« je rekel on.

Premerila ga je kot, da bi bil tubobuba in rekla: »Če je pa tako, grem. Kaj si pozabil, da se spolzgadovci ukvarjajo s črno magijo?«

»Vsekakor ne vsi, Victorie,« je rekel drznvraanovec, »onadva sta moja prijatelja, dovolj časa se poznamo in vem, da se ne ukvarjata z njo.«

»Pa vseeno!« je rekla ter jezno stisnila ustnice, »oni so tisti, s katerimi greš ponoči na sprehod po gradu in skoraj vedno skoraj zabredeš v težave? Še huje je, kot sem mislila. Au revoir.«

Videla sem, kako je Zayn v vrata pokazal palico in zamrmral urok za zaklepanje vrat. Ko jih je Victorie želela odpreti so bila zaprta. Nekajkrat je poskusila ter se nato le usedla nazaj poleg Zayna, ne da bi vrata poskusila odpreti še s čarovnijo.

A glede težav, v katere naj bi skoraj vedno skoraj zabredli je imela na nek način prav. A takšno je bilo življenje odkar sem poznala fante. Bilo je zabavno in izjemno in tako in tako bi drugače umrla od dolgčasa. Klobuk Izbiruh me je mogoče zato dal v Gryfondom, tega zakaj sem pristala v domu pogumnih tako in tako nikoli ni utemeljil.

*Flashback*

Novi študentje smo stali pred učiteljsko mizo. Nikogar od njih nisem poznala, razen Patricka, ki mi je šel na živce.

»Everdeen, Heather,« je rekel profesor in moji možgani so informacijo nekako obdelali ter veleli nogam, da se premaknejo do stola.

Klobuk sem si poveznila na glavo.

»Aha, zdi se mi, da vem. Ja, ti si ta. Vem kam spadaš. Gryfindom!« zadnja beseda se je razlegla po dvorani.

***
Kot vsi iz Gryfondoma, ki smo se letos prvič vpisali na Bradavičarko sem tudi jaz sledila predstavniku študentov v naš dom. Patrick, tisti fant, ki sem ga spoznala na vlaku in se mu je že na daleč videlo, da je piflar me je začel spraševati, če sem že prebrala celotno knjigo za uroke in če sem doma poskusila izvesti kakšen urok. Skoraj sem že zamomljala, da sem poskusila izvesti urok s katerim bi ga ubila ko me je nekdo za roko povlekel za nek kip.

Ko sem pogledala okrog sebe sem ugotovila, da pred mano stoji pet fantov, ki sem jih videla že na razvrstitvi in vedela sem, da so kot jaz v 1. letniku. Trije od njih so imeli rjave lase. En od teh treh je imel kodraste lase in zelene oči, drugi, s predrznim nasmeškom je imel modre oči in spomnila sem se, da je tudi on v Gryfondomu, tretji z rjavimi lasmi pa je imel velike rjave oči. Četrti fant je imel črne lase in rjave oči, peti pa je bil svetlolas in manjše rasti, imel pa je modre oči.

»Ker smo te rešili pred tistim piflarjem bi se nam morala zahvaliti.« je rekel tisti s kodrastimi lasmi, ter pomežiknil.

Zamomljala sem besedico zahvale nato pa jih pogledala z vprašujočim pogledom.

»Mislim, da se ti še nismo predstavili. No, jaz sem Liam,« je rekel tisti z rjavimi očmi in lasmi.

»Harry,« je rekel kodrasti.

»Zayn,« je rekel tisti s črnimi lasmi.

»Niall,« je rekel blondinec.

»Jaz pa sem Louis.« je rekel zadnji.

»Hej,« sem rekla, »jaz sem Heather.« Čeprav je Liam zgrešil pomen mojega vprašujočega pogleda. Zanimalo me je namreč bolj to zakaj smo stali za tistim kipom.

»Jutri se dobimo ob devetih zvečer tukaj,« je rekel Louis, »Heather, greva v dom.« Prijel me je za roko ter povlekel izza kipa.

»Najprej mi povejte samo, zakaj smo tu in zakaj ste se odločili, da k svojim sumljivim poslom vključite mene in ne kakšnega fanta.«

»Ne vem, za drugo pa vprašaj Harryja,« je rekel Louis.

Pokimala sem. Nato sva se z Lousom odpravila proti domu in se dokler nisva prišla do Gryfondoma pogovarjala.

»Geslo?« je vprašal portret debele gospe v rožnati obleki.

»Feniks.« je rekel Louis.

Ko sem ga začudeno pogledala mi je razložil, da se je prej pogovarjal z enim od predstavnikov študentov in rekel, da imamo dekleta sobe na desni strani. Sam je izginil na levo stopnišče.

*The End of Flasback*

Naj omenim, da Harryja nikoli nisem vprašala zakaj so za njihove sumljive podvige izbrali punco namesto fanta.

Stresla sem z glavo in se obrnila k Victorie.

»Saj nismo tako slabi. Samo radi imamo pustolovščine. Kajne?«

Fantje so v odgovor navdušeno prikimali.

Victorie, čeprav je bila trmasta, je sprostila svojo napeto držo in začela pogovor z Liamom.

***
No, upam, da sem vam polepšala začetek šolskega leta s tem, da sem objavila to poglavje pa tudi, da ste se prvi teden po počitnicah imeli prav tako dobro kot jaz (zagotov ste se mel bolš).
04. september 2015
next
04. september 2015
Svečano prisegam da imam nekaj za bregom!
Hm tale next je mal krajši (2 strani v wordu). Prejšnji 2 poglavji sta bli 4 oz. 5 strani v wordu v tem vrstnem redu.
Pod nextom je še par stvari, k jih morte nujno prebrt. Zdej pa kr k zgodbi:

3.
Ob petih popoldan nas je obiskala zelo nezaželena družba. James Lopez.

»Poglej poglej. Sekstet je postal septet. Pridružila se ti je še ena izdajalka krvi. Styles, res nimaš okusa. In tukaj je še vedno ta brezkrvnica, mislil sem, da si se je že znebil.«
Rjavolas fant s sivimi očmi se je zasmejal svoji slaboumni šali, nobenemu iz med nas pa se ni zdela smešna.

»Zapri gofljo, Lopez!« sem rekla. Vstala sem, iz žepa potegnila palico in jo namerila točno v njegov nos.

»Na tvojem mestu bi palico pospravil,« je rekel, »kajti postal sem predstavnik študentov in lahko bi te doletela kazen.«

»Dobro, ker jaz sem tudi. Spolzgad pa bi potem potreboval novega predstavnika, ker bi bil prejšnji izključen zaradi napada na sošolko. Če imam prav bi se priponka podala kar dvema fantoma iz tega kupeja.« Pogledala sem k Harryju in Zaynu in jima pomežiknila.

»Kaj mi pa lahko takšna brezkrvnica naredi? Lumos, Perlatium lebdiosa in Alohomora ti tukaj ne pomagajo.« Dvomil je vame, kot že tolikokrat poprej. Kmalu mu bo prekleto žal. Iz plašča je med svoji govorom potegnil palico.

»Kaj pa Zroxis?« Pomignila sem s palico, da mu je njegova zletela iz roke, »In Hromi?« Rdeče se je zabliskalo in nezavesten je padel po tleh. »Vstani,« sem nato zamrmrala. Spet je rdeče zabliskalo in James je s svojo roko začel nekaj iskati po tleh.

»Pa počakajmo na njegov odziv,« je zamrmral Louis.

Ko se je James končno do konca zavedel me je besno pogledal. V roki je držal svojo palico, ki jo je prej pobral s tal in z njo pomeril vame.

»Za to ti bo še žal. Kamntis totalis!« prepozno sem se odzvala, tako, da me je urok zadel.

Nezmožna premikanja sem obležala na tleh in opazovala kako je moj sovražnik št. 1 odšel iz kupeja.

»To je pa že smešno!« je rekla Victorie, »Konciatem urokis!«

Spet sem se lahko premaknila.

»Hvala.«

»Hvala? Po tem, ko izzivaš in padeš v težave rečeš hvala?« Na njej je bilo nekaj takšnega zaradi česar si se je ustrašil, ko je bila besna. Mogoče pa je bila to le tista njena ena osmina vylinske krvi, ki se ji je pretakala po žilah.

»Saj bi ga premagala. Zroxis in Hromi nista edina uroka, ki ju poznam Victorie!«

Naslednjo uro se nisva pogovarjali, tako in tako pa mi do tega ni bilo. Drznvraanovka se mi je zdela nekam vzvišena in zatežena. Ne vem zakaj, a nekoliko mi je šla na živce.

***
Zapomnte si, da je sam to, da spelem zgodbo do konca razlog da objavljam (med tednom sm v freakin' domu) in da se pripravlajo tud temačnejše teme (in pesem klobuka izbiruha k sm jo sama napisala) tko da je prvih neki poglavji sam intro v real hardcore some kids vs. the whole wizards community vsi poznamo iz original serije. Pa če koga mot, da je v 1D ff-ju tut zayn, na vam povem, da sm zgodbo začela pisat leta 2013 in ni blo pointa, da spreminjam celo zgodbo sam zato k je pač šou iz banda.
Poleg tega prčakujem kej več kokr sam 'next' od vs. Vse kritike, pohvale, vprašanja, razmišljanja ... grejo v komentarje. Razpište se kokr se hočte sam da nou dalš od tega kar js pišem v temi.
HOČEM VEDET KAJ MISLTE O MOJI ZGODBI NE SAM NA ZAČETKU AMPAK TUT V SREDINI IN VEDNO ZATO DA VEM KOGA KEJ SHIPATE, KOGA SOVRAŠTE, KDO JE VAŠ NAJLJUBŠI LIK, VŠ NAJLUBŠI MOMENT. TO ZATO, DA BOM VEDLA SPLOH KVA GRE PO VAŠIH GLAVAH MED BRANJEM. (don't be shy, ful mi vsi vaši komentarji pomenjo, če jih je kej)
Tut zato, da bom lahko na wattpadu kej napisala o prvih odzivih.
Vragolija opravljena! (and read you next week)
12. september 2015
u170630
u170630
next!!!!!!!!!!
12. september 2015
next
da razčistmo po mojem bi si tale zgodbica zaslužla mal več bralcev kukr jih ma zdele tuki mislm pa da je prov da je Zayn not ker je biu tut na začetku in bi blo narobe če bi ga dal vn sam zato ker ni več v skupini uglavnem ja nimam slabih kritik mi je pa všeč da ima glavn karakter osebnost ker večina pisatlov sam opiše na začetku tuki pa karakter pove točn tko kukr misli brez polepšav
12. september 2015
next
12. september 2015
u170630
u170630
Ja,strinjam se z HoperGirl
12. september 2015
Hola chimichangas!
Prvo kot prvo, hvala HoperGirl, ker se je razpisala. To poglavje je posvečam tebi.
Upam, da vam je teden minil v dobrem vzdušju. Js 1 dan nism bla u šoli k sm zbolela, sam mam že kr neki cajta napisan tale poglavje ker je bil mislm, da tut leta 2k13 1. napisan. Šou je čez par sprememb (kokr je sprememba P.O.V-ja pa dodajanje stvari) tko da upam, da bote uživale.
***
4.

Končno smo prispeli nazaj. Pogrešala sem šolo in upala, da je na šoli še kak skriven prehod, ki ga še nisem odkrila. Ampak letos bo tukaj tudi pekel, ker imamo malo maturo. Poiskali smo si kočijo, v kateri so bili vpreženi nevidni konji. Ugotovila sem, in to že pred tremi leti, da se Harry vedno, ko gremo v kočijo za nekaj časa ustavi in se zagleda v prostor kjer naj bi bili vpreženi. Prišlo mi je na misel, da jih mogoče vidi.

Ko smo prišli na posestvo je zaostal za drugimi. Pomignil mi je naj pridem bližje in me vprašal: »Heather, ti lahko nekaj povem?«

Videlo se je, da je nekam živčen in da o tem noče govoriti vpričo drugih, zato sva se malo oddaljila od vhodnih vrat.

*Harry's P.O.V.*

Nekaj časa sem okleval nato pa spregovoril: »Vidim jih. Tiste stvore, ki vlečejo kočije vidim.«

»Zakaj pa jih jaz ne?« Je Heather vprašala.

»Vidijo jih samo tisti, ki so videli koga umreti. Jaz sem videl sestro.« sem ji razložil.

»Kaj se je zgodilo?« V njenih očeh je bilo videti skrb.

Zbiral sem pogum, da bi ji povedal celotno zgodbo. Oči sem imel vlažne a solze sem poskušal zadržati. Fantje NE jokamo.

*Flashback*

»Harry! Nehaj se skrivati pod mizo!« se je zahihitala. »Saj so samo strele.«

»Gemma, niso samo strele, lahko naredijo požar,« sem zamomljal, »In mimogrede, še kar nisi naredila česa nenavadnega. Stara pa si osem leti … pazi se očija,« sem igrivo rekel. Bilo je hkrati opozorilo, skrb in del igre. Pogledal sem jo. Nisem je želel izgubiti, preveč mi je pomenila.

Gemma me je pogledala. V njenih očeh sem zagledal nerazpoznavno čustvo. Žalost. Ne, prebledela je. Strah je bil. Takšne je nisem bil navajen. Bila je pogumna in imela sva se rada. Bila sva brat in sestra ter najboljša prijatelja.

»Ampak ne bom dovolil, da se ti kaj zgodi.« sem rekel. Objel sem jo.

»Oh, Harry, star si štiri leta.« je zašepetala.

»Gemma, vseeno te bom branil.« sem odvrnil.

»Gemma!« sva zaslišala jezen očetov glas iz pritličja. Oče je opazil, da je bilo prepozno za čudež, stara je bila že skoraj devet let.

Sestra me je poljubila na čelo nato pa odšla iz sobe. Bilo je kot, da bi se za vedno poslavljala. Kaj, če ji oče kaj naredil. Nisem rad razmišljal o tem. Stekel sem v svojo sobo in se skril pod posteljo. Zunaj je divjala nevihta, ki pa ni preglasila udušenih dekliških krikov.

*The end of flasback*

Solza, ki je nisem mogel zadržati mi je spolzela po licu, tej pa so sledile še druge. Zajel sem zrak in nadaljeval s pripovedjo.

*Flashback*

»Kako si upaš biti tako zanikrna šlapla!« Je zavpila mama. »Cruccio!«

Temu so sledili Gemmini kriki bolečine. Iz skrivnega prostora v katerem sva se z Gemmo po navadi skrivala sem opazoval dogajanje. Danes bi po scenariju, ki so si ga starši zamislili morala Gemma iti v prvi letnik Bradavičarke in postati spolzgadovka. Ampak celo poletje na dom ni prišlo nobeno pismo z Bradavičarke in jasno mi je bilo, da bi sestra, če bi bila čarovnica, bila prej v Gryfondomu kot v katerem od drugih domov.

»Mama, prosim!« je rekla Gemma.

»Nisem tvoja mama, šlapla umazana!« je rekla mama. »Cruccio!« Spet so po prostoru odjeknili Gemmini kriki bolečine.

Spet kletev križanih, sem si rekel v mislih, mame sem imel dovolj. Bila je zlobna in imela je vse lastnosti jedca smrti, ki niso bile niti približno prijetne.

Na maminem obrazu sem takrat prvič in zadnjič zagledal tako nor izraz na obrazu.
»Kaj sem naredila? Kaj sem vam naredila?« je Gemma dahnila, »Harry!«

»Avada kedavra!« je zaklicala mama. Prostor se je zeleno osvetlil, Gemmine mišice pa so se sprostile, padla je po tleh, kot lutka.

Mama je brezčutno odkorakala iz sobe. Gemmo pa je pustila na kamnitih tleh obloženih z debelo preprogo dnevne sobe.

Prikazal sem se iz skrivališča. Nisem mogel verjeti. Moja sestra. In zadnja beseda, ki jo je izrekla je bilo moje ime. Srebrna zapestnica, ki si jo je kupila na enak dan kot mojo verižico z zvizom iz smaragda ter dveh belih peres, na kateri je bil moto Bradavičarke Draco dormiens nunquam titillandus je bila na njenem zapestju. Odpel sem ji jo in jo pripel na moje zapestje. Edini svetinji, ki me bosta spominjali na Gemmo. In moje ime, ki je še vedno odmevalo v mojih ušesih, poklicala me je, ko je bila čisto nemočna. Bil sem njeno zadnje upanje, a premlad. Poljubil sem jo na lice.

»Nasvidenje, Gemma,« sem rekel in ji iz lepega obraza odstranil nekaj las. Nato sem vstal in odšel v svojo sobo. Naslednjih nekaj dni sem prejokal in odvračal hrano. In vedel sem, da moje življenje več ne bo enako, ker bom moral živeti s tem do konca življenja.

*Te end of flashback*

Naslednje česar se spominjam je bilo to, da me je Heather objemala in da sem ji vračal objem, po licih pa so mi polzele debele solze, ki jih nisem mogel ustaviti.

*Heather's P.O.V.*

Objela sem ga in objem mi je vračal. Jokal mi je v plašč jaz pa sem ga poskušala umiriti. Nisem mogla verjeti, da sem ga poznala že pet let, pa nikoli niti besedice o sestri ni rekel.

»Harry, vse je v redu.« z eno roko sem ga božala po kodrastih laseh z drugo pa po hrbtu in mu govorila tolažilne besede. Tako sva stala približno pet minut.

»Nočem se vrniti nazaj k njima,« je tiho rekel. Ločil se je od mene. Izgledal je kot osirotel šestletnik, ki se po napornem dnevu v šoli ne želi vrniti v sirotišnico.

»Ni se ti treba,« sem tiho rekla.

Zelene oči, motne od solz so me pogledale. V njih se je še vedno zrcalila bolečina iz preteklih let.

»Dobra prijateljica si.« je rekel, »zakaj skupaj ne preživimo več časa?«

Skomignila sem z rameni. Mogoče je bilo krivo to, da smo bili v različnih domovih.

»Harry, pridi v veliko dvorano,« sem rekla. Naredila sem dva koraka, ko pa sem ugotovila, da mi Harry ne sledi sem odšla nazaj do njega, prijela njegovo roko in ga potegnila za sabo. »Greš?« sem vprašala. Končno je premaknil nogi. Skoraj vsi učenci so že bili v dvorani, razen naju in peščice učencev iz drugega letnika ter mogoče kakšnega posameznika.

V skoraj prazni avli me je zaustavil. Nekaj časa je izbiral besede, na koncu pa je tiho spregovoril.

»Heath, saj ne boš nikomur povedala, kajne?«

»Nikomur. Sam povej, ko boš pripravljen.«

V enem trenutku se je zgodilo več stvari. Harry me je objel in poljubil na čelo stekel stran in nekdo me je poklical po imenu. Bila je ena od mojih sošolk, in prijateljica s katero sem se družila večino časa, Kathleen.

»Heather, kaj je bilo to?«

Odkimala sem. Harryja sem zdaj videla v čisto drugačni luči, počutila sem se kot da bi ga na novo spoznala.

***
O mami, a je kdo joku? Vse mi loh nardite, sam ne me fentat drgač novte zvedl kaj vse se bo še zgodil. Vem, da bote mislni, da sam sam lena, ubistvu sm pa mislna pokazat, zakaj je rasizem škodljiv.
Zdle mate en teden cajta, da se razpišete ker Moffat (oz. kok zlobna) sm.
Še par stvari, preden se za 7 dni poslovim:
- če bote kadarkol dobil navdih za kko umetniško delo navezano na to zgodbo ste svobodni, da ga prlimate v to temo
- tko kokr prejšn teden ponavlam, da hočem da se razpišete o vaših občutkih med branjem zgodbe
- poleg tega prosim, da če bo kdorkol že hotu napisat kej v tem smislu (gl. primer), probite a) uporablat čim mn kletvic b) ne pisat groženj c) razpište se

PRIMER:
SherlockWho: OMG KAKO SI UPAŠ UBIT MOJ NAJLJUBŠI LIK SPLOH JE NI BLO NČ U ZGODBI ŠE THIS IS WHY WE CAN'T HAVE NICE THINGS I F***ING HATE U (next plis :'D)

In s tem se za danes poslavljam.
Hasta lavista chimichangas! (and read you next week)
18. september 2015
bom probala lepo povedat: KUKO SI TO UPAŠ SEJ RAZUMEM DA MORJO MET TUT MAL TEMNE PRETEKLOSTI SPLOH HARRY K JE V SPOLZGADU SAM RESN NO NE MORŠ LJUDI UBIJAT KUKR SE TI ZLJUP TO JE ZLOBN JS SM TLELE SKOR CEL PAKIRANJE ROBČKOV PORABLA POJ PA MAMI NOR V SOBO UKORAKA PA VPRAŠA ZKJ JOKAM...(Ostalo ni primerno za objavo)to je blo na kratko in lepo napisan kar si js mislm drgač pa hvala za posvečen next
file:///C:/Users/Asus/Downloads/23-08-15%20-%201.jpg
18. september 2015
file:///C:/Users/Asus/Downloads/23-08-15%20-%201.jpg
18. september 2015
u170630
u170630
nextxt
18. september 2015
Hello sistas!

Konec tedna je tu in z njim novo poglavje FTE:NWB.
In zdaj, brez nadaljnjega vam predstavljam ....

***
5.
V veliki dvorani sem se usedla tri stole stran od Louisa. Hladen odnos, ki sem ga po navadi čisto lahko odigrala je bil zelo težaven. Mislim, da zaradi Harryja, ki mi je s svojo pripovedjo prišel do živega. Kathleen, ki je sedela nasproti mene je bila tiho.

»Za to, da sta skupaj bi mi lahko povedala že prej!« je kar naenkrat izbruhnila, razburjena, ker je mislila, da ji nisem povedala velike novice.

»Saj nisva skupaj, Kath. Saj veš, da bi ti to povedala.«

Pokimala je in se ozrla proti mizi profesorjev. Tudi jaz sem pogledala proti njej. Sami stari obrazi, na svojih mestih, ampak …

»Kje je profesor Mrlich?« sem vprašala. On nas je vsa prejšnja leta poučeval Obrambo pred mračnimi silami. Verjela sem, da je Liam bil na čistem z dejstvi a izkazalo se je drugače.

Na njegovem stolu je sedaj sedela ženska, ki je imela veliko podobnosti z žabo, sicer pa je imela že skoraj čisto posivele lase, razen nekaj pramenov, ki so bili še vedno mišje rjavi. Oblečena je bila v vijoličen plašč, okrog vratu je imela zelene, zlate in rdeče ogrlice ter verižice, v laseh pa je imela rožnato pentljo.

»Večina jih je tole čisto spregledala,« je odgovorila Kathleen. V roke mi je potisnila majhen izrezek iz Preroških novic. Šlo je za pomemben članek, ki pa ga je bilo zaradi velikosti zelo lahko spregledati.

USLUŽBENCA BRADAVIČARKE NAŠLI MRTVEGA

Včeraj ob 10ih zvečer so nam sporočili, da so na tleh njegovega stanovanja našli mrtvega Williama Mrlicha, profesorja Obrambe pred mračnimi silami na Bradavičkarski akademiji za čarovnike in čarovnice. Okoliščine smrti še preiskujejo.

»Teden in pol po tem, ko je Temynovka postala ministrica, so objavili tole notico.« je Kathleen pojasnila.

»Stavim, da so ga ubili na njen ukaz, da bi lahko nekoga svojih poslala na Bradavičarko.« sem zamomljala, ženski z vijolično obleko sem namenila sumničav pogled. Izgledala je, kot skoraj čisto natančna kopija Kalvare Temyne. Nove ministrice nisem marala, od kar je naš hišnik za preroške novice, zagotovo čisto navdušeno, izjavil, da prihajajo novi časi. Ti 'novi časi' so zveneli tako zlohotno, da sem takoj vedela, da bo nekaj šlo narobe.

V tišini sva opazovali sošolce, ko je vstopil profesor Colibri, ki je v rokah nosil trinožnik, na katerem je bil klobuk izbiruh. Postavil ga je pred učiteljsko mizo in se postavil poleg. Sledili so mu novi učenci, ki so se razporedili pred mizo učiteljev.

Vsi smo utihnili, ko je klobuk razprl luknjo nad zgornjim krajcem, ki je spominjala na usta in spregovoril:

Pred tisoč leti,
Ko sem bil še capa,
So ustanovili to akademijo.
Godrick, ki zbiral mlade,
Pogumne je učence,
Da izurijo se v tej veščini,
Pervola,
Ki marljivim dom je dala,
Vsem tistim, ki ni bilo jim para,
Daniella vsem, ki modrosti so želeli,
Odprla je vhodna vrata,
Do vsega znanja pot je svojim učencem pokazala,
Salazar, ki tistim veličine željnim
Ponudil je svoj dom v goste,
Da se videlo je, komu ti slede.
V slogi so živeli,
Vse dokler Salazarju ni prekipelo.
Odšel je,
A o njem veliko govoric,
Je naokrog šuštelo.
Kje, da je bil?
Kam, da je šel?
Kdaj bil je tam?
In kam gre zdaj?
Govoric na tone je še zdaj,
razmetane so resnice
med kupi kdo ve česa-
Pred čimer se že leta je svarilo
Se je zdaj še okrepilo.
Če prepir med vami bo,
Pogubljeni ste, zato:
Združite še danes se,
Premagajte meje,
Saj s prepirom, nesoglasji,
Pošast le svojo moč krepi.

Po dvorani je završalo. Svaril nas je pred nečem zunaj šole, kar nam lahko škodi. Namrščila sem se. Je res govoril o tistem o čemer se mi je zdelo, da govori? Je že kdaj takole svaril učence pred nevarnostjo? Mislim, da je, saj sem slišala, da je eden od učencev četrtega letnika po tem povprašal Skorajbrezglavega Nicka, ki je rekel, da se klobuku zdi, da je njegovo poslanstvo, da šolski zbor opozori na nevarnost.

Začela se je razvrstitev. Profesor Colibri se je prebijal čez dolg seznam učencev.

»Bells, Evan.«

Fantek z imenom Evan je sedel na stol. Klobuk izbiruh je že po nekaj trenutkih zaklical:

»Drznvraan!«

Po nekaj imenih je na vrsto prišel »Davis, Alex,« ki se je kot prvi pridružil Pihpuffovcem.

Gryfondom je kmalu tudi sam dobil nekaj članov. Ena od razvrstitev je bila za klobuk očitno izredno težka. Profesor Colibri je prišel do priimkov na J, ko je poklical:

»Johnson, Austin.«

Mali Austin, fantek s črnimi lasmi je sedel na stol. Trajalo je skoraj dve minuti, da se je klobuk odločil, da zakliče:

»Gryfondom!«

Deček je z očmi poiskal prazno mesto in oči so se mu zapičile na stol desno od mene. Ko je sedel sem mu čestitala.

»Morrison, Lynn.«

»Pihpuff!«

Z »Zabini, Hellen,« ki je šla v Spolzgad, se je razvrstitev končala nato pa je vstala ravnateljica.

»Pozdravljeni novi, prav tako pa tudi stari učenci. Upam, da so bile vaše počitnice lepe. Zdaj pa dober tek.« Na začetku pojedine je bila vedno redkobesedna, čeprav bi lahko govorila dolge ure. Znala je umiriti zbrane, in to le s tem, da je vstala.

Profesorica Mchuddura se je usedla in na mizah so se pojavile najboljše jedi, ki so jih hišni vilinci znali pripraviti.
***
Če se sprašujete kdo je napisal Izbiruhovo pesem, sem jo jaz.
Če se sprašujete kdo je tista žaba, ki sedi na Mrlichevem mestu, izveste naslednji teden.
In če ste uživali, se razpišite.
Če niste, se tudi razpišite.

See you next week sistas! (and read you next week)
25. september 2015
-Pohvala pesmi ker je res dobr napisana in po mojem mnenju še bolša kukr tista iz HP.
-Mislm da vem kdo je.Mislm da je Voldemortova pribočnica al pa je sam zaljubljena v uno kroto od Temynovke in te mam na sumu da si jo nardila da je sestra od Temyne (povej vsaj če sm kej ugotovila(vsaj na zs ker sm zlo firbčna))
-bi se razpisala sam se mi dons nč ne da tko da NEXT
25. september 2015
u170630
u170630
next!!!!
25. september 2015
Hola mi amigos!

Par stvari preden začnemo:
HoperGirl, hvala za pohvalo. Oprosti, sam čist nobene stvari nisi ugotovila tko da ni blo nč za na ZS napisat.
In preden se preveč razgovorim: nov next

***
6.
Postregla sem si z dunajskim zrezkom, krompirjem ter kosom pice, ki se je prvič od kar sem obiskovala Bradavičarko prikazala na mizi. Za to sem bila zaslužena kar sama, ko sem hišnim vilincem na koncu lanskega šolskega leta dala recept. Mali Austin me je oponašal nato pa se zazrl vame.

»Hej,« je rekel.

»Hej,« sem odvrnila.

»Kako ti je ime?« je vprašal na to pa še hitro dodal, »Si predstavnica študentov?«
Radovedni fantiček me je opazoval. Najprej sem odgriznila kos pice nato pa sem odgovorila.

»Sem Heather in ja, sem predstavnica. Ti pa si Austin, kajne?«

Navdušeno je pokimal.

»Povej mi, kako je biti predstavnik?«

Zavzdihnila sem. »Uh, ne vem še čisto dobro. Sploh ne vem kako sem postala predstavnica.«

»Mogoče si dobra vzornica.« je predlagal. »Čeprav te ne poznam še dobro, bi bil rad kot ti.«

»Res?« Bila sem začudena. Še nihče ni rekel, da želi biti kot jaz. A druge sem razumela. Kdo bi hotel biti tak, kot brezkrvnica? Če mislite, da je čistokrvnost le splozgadovska stvar se motite. Po drugi čarovniški vojni se je poveličevanje čiste krvi na žalost še dvignilo.

Austin je pokimal.

»Nekateri ne mislijo tako,« sem mu povedala, ter se žalostno nasmehnila.

Austin je prekinil tišino: »Veš, nikdar si nisem mislil, da sem čarovnik. Mami je bila presenečena, ko sem dobil pismo.« Klepetav otrok, ni kaj.

»Enako,« sem rekla. »Moj brat pa se je le smejal. Kakorkoli, zdi se mi, da je najpametneje, da se delaš, da si čistokrven. Vsaj pred spolzgadovci!«

»Ojoj, Hellen sem že povedal.«

»Hellen izgleda v redu.« sem rekla.

»Heath, žabasta ženska!« se je takrat oglasila Kathleen.

Pogledala sem. Sprehajala se je od učenca do učenca in jim zastavljala vprašanja glede njih in njihove družine. Vsakega je skoraj ovohala, kot da bi pričakovala, da bodo imeli drugačen vonj kot ostali. Izgledalo je, kot da skuša izvohati, nekaj kar ni značilno za vse čarovnike. Bunkeljsko kri!

Ker sva s Kathleen sedeli bolj na začetku omizja sem sklepala, da bo kmalu prišla do naju.

»Če te vpraša po krvnem statusu reči, da si čistokrven,« sem zašepetala Austinu. »Kath, kaj ni to dobro. Daleč naokrog nobenega brezkrvneža.« sem se nato obrnila h Kathleen.

»Kaj?« je vsa zmedena vprašala. Oh, pozabila sem ji povedati zakaj.

»Delaj se, da si čistokrvna, mislim da išče otroke iz bunkeljskih ali pa celo mešanih družin,« sem ji šepetaje razložila. Oči so mi zdrsnile proti ženski v vijoličnem nato pasem se spet osredotočila na prijateljico.

Pokimala je. »U,« je rekla, »Ja, nikjer ni nobenega brezkrvneža.«

Ženska je prišla do Austina.

»Živijo, kako si?« je vprašala. Njen glas je bil tako nagnusno meden, da sem skoraj bruhala.

»Super, gospa.« je odvrnil ter se prisiljeno nasmehnil.

»Bi mi povedal kdaj si izvedel, da si čarovnik?« je nadaljevala z zaslišanjem.

»Ko sem bil star šest let sem mačko po pomoti prebarval na vijolično. Kar oddahnil sem si. Res nisem želel biti šlapl. Če bi bil, bi bila to res velika sramota za našo družino.«

Pogledala sem ga z izbuljenimi očmi. Boljšega jezika čistokrvnih, razen pri Harryju, nisem še nikdar slišala.

»V redu. Tukaj je datum zaslišanja na ministrstvu. Dober tek.«

Nato se je obrnila k meni. »Pa ti? Kako si?«

»Gre,« sem odvrnila.

»Si čistokrvna?«

»Seveda. Že od starega veka so v naši rodbini sami čarovniki. Na nekaj svojih sorodnikov sem kar ponosna. Eden od mojih prednikov iz srednjega veka naj bi bil lovec na bunkeljne in pobil naj bi kar sto brezkrvnežev.« Roke so se mi malo potile med tem ko sem govorila. Nisem hotela izvedeti, kaj bi naredila mano če bi se kakorkoli izdala.

Ženska se mi je zarežala, kot da bi točno vedela, kaj se mi podi po glavi. »Lepo. No, tukaj je datum, ko se boš zglasila na ministrstvu za čaranje, da bomo tvoje zaslišanje trajno dokumentirali. Se vidimo pri pouku.«

Nekaj časa sem bila tiho, toliko, da je ženska zaslišala Kathleen in druge, ki so bili v naši bližini ter odšla naprej nato pa Austina tiho vprašala: »Kje si se naučil govoriti tako?« Bila sem očarana, da je fant iz prvega letnika s takšno lahkoto prevaral veliko starejšo osebo, da je čistokrven pa tudi presenečena, ker je komajda postal del čarovniške skupnosti.

»Hellen mi je razlagala o svoji družini,« je skomignil z rameni.

Pokimala sem, nato pa v roke vzela listek, ki mi ga je žaba preden se je obrnila k Kathleen porinila v roke. Na listku je pisalo:

Pozdravljeni!

Zaradi zakona, ki otrokom bunkeljnov prepoveduje, da bi se vpisali na Bradavičarko, ministrstvo dela čistko. Na zaslišanju, ki bo prvega julija naslednje leto bomo zaradi varnosti pod budnim ušesom celotnega starihosveta povprašali po vaših sorodnikih in prijateljih, da vidimo če ste vredni nadaljnjega šolanja.

S spoštovanjem,

Urad za izločitev brezkrvnih izmečkov

Razprla sem oči. Ta ženska, ta Temynovka, ni naredila novega urada, zaradi katerega bo lahko tistim, ki smo rojeni v bunkeljskih družinah zlomila palico! Ona ni naredila tega in zato je jaz …

»Gospodična, se pravi, da trdite, da je vaša mama pisateljica in je napisala veliko knjig, a jaz nisem slišala še za nobeno? In kako to, da je vaš oče računalničar, če ta poklic sploh ne obstaja?« Dvignila sem pogled in opazila kako je žabi podobna ženska stala nad drobno svetlolaso pihpuffovko iz drugega letnika.

»Gospa, ne lažem!« sem zaslišala odločen dekliški glas, »Zakaj bi?«

Zaslutila sem, da bo deklico njena resnicoljubnost veliko stala. Ko sem v očeh vijoličaste pošasti zagledala iskro sovraštva, sem vedela, da so bile moje slutnje opravičene.

»Se pravi, da ne ustrezate kriterijem Bradavičarke.« je neusmiljeno nadaljevala nova profesorica.

»Čarovnica sem!« je rekla deklica, vstala iz svojega mesta ob mizi in na prsih prekrižala roke. Ko je vstala sta se dve kitki v kateri je imela spete lase na njeni glavi zazibali kot noža. Svoje oči je priprla in kar naenkrat je izgledala veliko večja, kot je bila v resnici.

»Očitno brezkrvnica,« je profesorica rekla v tistem medenem tonu zaradi katerega se mi je skoraj obrnil želodec.

»Kaj pa je narobe s tem?« je vprašala, ter privzdignila obrv. 'Se mar poskuša ubiti?' sem se vprašala. Moram pa priznati, da je bila veliko pogumnejša od katerega koli Gryfondomovca.

»Ne ustrezaš kriterijem za vpis na Bradavičarko,« je rekla. »Ponariedheck! Gnuz!« je zaklicala.

Vhod v dvorano se je s treskom odprl. Vstopila sta dva moška. Oba sta bila grda ko noč in ob pogledu nanju mi je skoraj šlo na bruhanje oblečena pa sta bila v aurorsko uniformo temno rdeče in črne barve. Pihpuffovka je iz žepa potegnila svojo palico in videla sem kako je zamrmrala nek urok. Enemu od moških je spodrsnilo, a se je takoj spet pobral drugi pa je bil hitro pri njej in ji palico izpulil iz rok. Deklico je to ohromilo in poraženo je spustila glavo. Ko je auror palico še zlomil sem opazila majhno solzo, ki ji je kapnila z nosu in se na tleh razletela.

Moška sta dekle pred sabo odvedla iz dvorane, nas pa je dogodek oropal glasu.

Žalostno sem se zazrla v svoj krožnik in hrana mi ni več tako dišala kot prej.

»Heath,« me je poklicala Kathreen.

»Uh, kaj?« sem vprašala.

»Ali je kaj narobe?« jo je zanimalo.

»Ne, samo spraševala sem se, kaj se bo zgodilo z njo.« sem odgovorila, ter se lepo zlagala. Res, da me je za pihpuffovko skrbelo, a, da bi se spraševala kaj se bo z njo zgodilo v moji glavi ni bilo prostora. Bila sem zmedena, jezna, malce ponosna na pogum tako mladega dekleta in zmedena.

»Kdaj imaš zaslišanje?« sem vprašala Kath, ter poskušala odmisliti vse občutke in nazaj priklicati navdušenje nad hrano.

»Drugega, ti?«

»Prvega.«

Brez besed sem odgriznila kos pice in se zazrla v prazno mesto kjer je prej sedela deklica s kitkami.
***
Nekanoniziran naslov tega poglavja je 'the ugly bitch and the awesome kid'.
Še par stvari o 'the ugly bitch' zveste v naslednjem poglavju kjer bo dobila ime.
zdej pa napište dolg komentar in se beremo naslednji teden.

Hasta lavista mi amigos! (and read you next week)
03. oktober 2015
next sorry bi se razpisala sam se mi mudi
03. oktober 2015
Next
04. oktober 2015
u170630
u170630
Next
04. oktober 2015
Wassup guys!

Kako je kej vš teden? Js sm prepričana da sem srečala Magneta iz x-men pa glavno junakinjo Crossing of my ways ( https://www.wattpad.com/story/47206950-crossing-of-my-ways-season-1-doctor-who-fanfiction ).
Kakorkoli, tuki mate novo poglavje.
Uživajte!
7.
Po tem, ko so s pladnjev izginili še zadnji ostanki sladice je ravnateljica spet vstala.

»Zdaj pa prosim prisluhnite, kajti rada bi vas spomnila na nekaj pravil za katera bi želela, da jih upoštevate vsi, celo izjeme.« Pomenljivo je privzdignila obrv.

Vem, da ni govorila o meni in fantih, a dobila sem občutek, da je vseeno bilo namenjeno naši skupinici, čeprav nas nikoli nihče ni zalotil. No, mogoče nas je dvakrat opazila profesorica Trelawney, a ona se ni zmenila za nas. Raje je mečkala svoje rute in mešala karte, da ne pozabim, da se je dostikrat napila.

»Na seznamu prepovedanih predmetov, ki si ga v celoti lahko ogledate v hišnikovem kabinetu in na katerem je po novem šeststo petinpetdeset predmetov so se znašle grizoče skodelice. Kot že vsako leto ponavljam je vstop v prepovedani gozd prepovedan in želim, da se vsi, tudi starejši učenci držite tega.«

Premolknila je, nato pa nadaljevala: »V zbornici se nam je, kot ena iz med novih profesoric pridružila profesorica Anastasia Krastachyss, ki bo poučevala Obrambo pred mračnimi silami.«

Aplavz, ki je omembi imena nove profesorice sledil je bil raztrgan. Nekaj študentov, vključno z mano je iz vljudnosti nekajkrat plosknilo. Nekaj študentov je le pobuljilo vanjo kot tele v nova vrata in le peščica ostalih je navdušeno zaploskala. Mogoče mislite, da so bili le spolzgadovci, pa ni bilo tako. Celo pri pihpuffovcih jih je bilo nekaj, da ne omenjam našega omizja. Razočarano sem zavzdihnila ter se ponovno ozrla k profesorjem.

»Dobili smo tudi novo profesorico Spreminjanja oblike, Hermiono Weasley-Granger,« je nadaljevala ravnateljica McHuddura.

Profesorica, ki nas je učila prej je bila na študijskem dopustu. No, tako je kazalo, dokler v Preroških nisem našla članka o tem, da je odšla učit na Beauxbatons. Nadaljevalo se je s kritiko o plačah na Bradavičarki in potem še o tem, da je šola obupna in tako naprej. Kakorkoli, novi profesorici, ženski okoli tridesetih oblečeni v plašč črne barve z zlato obrobo je navdušeno zaploskalo več učencev, seveda tudi jaz.

Kdor želi sodelovat …« je ponovno spregovorila profesorica McHudurra, ko je ploskanje zamrlo, a jo je neko pokašljevanje utišalo.

»Khm, khm.« bila je Krastacharica.

Ravnateljica jo je grdo pogledala nato pa nadaljevala. Ugotovila sem, da nove profesorice, tako, kot večina v veliki dvorani, ne mara.

»Kdor želi sodelovati v quidditch ekipi svojega doma …«

»Khm, khm.«

Ravnateljica je globoko vdihnila, zaprla oči in izdihnila, nato pa nadaljevala: »Naj se prijavi pri predstojniku svojega doma, ki bo podatke posredoval kapetanu, ki bo določil datum preizkusov.«

Nato je ravnateljica sedla, ter se sklonila proti novi profesorici. Ta je vstala ter spregovorila.

»Kot veste, smo julija dobili novo ministrico za čaranje, Kalvaro Temyno. Po žalostni izgubi vašega prejšnjega profesorja Obrambe pred mračnimi silami, Williama Mrlicha, je mene predlagala za profesorico prej omenjenega predmeta. Kot vsi vemo, čarovniško skupnost ogrožajo tako imenovani čarovniki bunkeljskega porekla, ki so se izkazali za veliko grožnjo vsemu skritemu čarovniškemu svetu. Med večerjo ste vsi dobili pismo v katerem piše kdaj boste imeli zaslišanje na ministrstvu za čaranje kjer bodo odločili, če še vedno lahko obiskujete Bradavičarko.«

Anastasia Krastachyss se je usedla meni pa je kri bušnila v glavo. Da čarovniki iz bunkeljskih družin ogrožamo čarovniški svet? Kje je naša nova ministrica sploh dobila to idejo? Neverjetno me je spominjalo na situacijo med drugo svetovno vojno, ko so nacisti pobijali jude. Priprla sem oči ter se jezno zazrla v žensko v vijoličnem. V mislih se mi je že izoblikovalo nekaj dobrih zamisli, kako se je znebiti, ko me je Kathleen potrepljala po rami.

»Heath! Si prepričana, da si v redu?«

»Sem, ja. Je že konec?«

Kathleen je pokimala.

»Se dobiva v stolpu?« je vprašala.

»Ja, prvih letnikov ne bom prepustila Patricku, lahko jih okuži!« Pokazala sem na fanta, ki je ravno vstal in se razgledal po našem omizju.

Kath se je zasmejala. Povedala sem ji geslo, Patricku rekla, da lahko gre v dom in poklicala prve letnike k sebi.

»Živijo, kako ste?« sem jih vprašala. »Če ne želite iti na izlet v kuhinjo lahko kar gremo v sobe, da se naspite, ali pa med spanjem kaj naredite svojim cimrom.«

Nekaj iz skupinice najmlajših se je zahihitalo.

»Hecam se, prvi dan se pa res ne bi spodobilo, da kaj takšnega naredite. Pridite.«

Prvi letniki iz Gryfondoma so mi sledili vse do portreta debele gospe kjer sem se ustavila.

»Prosim, zapomnite si, da je ta portret v sedmem nadstropju na tem mestu. Ne želimo smrtnih žrtev. Zapomnite si tudi geslo s katerim pridete v dom.«

Prestrašeno so me pogledali.

»Oh, dajte no! Spet se hecam!«

Nekaj se jih je nasmehnilo, spregovorili pa niso.

»Geslo?« je vprašala Debela gospa.

»Gagajoče narcise,« sem rekla, počakala, da prvi letniki pridejo v dnevno sobo ter jim povedala kje imajo spalnice.

V dnevni sobi sem se usedla na stol in premlevala kako bi se najlažje maščevala tistima ženskama, katerih imen nisem mogla izgovoriti ker sem takoj ko sem pomislila nanju dobila občutek, da moram nekaj razbiti.

Dnevna soba se je spraznila, ko sta se pri meni kar naenkrat pojavila Louis in Kathleen.
»No? Boš končno povedala kaj imaš za bregom?« je vprašal Lou.

»Maščevanje,« sem odgovorila in strmela v plamene. Resnično sem se želela maščevati, čeprav nisem imela pojma kako to storiti.

»Ministrstvo za čaranje je velika reč,« je rekla Kath premišljeno, »Rabila bi vojsko.«

»Potem pa naredimo vojsko!« Vstala sem in začela krožiti po dnevni sobi.

»Jaz sem za,« je rekel Louis.

»Ne, pa nisi,« je rekla Kathleen, »To je nevarno Heather!«

Nevarno? Namrščila sem se. Kje je pravica, da mi govori kaj je nevarno in kaj ne? Še do prepovedanega gozda jo komaj zvlečeš. Jezo sem skušala zadržati, a je izbruhnila iz mene.

»TUDI TO, DA SEM TUKAJ IN SE DELAM, DA SEM ČISTOKRVNA IN SEM BUNKLJEFOB JE NEVARNO! SAJ STA VIDELA KAJ SE JE ZGODILO TISTI PUNČKI! POMISLITA, TISTO BI LAHKO BILA JAZ!«

Dva mojih najboljših prijateljev sta se spogledala jaz pa sem nadaljevala.

»VSEENO VAMA JE, KAJNE?! S TEM, KO SEM AUSTINU REKLA NAJ LAŽE, SEM TUDI NJEGA POSTAVILA V VELIKO NEVARNOST! KAJ ČE TA ŽENSKA IZVE, DA STA NJEGOVA STARŠA BUNKELJNA?!«

»Če bi rekel, da je izvedel, da je čarovnik, ko je bil star enajst let, Heather, bi pač z njim naredila isto kot s tisti deklico,« je rekla Kathleen, mirno, kot, če jaz ne bi povzdignila glasu.

»Še vedno MORAMO narediti vojsko,« sem rekla ter se vrgla na sedež kjer sem sedela preden sem vstala. »Vsi drugi bi bili za to, celo Liam in tisti piflar od predstavnika študentov, Patrick, in ne bi bilo čudno, če bi tudi predsednik in predsednica študentskega sveta bila za.«

»V redu, če misliš, da lahko dobiš vojno proti celemu odredu aurorjev,« je rekla Kath in skomignila.
»Po mojem jih bo v teh dneh veliko dalo odpoved, ko jim bodo otroci pisali iz šole. Tiste iz bunkeljskih družin pa bo Temynovka tako in tako postavila na cesto.« sem odgovorila na vprašanje, ki sem si ga tudi sama zastavljala.

»Jaz bom jutri sporočil fantom, ti pa povej kako boš zbirala vojake,« je rekel Louis.

»Na hodniku bom spraševala če sovražijo Krastacharico in jim dajala liste z navodili kako priti v glavni štab,« sem odvrnila. »Za štab pa bo primerna kar dvorana KŽTD.«

Dvorano smo odkrili po naključju lani na koncu šolskega leta. Pozneje nam je eden od hišnih vilincev povedal več o njej.

»V redu,« je rekla Heather, »Se vidimo.« Vstala je in se odpravila proti dekliškim spalnicam.

Prav tako je vstal Louis, me potrepljal po rami in odšel v svojo smer. Opazila sem, da smo končno predrli tisto plast, ki je meni in fantom preprečevala, da bi bili najboljši prijatelji.

***
Guess who's the rebel! Heath it is!
7. poglavje in imamo razlog, da Temynovko sovražimo še bolj kot v knjigah.
Kar si mislite, napišite v komentarje.

Read you next week, guys!
09. oktober 2015
next
fak sovražm to kroto nima pravice pravt kdo je slab za čarovniški svet. kvečjemu ona. če bi mene kdo uprašu koga bi raj pripeljala od mitrvih. Voldemorta al pa to kroto bi izbrala Voldemorta.sovražm take k pravjo da so eni bolši sam zato k so čistokrvni to je isto kukr če bi čist slovenc enmu pou slovencu pa pou krvatu reku da je neki manj samo zato k je pou pou. res upam da bo ta krota umrla.ker js bi jo z veseljem ubila
ja to si js zdele mislm ampak tole je sam na kratko in močno olepšana verzija
10. oktober 2015
Par stvari za povedat:
A sm vs tok prestrašla s 4., 6. pa 7. poglavjem? Niti do prve Quidditch tekme nismo še pršl ...
Da ne omenjam Heather k med poukom Krastacharici odgovarja in drugih stvari k jih nom omenjala ker so pomebne za potek zgodbe.
Uživajte v 8. poglavju!

***

8.

Zjutraj sem se zbudila okrog sedmih. Druga dekleta so še spala, Kathleen je v spanju nekaj mrmrala in premikala oči.

Oblekla sem se v šolsko uniformo, se počesala, zbudila Kathleen in odšla iz sobe. Na moje veliko presenečenje je Louis stal pred vhodom.

»Končno si se zbudila,« se je zasmejal.

»Ja, končno,« sem zamomljala.

»Počakava še Kathleen?« je vprašal.

Pokimala sem, nato pa sem se zazrla v kamin v katerem je ogenj ponoči dogorel.

Čakala sva dobrih petnajst minut, da se je moja prijateljica prikazala v dnevni sobi nato pa smo skupaj odšli do velike dvorane.

»Odločila sem se, da bomo imeli prvo srečanje v soboto. Ima kdo kakšno idejo, kako bi se sporazumevali?« sem spregovorila, ko sta me pogledala.

»V bistvu imam eno,« je rekel Louis, »Šifre.«

»Danes ob petih v štabu zelenega očesa.« se je zahihitala Kathleen. Resno? To se je slišalo kot govorica Indijancev.

»Louis, ti res nikoli nisi imel nobene dobre ideje. Mislim, da bi bilo najbolje, da neke vsakdanje predmete začaramo s proteusovim urokom.«

Louis me je zmedeno pogledal. »Pa si Proteusov urok že kdaj izvedla?«

»No … ne,« sem rekla, ter se izmikala pogledu drugih dveh.

»Se mi je zdelo.«

»Bolj me zanima katere predmete naj uročimo.« sem pripomnila na njegovo pripombo.

»Zlate zvize? Dotični spomin imajo.« je predlagala Kath.

»Ne. Preveč očitno.« sem rekla. Koliko ljudi pa še nosi naokrog zlate zvize? »Razmišljala sem o guldih.«

»Nevarnost je, da jih zapraviš,« me je opomnil Louis.

»Pa saj ga ne boš imel v mošnjičku ampak v žepu.« sem rekla in ga klofnila po glavi.

»Pa naj bodo guldi,« je rekel Louis in se pomel po glavi. »Dober udarec.«

»Hvala. Na bratu sem vadila.« sem se zasmejala.

Tudi Louis se je zasmejal. »Ubogi Jacob.«

V avli smo se ustavili.

»Gremo najprej na zajtrk ali najprej začnemo zbirati sovražnike ministrstva?« sem vprašala.

»Lačna sem, gremo jest!« je rekla Kathleen.

Tako smo odšli v veliko dvorano. Z vhoda sem videla, da sta se profesorica McHudurra in profesor Colibri nekaj pogovarjala, Anastasia Krastachyss pa je korakala pred vrati in mimoidočim učencem kdaj pa kaj zastavila vprašanje. Pred vrati sta poleg nje stala aurorja, ki sta prejšnji dan tisto deklico nasilno zvlekla iz dvorane.

»Gospodična, koliko časa že veste, da pripadate čarovniški skupnosti?« je napadla mene.

Malce sem se zmedla, a hitro odgovorila: »Uh, od nekdaj. Mama mi je vsak večer brala povesti Barda Biritcha. Všeč mi je tista o treh bratih. Ko sem bila stara šest let sem že vedela, da bom šla na Bradavičarko. Jezna sem bila ker mi mami ni hotela kupiti čokoladnih žab pa sem ji roke spremenila v špagete. Očka je bil na srečo tam in je naredil protiurok.«

Zlobno se mi je nasmehnila in nekaj zapisala v svojo beležko.

»Lahko vprašam po imenu, gospodična?«

»Heather Alice Everdeen. Včeraj sem vam pripovedovala o enem mojih prednikov, ki je lovil bunkeljne in pobijal brezkrvneže. Saj se spomnite, mar ne?«

»Lepo, lepo,« je rekla, kot da je preslišala kaj sem rekla in si še nekaj zapisala v beležko.

Ko smo bili dovolj daleč od nje sem izbruhnila. »Vešča, stara zoprna! Zaradi nje se moram delati, da sem iz ne vem kakšne bunkljefobske družine, pa čeprav so vsi moji bunkeljni.«

»Hej, pomiri se.« je rekla Kathleen ter me potrpljala po hrbtu.

Usedla sem se med Louisa in Kathleen ter brutalno začela jesti kosmiče.

Med tem je do nas prišla nova profesorica spreminjanja oblike in nam dala naše urnike.

»Zakaj moramo prvi dve uri imeti napoje? S spolzgadovci?« sem zamomljala.

»Potem imamo Nego in nato Vedeževanje.« je rekla Kathleen s katero sva bili skupaj na skoraj vseh predmetih.

»In po Vedeževanju še Obrambo,« je Louis tiho zamrmral in se prijel za glavo. »Slabšega dneva pa še ne. Če ne drugega bomo srečali Hagrida.«

»Bomo prestavili tisto kar želimo narediti na zvečer?« sem vprašala. Odločitev sem izvedla v manj kot sekundi, zato je bila velika možnost, da je bila butasta.

»V redu,« je rekel Louis.

***

Prvi dve šolski uri sta minili celo brez, da bi James težil. Na koncu smo sicer dobili toliko naloge, da jo bomo delali do polnoči, Profesor Hudlagod pa me je povabil na eno njegovih večerji, ki bo v nedeljo.

»Leze mi v rit zato ker sem predstavnica,« sem rekla fantom in Kathleen. Sicer je bila v dobrih odnosih le z mano, Louisom in Liamom a je vseeno bila raje z nami, kot z drugimi opravljivimi dekleti iz najine sobe.

»Hej, pomiri se,« je rekel Louis.

»Ali pa ve, kaj bom naredila s Krastacharico.« sem zamomljala.

Fantom sva z Louisom že povedala, kaj načrtujem.

»Lahko jo prepričam, da bo dala odpoved na ministrstvu, če hočeš.« je rekel Harry.

»Kot, da lahko.« sem se zasmejala.

»Seveda lahko. Harry Styles sem!« Široko se je nasmehnil in pomežiknil.

Nasmehnila sem se, čeprav sem nameravala zaviti z očmi.

Ob Hagridovi koči so že bili Spolzgadovci in Drznvraanovci, ki so z nami obiskovali Nego. Skupina Pihpuffovcev in Gryfondomovcev je bila še na pol poti.

»Poglejte, zdaj so prijatelji celo med poukom,« je takoj, ko je naša mala skupinica prispela rekel James.

Zavila sem z očmi in se obrnila. »Kaj hočeš, Lopez?«

»Od brezkrvnice …«

»Jeziknebu,« sem zamrmrala urok in s palico pokazala v Jamesa.

Ko se je kletve končno znebil me je grdo pogledal nato pa spet začel: »Zanimivo, da se ni s tabo zgodilo isto, kot se je s tisto malo idiotsko brezkrvnico iz najbolj luzerskega doma.«

Na hitro sem pogledala naokrog, nato pa tiho odgovorila: »Nekateri, za razliko od drugih znamo lagati. Pihpuff pa ni luzerski. Pred sedemnajst leti noben spolzgadovec ni držal z Bradavičarko in Harry Potterjem. Poleg Gryfondomovcev se je največ Pihpuffovcev odločilo, da ostane v bitki.«

»Od kje pa to veš?« je vprašal Harry, ko sem se obrnila k fantom.

»Najnovejša zgodovina čarovništva Vsovedlja Dumbcha,« sem odgovorila, »Lani sem si jo naročila v Lepopisu in Pivniku za rojstni dan.«

»Aha.«

Tiho smo čakali na začetek ure. Hagrid se je kmalu prikazal.

»Dons gremo u gozd.« je povedal. »Ne bomo šli preveč globok sam useen hodte samo po uhojeni poti.«

Na hrbet si je dal nekaj, kar je izgledalo kot polovica krave in se kot prvi odpravil v gozd.

Nismo hodili tako dolgo, ko smo se ustavili na prostoru, kjer je bilo manj dreves.
Hagrid je tisto karkoli je že bilo odložil na tla ter rekel: »Dons bomo obravnavali žvardrne, v naslednjih dneh pa bomo obravnavali,« naredil je premor, »dolgočasnejše zadeve.«

Harryjeve zelene oči so se kar naenkrat razprle in gledal je v smeri proti ničemer.

»So tam tiste živali, ki vlečejo kočije?« sem vprašala.

Pokimal je. Z očmi je očitno sledil živali in … meso je samo od sebe začelo izginjati!

»O, zakaj nisem ostala v veliki dvorani,« sem zacvilila. V bistvu sem bila vse prej, kot prestrašena. Bila sem navdušena nad nevidnimi stvarmi, ki so jedle meso. Po drugi strani pa je bilo to kar nekoliko strašljivo gledati, in živali je bilo več, kot le ena.

»Niso pretirano lepi …« je pripomnil Harry.

»Kaj ni pretirano lepo?« sta Niall in Louis vprašala naenkrat.

»Ti žvardrni niso lepi.«

»Pa saj ničesar ni!« je ugovarjal Niall.

»Pš, poslušajta!« sem rekla.

»… žvardni so mesojedci, privlači pa jih kri. Kdo jih vidi?«

Harry je dvignil roko. Bil je edini. Cel se je tresel. Njegova glava je morala biti polna groznih prebliskov iz njegove mladosti. Hagrid ga je žalostni pogledal, nato pa nadaljeval.

»Žvardrne vidijo samo tisti, ki so videli koga umreti.« je pojasnil.

Ob tem sta dve pihpuffovki, drznvraanovka in spolzgadovka sočutno pogledali Harryja, James pa se je začel prikrito smejati.

Do konca ure je bil Harry čisto tiho in si zapisoval vse, kar nam je Hagrid povedal.

***
To! Hagrid še vedno uči nego in ta mini skupinca se je spoprijateljila z njim (ponesreči ... zgodba za kdaj drugič) v 1. letniku.
Zdej pa pejte komentirat, povejte še kaj mislte da se bo zgodil v naslednjem poglavju in ne pozabite ...

Read you next week!
16. oktober 2015
po mojem bojo delal isto kukr je DA v Svetinjah smrti pač napisi pa kej takega po mojem bi blo zanimiv ker bi kroti s tem povzročal sive lase pa še ker jo skor usi sovražjo ji nebi noben nč povedu tko da ja kukr ponavat morm povedat da je tole genijaln in da ne vidm razloga da je tlele tok mal bralcev sam prosm ne nehat objavlat
drgač pa next
17. oktober 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg