Forum





Hej hoj!
Skupaj s prijateljico sva se dogovorili za pisanje neke nove zgodbice, katere osrednja tema bodo konji, zato ste vabljeni k branju vsi ljubitelji konj, jahači ter na sploh vsi, ki radi berete.
Posamezne odlomke bom objavljala le jaz, saj prijateljica nima profila na igrah, lahko pa je najdete na deviantART-u (http://elismye.deviantart.com).
Opozarjam na številne napake, katere lahko mirne vesti spregledate (it never happened!).
Upam, da vam bo všeč ^^
25. december 2016
Kristina~
Dan je bil vse prej kot odličen, čeprav se ni zgodilo pravzaprav nič slabega. Že dolgo imam na sumu, da na moje razpoloženje vpliva vreme, saj že cel dan namreč neustavljivo lije kot iz škafa. Pravzaprav je neka mešanica med dežjem in snegom. Piko na i pa doda veter, da ti dežnik prav nič ne koristi. Še preden sem zjutraj prispela v šolo, sem bila čisto premočena, da ne omenjam mraza. Edina misel, ki me je držala pokonci je bilo dejstvo, da je to zadnji dan pred novoletnimi počitnicami. In sedaj je bilo treba priti samo še domov. Vsa premočena sem brezvoljno sedela na avtobusu. Šolska torba mi je počivala na kolenih, ker so bila tla avtobusa že tako preveč mokra, na tleh pa je bil moj premočeni dežniček. Grozno me je že zeblo v noge saj so mi čevlji že zjutraj premočili in so bile moje nogavice verjetno že pošteno mokre.
  Ko sem končno prilezla do doma, sem bila verjetno prepojena z vodo. Hitro sem stopila v hišo in slekla iz sebe vsa premočena oblačila in se hitro preoblekla v suha. Oba hleva in hiša so bili že prejšnji teden božično okrašeni, prav tako se je v dnevni sobi svetilo božično drevo, na radiu pa so spet predvajali neko božično pesmico, ki jo najverjetneje predvajajo 5x na dan. To, da so počitnice je bilo super, dlje bom lahko spala, imela bom več časa za jahanje in nasploh bom lahko dan preživela okoli teh navihancev. Ampak praznike pa sem sovražila že od malega, še posebej pa božič, saj mi je mami umrla na božič, ko sem imela 9 let, zaradi bombe na letalu, s katerim se je vračala domov.
  "Živjo, miška. Kako je bilo danes v šoli?" Oh, sovražila sem ko me je oči klical miška, nimam več 3 leta, da bi me klical tako. 
  “V redu," sem zamomljala nazaj.
  "Oh, nisi slišati najbolj vesela. Kakorkoli, ko poješ kosilo mi pridi pomagati počistiti hlev in 4 bokse je treba pripraviti saj enkrat v teh dneh dobimo novega jahača in s sabo bo pripeljal 4 konje."
  "Ok, bom prišla," sem mu odgovorila. Ampak najprej, hrana! V kuhinji je bilo še toplo kosilo in takoj ko sem se usedla k mizi je na drugemu stolu že sedel Mozart, naš gospod mačkon, ki je bil kralj v hiši in seveda je vedno vedel kje je dobra hrana. Mozart mi je vedno polepšal dan z njegovimi vragolijami, samo da je pritegnil pozornost in zraven dobil še kaj okusnega.
Damon~
  Samo še Bluebellin boks je bilo treba skidati in delo za danes je zaključeno. Ni malo očistit vseh 14 boksov in tudi hlevar si kdaj zasluži kakšen dan dopusta. Ko sem prišel k Bluebell, me je prijazno pozdravila in seveda takoj preverila če imam v žepih kaj slastnega. To pobalinko smo včasih res preveč razvajali, ampak kdo je nebi imel rad. Medtem ko sem ji kidal boks me je ves čas z zanimanjem opazovala, če bi vedel kako, bi mi najverjetneje pomagala, vendar ne v dobrem smislu. Ko sem končal njen boks, sem še v sedlarnici vzel krtače da jo malo skrtačim. Ko sem odprl vrata njenega boksa pa je nekaj močno počilo, presneta mularija ne more počakati z ognjemeti in petardami do novega leta! Bluebell se nemudoma splašila in se povzpela na zadnje noge in še preden sem jo ujel je zdirjala proti vratom. Vsaj ta jo bojo ustavila. A ravno takrat je v hlev stopila Kristina, ki je seveda prej, ko je bilo za kidati bokse ni bilo nikjer na spregled, sedaj pa je prišla v najslabšem možnem momentu. Bluebell je zdirjala mimo nje na dvorišče.
  Hitro sem zagrabil njeno oglavko in povodec in stekel za njo. Kristina se je še malo obotavljala od presenečenja, nato pa prišla za mano. "Kam je šla, v tem vremenu je ne bova našla." "Ne vem, ampak morava jo najti, če bo čez noč ostala zunaj bo zagotovo zbolela!"
“V redu, jaz grem poklicat še očija da nama jo pomaga najti," je rekla in stekla proti hiši. Jaz pa sem odšel pogledat okoli jahalnice in preverit pašnike tam. Na srečo ni šla daleč, verjetno jo je mrzel dež spravil k pameti. Našel sem jo v seniku kako se skriva pod streho in žveči seno. Previdno sem se ji približal in ji dal povodec okoli vratu, da nebi še enkrat pobegnila, nato pa sem ji nataknil oglavko. Pridno mi je sledila nazaj v hlev. Očitno se je že sama pomirila. V hlevu sta bila Kristina in stric (njen oči) oba zaskrbljena.
  "Samo da si jo našel! Kje je bila?" 
  "Na srečo se je namenila proti seniku, tako da ni šla daleč," sem mu odgovoril. Bluebell sem odpeljal nazaj v njen boks jo osušil in pokril z njeno odejo. Novoletni čas je vedno težak, če moraš miriti čredo konj, medtem ko ljudje brezskrbno spuščajo rakete in pokajo petarde povsod kjer se jim zahoče.

------------------------------------------------------------------------------------------------------
No tole sta prva dva junaka zgodbice, dva pa še prideta.
Kristina in Damon sta plod prijateljičine domišljije.
Si zasluživa kakšen Next?
25. december 2016
( Se opravičujem, sam forum je besedilo neverjetno stlačil skupaj, ampak upam, da se normalno vidi, kje je preskos iz ene osebe na drugo. )
25. december 2016
Seveda si zaslužita Next, pa kakšen!

Čimprej nadaljujta!
25. december 2016
Next jst se ralet pa petard bl bojim k živali ampak tega nisi nikol prebrala
25. december 2016
Raket*
25. december 2016
Adrijan~
"Kaj pa Harmony Centre?" me je vprašala mama in odprla nov zavihek na brskalniku. S stolom sem se pripeljal bližje k računalniku in začel preučevati lepo urejeno spletno stran, ki je že bila praznično okrašena. Mama je nekaj zamrmrala in me pustila samega pred svetlečim zaslonom. Po neka minutah sem prišel do sklepa, da je ta konjeniški center predrag in predaleč. Ostane nam torej le še... Scott Stables. Odprl sem še njihovo stran, ki je bila okusno narejena z vsemi pomembnimi podatki na dosegu roke... no, miške. Prepričala me je tudi njihova galerija oziroma fotografije, ki so prikazovale lepe hleve, pa vendar v njih ni bilo pridiha vzvišenosti temveč skromna preprostost. Vse je delovalo dokaj domače in gostoljubno. Vsekakor pa boljše kot klub katerega sem obiskoval vse dokler ni zaradi finančnih težav propadel. V spomin se mi je vtisnila fotografija nasmejanega rdečelasega dekleta ob rjavemu konju, čigar lice je pritiskala k svojim. Vstal sem in poiskal mamo, da bi ji sporočil svojo odločitev. "Kakor želiš," mi je odvrnila: "Ampak, ker gre za drago stvar upam, da jo boš jemal resno in se zelo trudil. Še vedno pa ne vem, če je to pametna ideja. Jahanje že, a preskakovanje ovir! Kaj bo če padeš in si zlomiš hrbtenico ter do konca življenja ostaneš na invalidskem vozičku?" Nasmehnil sem se: "Ne skrbi." Vedel pa sem, da bo kljub vsem prepričevanjev vedno vsa v skrbeh, zato se niti nisem trudil.
Vrnil sem se za računalnik in izbranemu centru poslal e-mail, da bi povprašal o njihovih učnih urah in kako se je možno včlaniti.
Medtem mi je prijateljica poslala nek link z youtuba. Kliknil sem nanj in ze sem gledal posnetek, ki je bil posnetk s kamere na čeladi jahača, ki je dirjal po progi narejenk za tako imenovano disciplino cross country. Video me je očaral. Tako galopirati čez travnike, preskakovati ovire medtem, ko si eno s konjem, veter pa ti gladi obraz. Takoj sem si zaželel poskusiti. Obenem pa me je bilo tudi nekoliko strah. Kaj če mi ne bo šlo? Kaj če ugotovim, da to ni zame? A bil sem prepričan, da je boljša opcija kakor dolgočasna dresura.
Geffrey~
Prekleto, izgledati je bilo, kot da smo s seboj vzeli pol mesta iz katerega smo se selili. Že tako smo imeli ogromno stvari in nova hiša nikakor ne sme izgledati prazno, a za povrh smo imeli še štiri konje katerim smo morali zagotoviti nov hlev. In vsa ta selitev je bila za vse neskončno stresna, mama je bila na srmt tečna in svojo nejevoljo prenašala še na druge. Hvala bogu, da je nekdo izumil slušalke in staršem sem za sveto prepovedal, da se skušajo pogovarjati z menoj kadar poslušam glasbo. Vsaj enkrat pa mi lahko data mir, ne?
In tudi sam nisem bil ravno najbolj vzhičen zaradi selitve. Tako bom izgubil vse stike in spoznal bom nove idiote katerim bom moral dopovedati kdo je glavni, kar je bilo naporno saj človeška neumnost nima meja. In resnično, kamor gremo je bilo vse videti tako obupno kmečko in ubogo, da me je že sedaj, na poti, mučilo domotožje.
Telefon v rokah mi je zavibriral in odklenil sem zaslon, da bi preveril novo sporočilo. Bilo je od mame in glasilo se je: 'Čez nekaj minut se bomo ustavili, da kupimo kaj za pojest in preverimo kako je s konji.'
Večinoma časa mi je dol viselo za vse. Za starše, za ljudi okoli sebe, zase. Mar mi je bilo le za moje konje. Imel sem občutek, da me bolje razumejo kot ljudje, katerih pomoč sem vztrajno zavračal. Res sem si želel uspeti v dresuri s svojimi konji, ena redkih ambicij, ki mi ni bila vsiljena.
Avto je zapeljal na bencinsko postajo in se ustavil. Na drugi strani je ustavil tudi naš pomočnik, ki je bil plačan, da pomaga pri oskrbi konj in pa tudi prevažanju le teh. Imeli smo namreč dve prikolici, vsaka z dvema konjema. Prijel sem za kljuko vrat avtomobila in jih le s težavo odrinil. Bil sem utrujen, izčrpan celo, pa nisem bil prepričan zakaj. Stopil sem ven in hitro me je zmrazilo, ko je leden zrak objel moje telo. Bil sem sicer oblečen, v črn plašč, a mraz je rezal do kosti. Pohitel sem k prvi prikolici in jo odprl. Ušesa obeh konj sta se takoj zasukala v smeri zvoka in lahko sem čutil njuno napetost, čeprav sta bila na splošno popolnoma v redu. "Še malo. Še nekaj kilometrov." Povedal bi jima, da gremo sedaj na boljše, vendar to tako ali tako ni bilo res. Starša sta Scott Stables sicer hvalila, a dvomil sem, da bo standard tukaj boljši ali vsaj enak prejšnjemu centru.
Stopil sem še k drugi prikolici, medtem pa se je mama že vračala iz trgovine. Tudi tukaj sta bili kobili v redu. Vrnil sem se nazaj v avto in se pogreznil v sedež. In čez nekaj minut se bom moral prisiljeno smehljati in se rokovati z novimi ljudmi. Pha, prav ne bom se, nihče me ne more ustaviti. Pa naj vedo, da niso za nobeno rabo, zakaj bi svoje besede in vedenje zavijal v celofan?

--------------------------------------------------------------------------------------------------------
Še moja dva, Adrijan in Geffrey ^^
Osebna pripomba: Tale del mi ful ni všeč Slabo sem ga napisala.
Kljub temu, Next? *-*
28. december 2016
Neeeeeeeeeeeeeext :3 Adrijan je tako lepo ime!
28. december 2016
nexttt
29. december 2016
Kristina ~
Proti večeru sta se iz mesta vrnila teta in stric (od Damona starša). Verjetno sta morala spet podpisati kakšne papirje, za gradnjo novega hleva. Imel bo skoraj 100 boksov in veliko dvorano in nam nebo treba več skrbeti za pomanjkanje treningov kadar je bilo slabo vreme. Komaj sem čakala da začnejo z gradnjo in predvsem, da bo tudi končano. Hlevi in dvorana bojo moderno opremljeni in omogočali nam bojo da bomo organizirali tudi kakšna večja tekmovanja. Novi boksi so bili nujni tudi zato, ker je po naših hlevih povpraševalo vse več ljudi in bomo z novimi hlevi in dvorano lahko pritegnili tudi kakšne jahače, da bojo zastopali naše hleve. Hlevi so v zadnjih letih pridobili veliko ugleda in bila sem zelo ponosna, da sem tukaj doma. Nimajo vsi sreče da bi živeli v taki družini.
Na srečo se je tudi vreme umirilo, zato sem se odločila, da bom pred večerjo odšla še na kratko ježo z Jordanom. Joran je moj najljubši konj trenutno v hlevu, saj sem pred dvema letoma za rojstni dan postala uradno tudi njegova lastnica. Je prvi in edini konj zaenkrat, ki je povsem moj in zato največ časa in treningov opravim prav z njim. Skupaj tudi tekmujeva, največkrat preskakujem ovire, čeprav bi se zelo rada naučila tudi dresuro. Že dolgo se mi zdi zelo zanimiva in se težko odločim kaj bi raje. Ko se bom naučila jahati tudi dresuro bom najverjetneje svojo jahalno kariero posvetila eventingu, saj je velik izziv da obvladaš preskakovanje, dresuro in kros. Ampak zaenkrat z Jordanom samo preskakujem ovire, enkrat na teden pa me teta uči tudi dresuro, vendar takrat jaham kakšnega dresurnega konja.
V hlevu me je Jordan veselo pozdravil, jaz pa sem se odpravila proti sedlarnici po njegovo opremo in krtače. Medtem ko sem ga krtačila, je mirno žvečil še svoje kosilo. Glede na to, da je že cel dan v hlevu se mi zdi presenetljivo dobre volje, saj ponavadi nemara biti dolgo zaprt v svoj boks, še posebej čez dan.
Ko je bil skrtačen in osedlan sem ga odvedla ven iz hleva in ga zajahala. Začela sva v hodu da se ogreje nato pa v počasnem drncu. Odločila sem se da bova šla po poti krajšega kroga za kros, le da bova ovire obšla. Priti bi morala ravno do večerje.
--------------

Damon~
Čeprav se je vreme umirilo nisem imel nobene želje danes hoditi še kaj ven, saj me je pošteno premočilo ko sem iskal Bluebell, na srečo je bilo v hlevu že vse poskrbljeno, tudi ovčke, kokoške in zajčki so že dobili zajest. Zvečer naj bi prispeli konji od novega jahača. Definitivno prihaja iz kakšne bogate družine, saj da ima pri 16 letih že 4 svoje konje je res veliko. Je pa baje odličen v dresuri, zato nam lahko le še dvigne ugled.
Oče in mate se še nekaj menila v očetovi pisarni in ker nisem imel ničesar drugega za početi sem se odločil da pomagam stricu Marku pripraviti večerjo.
Seveda je celotno pripravo obroka kot vedno v kuhinji nadzoroval tudi Mozart. Sicer je zelo priden maček in ne skače na pulte, je pa še vseno moteč ko se stalno drgne ob tvoje noge in se vedno skoraj spotakneš ob njega ko se želiš premakniti. V peči se je že pekel piščanec, Mark pa je kuhal žlikrofe, zato je meni ostalo samo še da pripravim solato in mizo. Danes bomo imeli bolj zgodnjo večerjo, zaradi novih konjev, ki pridejo kasneje. Vse pa je kazalo da bo Kristina spet zamudila večerjo.

-----------------------------------------------------------------------------------------------
Aaaah, zakaj noben ne bere? T^T
30. december 2016
Neeeeeext

Ker ne vedo kaj je dobro :*
30. december 2016
Adrijan~
Odločil sem se, da center čimprej pokličem. A še prej sem moral v trgovino. Z mamo sva živela sama in začelo nama je primanjkovati osnovnih živil kot so mleko in kruh. Šel bi peš, vendar je to ponavadi predolgo trajalo in četudi se je bilo noro voziti s kolesom v takem mrazu, mi je bila ta možnost bolj všeč. Zavil sem se v šal, na dlani pa naveznil rokavice. Na glavo se si dal tudi kapo, ki je ponavadi nisem nosil. Bila je navadna 'vlomilska' kapa temno modre barve. Odklenil sem garažo, zapeljal ven kolo in se zavihtel nanj. Spomnil sem se otroških dni, ko sem se igral, da je moje kolo konj in mu ljubkovalno prigovarjal ter ga gnal čez hribe in doline. Ob misli na otroštvo sem se nasmehnil. Čeprav ni bilo vedno vse tako lepo. Še zdaleč ne, a na to raje nisem mislil. 
Zapeljal sem na cesto in mraz je ostro zarezal v preostali del obraza, ki ni bil varno skrit pod šalom ali kapo. Stisnil sem zobe in prestavil v višjo prestavo, da bi pridobil na hitrosti. Cesta se je strmo vila pred menoj in moral sem biti skrajno previden, saj je bila sila spolzka. Kmalu srm prispel do trgovine. Na srečo sem vzel nahrbtnik, saj bi me vrečke na kolesu le ovirale. Hitro sem nabral živila s seznama, v trgovini pa sem se tako ali tako dobro znašel, saj sem bil tam že neštetokrat. Prodajalka me je prijazno pozdravila, svoje dni je bila moja soseda, dokler se ni preselila k fantu. Izročil sem ji potreben denar in se odpravil ven, nazaj na mraz, ki me je motiviral, da pohitim domov. Pot domov je bila krajša, predvsem zaradi klanca, ki je bil sedaj nagnjen navzdol in mojim nogam, ni bilo potrebno poganjati. Vsakič znova sem ugotavljal, da mi primanjkuje kondicije, a poleg dela doma, za to nisem utegnil narediti nič. Mogoče nekoč...
Ko sem prispel domov in odložil nahbrtnik na stol v kuhinji sem poklical mamo in ji povedal, da moram sedaj opraviti nek klic. Na telefonu sem našel številko centra in jo poklical.
"Dober dan. Ime mi je Adrijan in če se ne motim, ste že dobili moj e-mail glede včlanitve in jahanja pri vas." Nestrpno sem čakal odgovor na drugi strani.
-------------------------

Geffrey~
"Tukaj smo," je rekla mama, ravno, ko sem iz ušes potegnil slušalke. Strmel sem skozi okno in preučeval zgradbo, ki je bila po vsej verjetnosti hlev. Bila je veliko manjša od prejšnjega pa tudi nekoliko bolj... kmečka. 
"Lahko greš k svojim konjem in jih pripraviš, midva z očetom pa se bova zmenila za njihovo nastanitev," mi je povedala mama in odprla vrata avtomobila ter stopila ven. Tudi sam sem se spravil ven, vendar sem to kmalu obžaloval. Bilo je tako prekleto mrzlo in komaj sem se upiral tresenju. Čudil sem se kako je lahko moj plašč v tem mrazu kar naenkrat nekoristen. 
Najprej sem pokukal v prikolico kjer sta bila Raging Assassin in Shadow Essence. Stopil sem k Assassinu in ga pobožal po nosu. Nekoliko je sklonil glavo, uživajoč v dotiku. "Upam, da vam bo znosno tukaj. Če bi bilo po moje, ne bi nikoli odšli," sem šepnil, nato pa že zaslišal mamine korake, ko so njeni čevlji z visoko peto udarjali po tleh. Objel sem Assassina okrog vratu. Nočem ven, med nove ljudi. Sovražil sem ljudi. Ko bi le lahko ostal z mojimi konji za vedno. Bolje so me razumeli kot kdorkoli.

---------------------------------------------------------------------------------------------
Whatever.
07. januar 2017
Next ^.^
08. januar 2017
Oglašujes kaj tole?
08. januar 2017
Kt, da se mi da. Ja, seveda poslem vsem svojim frendom ampak od tega dva obljubita, da bosta pogledala in en dejansko pogleda in bere.
Ostalo oglasevanje se mi pa itak zdi pod nivojem.
08. januar 2017
Yp to se strinjam- Če želiš lahko pod svoje teme prilimam, če se bo kej s tem zgodilo.
08. januar 2017
Bi bila hvalezna ^^
08. januar 2017
u216836
u216836
Meni je ta zgodba res, res všeč. Zelo zanimivo se mi zdi, da me vsako ime spominja na nekaj. Adrijan pa je itak najlepše hehe. Nimam še nobene pametne teorije, a zagotovo bom kmalu doživela kakšen preblisk -saj ga še vedno x"d Drugače pa zelo dobro pišeš, pohvale tudi prijateljici. En velik Next! ^^
08. januar 2017
Next OK, končno sem utegnila imeti čas za branje tega in tole je odlično! Liki so zanimivi, konji prikupni in zgodba čudovita.
Všeč mi je ime konja - Raging Assassin. Zveni tako herojsko, mistično in skrivnostno. Strinjam se z Geffreyem, da ne mara ljudi, tudi meni gredo ljudje večino časa na živce. Adrijan je pa sploh prikupno in srčkano ime. ^^ In itak, zgodbico bom redno spremljala. En debel Next
10. januar 2017
Kristina~
Seveda sem spet zamujala na večerjo, ampak saj sem se vrnila iz ježe še pravočasno, samo pot je bila tako blatna, da sem porabila skoraj celo uro, da sem očistila Jordana. In ko sem ga končno očistila seveda nisem mogla pozabit na našo Sweet, ki naj bi ravno za praznike, enkrat sedaj imela žrebička. Nestrpno sem ga že pričakovala saj že nekaj let v hlevu nismo imeli lastnega žrebeta in sem se že v naprej javila da bi rada pomagala pri njegovem ali njenem treniranju. Preverila sem da ji nič ne manjka in jo še malček pocrkljala, nato pa hitro stekla proti hiši. Spet bojo jezni name, kot vedno.
Takoj ko sem zaprla vhodna vrata za sabo, sem že slišala očetov glas iz kuhinje. Oči ni bil ravno vesel, da sem spet zamudila na večerjo. Ne vem zakaj se ne morejo že navadit, saj le res redko kdaj jem kakšen obrok istočasno kot ostali. Sezula sem si jahalne čevlje in snela gamaše ter bundo obesila na obešalo in se napotila proti kuhinji, ter si poskusila nadeti kar se da nedolžen obrazek. Tik preden sem se usedla na svoj stol pa je zazvonil hišni telefon. Ker sem pač edina stala sem se hitro javila, da se bom jaz oglasila.
"Halo, Kristina pri telefonu," sem rekla v slušalko, ko sem si jo prislonila k ušesu."Uhhh...Am, ja verjetno ja. Lahko počakaš za trenutek." Mikrofon sem pokrila z roko in zbegano pogledala teto. "Smo danes prejeli kakšen e-mail od nekega Adrijana?" 
"Hm, ja ravno prej sem opazila novo sporočila, mislila sem mu odgovoriti po večerji, ampak se mu očitno mudi. Vprašaj ga če lahko pride že jutri, da vidimo kakšno je njegovo znanje jahanja in da se bolj natančno dogovorimo o terminih treningov."
--------------------------

Damon~
Kmalu po večerji je zazvonil hišni zvonec in iz dnevne sobe sem slišal, da je šla mama odpret vrata, "Lepo pozdravljeni, moje ime je Katarina Scott... Mhm... Ja seveda. Damon, Kristina prideta pomagat raztovorit konje in jih namestiti v njihove bokse?" Takoj sem vstal iz kavča in šel pomagat, čeprav me je zelo zanimalo, kako se bo razpletel film, ki sem ga ravnokar gledal. Pred hišo sta bila parkirana dva avta z velikimi prikolicami zadaj, da, definitivno morajo imeti ogromno denarja. Kmalu se je ob meni pojavila tudi Kristina. Poskakovala je po eni nogi in si spotoma še zavezovala čevelj. Skupaj sva se odpravila proti prvi prikolici v kateri sta bila dva čudovita siva konja, vendar ni bilo nikogar zraven, zato sva se odpravila pogledati še drugo prikolico, v kateri sta bila tudi dva prav tako veličastna črna konja, zraven pa je stal fant, ki sem ga takoj prepoznal iz slike. Kdo bi si mislil da je ravno on tako uspešen v dresuri. Pogledal sem Kristino, ki so se ji oči kar svetile ob pogledu na konje, saj vem da po tihem prav obožuje dresuro.
"Živijo, jaz sem Damon, to pa je moja sestrična Kristina," sem ga pozdravil.

--------------------------------------------------------------------
Death, Ginger in Raven, hvalaaa ^^
10. januar 2017
u216836
u216836
Me prav zanima kako se bodo razumeli. Tole bo znalo biti še zelo zanimivo...
Next! (:
10. januar 2017
Next
10. januar 2017
Next
11. januar 2017
Next
12. januar 2017
včasih sm jahala, zato mi je tema blizu. Zgodbica mi je ful ušeč, tko da en velik Next
24. januar 2017
Next
24. januar 2017
Next
24. januar 2017
Next. Sama tud jaham in zgodba mi je zlo vsec. Mot me pa to (opisujs resnicno zivljenje), da Kristina ne zna dresure pa preskakuje. Predn skacs rabs znt dresuro. Vsaj osnove. Sm v tekmovalni ekipi v dresuri in skokih zato vem
26. januar 2017
Hvala, za to opozorilo, je bilo sporoceno tudi prijateljici. Sicer je imela v mislih, da neke osnove ze zna ampak najbrz tega ni znala na pravi nacin predstaviti.
Kot bi na primer jaz rekla, da ne znam pisati, s cimer bi imela v mislih predvsem to, da pisem slabo in nezadovoljivo predvsem z mojega vidika ampak marsikdo se morda z menoj ne bi strinjal. Vsekakor so taki komentarji vedno zazeljeni, s prijateljico se trudiva po najboljsih moceh, ceprav se nikoli nisva imeli priliki jahat prav zares.
^^
27. januar 2017
sigurn bosta hmal jahale
27. januar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg