Forum
u103092
u103092
Fanfiction

Vem da je na tem portalu že ogromno ff-jov o 1D. Res OBOŽUJEM to boyband skupino in tako sem se odločila da še sama napišem zgodbo .Hope you like it!
P.S Če ti 1D niso všeč.. Kaj sploh delaš tuki? Zunej je lep dan, pejd se vozt s kolesom....

Začetek....
" Saraa! Vstani, v šolo moraš!". "Jaa mami že grem!" . Počasi sem vstala, se pretegnila in odcapljala v kuhinjo. "Srček, že tako sem pozna, prosim sama si naredi zajtrk" je dejala mami. ! Ja mami ni problema". Ta je odhitela in ostala sem sama. Vedno sama. Oče naju je zapustil ko sem bila stara nekaj mesecev. Nisem ga poznala. Mami mi ni nikoli povedala kdo je, kako mu je ime... Vse kar sem vedela o njem je to, da mu ni mar za hčerko. Večkrat sem se spraševala kaj čutim do njega, nepoznane osebe. Morda sovraštvo? Je bila to jeza? Žalost? No prišla sem do učinkovitega zaključka- da mi ni mar. Njega nisem zanimala jaz, on ni zanimal mene. Problem rešen. Vem da se bo čudno slišalo, ampak mama je moja najboljša prijateljica. V družbi me ne sprejemajo. V šoli nimam prijateljev. Večkrat sem se poskušala vključiti, ampak ne gre. Ko te drugi ljudje zavračajo se sprašuješ kaj si jim storil. Tisti občutek nemoči, ko ne veš kaj storiti. In veste kaj je najhujše? Da se nisem vključila med tako imenovane luzerje. Tudi ti so me čudno pogledali, ko sem ogovorila katerega od njih. Vse bi dala, da bi imela enega prijatelja poleg mame. Ta me je vsak dan opazovala. Vedela je, da živim le polovično življenje. Skrbelo jo je. Nikoli se nisem pritoževala, naredila sem vse kar je rekla, niti je nisem prosila, da bi mi kupovala reči. Bilo mi je vseeno. Vse kar me je v življenju zanimalo je bila družina(mama) in glasba- moja največja ljubezen. Dneve sem presedela ob kitari in pela pesmi. Oboževala sem pop zvrst. Avril, Katy Perry, Kelly Clarckson,... Tudi sama sem želela postati uspešna. Vedela sem, da sem sposobna, ampak samozavest je v letih pešala. No, danes, pri mojih 16 nisem več tako prepričana. Sploh pa v takšni državi kot je Slovenija človek nima možnosti. Dajte no, npr. Avril ima več milijonov fanov. Pomislite, četudi bi cela država oboževala mojo glasbo, bi imela vse skupaj 2 milijona fanov. Bedno. In še hujše je, da živim v malem mestu- Ilirska Bistrica. Mesto, kjer se govorice širijo kot da smo vsi telepatsko povezani med seboj. Prepričana sem, da se sedaj vsi sprašujete, kakšen človek sem. Nimam prijateljev, živim v majhnem zakotnem mestu, oče me je zapustil... Ja tudi sama se počutim manj vredno. Kot vsako jutro sem se odpravila v šolo, presedet 6 šolskih ur. V šoli mi je šlo še kar dobro. Moj šolski uspeh? Odličen. Morda je prav to odvrnilo druge najstnike od mene. Saj veste, sposobnejši smo piflarji. Med glavnim odmorom sem kot vsak dan odšla z mp3 predvajalnikom na klop, ki je stala na šolskem dvorišču in si tiho mrmrala besedilo pesmi F**kin perfect od Pink (http://www.youtube.com/watch?v=ocDlOD1Hw9k). Nekaj minut pred koncem odmora sem odšla nazaj v šolo in spet prejela nekaj pogledov iz strani, potem pa so se kot vsakič tečne sošolke zbrale v krogu, gledale vame in se hihitale. Smešno, da je tale vsakodnevni obred po tolikih letih v mojem srcu še zmeraj zelo boleč. Odpravila sem se naprej po hodniku s solznimi očmi in se jezila sama nase, da so me spet prizadele. Naslednjo uro smo imeli na urniku matematiko. Učiteljica je spraševala in seveda, kdo mislite da je bil vprašan? Jaz. Na srečo sem tudi brez učenja dobila 5. Naslednjo uro sem komaj strpela. Učitelj slovenščine mi je naročil da pred razredom berem poezijo od Prešerna. Groza. Hvala bogu je šolski zvonec kmalu zazvonil in pouka je bilo za danes konec. Počasi sem se odpravila domov. Ne vem zakaj sem imela občutek, da se bo danes nekaj zgodilo. Nekaj pomembnega. Nekaj, kar bo moje življenje obrnilo na glavo. Stala sem pred našim stanovanjskim blokom in opazila, da je mamin avto že na parkirišču. Bila sem vesela in hitro sem stekla po stopnicah. Prišla sem v stanovanje in videla mamo. Stekla sem k njej in jo objela. Mami mi je vrnila objem in rekla:"Sara, kosilo je že na mizi". Skupaj sva pojedli. Mama me je spraševala kako je bilo v šoli. Kot zmeraj sem ji povedala, da je bilo v redu, omenila sem ji tudi, da sem bila vprašana in dobila 5. Po končanem obroku sva skupaj pomili posodo. Že sem se hotela usesti pred televizijo, da bi pogledala svojo najljubšo nanizanko, ko me je mama poklicala in rekla:" Sara, prosim pridi sem, morava se pogovoriti". Usedli sva se za mizo in mama je pričela: "Sara nekaj pomembnega ti moram povedati. Zadnja dva leta te že opazujem. Nikoli ne greš ven. Tvoj mobilni telefon nikoli ne zazvoni, razen če te jaz ne kličem. Vse imaš odlično, nisi še dobila 3 v šoli. Nimaš prijateljev." Pri tem delu sem imela oči že zamegljene od solz. Mama je nadaljevala:" tako ne moreva več živeti. TI ne moreš več tako živeti! Jaz sem tvoja mama in ne veš, kako me boli, ko te gledam samo, brez prijateljev. Odločila sem se. Upam, da se boš strinjala. Čez 2 tedna se preseliva v London. "Mama je gledala kako bom sprejela novico. Meni pa so obraz zalile solze. Solze sreče.
08. avgust 2012
u103092
u103092
Ajaa, ko dobim 3x next, objavm naslednji del
08. avgust 2012
neeeeeext!!!! ful dobra zgodba. Cim prej nadaljuj
08. avgust 2012
u102450
u102450
next next haha zdaj maš 3 pa ful vredu zgodba
08. avgust 2012
u103092
u103092
Oh, nej vam bo
Part 2 
* Meni pa so obraz zalile solze. Solze sreče.*
Mama me je objela in rekla:«Sara, prosim, ne joči, saj veš, da je tako bolje za naju ob..« prekinila sem jo med stavkom. »Mami, ne razumeš. To je najboljša novica kar sem jih slišala v svojem življenju! Hvala ti, večno bom hvaležna!« sem dejala med smehom. Mami se je na obraz prikradel nasmešek. Bila je zadovoljna, ko me je videla srečno. V moji glavi pa je bilo toliko vprašanj, dokler nisem eksplodirala kakor tempirana bomba in začela:« Mami, kaj pa s šolanjem?« Obiskovala sem namreč drugi razred gimnazije. »Kako bova prišli v London? Ali imava denar za tako nenadno selitev? Kje bova živeli?! Kaj bov..« »Sara, ustavi se vendar! Ne morem odgovoriti na 100 vprašanj naenkrat!« sej je smejala mama. »Šolanje? Si v drugem razredu gimnazije in v prvem semestru to leto. Prepisala sem te na gimnazijo v središču Londona. Res je, da boš imela več dela kakor ostali, saj boš morala nadoknaditi ure, ki jih nisi obiskovala. Boš pač prilagodila svoj popoldanski urnik. Kaj se jezika tiče ne boš imela težav, saj vem, da angleščino obvladaš.« To je držalo. Angleščina je bila že v osnovni šoli najlažji predmet od vseh. Že takrat sem bila osamljena in kaj bi popoldne delal otrok sam doma, razen tega da se smili sam sebi? Jasno, televizija. In tako sem nabrala izreden angleški besedni zaklad. Mama je odgovorila še na preostala vprašanja. Izkazalo se je, da je že nekaj let pridno varčevala in da je nabrala kar lep izkupiček denarja. Tudi sama sem imela malo bogastvo na računu. Dobivala sem mesečno štipendijo, ki pa glede na učni uspeh ni bila tako majhna. Denarja nikoli nisem porabljala. Moj in mamin zaslužek je bil plačilo za skoraj eno leto v stanovanju v Londonu, ki ga je najela prek spleta. Priznala je, da ni najlepše, ampak vedela sem, da si kaj več trenutno ne moreva privoščiti. Ampak verjetno tega denarja sploh ne bova vsega porabili, saj je bila mami prepričana, da bo v takem velikem mestu kot je London kmalu našla službo. No, izkazalo se je, da je mama poskrbela za najnujnejše reči. Dala mi je še nekaj navodil glede pakiranja. Bila sem navdušena. Še enkrat sem objela , ter odplesala v mojo sobo. Prijela sem kitaro in začela peti. Ko me je čez nekaj časa od petja že pričelo boleti grlo, sem odšla na računalnik. Obiskala sem youtube, kjer se je pod predlogi pojavila nova skladba. Pogledala sem čigava je- One Direction. Še nikoli slišala ampak, pustimo se presenetiti. Kliknila sem na izbrano skladbo in si nadela slušalke. Video se je začel in kar naenkrat se je na ekranu pojavilo 5 sexy ampak res HOT fantov! Obstala sem z odprtimi usti, potem pa kliknila na kvadratek za povečavo slike. Pričeli so peti, v bistvu eden od njih je začel:
You're insecure
Don't know what for
You're turning heads when you walk through the door
Don't need make up
To cover up
Being the way that you are is enough
Everyone else in the room can see it
Everyone else but you
Oči so mi skoraj skočile iz jamic. Eden je bil lepši od drugega. In ti vokali!
Pričel se je refren:
Baby you light up my world like nobody else
The way that you flip your hair gets me overwhelmed
But when you smile at the ground it aint hard to tell
You don't know
Oh Oh
You don't know you're beautiful
Bila sem.. presenečena. In navdušena. Kar naprej sem pritiskala replay gumb. Prešinilo me je, kako nisem še nikoli slišala ničesar o njih. V google sem vpisala »One Direction« in dobila več milijonov zadetkov. Šla sem na wikipedijo in kmalu sem vedela vsa njihova imena. Izvedela sem, da je skupina nastala na x factorju v Uk leta 2010. Pristali so na tretjem mestu. Vrnila sem se na yutube, kjer sem pregledala vse video diary in umirala sem od smeha ob šalah Louisa Tomlinsona. Čas je hitro mineval in v sobo je vstopila mama in me videla za računalnikom, vso rdečo od smeha, medtem ko sem gledala Megamind (http://www.youtube.com/watch?v=nzkI3bucFtQ ). »Sara, ne pomnim, da bi ti kdaj preživela toliko časa za računalnikom. Kaj je tako zabavnega?« je vprašala mama. »Nič, nič« sem hitro odvrnila. Mami mi je namenila enega tistih pogledov « Kaj je s tabo danes narobe?!« in odšla ven. Spet se mi je zaželelo petja in igranja. Na internetu sem poiskala akorde od skladbe WMYB. Kmalu sem jih našla in zaradi navdušenja sem se jih hitro naučila, besedilo sem pa že znala. Vadila sem nekaj časa, nato pa je mama vdrla v sobo: » Glej, vem, da si navdušena nad selitvijo in vse, ampak malo umiri svoje hormone, pa se spravi v posteljo. Nekateri od nas bi radi spali ob 22.30.« Nasmehnila sem se in odložila kitaro, mami pa povedala:« Mislim, da danes ne bom zatisnila oči«. In res, jutri zjutraj sem skoraj umrla zaradi neprespane noči. Odšla sem v šolo in vse je bilo postarem. Ampak mi ni bilo mar. Čez dva tedna bodo vsi ti ljudje le neprijeten spomin. Tisti dan sem bila nasmejana kot še nikoli. Nisem se ozirala na žaljivke, hihitanje in poglede, ko sem šla mimo. Bila sem preveč dobre volje, da bi dovolila da bi vse uničili. Tudi učitelji so me gledali kot da sem padla z neba. Verjetno me niso še nikoli videli srečne. Ampak do včeraj ni bilo razloga za srečo.
V naslednjih dneh sem spakirala svoje stvari. Komaj sem čakala, da bova s mamo zaživeli novo življenje v Londonu. Odštevala sem dneve, dokler ni bil tu že ponedeljek, dan pred najinim letom. Učiteljice so vsem oznanile, da se selim v London. Nevoščljive sošolke so me prestreljevale s sovražnimi in nevoščljivimi pogledi. Jaz sem bila like: » In youre faces, bitches «. Vesela sem bila, da se končno poslavljam od mesta, kjer sem preživela verjetno najgrša leta mojega življenja.
08. avgust 2012
next
08. avgust 2012
neeeext čim hitrej. plisssssss
08. avgust 2012
u102450
u102450
next
09. avgust 2012
u58477
u58477
neext, dobra zgodbica
09. avgust 2012
A ti to zgodbico pišeš tudi na Smrklji?
09. avgust 2012
u103092
u103092
Part 3 
* Vesela sem bila, da se končno poslavljam od mesta, kjer sem preživela verjetno najgrša leta mojega življenja.*

Naslednje jutro sem se prebudila že ob 4.00. Sprva se nisem zavedala kateri dan je sploh. Takrat pa me je prešinilo- torek, dan selitve. Takoj sem bila budna. Skočila sem iz postelje in odšla v kuhinjo. Nisem bila lačna, zato sem popila le kozarec mrzle vode. Ta me je še bolj prebudila. Odšla sem nazaj v posteljo. Nisem vedela, kaj naj počnem, zato sem se prepustila toku misli. Imela sem veliko želja, ki sem jih hotela izpolniti v Londonu- želela sem uspeti v glasbi, živeti v večjem in prostornejšem stanovanju. A med vsemi temi željami je izstopala le ena, največja od vseh. Pridobiti prijatelje. Se vključiti v družbo. Želela sem preživljati popoldneve z drugimi vrstniki, hoditi v kino, se smejati malim rečem,… Zaupati nekomu vse, kar ti leži na duši. Nikoli nisem razumela, zakaj me ljudje ne sprejemajo takšno kot sem. Je bila kriva osebnost, videz,..? Takrat sem se začela zavedati, da je tudi prvi vtis pomemben. Odločila sem se, da se bom danes bolj uredila. Odprla sem kovček, a kaj kmalu ugotovila, da nimam dosti izbire. Kot sem že omenila, mame nisem prosila, da bi mi kupovala reči, pa naj je bil to mobilni telefon, mp3 predvajalnik ali oblačila. Res nisem vedela kaj naj navlečem nase. Odločila sem se za svetlejše strgane kavbojke, kratko živo roza majico in črne all starke. Sploh ni bilo tako slabo. Odšla sem v kopalnico, kjer sem si prvo počesala lase. Moja mami, ki je v nasprotju z mano skrbela za svoj videz, si je očitno že prejšnji dan pripravila stvari, ki jih bo zjutraj potrebovala. Na polici je bilo nekaj malega ličil in ravnalec las. Odločila sem se, da si zravnam lase. Po končanem opravilu sem se zazrla v ogledalo in ugotovila, kako dolge lase imam v bistvu. Segali so do polovice hrbta, kar mi je bilo zelo všeč. Ličila se nisem pogosto, ampak danes je bila posebna priložnost. Uporabila sem eye liner, malo maskare in lip glos za ustnice. Ko sem končala sem se pogledala v ogledalo. Izbuljila sem oči. Kdo je ta oseba?! Skoraj se nisem prepoznala! Sploh ni izgledalo slabo. Med premišljevanjem, kako mi je to uspelo sem zaslišala hrup iz kuhinje. Očitno se je tudi mami zbudila. Tiho sem odšla v kuhinjo in se ji prikradla za hrbet. »Dobro jutro. Kaj meniš?« sem vprašala. Mamo je kar pognalo v zrak. »Sara, kaj si misliš da si me up..« obrnila se je in obstala z odprtimi usti. » Wauu, Sara?! O moj bog, komaj te prepoznam! Super izgledaš!« je zavreščala. »Yeah, I know« sem se malo pošalila. »Osupljivo, kajneda?« sem še dodala. Mami še kar ni mogla verjeti. Naslednjih 15 minut je vame strmela, kot da sem priletela iz lune. Prav na smeh mi je šlo. Nato sem pomagala še njej, da se je odpravila. Poklicali sva taksi, v katerega sva komaj stlačili vse kovčke, prijazen gospod pa naju je peljal do letališča. Ura je bila 6.30. Ker je najino letalo vzletelo čez komaj eno uro sva se odločili, da greva še na kavo. Počasi sva jo pili in se vmes pogovarjali. Ko sva se vračali proti klopi, na kateri sva čakali na najin let mi je mama kupila še revijo Bravo, da se na letalu ne bi dolgočasila. Kmalu sva po zvočniku zaslišali obvestilo o našem letu in z drugimi potniki sva se vkrcali na letalo. Takoj sem si v ušesa dala slušalke in poslušala WMYB. A kmalu me je premagala utrujenost in tako sem zaspala ob poslušanju glasbe. Sanjala sem. Sanje so bile res čudne. Stala sem v središču Londona in okrog mene je bilo 5 postav. Imeli so zamegljene obraze. Pomencala sem si oči in obrazi so postali jasnejši. Takoj sem jih prepoznala- bili so fantje iz 1D! Eden za drugim so peli: »You don't know you're beautiful.« Naenkrat so se ustavili peti, počasi prišli do mene, Louis in Harry sta me prijela za roke in me potegnila za seboj. Niall, Liam in Zayn so nam sledili. Nobeden ni spregovoril. Z njimi sem odšla po nakupih, peljali so me v kino, mi razkazali znamenitosti Londona, … Počasi smo se vračali na kraj, kjer smo se prvič videli. Spet so okoli mene naredili krog, jaz pa sem jih le zmedeno gledala. Obrazi so spet postali nerazločni, dokler niso tudi postave izginile. Ostala sem sama, sanje pa so se končale, saj sem se prebudila. Globoko sem dihala in se spraševala kaj naj bi sanje pomenile. Sicer nisem verjela, da ti sanje sporočajo nekaj kar imaš v podzavesti. Ampak danes… Mislim, da sem na spisek želja pravkar dodala novo- spoznaj 1D. Vedela sem, da so možnosti skoraj nične. Ha, če bi vedela, da se bodo sanje uresničile res uresničile…
Čez eno uro.
»Sara, prebudi se.« je tiho šepnila mama. »Kaj?« Odprla sem oči in pogledala skozi okno. »Welcome in London!!«
09. avgust 2012
u103092
u103092
Ja, pišem tudi na Smrklji, sam sem jo zdj še sm objaula
09. avgust 2012
next !!!!
09. avgust 2012
u84763
u84763
haha neeeeeext
09. avgust 2012
Ahaa okeej ;D Ker sem jo jast tam že prebrala ;D
Nexti!!
09. avgust 2012
u103092
u103092
Ajaa Bom, hvala
09. avgust 2012
Nzk ;D
09. avgust 2012
u74377
u74377
nnneeeeexxxxxtttttttttt
nova bralka (:
09. avgust 2012
u68138
u68138
neeeeeeeeeeeeeeext
nova bralka (:
09. avgust 2012
neeeeeeeeeeeeext nova bralka!!!
09. avgust 2012
nnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxttttttttttttttt nova bralka
09. avgust 2012
u63958
u63958
neeeeeeeext
09. avgust 2012
nnnnnnnnnneeeeeeeeeeeexxxxxxxxtttttt
09. avgust 2012
u103092
u103092
Part 4 
*»Sara, prebudi se.« je tiho šepnila mama. »Kaj?« Odprla sem oči in pogledala skozi okno. »Welcome in London!!«*
»Omg, sploh ne morem verjeti! Mama, a se vse to res dogaja?« sem zaprepadena vprašala medtem ko sem ogledovala velikansko mesto. Bala sem se, da so vse le sanje. Da se bom prebudila, in da bo vse izginilo. Da bom spet pristala v majnem mestu v Sloveniji, da bom spet kot vsak dan odšla v sobo in se jokala zaradi usranih ljudi in družbe, kjer je človek izgubil samega sebe. Kajti tam si se oblekel drugače, vsi so te čudno gledali. Poslušal si drugačno glasbo, vsi so se zgražali. » Mami, uščipni me.« sem rekla. » Srček, res sva tukaj.« je dejala mama med smehom in s solzami v očeh. »Obrnili bova nov list v življenju.«
Čez eno uro.
Počasi sva se odpravljali iz letališča. Po resnici, še nikoli nisem videla toliko ljudi. Vrvež. Vsi so hiteli, a zaradi takšnih množic glav si komaj videl kaj pred seboj. Komaj sva se prebili do parkirišča, kjer naju je že čakal taksi. Taksistu sva pomagali stlačiti prtljago v prtljažnik, mami pa mu je podala listek z naslovom, kjer se je nahajalo najino stanovanje. Odpeljal naju je na dani naslov, kjer nama je prijazna starejša gospa (gospa Parker) podala ključe stanovanja.« Izvolita ključe« je dejala. »Če bosta kaj potrebovali samo pokličita!« v roke mi je porinila listek z telefonsko številko. »Hvala, gospa Parker« sem rekla. »Pšš, prosim te, preidiva na TI.« se je zasmejala. Vrnila sem ji nasmeh, nato pa je počasi odšla. Z mamo sva obe naenkrat rekli »prijetna gospa« nato pa planili v smeh. Podrobneje sva si ogledali stanovanje. Ni bilo veliko, ampak zadosti za naju obe. Vzdušje je bilo domače. Prišli sva do kuhinje, v kateri sva imeli majhen štedilnik in nekaj omar. Šli sva še do spalnic. Moja soba je bila majhna, ampak bila sem navdušena. Tam je bila pisalna miza, ogledalo, postelja , omara in nekaj polic. »Like it very much « sem zapela sama sebi. Takoj sem začela pakirati. Oblačila v omaro, knjige, fotografije in drugi spominki so šli na police. Na mizo sem postavila prenosni računalnik, kovček v katerem je bila kitara pa je šel v kot blizu postelje. Na stene sem obesila nekaj plakatov, tudi enega od 1D, ki sem ga dobila v reviji Bravo, ki mi jo je mama kupila v Sloveniji. Zamenjala sem še posteljnino in tadam! Soba je bila popolnoma prenovljena. Zadovoljno sem odšla do mame in jo prosila, če bi lahko šla malo po Londonu . »Seveda, da lahko. Tukaj imaš denar za taksi, če se slučajno zgubiš.« je rekla in mi pomežiknila. Že sem odšla proti vratom, ko je naenkrat zazvonil zvonec. Spraševala sem se, ali je gospa Parker kaj pozabila v stanovanju. Odprla sem vrata. Pred njimi je stalo dekle mojih let. »Hi, are you Sara? » me je vprašala. »Yes, I am.. and you are?« sem odvrnila. » I am Bridget. My grandma told me, that you are new here.. are you wanna to go with me on a walk? Please.« je rekla in se nasmehnila. Skoraj nisem mogla verjeti svojim ušesom. Prvi dan in že sem dobila družbo. Od presenečenja sem zajecljala »okkeej« hitro poljubila mamo na lice in odšla za Bridget. Šli sva pa mestu. Bila sem navdušena in kar nisem mogla verjeti koliko ljudi živi tukaj. In najboljše, bili so kar so bili. Niso se pretvarjali da so nekaj kar ji je popolnoma tuje. Videla sem streert dancerje, glasbenike, … Super. Z Bridget sva stali pred neko trgovino in si ogledovali majice, ko me je kar naenkrat začela stiskati za roko. Izbuljila je oči in vse kar je prišlo od nje ven je bilo »OMFG, Look who is here!« Obrnila sem se in tam je stal on, zrl v moje oči in se smehljal. Pred očmi se mi je zameglilo in naenkrat.. tema. Nič.
#Zayn#
Bil sem v trgovskem središču, ko sem nenadoma zagledal dve dekleti. Ena me je že prepoznala in začela govoriti drugi nekaj takega kot »Omfg in ne vem še kaj.« Že sem hotel odvrniti pogled, ko je tudi druga pogledala vame. Ljubezen na prvi pogled. Bila je tako popolna. Preprosta oblačila, zeleno modre oči na ljubkem obrazu , ki so presenečeno zrle vame, dolgi kostanjevo rjavi lasje… Nenadoma je omedlela, prijateljica pa je začela kričati na pomoč. Stekel sem kar so me nesle noge. Tudi drugi ljudje so pritekli, in hvala bogu je nekdo imel s seboj steklenico vode. Strgal sem mu jo iz rok in ji pomočil obraz. Dekle se je počasi začelo prebujati, jaz pa sem se sklanjal nad njo in zrl v ta popoln obraz. Strmela je vame, tako čista, nedolžna. Izdavila je: »Omg, Zayn… Podal sem ji roko in nezaupljivo se me je prijela in počasi vstala. Nisem slišal, kaj je govorila njena prijateljica, želel sem le gledati v ta popoln obraz. Tiho sem rekel: »Jaz sem Zayn.. ti si??«
09. avgust 2012
u84763
u84763
neeeeeeext!
09. avgust 2012
u63958
u63958
neeeeeeeext
09. avgust 2012
Next!!
09. avgust 2012
*___*
Next!
09. avgust 2012
nnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxtttt
09. avgust 2012
awwwww next (nova bralka)
09. avgust 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg