Forum
Odločila sem se, da začnem pisat novo zgodbico. Upam, da bo uspešnejša kot prva in jo bom dejansko dokončala. xP
Na tej temi ni pravil, če že morate oglašujte, še raje pa vidim, če mi pošljete link, pa ga bom jaz objavila..
Zgodba, ki jo bom pisala bo fantazijska, akcijska, ljubezenska.. miks vsega tega.
No kakorkoli, upam, da vam bo zgodbica všeč. :3

●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
Po učilnici je odmeval zvonki smeh, ki je na trenutke spominjal na opičjega. Bil je tiste vrste smeh, ki te je silil, da se mu pridružiš. Profesorica je lahko le nemočno poslušala kričeče smejanje in hahljanje, ki se mu je pridružilo kot back vokal. Da, to je moja Tammy. Okrogla, majhna črnka s hripavim, a prijaznim glasom in z grivo gostih skodranih vranje črnih las. Zdaj so ji od smeha po licu tekle solze, ki si jih je brisala kar z rokavom. Še ko se je malce pomirila, so se ji polne ustnice tresle v hihitanju. Običajno bi se ji pridružila, jo skušala umiriti, da ji profesorica ne bi naložila kazni za motenje pouka, a danes nisem mogla. Namenila sem ji kratek pogled in ustnice ukrivila navzgor. To je edini znak veselja, ki sem ga zmogla pokazati, a sem se zaradi tega takoj počutila krivo. Obrnila sem se nazaj k zvezku in edina v razredu prepisovala iz table. Drugi so se nasmihali Tammy, tisti, ki so bili dovolj blizu so jo trepljali po hrbtu. Tammy je razredni sonček. Vedno je dobre volje in pozitivno gleda na stvari. Če se kaj zgodi, je vedno pripravljena pomagati. Zalite roke sklene okoli tebe in te stisne k sebi, da obtičiš v njenem medvedjem objemu. Potem je vse lažje.
Ozračje v razredu je že nekaj tednov napeto, saj se bliža maturantski ples. Fantje so pod pritiskom, saj ne vedo kako bi povabili dekleta, dekleta živčno kramljajo o oblekah, a nikamor se ne morem vklopiti. Ni mi do pogovora o oblekah, ni mi do plesa. S kotičkom možganov zaznam, da zvoni šolski zvonec. Medtem, ko vsi divjajo proti vratom, počasi pospravljam zvezke v torbo in se ne menim preveč za dogajanje okoli sebe. "Hej." Dvignem pogled in ga ustavim na Mattu, ki se je postavil pred bojo klop. "Hej," vljudno odzdravim in se nasmehnem. Matt je vedno dobrodošel v moji družbi. Malce je zadržan, tako kot jaz, a prijazen in vljuden. Pa pravijo, da kavalirji izumirajo. Matt živčno sklene roke in se nemirno prestopa. "Am.. Torej, zanimalo me je.." Nasmeh mi zbledi iz obraza. Ne, ne vprašaj Matt. Nikar me ne povabi na ples, zavrnila bom, užalila te bom. Najraje bi stekla stran, a obstanem tam in se narejeno smehljam. Čakam, da bo končal vprašanje. "Matt!" se zasliši iz drugega konca učilnice. V nekaj hitrih in udarnih korakih je Tammy že pri nama. "V garderobi sem pozabila športno opremo. Bi bil tak srček in bi mi jo prinesel?" Njegov pogled zmedeno skoči name in nato nazaj nanjo. "Jaz.." "Saj sem vedela, da boš." Veselo ga lopne po hrbtu, da se skoraj prevrne. Moj 'skorajšnji' zavrnjeni soplesalec mi nameni še zadnji nesrečen pogled, nato pa izgine skozi vrata učilnice. "Hvala," olajšano izdihnem in pogledam Tammy. "Malenkost. Ves dan se je vedel bedasto in ti pošiljal 'tiste' poglede. Vedela sem, da te bo hotel vprašati." "Polaskana sem," se namrščim "ampak.." "Saj vem, pozabi." Njen glas ima resnejši ton, a je še vedno prijazen in topel. "Kosilo?" "Danes ne," odkimam in si torbo zavihtim na ramena. "Potem pa jutri. Tako ali tako je sobota. Ni je čez sobotne tortice." Dovolj jo poznam, da vem, da ne bo sprejela zavrnitve. Pomaknem se proti vratom, ona pa me spremlja. "Kaj pa športna oprema?" Zvonko se zasmeji, tako kot prej. "V moji torbi je." potrka po ogromni živo rdeči lakirani torbi, ki jo ima obešeno čez ramo. "Revež bo nekaj časa iskal." "Oh, Tammy," se nasmehnem. Šolski hodnik je nabit z učenci, ki večinoma olajšano zapuščajo šolo. Prebijam se mimo najrazličnejših ljudi. Imamo emo skupine, hipsterje, grupe deklet, ki se hihitajo vsakemu fantu, ki gre mimo, outsiderje, metalce, rockerje, swagerje, anoreksične punce, ki se plaho ozirajo naokoli, velike nabite dijake, ki trenirajo ameriški nogomet in še številne, ki se jih ne da poimenovati. Ne vem kako naj se počutim ob dejstvu, da jaz ne spadam v nobeno skupino. Preprosto sem. Živim in šolam se tukaj, družim se z majhno skupino dobrih prijateljev, še največ s Tammy. Pa vendar mi vsi kimajo, ko grem čez hodnik, vsi želijo začeti pogovor z mano. "Zato, ker si tako lepa," je enkrat rekla Tammy, a ji ne verjamem. Ko dospeva do vhodnih vrat veva, da se morava raziti. Tammy živi vzhodno od šole jaz pa zahodno. "Jutri pred pekarno," me spomni Tammy. "Da." Še vedno stojiva pred vrati in se gledava. Nekaj mi preprečuje, da bi se obrnila in odšla. "Kaj pa danes?" me vpraša. Črne oči se ji ljubeznivo zasvetijo. Včasih si predstavljam, da je ona mama vseh. Z vsemi je takšna. Skrbna, prijazna in ljubezniva. "Saj veš, kot vedno. Bolnišnica in to." Razumevajoče pokima in se mi nasmehne. "Se vidimo." "Da, se vidimo." Nato gremo vsaka svojo pot. Jaz s cmokom v grlu in strahom.
●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
03. maj 2014
u167582
u167582
aaa! to je perfect! komaj čakam next!
Neext!
03. maj 2014
u167582
u167582
haha tvoja 1. bralka sem
03. maj 2014
u122384
u122384
1. Ne bom še prebrala, ker bo to vse uničilo.
2. Dolg next - I'm happy.
3. Na prvi pogled carsko - I'm happy.
4. Ti pišeš - I'm happy.
5. Garantirano napeto - I'm happy.
6. I am fuckingly happy, if that even is a word.
7. Oprosti za preklinjanje.
8. Mišljeno je v dober namen.

P.S.: 9. A lahko prebutam tisto igralko na prejšnji zgodbici?
03. maj 2014
pust jo, sej vidiš da išče pozornost ;P
03. maj 2014
u122384
u122384
ampak to uniči vso zabavo!
03. maj 2014
u122384
u122384
Možnosti, kaj bi lahko bila, glede na to, da ima nekaj veze z bolnišnico in ne premore več veselja kot nasmešek:
1. vampir
2. budala
3. popularna piflarka
4. volkodlak
Seveda je še ogromno več možnosti, ampak moja domišljija je rahlo prevelika, da bi vse naštevala, zato sem skrajšala in mislim, da je (glede na to, da si rekla, da je to fantazijska zgodbica) vampir, ker si mogoče iz bolnišnice vzema kri....
Ah, moje nore teorije!
Ne upoštevaj!
03. maj 2014
evo, še en next danes, ker sem ravno dobre volje ;D haha Tina moram reč, da so vse tvoje teorije napačne ;P
●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
"Cassandra?" zaslišim mamin preplašeni glas. Odkar sva v stanovanju sami, jo je neprestano strah, da bo kdo vdrl. "Jaz sem," pritrdim in lahno zaprem zdelana vhodna vrata. "Kosilo sem ti pripravila. Na pultu je." S pogledom ošinem juho iz katere se še vedno kadi. "Hvala." Torbo odložim na tla in si juho z zajemalko vlijem v krožnik. "Čez pol ure bodi pripravljena na odhod." Juha, ki jo pazljivo prenašam k mizi pljuskne čez rob krožnika, saj se mi zatresejo roke. "Bom, mama." Čeprav mi ni do hrane, se prisilim, da žlico za žlico srkam okusno juho. Zaslišim hitre korake, za katere vem, da pripadajo mami. Ko sede nasproti mene se zazrem vanjo, a pogled hitro spustim. Okoli temnih, mandljastih oči je njena koža pordela. Jokala je. Spet. Njena lica, ki jih je včasih krasil nasmeh so zdaj upadla. Njen obraz ni niti senca lepote, ki ga je prevevala nekoč. Zamenjala sta jo trpkost in skrb. "Kako je bilo v šoli?" "Dobro." Kje je tista mama, kateri sem lahko zaupala vse skrbi? S katero sva se lahko pogovarjali o fantih in o mojih težavah? Ženska, ki sedi pred mano je le še žalosten ostanek Kaitlyn Todd. Med nama je prepad, ki ga ni mogoče premostiti. Žlico v roki stisnem močneje in jo odložim. "Pravzaprav nisem lačna. Odpraviva se lahko kar zdaj," rečem in se skušam nasmehniti. Zadnje čase mi to ne gre najbolje. Mama ošine na pol pojedeno juho. Za trenutek v njenih očeh opazim skrb zame, a ta takoj za tem izgine. "Prav, pojdiva."
Vožnja do bolnišnice traja le petnajst minut, a tišina v avtu je dolga in naporna. "Se je njegovo stanje spremenilo?" skušam začeti pogovor, a to je napaka. Mama zdrsne v tisti depresivno stanje, ki jo vsake toliko zgrabi. Vidim kako pobledijo členki na njenih prstih, ko močneje stisne volan. "Klicali so me. Rekli so, da je vse slabše. Da se ne bo zbudil." "Mama.." Presliši me in nadaljuje: "Rekli so, da bi moral praktično že biti mrtev. Da lahko pričakujemo najhuje vsako minuto, sekundo." Začne histerično hlipati. "Kaj bom brez njega? Oh, kaj bova? Jaz sama z najino punčko. Brez očeta-brez očeta." Njeno govorjenje postaja vse bolj zmedeno in nerazločno, zveni skorajda blazno. "Mama!" glasno rečem. Prestrašeno me pogleda, saj ni vajena, da povzdigujem glas. "Nisem več otrok, skoraj odrasla sem že. Službo imam mama-službo! Sama že znam skrbeti zase. Pomagala ti bom in ti boš meni. Nisva odvisni od njega, ni nama treba. Bova že kako." Mama se zasanjano ozre predse. "Prispeli sva," tiho reče. Prav, torej se pretvarjava, da izpada ni bilo. Tega sem že vajena.
Bolnišnico že dobro poznam. Dvakrat po stopnicah gor, prvi hodnik levo, zadnje vrata desno. To je bolniška soba mojega očeta. Tiho vstopiva v sobo, ki jo polni vonj po sterilnosti. Očetova postelja je na sredini, okoli nje pa so postavljeni različni aparati iz katerih vodijo cevke, ki so pripete na očeta. Nekaj jih ima na pregibu dlani, nekaj žic ima pripetih na prsi in ena široka cev vodi v dihalno masko, ki mu zakriva večino obraza. Stopim bližje k postelji in sedem na stol na katerem dan za dnem sedim že mesece. Tudi očka se je spremenil. Bil je postaven. Imel je atletsko postavo, svetlo polt in lase ter modrikaste oči, a zdaj je videti izstradan in izmučen. Že dolgo nisem slišala njegovega glasu, ni me objel, ni mi povedal, da sem njegova mala ptičica. V oči mi stopijo solze. To je žalost, ki jo ves dan skrivam za mirnim obrazom, katero skrbno čuvam, da je nihče ne vidi. Dejstvo je, da ga pogrešam in drugo dejstvo je, da umira. S pogledom ošinem tablo, k visi na postelji. Opazim le eno besedo. Rak. Rak je tisti, ki mi bo vzel očeta. "Zahrbtna bolezen, ki se je ne da ustaviti," je rekel zdravnik. Komaj opazim, da mama poleg mene joče kot dež. To se dogaja vsak dan, zame je to rutina. Zazrem se skozi okno in se vprašam kako bi bilo, če bi me zdajle skrbela le obleka za maturantski ples.
'Normalno,' si odgovorim. Bilo bi normalno, a moje življenje je očitno vse prej kot to.
●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
03. maj 2014
u165821
u165821
wau *O*
neeeeeeeeeeeext
+ nova bralka c:
03. maj 2014
jutr bom prebrala next
03. maj 2014
next+nova bralka
03. maj 2014
o moj bog kaka popounost
+nova bralka
waaaw a se ti zavedaš kak popouno pišeš?
boga cassandra men se kr smili
najprej sn dejansko misla da je z njo kej narobe da more v bolnco
pol pa tole
upam da njen oče ne bo umru pa da se bo use uredil
drgač pa full perfektno pišeš tak da pomoje bo to ena izmed mojih najljubših zgodbic
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT
03. maj 2014
Neeeextttt
03. maj 2014
Next :33
04. maj 2014
u160233
u160233
Asmkhndikasd, tole je popolno!!!!
Waaau!
Tole zgodbo boš dokončala in pika!
Imam samo eno vprašanje:
A si dolg čakala na moj komentar?
NEEEEXT!
04. maj 2014
u167582
u167582
wau. fuuul je dobro <33 in imam novo ljubezen
Neext!
04. maj 2014
Vauuuuuuuuuuuu
Kako dobr napisannnnnnn res. Popolno je.
Upam,da bo z njenim očetom vse ok. Da se bo vse uredil In mislm,da je to povezan z njo.
Res čim prej nov next in to je ena izmed mojih naj naj zgodbic
Aja,še nova bralka sm
04. maj 2014
next
04. maj 2014
next
04. maj 2014
hwala za vse nexte res sem hvaležna za vsakega bralca in veseli me, da vam je všeč. Tjaša sm že mislila, da ne boš brala tako dolgo sem čakala..
●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
Iz stanovanja sem se izmuznila malce pred opoldnevom, ko si je mama privoščila krajši počitek. Med dnevom dostikrat spi, saj jo ponoči mučijo more in joče.
Ko se sprehajam po ulici, ki vodi do pekarne, se nenehno oziram čez ramo, saj imam nenavaden občutek. Dobrih sto metrov pred sabo že zagledam mizico, za katero me čaka Tammy. Pospešim korak in se trdneje oprimem torbice, ki jo imam čez ramo. Tammy me že opazi in mi veselo pomaha. Zazdi se mi, da slišim švis, ki ga naredi njena roka, ko maha po zraku. Ustavim se in zaprem oči. Globoko vdihnem in zmajem z glavo. Kašen čuden dan. Morda imam vročino. Ali pa je gripa. Zberem se in se odpravim k pekarni. Nenavaden občutek izgine. Sedem nasproti Tammy, ki me začudeno pogleda, saj je nisem pozdravila. Opazim, da je na mizi že voda zame in kokakola zanjo. Natakarica pride k nama z majhno pravokotno beležko v katero si zapisuje naročila. "S čim vama lahko postrežem?" Vpraša s prijaznim visokim glasom. "Na tortico sva prišli," ji odvrne Tammy. "Kakšno pa?" Obe me pričakujoče pogledata, a iz sebe ne spravim niti besede.
"Čokoladno bo. Rada ima čokolado," se nasmehne Tammy, ko naroča namesto mene, saj sama samo strmim v natakarico. "Jaz pa bom jagodno." Natakarica ji pokima in pogled še enkrat usmeri vame, kot da si nebi mogla pomagati. Njeno buljenje postaja že neprijetno. Kratko se ji nasmehnem, kar jo očitno strezni. Strese z glavo in odvihra k naslednji mizi. "Sovražim, ko kdo takole strmi vame," zamrmram. "Jaz jo razumem," se nasmehne Tammy in srkne velik požirek kokakole. Namrdnem se, ko slišim šumenje mehurčkov. Nikoli nisem marala gaziranih pijač. Občutek imam, da moje grlo gori, ko jih pijem. Tako nenaravne so. "Takih kot si ti ne vidiš vsak dan," mi pove in iz lončka vzame slamico. Poigrava se z njo in jo vrti med prsti. Njene besede me rahlo prizadenejo. "Kaj misliš s tem 'take kot sem jaz'?" Dvigne pogled in hitro reče: "Nisem te hotela užaliti. S tem mislim tvoj videz. Vse na tebi je tako lepo. In tvoje oči.. Tako nenavadno čudovite so. Vijolične." Čutim rdečico, ki mi zalije obraz. "Moje oči so modre. Niso vijolične." "Pa tvoji lasje," nadaljuje, kot me sploh nebi slišala "srebrni in mehki kot svila." "Blond so. Niso srebrni." Med prste si vzamem pramen svetlih las. Morda so prepredeni z nekaj belih las, a še vedno sem blond. Tako kot očka. Barvo las in oči imam po njemu. Morda so moji lasje za odtenek svetlejši in oči malce drugačne, a še vedno sem mu podobna. Tako vsaj rada mislim. "Tudi ti si lepa," skušam pozornost odvrniti iz sebe nanjo, a s tem izzovem njen glasni smeh. Ljudje se začenjajo ozirati k najini mizi. "Vsi smo lepi," naposled reče Tammy in si obriše krokodilje solze smeha. "Nekateri ste pač malce bolj." Natakarica se vrne s tortama. Tammy željno zapiči vilice v svojo, jaz pa malce bolj olikano jem košček za koščkom. "Kako mu gre?" naposled vpraša. Takoj vem, da s tem cilja na očka. "Slabše. Pravijo, da se ne bo več zbudil." To povem s povsem neprizadetim glasom, a pri srcu me zaboli, ko se zavem pomena teh besed. Tammy to takoj sprevidi in zamenja temo. "Maturantski ples.." reče in naredi premor. Pričakuje, da bom kaj pripomnila, podala svoje mnenje, a jaz le mirno zobam svojo torto naprej. "Matt te je hotel povabiti. Pa tudi Devon je videti zainteresiran. Vraga, cela šola bi te rada povabila. Si prepričana, da ne greš?" "Tammy, dobro veš, da sovražim zabave z veliko ljudmi. Poleg tega mi sploh ni do zabave. Zdi se mi skoraj sebično, da bi jaz plesala, moj očka pa leži v bolnišnici in kdo ve kako dolgo bo še zdržal." To povem mirno, tako kot vedno. "Sebična si samo do sebe, do drugih nikoli," nežno reče. "Smešno, tako mnenje imam jaz o tebi." Tammy zmaje z glavo. "Prepričana sem, da bi bila okronana za kraljico." "Ne grem," odsekam in z vilicami brskam po drobtinicah, ki so ostale. Postane mi žal, da sem do moje najboljše prijateljice tako odrezava, zato dodam: "Oprosti. Zadnje čase sem ves čas na trnih." "Saj vem," zavzdihne Tammy in se sočutno nasmehne. "Vem."
●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
04. maj 2014
u170602
u170602
Neeeeeeeeeeeeeeext!
Ampak res glej, da to zgodbico dokončala!!!
04. maj 2014
Neeeeeeext :33
04. maj 2014
Vauuuu,čim prej nov next
04. maj 2014
u167582
u167582
neext!
pri tebi mi je všeč da daješ redne nexte c:
04. maj 2014
Popolna zgodbaaa !
Drugače pa upam, da bo šla na maturantski ples (:

Next!
04. maj 2014
u151962
u151962
Oh shit, your talented!
Wow, a si že razmišljala o tem, da bi napisala knjigo?
Ker jaz bi jo prebrala, pa sem že zdavnaj nehala brati knjige!

NEXT!
04. maj 2014
se strinjam
04. maj 2014
kaka popounost
res tist ko te zgodbice ne bere mu je lahka žal
komi čakam da vidim ka se bo naprej zgodil
i'm in love with your story
NEEEEEEEEEEEEXT
04. maj 2014
ne bom ve brala sori
04. maj 2014
яαιηвσω мє, ok, ampak mogoče bi lahko napisala razlog, zato da izboljšam stvari?
sicer pa uf, hvala... res ne vem kaj naj rečem <3
največji problem pri pisanju knjig je, da je težko napisati nekaj res izvirnega in zanimivega, ker je praktično že vse napisano.. tako da si sploh ne upam pomislit, da bi karkoli pisala... zaenkrat sm čist happy če lahko pišem tule na igrah ker imam res preveč domišljije in je lepo če jo lahko nekam izlijem, še lepše pa je ko to kdo prebere ;P
●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
Od pekarne sem odvihrala na popolnoma drugo stran mesta kjer je, smešno, še ena pekarna. A tu se ne ukvarjamo s pripravo tortic ampak s peko kruha, žemljic in čokoladnega peciva s hrustljavo skorjo, ki ga naravnost obožujem.
"Hej, Cassy," me pozdravi sodelavec Sean, ko prispem. "Živjo," odzdravim medtem ko si tanke lase spenjam v čop, ki ga zavijem v figo in spnem z lasnico. Nadenem si od moke umazan predpasnik in stopim k lijaku. Medtem, ko si drgnem roke, Sean pripravlja testo za kruh. Ko imam občutek, da na sebi nimam več umazanije, ki jo šef sovraži, zaprem pipo, se obrnem in pomanem roke. "Kakšna so naročila?" Vprašam in se zazrem v Seana. Tu sem nova, on pa je prišel nekaj tednov pred mano. "Kot vedno," se nasmehne. "Se boš lotila žemelj?" Pokimam in ujamem kepo testa, ki mi jo vrže. "Hej, če bi te šef zdajle videl.." "bi me vrgel iz službe," Sean dokonča moj stavek in se zareži. "In tebi nebi bilo mar," tiho rečem. Kako sva si različna. On je tu zaradi dodatnega zaslužka, jaz zato, da preživljam sebe in mamo, ki ni več sposobna delati. "Prav imaš," se strinja. "Zdaj pa na delo." S tem se nebi mogla bolj strinjati. Ne maram praznega govoričenja. Roko potopim v vrečko z moko in jo posujem po pultu. Na to prašno zmedo položim testo, ki ga gnetem, dokler ni primerno za oblikovanje. Ko s tem kočam, ga oblikujem v žemljo, ki jo postavim na ogromen pekač. 'Še trideset takih,' trpko pomislim in zgrabim novo pest moke. V tistem trenutku mi v nos butne močan vonj. Moko izpustim, da kot beli oblaček jadra do tal, sama pa kihnem, nato pa začnem divje kašljati. Preneham šele, ko me Sean močno lopne po hrbtu. "Si dobro?" se nasmehne. "Sem, ampak ta moka.. Močan vonj ima, se ti ne zdi?" Slišim kako sumničavo poduha po zraku. "Tak vonj ima kot vedno." "Oh. Oprosti, ne vem kaj me je prijelo." Obrnem se nazaj k pultu in nadaljujem z delom. Neopazno še sama hočem zaznati tisti močan vonj, a ga ni več. Meša se mi. Preveč dela, preveč skrbi. "Tvoj maturantski ples se bliža, kajne?" Me iz razmišljanja prebudi Sean. On je svojega že dal čez, srečnež. "Da. Pravzaprav bo čez en teden." "Res? Pa že imaš plesalca?" "Ne bom šla." S Seanom me ni strah biti iskrena. Tiste vrste oseba je, ki jo nič ne prizadene. "Čudno. Punce običajno obožujejo take stvari." "No, jaz pa ne." Nekaj časa se sliši le zvok posipanja moke in gnetenje testa. "Tudi jaz nisem šel." Presenečeno se obrnem. "Ampak rekel si.." "da sem ga že dal čez. Šel pa nisem." "Zakaj?" Zrem v njegov hrbet, medtem, ko on vztrajno bolšči v hlebec, ki ga gnete. "Punca me je pustila." Čeprav je novica dokaj nesrečna vem, da se nasmiha. "Kakšen dan pred maturancem. Povabil jo je nekdo, ki ji je bil bolj všeč." "Oh." Nisem ravno spretna pri komentiranju takih dogodkov. "Imel sem že obleko, kravato in vse," zavzdihne. Nato se mi porodi ideja. "Jo imaš še vedno?" "Da." Zdaj se obrne tudi on. "Kaj naklepaš?" "Veš, imam prijateljico.." Sean se zasmeje. "Hočeš me spravit na maturantski ples," ugotovi. "Kot spremljevalca tvoji prijateljici." Veselo pokimam. "Ime ji je Tamara, a kličemo jo Tammy. Rekla je, da ne bo šla na ples, zato, da bo delala družbo meni, tako da si ni niti iskala spremljevalca. Hudo mi je, ker bi tako zaradi mene zamudila tak dogodek. Ampak če ji priskrbim spremljevalca... Sam boš šel kajne? Zame?" Za trenutek pozabim na svojo zadržanost in ga pogledam s svojim najlepšim pogledom. "Vedno me je zanimalo kako je na maturancu," se je narejeno pretirano zamislil. "Pa je lepa? Ta tvoja Tammy?" "Na zunaj in na znotraj," se nasmehnem. "Pošlji mi njeno številko, sam jo bom povabil," se nasmehne Sean. Roke si obriševa ob predpasnike in oba izvlečeva mobilna telefona. Prek sporočila mu pošljem številko. Ravno, ko telefon z zadovoljnim nasmeškom na obrazu spravljam nazaj v žep začne zvoniti.
In nato panika.
●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●▬▬▬▬๑۩۩๑▬▬▬▬▬●
Takole še en next danes, ker je zadnji dan počitnic. Ta teden verjetno ne bodo redni nexti, ker imam nacionalne preizkuse..
04. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg