Forum
u151035
u151035
noo, ker meni internet tak dolgo ni delau, pa ker smo danes šli posebno nadarjeni učenci na fakulteto za elektroniko, računalništvo in informatiko v mb-ju, sem dobila idejo in...voilà. Lily je tu z novo zgodbico c:
hope you're gonna like it:3
pa verjetno nebom tak pogosto objavljala zato ker;
*maaam šolo? duhh.
*pa sto drugih zgodbic (beri: štiri druge...al jih je pet mogoče?)

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~





~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

ғαʟʟıпɢ ıп ғεαя (пıαʟʟ нσяαп ғғ)
1 | reɴée 'ɢɢ' αɴderѕoɴ

Zadnja vrsta amfiteaterske učilnice.
Daleč stran si, slabše vidiš, pa še dober izgovor imaš.
„Prosim za pozornost, gospodična Anderson,“ čez mikrofon je pisknil glas učitelja Walkerja. Pa vseeno, dobijo te.
„Seveda, gospod Walker,“ nagnila sem se naprej, da bi me bolje slišal ter mu podarila osladen nasmešek, ki je ostal na mojem obrazu kot senca še naslednjih pet minut, dokler ni naše otožnosti razveselil šolski zvonec.
Učilnico je napolnilo škripanje desk, butanje sedežev ob trdo jeklo in topotanje z nogami.
Pobrala sem svojo torbo ter pograbila Mindy za roko, da bi z njo čim prej prišla iz zadušljivega ozračja.
„Prav na živce mi gre!“ je ravsknila Mindy, „Si prebrala kaj-“
„Renée! Hej Renée!“ Obrnila sem se, ter zagledala Felicity. „Imaš tudi ti eno dojko večjo od druge?“
„Kaj?“ Sem pisknila v zadušljivem tonu.
Felicity se je zahihitala ter z Lolo odhitela dalje.
„Ugh. Ne nisem prebrala kaj je pisalo na listku,“ sem odvrnila svoji najboljši prijateljici, še preden je sploh dokončala prej zastavljeno vprašanje.
„Prej v učilnici sem slišala dve piški čivkati, da na šolo pride nov učitelj!“
„In zagotovo si slišala tudi da je privlačen in da ima popoln nasmešek,“ sem pripomnila in Mindy se je zasmejala. „Kako veš?“
„Miiiindy!“ Sem potiho zacvilila, „To vedno rečejo! Na koncu pa pride debelušen, star možakar z očali. Spomni se, kaj je bilo zadnjič. Prišel naj bi maneken, dobili smo pa zgrbljeno babico!“
„Prav, že prav GG. Ampak tale je reees lep! Imeli sta sliko,“ „Mhm, prav zanima me,“ sem zdolgočaseno odvrnila. „Prav tečka,“ se je zasmejala Mindy. „Nisem tečka!“
Stekla sem za njo po hodniku do najinih omaric.
Dijaki so se zdaj že umaknili, zato sva imeli več prostora.
„In kaj bi naj učil, ta nov učitelj?“
„V sklopu vsega, športno. Vendar pravita, da ne bo redni učitelj. Slišala sem, da bo 'kao' trener. Košarka, nogomet ter boks,“ je odvrnila Mindy.
„Hm, dobro. Zagotovo bo nabildan samovšečnež z visokim egom,“ Mindy mi je namenila grd pogled izpod čela in zahihitala sem se.
„Pojdiva,“ sledila sem ji čez hodnik in na dvorišče, kjer sva se poslovili, do naslednjega dne.

„Doma sem!“ Sem zaklicala, ko sem butnila skozi vhodna vrata ter z svojih nog zbrcala bele superge.
Zavila sem v kuhinjo, ter pograbila listek, ki je visel na hladilniku.
„Če boš lačna, si vzami piškote... hvala ti, mami,“ sem zagodrnjala ter z zgornje omarice pograbila škatlo z piškoti.
Lahko sem slišala Catherine, mojo mačko, kako je lačno mijavkala v kotu svoje košare.
„Hej punca,“ počohljala sem jo po njeni majhni glavici „lačna?“ Pred smrček sem ji potisnila piškot, nato pa ga odložila pred njo, ko je začela gristi.





„O moj Bog, GG!“
Mindy sem slišala še preden sem jo sploh videla.
Obrnila sem se in name je zletela kar sredi šolskega hodnika. Malo je manjkalo, pa bi pristali na tleh.
„Končno si se zmotila!“ Piskala je kot pokvarjen aparat. „Kaj?“
„Renée Anderson se je zmotila! Zmotila se je!“
„Glede česa sem se zmotila, Mindy?“ Sem ravsknila, da bi jo prekinila, vendar njen nasmešek kljub temu ni zbledel z njenega suhljatega obrazka.
„Veš kako je lep! Ta, nov, učitelj! Pa naj me koklja brcne, da je lep!“ Zdaj je kričala malce tišje, pa vendar, uglašujoče.
„In kako veš?“ Prijela sem jo za ramena, da bi jo umirila.
„Saj ne! Ampak vsi pravijo, zato pravim to tudi jaz tebi!“ Zasmejala sem se. Morala sem se. Tudi Mindy se je.
„Prav smešno Mindy. Ampak zagotovo je prestar zate. Saj nočeš pedofila,“ sem dejala, medtem ko sem odpirala svojo omarico.
„No, bomo videli. Čez ta dan bo v vsakem razredu, da se navadi vzdušja. Mi ga dobimo prvo uro, veš kaj je to!“ Bila je na robu tega, da si začne od sreče puliti lase.
„Pomiri se, ljuba duša, saje ne gori voda,“
„Skoraj!“
Prisilila sem se preslišati naslednjih njenih nekaj piskov, vse na poti do učilnice. Usedli sva na najini stalni mesti, v zadnji klopi. Imeli smo glasbeno umetnost.
„Oh, komaj čakam!“ Je cvilila Mindy v moje uho in prijelo me je, da bi ji svoje papirje zatlačila v njena usta.
„O moj Bog, Renée, prosim, poslušaj me...“ še preden je dokončala, je v razred butnil učitelj, za njim pa svetlolas moški. Uf, moški! Tole je pa mlad moški!
„O Jezus Marija...“ Mindy zraven mene je skoraj spustila dušo.
Zrla sem malo v učitelja, malo v novinca, moškega zraven njega.
Je to nov učitelj?
Torej sem se definitivno zmotila.
Imel je visoko počesane svetle lase, ki so se mešali z temno rjavo barvo. Oči so odsevale globoko modrino, telo izklesano kot bi se spodobilo za bodočega trenerja, in ta stil..oh, moški.
Njegove oči so švigale po učilnici, vendar niti za trenutek mimo mene.
Vendar nekaj je manjkalo. Ja, manjkal je nasmešek. Tisti nasmešek, pa naj bo hlinjen ali ne, nasmešek, ki ga imajo učitelji, ki vstopijo v razred poln razjarjenih učencev, ki jih vidijo prvič in se jih dolgo ne bodo znebili.
Na njegovem obrazu ni igralo nič. Nobeno čustvo, bil je mrk kot bi pravkar pred njegovimi očmi poklali celotno človeštvo. Izražal je silo, ki ga je nenadoma naredila temačnega, osornega in strogega. Za trenutek se je zazdelo, da je bila njegovega črna jakna še bolj črna, njegove temne kavbojke še bolj temne in njegova...
„Gospodična Anderson,“ vse do tedaj.
Zmajala sem z glavo, kot bi me pravkar vanjo zadela žoga in se zazrla v oči učitelja Parkerja. „P-prosim?“ Sem komaj slišno izdavila.
„Se vam zdi, da dolgujete opravičilo gospodu zraven mene?“
„Jaz, kaj...?“
„Je mar strmenje lepo?“
Razred je planil v tih krohot, le Mindy se je slinila zraven mene kot polž slinar.
„Oh, jaz...se opravičujem, gospo-“ „Je že v redu,“
Wow. To pa ga je res vrglo v najbolj temačen kotiček.
Ta globok glas! In ta naglas!
„Sedite, gospodična Anderson,“ sploh se nisem zavedela, da stojim, dokler ni tega omenil stari Parker.
V tišini sem sedla in boksnila v ramo Mindy, da bi nehala sanjariti o rečeh, ki bi jih počela novemu učitelju. „Nečloveška si,“ sem prhnila, ko je prišla k sebi. „Ne. Samo malce potrebna,“ se je zahihitala, sama pa sem zavila z očmi.

Bala sem se tega, kar je sledilo, ko smo prišli na hodnik.
„O jezus, GG, si ga videla!“ „Sem Mindy, sem,“
„A ni leeep?“
„Oh, seveda,“ in tako srhljiv, da bi lahko bil serijski morilec.
„Oh, Renée. Ali moraš danes prej domov?“
„Mama dela ta teden popoldan, saj veš. Zmeraj sem sama doma. Kaj misliš?“
„Prav. Oče si je danes domov pripeljal ljubico, zato bom ostala tukaj malo dlje. Kaj praviš na to, da bi taborili v ženski garderobi?“
„Tudi prav,“ zavila sem z očmi, čeprav mi je ugajalo to, da je tako hitro pozabila gospodiča temačnega.
Zavili sva proti športni dvorani ter smuknili v žensko garderobo. Danes imajo trening le fantje, zato sva bili popolnoma sami.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

wooow, i feel like a dork, ker sem to objavila ._.
whatcha think? ._.
19. september 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeext. :''3
19. september 2013
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext! *OOO*
19. september 2013
nnneeexxttt <33
19. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeext
19. september 2013
u150605
u150605
Neeeeeeeeeext Omg *.*
perfekcija
19. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeextt
kak je tu hott Niall ,VEMM da je onn,muahahah
19. september 2013
Wooooowww **___**
Neeeeeeeeeeeeexxxxttttttt!!!!!
19. september 2013
u151035
u151035
kaj je še kdo razn mene, mogoče, obseden z Beautiful Life od Union J? o,O
k men je tok popolna peeesem juj ._.
мαlιĸ.* - ahah novi sherlock si od zdaj naprej :'3

†††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††††

2 | ғαʟʟıпɢ ıп ғεαя

„Stara, mislim, da bi rabile nekaj za pod zob,“ se je oglasila Mindy, ko sva raztovorile svoje torbe na klopce med dekliškimi omaricami za športno vzgojo ali treninge.
„Prav imaš. Malica mi ni teknila,“ sem odvrnila in se namrdnila.
„Prav, imam denar s sabo. Kmalu se vrnem, samo na delikomat skočim,“ v odgovor sem pokimala, ter med tem svojo jopico zatlačila v šolsko torbo.
Nenadoma je nekaj škrtnilo pri prvi vrsti omaric in poskočila sem od strahu.
„Halo?“ Sem v strahu zaklicala „Je kdo tam?“
„Ooo, GG, živjo!“ Izza vogala je pokukala Justinova glava in spreletel me je srh.
„Živjo Justin, si prepričan, da si zavil v pravo garderobo?“ Sem se namuznila, čeprav pred njim nisem bila ravno najboljše volje.
Lep je že, lep, pa vsiljiv in nasilen tudi.
„Vsaka garderoba, v kateri si ti, je prava,“ je odvrnil in se napotil proti mene.
Ne že spet.
„Justin, o tem sva že govorila. Ne bom se dala dol s tabo, ne bom se poljubljala ali mešala sline s tabo, prav?“ Vstala sem ter se pomaknila nazaj.
„Ooh, ne že spet o tem, Renée,“ je zagodrnjal Justin, a na obrazu mu je vseeno igral nasmešek.
„Justin, resno mislim-,“ še preden bi lahko dokončala, me je zabil v omarice in se naslonil čisto k meni. „Resno misliš glede česa? Da bi se z veseljem dala dol z mano?“ Svoj nos je naslonil na mojo ličnico, saj sem se rahlo umaknila.
„Daj no, GG, samo malo,“ zarežal se je „saj ne bom grob, razen če nisi več devica,“
„Justin, spravi se stran!“
„Kaj pa če-“
„Gospodič Thomas! Mislim, da je gospodična jasno rekla ne,“ Globok glas je švistnil skozi žensko garderobo in Justin je stopil stran.
„Jaz-“ „Mar nimamo vaj?“
„Imamo,“
„No, zakaj torej nisi v dvorani?“
„Jaz-“
„Spravi se tja!“
Justin je v trenutku izginil in ostala sem sama z novim učiteljem.
Ojej, kaj za vraga, Mindy kje si.
Bil je oblečen v kratke hlače, ki so mu visele z bokov, in visečo majico. Vse, ponavljam, vse, je bilo dobro vidljivo.
„Gospodična Anderson, imate trenutno trening?“ Njegov globok glas je zaril v moje uho in mi trgal bobnič. Komaj sem se premagala, da sem svoj pogled spravila na njegov obraz.
„Uh, n-ne, nimam...“ „Kaj potem počnete tukaj?“
„Oh, samo...se opravičujem, gospod...err-“ „Horan.“
„Gospod Horan?“ Močno sem zardela. „Pojdi,“
Brez odgovora sem pograbila svojo ter Mindyino torbo, ter pobegnila mimo njega ven na hodnik.
„Mindy!“ Sem kriknila, ko sem jo zagledala hoditi nasproti meni.
„GG? Kaj za vraga? Zakaj se seliva?“ Pogoltnila sem slino.
„Ne smeva biti notri,“
„Zakaj ne?“ Pograbila je svojo torbo, hrano stlačila noter, vendar pogleda ni umaknila stran od mojega obraza.
„Gospod Horan naju je 'izselil',“
„GOSPOD HORAN? Nov učitelj? Zakaj mi sreča vedno obrne hrbet! Je bil nag? Čakaj, je bil v ženski garderobi? O jezus, krščen matiček!“ Prijela se je za obe ličnici „Oh, vroč perverznež, kaj bi mu delala!“
„Mindy, počasi. Iskal je Justina, ki me je, hm, spolno napadel in potem je rekel, da ne smeva biti v ženski garderobi, če nimava treninga. To je to,“
„Oh, GG, o moj Bog! Te je hotel poljubiti? Se je hotel dati dol s tabo?“
„Nagnusna si Mindy! Ne, kaj za vraga je narobe s tabo, Justin je edini ki bi to storil in skoraj je,“ sem se namrdnila, Mindy pa se je zasmejala.
„Kdaj se boš rešila svojega deviškega stila? Tako nedolžna si, v vseh pogledih,“
„Utihni!“ Sem ravsknila, Mindy pa se je zasmejala.

Pred hišo sem zagledala avto.
„Mami?“ Sem zaklicala, ko sem vstopila.
„Oh, ljubica, kje si bila, danes sem prišla prej domov samo zaradi tebe,“
Bila je oblečena v satenasto srajco ter bež hlače.
„Se odpravljava kam?“ „Oh, ne, ne, samo nisem se še preoblekla,“ oddahnila sem si.
„Ali je kaj narobe, ljubica?“ „Ne, vredu sem mama. Samo malce zdelana,“
„Komaj september je, srce. Mar ne boš obupala že zdaj?“ „Ne, ne bom mami. In če dovoliš, bi se zdaj spravil v svojo sobo, če smem,“ „Smeš, srce,“ pritisnila mi je poljub na lice in me spustila po stopnicah navzgor.





Pogledala sem Mindy, ki se je previdno razgibavala zraven mene in si vlekla svoje kratke hlače čim bolj gor, da bi se njena zadnjica čim lepše izrazila.
Ustavila sem se sredi razgibavanja desne noge ter se namrdnila.
„Mindy,“ sem zagodrnjala „saj je samo športna. Ne bo nas imel on,“
„Kako veš? Oh, GG, ne razumeš,“ zasmejala se je.
„Razgibavaš se za našo staro kripo, Jeorga, kako ti kaj to prija?“
„Utihni GG,“ zasmejala sem ter vstala.
„Zakrij ta izrez,“ mojo majico z naramnicami je potegnil nazaj „ne sme gledati tvojih prsi,“ nato je potegnila svojo majico navzdol „moje mora,“
Udarila sem se po glavi.
„Imeli bomo Jeorga, ne njega!“ Sem frustrirano vzkliknila.
„Ne slišim te,“ zavila sem z očmi.

„Tam je! Sem ti rekla, sem ti rekla! Sem prihaja!“ Je kričala v moje uho Mindy, ko smo z ostalimi puncami stale v vrsti.
„Gospodična Woods, prosim, da se postavite na svoje mesto,“
Ko je prišel do nas, je Mindy skočila v vrsto.
„Gospod Jeorge je danes odsoten zaradi bolezni, zato ga nadomeščam jaz. Sicer ne vem, kako vas razvršča on, ampak pri meni boste razvrščene po višini,“ je dejal in pogledala sem Mindy. Oh, pa saj to ni res. Menda sem najmanjša..
„Kar postavite se, gremo gremo!“
Ostale punce so se zagnale po vrsti kot zmešane kokoši, jaz pa sem se lepo mirno postavila na konec vrste.
„Dobro, izgledate kot valovna višina glasu,“ Horan se je namrdnil „Fowlova, na začetek, Woods, postavi se zraven Colferjeve, za njo, prosim, Meadowsova pred Reedovo, Andersonova, prestavi se za tri višje,“ zazijala sem vanj, potem pa se postavila zraven Sophie in Felicity.
Oh, za vraga Mindy, zakaj moraš biti tak nebotičnik? Bila je tretja najvišja.
„Tako mi je že bolj všeč,“ kotički njegovih ustnic so se zavihali navzgor le za mikrometer, a lahko bi rekli, da se je mikromalno nasmehnil.
Kaj je z mano? Spet strmim vanj.
„Nič. Ker ne vem, ali imate na sporedu gimnastiko ali košarko, bomo kar prešli na tek,“
„Ampak, gospod Horan, z tem smo že nekako zaključili,“ se je oglasila Stacey.
„Me čisto nič ne briga, gospodična Colfer,“ je osorno odvrnil in pogoltnila sem slino.
„Spravimo se na igrišče,“ pobral je štoparico, ter me pogledal „Andersonova, počakaj,“
Mindy je zazijala vame, kot lipov Bog in nenadoma sem bila v središču pozornosti in rahlo sem zardela.
„Prodajate zijala? Pojdite!“ Punce so se odpravile naprej in nenadoma sem se počutila kot ovca sredi travnika, obkoljena z volkovi. Le da je bil tukaj le eden, in še ta preveč krvoločen za moje ovčje živce.
Oh, zagotovo bom dobila ukor, ker sem se potikala po garderobi, ko ne bi smela.
„Se lahko zanesem nate?“ Pogoltnila sem slino ter z izbuljenimi očmi pokimala.
„Prav. Potem pa poskrbi, da tile papirji pridejo varno v mojo pisarno. Potem se nam pridruži na igrišču, prav?“
Brez da bi odgovorila, sem znova le pokimala. V naročje mi je vrgel cel kup zapiskov, potem pa se odpravil na igrišče.
„O jezus,“ Sem dahnila, potem pa se odpravila iz športne dvorane, po hodniku navzdol vse do njegovega kabineta.
Ugotovila sem, da mi je dejansko dal tudi ključe in z manjšo težavo sem odklenila kabinet.
Dejansko je bil dokaj prazen. Nekaj stvari je bilo še v škatlah, drugače pa...je bil prazen, ja.
Papirje sem odložila na mizo, ter se malo razgledala. Hm, kaj pa je to?
V oči me je padla črna ovojnica, zraven katere je ležal bel papir.
Nenadoma je v kabinet butnila profesorica Lindsay.
„Renée Anderson! Zakaj stikaš po kabinetu gospodiča Nialla?! Se ti je čisto zmešalo?“ Je kriknila v šoku.
„Oh, ne, ne, gospa, p-poslal me je prinesti papirje...nisem stikala, prisežem,“
„Bolje zate, da nisi, mlada dama. Kje pa je, če smem vprašati, gospodič?“
„Na igrišču je, mislim, smo,“
„Prav. Povej mu, da ga pozneje pričakujem v svoji pisarni,“ zasukala se je na petah ter odkorakal ven.
Oddahnila sem si ter zaklenila kabinet za sabo, nato pa se napotila na igrišče.

Punce so zunaj šprintale na 100 metrov in počasi sem se približala gospodu Horanu, ki je meril čas Felicity in Mindy.
„Bravo Mindy, dobro Felicity, slabše kot prej sicer, ampak...dobro,“
Gledala sem Mindy, medtem ko so ji prsi skoraj skočile iz modrca.
„Khm, gospod Horan..“ obrnil se je ter se zastrmel vame.
„Kaj je, gospodična Anderson?“ Je odrezavo vprašal.
„Vaši ključi,“ podržala sem jih v zraku in pograbil jih je.
„Oh, in gospa Harris vas kliče v svojo pisarno, ko končate z uro,“
„Prav, hvala Renée,“
Pogoltnila sem slino. Dejansko je prvi, ki je pravilno izgovoril moje ime.
„Postavi se na mesto, Andersonova, zraven Fowlove, zdaj!“ Ušesa mi je napolnil njegov krik in na hitro sem skočila zraven Zoey.
„Ali ni sanjski?“ Je dahnila vsa zasanjana.
„Uh, ne,“ sem odvrnila, v zadregi.
Prisežem, če bi pogledi ubijali, bi me Zoey pravkar prerešetala z mitrolesko. „Punca, kaj je z tabo?“
Oh, nič, samo srhljiv je, to je vse, Zoey. Nič takega.
19. september 2013
neeeeeext
19. september 2013
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext! *PPPPPPPPPPP*
19. september 2013
Neeeeeeerrxxxxtttttttt
19. september 2013
u150605
u150605
Neeeeeeext
20. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
20. september 2013
u126497
u126497
neeeeeeeeeeeeeeeeext + nova bralka <3
20. september 2013
u142563
u142563
Neeext+nova bralka
20. september 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
20. september 2013
u151035
u151035




3 | ғαʟʟıпɢ ıп ғεαя

„Hitreje, Anderson, hitreje! Saj nisi stara babica,“ se je drl Horan.
Zakaj jaz?! Zakaj ne kričite tudi na druge?
„8,07. Premalo, Anderson, premalo!“
„Premalo?!“ Sem ogorčeno vzkliknila, a ko sem dobila grd pogled od njega sem le tiho odšla nazaj.
„Anderson, pojdi z Davisovo,“
Zagodrnjala sem, ter se postavila zraven Felicity.
„Na mesta,“ postavila sem se v nizko startno pozicijo in Felicity me je pogledala.
„Tako te bom speštala,“ se je zasmejala in zavila sem z očmi.
„Nehajta se pogovarjati! Pozor!“ Dvignila sem boke ter se osredotočila na Horana, ki je postopal na koncu proge.
„Zdaj!“ Stekla sem naprej in odločno vodila pred Felicity, a me je kljub temu dohajala.
In pri zadnjem metru me je zgrabila za naramnico majice, mi jo potegnila navzdol in me zabrisala naravnost Horanu pod nos.
Zaslišal se je smeh, jaz pa sem si prizadevala spraviti majico nazaj na svoje mesto. „Gospodični Davis in Anderson! Takoj. Zdaj. Učilnica glasbene umetnosti in ne prikažita se več na tem igrišču do naslednje ure!“ Je zarjul in z odprtimi usti sem zrla v smejoče punce, ter v zijajočo Mindy.

„Kakšna gnida si, Felicity!“ Sem kriknila, ko sva se preoblekli. Iz nje je prišel pridušen hehet. „Res? Kako si mogla?“
„No, saj je bil čipkast. Mogoče je tudi Gospoda Jamesa zanimalo, ali imaš eno dojko večjo od druge,“ gospod James? Oh, a smo brskali po njegovem življenjepisu?
„Grozna si, res,“ pred njo sem se zrinila v učilnico in sedla v čisto zadnjo klop.
Čez kak trenutek, je v učilnico prihrumel Horan, na mizo je počil par zvezkov in se strogo zazrl v naju.
„Pa sta normalni? Se vama je čisto zmešalo?“ Bil je besen do konca.
„In še to...gospodična Anderson, vem, kakšni so vaši nameni, ampak malo pomislite, kaj počnete. Vaš učitelj sem, vi ste pa moja učenka,“ stopil je predme „je to dovolj jasno za vas?“
„Ja,“ sem togo siknila v odgovor.
Jaz? Moji nameni? Prav, že prav. Moji nameni, ko mi tista koza na drugi strani razreda poskuša sleči majico, in potem so moji nameni. Moji. Oh, pa še kako moji!
„Prav. Zdaj pa odnesi tiste zvezke v moj kabinet. In ne, ni potrebe, da se vrneš, da bi mi vrnila ključe ker je kabinet odklenjen,“
Znova sem zagodrnjala, pograbila torbo, ter vstala. Pobrala sem par zvezkov ter butnila ven, na hodnik.
Prav zdaj, pa res, prav zdaj, bi pljunila nekomu od njiju v obraz, naravnost v obraz!
„Jebemti,“ sem siknila, ko sem odprla kabinet.
Bil je isti, kot včeraj. Popolnoma isti, le tiste črne ovojnice ni bilo več tam. Zvezke sem odložila na mizo, potem pa sedla na vrteč se stol v njegovi pisarni.
„Gospod James, kaj?“ Zagledala sem sivo tablico na mizi, ki se je bleščala vame.
„Niall James Horan. Uf, sem srhljiv učitelj športne vzgoje in Renée Anderson ima perverzne namene z mano,“ popačila sem svoj glas.
Nenadoma so se zaslišali zvoki z hodnika.
„Ja, hvala Bell, ja, v učilnici je, še vedno. Hvala,“
O groza.
Ni bilo časa, da bi jo pobrisala ven, zato sem preprosto skočila pod njegovo leseno mizo.
Vrata so škrtnila in vstopil je. Nekaj časa je postal pred vrati, potem pa odložil nekaj na mizo in se usedel nanjo.
Videla sem ga lahko, vendar mi je kazal hrbet.
Kako naj pridem ven?
„Ste brskali po moji pisarni, gospodična Anderson?“
Kaj?
„Vem, da si tam, Renée,“ pokleknil je in odmaknil stol.
„Uh, jaz...“
„Si se dovolj nagledala?“
„Se opra-“
„Si našla kaj zanimivega?“
„Kaj je z stotimi vprašanji?“ Sem bleknila.
„Samo tri so bila. Pridi,“ prijel je mojo roko ter me potegnil izpod mize.
„Kako ste vedeli, da sem tukaj?“ Sem malce preglasno bevsknila.
„Sem pač vedel. No, gremo, gremo,“ prijel me je za ramena ter me potisnil iz njegovega kabineta.
„Vedeli ste tudi, da nisem jaz kriva, mar ne?“ Obrnila sem se k njemu.
„Seveda sem vedel. Zato pa je gospodična Davis ostala v učilnici z učiteljem Bellom,“
„Prav. Ker z vami nimam nobenih perverznih na-“
„Perverznih?“
„Mislim, uh, rekli ste, da veste kakšne namene imam in-“
„Sem omenil tudi kakšne namene imate, gospodična Anderson?“
Se norčuje iz mene?
„Uh, ne, niste...saj jih sploh nimam,“
Iz njega je prišlo nerazločno mrmranje. „Nasvidenje za danes, Renée Anderson,“ pred mojim nosom je zaprl vrata pisarne in zazijala sem.
Ravnokar se je grdo ponorčeval iz mene.
„Ughhh,“ kar z veseljem sem se odpravila po hodniku navzdol in ven.
Perverzne? Kaj je z tabo, GG?
Zdaj pa mogoče res misli, da imam perverzne namene! O groza, Felicity, ti...
„Jebemti,“
20. september 2013
Neeeeeeeereerrreeeeeeeeexxxttttt
Loveit!!!!
20. september 2013
neeeeeeeeeeeeext!!
20. september 2013
neeeeeeeeeeeeeext
20. september 2013
neeeeeeeeeeeeext *_*
20. september 2013
Neeeeeeeeeeeext. :'33
20. september 2013
neeext
20. september 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeeext *-* Zenska ti dobesedno pises asdfghjkl
20. september 2013
neeeeeeeeeeeeext *o*
20. september 2013
u130737
u130737
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!
20. september 2013
u126497
u126497
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext<33
21. september 2013
u142563
u142563
Neeext
21. september 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext.;o <3
21. september 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg