Forum
eunoia [you-noy-ah]
(n.) beautiful thinking, a well mind







it was you and me that night
by the sea,
two bottles of wine and
a bowl deep,
we kissed and made love
as the moon and waves
talked business

[from naked human by christopher poindexter]
STARRING;

> Emma Watson as Thea Fraser
> Paul Wesley as Grayson Gilbert

WITH;

> Dave Franco as Robb Hunter
> Rachel McAdams as Joanna Smith
> Sam Claflin as Nathan Fraser
> Andrew Garfield as Logan Pierce
SOUNDTRACK FOR THE STORY (aka just a couple of songs that inspired this);

> everyday [rogue waves] – theme song
> cut [plumb]
> the weakness in me [joan armatrading]
> run [snow patrol]
> chasing cars [snow patrol]
> use somebody [kings of leon]
> cosmic love [florence and the machine]
> dog days are over [florence and the machine]
---------------------------------------------------------------------------------------------------------

a/n: *cast je samo informativne narave - like si lahko predstavljate kakorkoli želite.
Vsi dogodki in osebe v zgodbi so izmišljeni, vsakršna podobnost z resničnostjo pa je zgolj naključna.
10. avgust 2016
---- EUNOIA ~ 1 ----

"Prekleto sranje.." Je zamrmrala in se stegnila pod klop, da bi prijela liste, ki so ravnokar zleteli po tleh. Lahko je slišala še zadnje ljudi oditi ven iz predavalnice, medtem ko se je sama s prsti še vedno trudila oprijeti izmuzljivih listov. Že od jutra se je počutila nenavadno raztreseno. Kot bi vedela, da se bo nekaj zgodilo. Nekaj, čemur ne bo kos.
"Potrebujete pomoč s tem sranjem, gospodična Fraser?" Rezek glas jo je nemudoma priklical nazaj v njeno trenutno situacijo in v naglem gibu se je njeno zatilje srečalo z ostrim robom klopi. Ob topi bolečini je za trenutek zatisnila oči, nato pa s kislim nasmeškom dvignila glavo in se zazrla v moškega srednjih let pred sabo, ki jo je preučeval z znano ostrino v njegovih temno rjavih očeh. Z desnico je podrgnila boleče mesto in nabrane liste nekoliko nejevoljno potisnila v mapo. "Ne, mislim da bom zmogla. Hvala vseeno gospod profesor."
Moški se je skoraj neslišno posmehnil in zatlačil roke v žepe, medtem, ko se je sprehodil nazaj do svojega katedra. Thea je medtem svoje stvari naglo potisnila v torbo in jo zavihtela na ramo. Profesor je že tako podaljšal uro za 5 minut in če ne pohiti, bo močno pozna za kosilo. In vsakdo je vedel, da Jo ni bila navdušena nad zamujanjem.
"Gospodična Fraser." Jo je tik med vrati zopet zaustavil znan glas, da se je na petah nemudoma obrnila nazaj proti profesorju, ki se je sedaj sklanjal nad nekimi papirji.
"Prosim?"Je privzdignila obrvi in se živčno prestopila.
"Kaj si mislite o letošnji nalogi?" Profesor Jensen, mož blizu petdesetih danskega porekla, je svojim študentom vsako leto poleg vseh ostalih domačih nalog in izpitov, naložil še celoletno nalogo, ki je prinesla polovico končne ocene. Resda pa je poučeval enega najpomembnejših predmetov Theinega programa. Ob misli na nalogo, ki jo je razkril ravno pri današnji uri, je rjavolaska nekoliko živčno požrla slino.
"Mislim da je...precej zanimiva. Zahtevna ampak v dobrem smislu." Je na koncu izustila. Kotički profesorjevih ustnic so trznili, a nasmeha ni bilo videti.
"Veselim se že vašega izdelka." Je pripomnil, čeprav v njegovem glasu ni bilo slišati posebnega zanimanja. To, da se je njegovih predavanj udeleževala že četrto leto, je bilo Thei dovolj, da je razumela, da ji na svoj način sporoča, da je nadarjena. Jensen je bil svojevrsten genij, izjemno priznan v svetu gledališča in drame. Ni bilo študenta, ki si ne bi želel njegovega odobravanja. Ampak odobravanje je prineslo velika pričakovanja. In to jo je v tem trenutku utesnjevalo.
"P-potrudila se bom." Je iztisnila iz sebe in naglo odkorakala stran, preden bi utegnil reči še kaj. Pohlepno je vdihnila hladen septembrski zrak in poskušala normalno zadihati. Še sama ni popolnoma razumela, kaj jo je tako plašilo. Še vsako leto je nalogo opravila. In tudi zadnje leto jo bo. Mora jo. Zato je tu. Ker si je to že od malega želela. Pisati scenarije za gledališke predstave in jih režirati. Gledališče je bilo njena ljubezen že od otroških let, ko jo je mama vozila na lutkovne predstave. Ko je bila sprejeta sem, na program na univerzi v Edinburghu, eni najprestižnejših univerz na svetu, so se ji uresničile sanje. Čakalo jo je še zadnje, četrto leto. Sedaj res ne sme odnehati.
Nekoliko zadihano je po desetih minutah le sedla na stol v majhni restavraciji na kampusu in se skušala izogniti Joanninemu morliskemu pogledu.
"Jensen je podaljšal. Pa še vsi prekleti listi so se mi raztresli po tleh." Je takoj izjavila v obrambo in iz torbe izvlekla jabolko. Pred Joanno je kot navadno stala grška solata. Njena prijateljica je samo zavila z očmi in na vilice nabodla še nekaj solate, nato pa pogled zapičila v Theo.
"Kaj sploh je s tabo? Izgledaš raztreseno."
Thea je nejevoljno ugriznila v jabolko in skomignila z rameni. "Ne vem, že od jutra je tako."
Joanna je v odgovor privzdignila obrvi.
"No, prav, ne vem, Jensenova naloga...skrbi me."
Je končno izustila pravi razlog za svoje skrbi. Jo ji je namenila zmeden pogled.
"Tebe je strah njegove naloge? Za dve od treh do zdaj si dobila deset, za tisto eno pa devet. Kaj te lahko sploh skrbi?"
Thea je zavzdihnila. Še sama si ni znala točno pojasniti zakaj jo je vse skupaj tako pretreslo. Navsezadnje je imela Joanna prav. Ampak vseeno...
"Ja že ampak vedno je bilo v zvezi z nekim drugim delom. Shakespeare, Miller, Sofokles, saj veš no. Letos pa...napisati moramo svojo igro. Uporabiti vse kar smo se naučili in podobno sranje. Mislim, kako naj se sploh primerjam z vsemi, ki so ustvarili zgodovino drame?"
Joanna je nekaj trenutkov samo zamišljeno strmela vanjo, z vilico napol obviselo v zraku.
"Thea..." Je končno vzdihnila. "...mislim da tudi Jensen, čeprav je genij, ne pričakuje od tebe da napišeš novega Romea in Julijo. In ti si nadarjena, četudi si težko priznaš. Verjamem, da boš ustvarila nekaj izjemnega."
Rjavolaska je prijateljici namenila polovično hvaležen nasmeh. Njene besede so imele tolažilen učinek, čeprav vseh dvomov še niso izbrisale.
"Pa saj, samo ne vem, KAJ naj pišem. O ČEM. Drame morajo navdihniti, pustiti vtis. Iz česa naj to črpam?"
"Ja, če dobro pomislim je tvoje življenje res nekako kot v družinskem filmu. Če bi v družinskih filmih nastopali tudi težki kadilci. Razen tega imaš res bolj malo."
Se je Jo sarkastično ponorčevala in nadaljevala s svojim kosilom. Thea je priprla oči proti njej in z bežnim nasmehom zmajala z glavo.
"Uspelo ti bo, T."
Jo je še enkrat poskušala s prijateljskim nasmehom spodbuditi Joanna.
"Pa že.." Se je Thea neprepričano strinjala in še enkrat zamišljeno ugriznila v jabolko. Morda bi bil dober čas, da spremenita temo pogovora.
10. avgust 2016
---- EUNOIA ~ 2 ----

Listje na drevesih se je primerno letnemu času že obarvalo v rdeče, oranžne in rjave odtenke ter postopoma odpadalo. Bila je že sredina oktobra. Kot vsako leto do zdaj, tudi letos ni bilo nič posebnega. Življenje Thee Fraser ni bilo nikoli nič posebnega. Bila je popolnoma običajna oseba s popolnoma običajnimi problemi in slabo kadilsko razvado. Nikoli se ji ni zgodilo nič razburljivega ali nenavadnega. Vedno je pridno obiskovala predavanja, si delala zapiske in se učila. Tudi letos ni bilo nič drugače. Medtem, ko se je sprehodila po kampusu, bujno obraslim z drevesi, je iz torbe izvlekla cigareto in jo prižgala ter hvaležno potegnila prvi dim. Njena starša te navade nista odobravala. V prisotnosti strogega očeta cigarete ni smela imeti niti v rokah, pa če je bila le ta prižgana ali ne. Toda njiju ni bilo tukaj, torej je lahko brezskrbno pokadila tudi po škatlico na dan. Joanna ji je dostikrat namignila, da ima problem, a se Thea s tem ni preveč obremenjevala. Življenje je že od nekdaj živela po svojih pravilih in volji. "Od nečesa je treba umreti." Je vztrajno zatrjevala svoji rdečelasi najboljši prijateljici, če je bila kdaj še posebno nejevoljna glede tega. Konec koncev, pa je Joanna vse skupaj še najbolje prenašala. Sploh v primerjavi z Robbom. Thea je z njim pričela hoditi v zadnjem letniku gimnazije in čeprav je že štiri leta študiral na Stanfordu, sta nekako vztrajala pri tem razmerju na daleč. Thea dostikrat ni bila prepričana, če jima je res še mar ali pa preprosto nihče od njiju noče narediti odločilnega koraka. Kakorkoli, Robb je bil kot zavzet športnik močen nasprotnik kajenja, zato pred njim rjavolaska nikoli ni prižgala nobene. Ne zato, ker se je bala kaj si bo mislil, pač pa zato, ker je imel Robb glede tega močne izpade. Kričeče izpade, ki se ji jih ni dalo prenašati, zato je takrat raje potrpela. Tako ali tako sta se videla izjemno redko.
Danes ni bilo daleč naokoli nikogar, ki bi ji želel uničiti trenutek, zato je še naprej z užitkom kadila in iz ust spuščala oblake sivega dima. "Nikoli ne bom razumela kako se ti ljubi." Je pripomnila, ko je obstala za Joanninim hrbtom. Sedela je za eno od zunanjih miz in v zvezek risala skico nekega mikroorganizma.
"Prav tako kot jaz nikoli ne bom razumela, zakaj si Hamleta prebrala že več kot stokrat." Ji je odgovorila rdečelaska, brez da bi pogled odmaknila od skice. Thea je zgolj skomignila in iz cigarete potegnila še zadnji dim. "Pošteno."
Je priznala in prisedla na drugo stran mize. Joanna jo je za trenutek končno pogledala.
"Danes si videti dobre volje. Te Jensenova naloga ne skrbi več?"
"Hm..." Je vzdihnila Thea in zopet skomignila. Komolce je naslonila na mizo in se zamišljeno zazrla nekam mimo svoje prijateljice. Minilo je že pol meseca odkar je Jensen oznanil letošnjo nalogo in čeprav jo je sprva od znotraj skrb razjedala skoraj vsak dan, bi lahko rekli, da se je sedaj umirila.
"Trudim se ne misliti na to..čeprav me od časa do časa še vedno prekleto zaskrbi, ko se kdo od mojih sošolcev spomni svojo briljantno idejo razglašati vsem."
Se je pritožila in Joanni namenila rahlo obupan pogled. Jo je zavila z očmi in odložila svinčnik. "Kot sem rekla že stokrat, uspelo ti bo. Zdaj pa govoriva o čem drugem.."
Pisalo je prijela nazaj v roke. "...kaj je novega?" Je nadaljevala s skiciranjem. Thea ji je namenila pomenljiv pogled in v odgovor dobila tih smeh.
"Oprosti. Pozabljam kdo si. Thea Fraser oziroma 'pri meni ni nikoli nič novega'." Rjavolaska je v smehu dvignila roke. "To sem jaz. Pa ti?"
V nasprotju z njo je bilo pri Joanni skoraj vedno nekaj novega. Vedno se ji je zgodilo vsaj nekaj, vredno omembe. "Nov asistent pri mikrobiologiji je lep za umret." Je vzdihnila Jo in se zasanjano nasmehnila. "Ampak tokrat res, moraš ga videti." Je še prepričljivo dodala. Thea je bila namreč prepričana, da se je Joanni vsak tretji tip zdel 'lep za umret'.
"In če že govorimo o takih...se bo Nathan kaj oglasil?" Svojo pozornost je preusmerila na rjavolasko, ki je strogo privzdignila levo obrv. Nathan Fraser oziroma Thein starejši brat, je bil že odkar sta se spoznali predmet Joanninih fantazij, kar je Theo pogosto spravljalo v neprijeten položaj. Nathan je bil navsezadnje pet let starejši in ni si mogla misliti, da bi se zanimal za Joanno. Pa ne ker bi rdečelaski karkoli manjkalo, pač pa ker se ji je zdel Nathan preveč odgovoren. Ali pač.
"Nimam pojma. Ti sporočim." Je cinično odgovorila in v smehu zmajala z glavo. Joanna je samo nedolžno skomignila in se posvetila še zadnjim detajlom svoje skice.
"Kakorkoli, iti moram." Thea si je torbo zavihtela na ramo in vstala iz klopi. "Zgodovina drame za četrte letnike me nestrpno pričakuje." Joanna je razumevajoče pokimala in ji pomahala. "Se slišiva."

Ko se je končalo še zadnje predavanje tega dne, kar je pomenilo že pozno popoldansko uro, se je nebo že pričelo odevati z oranžno svetlobo zahajajočega sonca. Na kampusu ni bilo več toliko študentov, saj so se večinoma vsi porazgubili po svojih sobah ali različnih zabavah. Navsezadnje je le bil petek. Thea ni imela posebnih načrtov. Zabav se je navadno udeleževala le v družbi, ta vikend pa ni nihče ničesar posebej omenil, zato se je brez posebnih načrtov namenila proti stavbi, kjer je bila njena soba. Stavba je ležala na južnem delu kampusa in je bila dobrih 15 minut hoje oddaljena od objekta, kjer je imela Thea predavanja. Pravzaprav pa je bil celoten kompleks univerze ogromen, zatorej 15 minut pravzaprav ni bilo tako slabo. Brez posebnih misli se je hitro znašla na parkirišču pred stavbo, ko je nenadoma zaslišala plaz kletvic nedaleč od sebe. Zmedeno se je ustavila in se razgledala naokoli. Vse skupaj je izgledalo precej prazno...razen fanta, ki je stal pri enem od avtomobilov in ravnokar s pestjo jezno udaril po avtomobilski strehi.
"Hej, potrebuješ pomoč?" Se mu je rjavolaska namrščeno približala in še vedno zmedeno opazovala njegov jezen izraz. Fant se je presenečeno obrnil proti njej in se podrgnil po zatilju. "Uh, jaz, oprosti, nisem te videl..."
Thea je počasi pokimala in se ozrla proti avtomobilu. "Je vse v redu? Ti lahko kako pomagam?"
Kljub nerodnosti situacije, se ni mogla upreti mislim, ki so narekovale, kako dobro pravzaprav izgleda fant pred njo. Z dobro grajeno postavo, zelenimi očmi in urejeno razmršenimi svetlo rjavimi lasmi, je gotovo pritegnil pozornost večine deklet na kampusu. Ni bila presenečena, ker ga ni poznala, saj je bila navsezadnje univerza ogromna. Prepričana je bila tudi, da ga še nikoli ni videla. Tak obraz bi si verjetno zapomnila.
"Jaz..ne, mislim, vse skupaj je tako butasto.." Je z očitno frustracijo iztisnil iz sebe. Thea je privzdignila obrvi, medtem, ko se je fant pred njo s skremženim izrazom razgledoval naokoli, dokler ni njegov pogled zopet končal na njej.
"Pravzaprav bi mi lahko pomagala...ampak ne, ne morem te prositi, saj se niti ne poznava.." Je naglo odkimal, a mu je Thea že ponudila desnico.
"Thea Fraser." Fant si je njeno roko presenečeno ogledal, a vseeno segel vanjo po nekaj trenutkih. "Grayson. Grayson Gilbert."
"Me veseli." Je pokimala in si popravila torbo na ramenih. "Zdaj mi lahko poveš kaj te teži."
Navadno ni tako silila v ljudi, a nekaj na njem jo je vleklo k temu da bi mu pomagala. Ni bila čisto prepričana ali jo je v to prisilil njegov obupan izraz ali dejstvo, da je bil zares postaven. Grayson je nekaj trenutkov neprepričano strmel vanjo, nato pa zavzdihnil.
"Prav, Thea Fraser. Kaj si misliš o tem, da bi šla na poroko z mano?"
11. avgust 2016
Next. zrlo dobro spisano.všeč mi je tvoj stil pisanja. ,me pa zanima kakšnega žanra je ta zgodba?
11. avgust 2016
---- EUNOIA ~ 3 ----

Tega ni pričakovala. In povsem prepričana je bila, da je bil temu primeren tudi izraz na njenem obrazu. Pripravljena je bila na karkoli drugega, dobesedno. Da se mu je pokvaril avto, da je izgubil ključe. Kar je zares rekel, jo je oropalo vseh besed.
"Um, j-jaz...tega nisem pričakovala ampak...kaj?" Je končno izdavila in vanj uprla zmeden pogled. O kakšni prekleti poroki je govoril? Grayson je kotičke ustnic zavihal v polovičen nasmeh in se naslonil na avto.
"Khm, ja, torej moja sestrična se jutri poroči. Stvar je v tem, da si je zamislila, da morajo vsi povabljeni, starejši od 18, pripeljati spremljevalca. In moja spremljevalka je ravnokar odpovedala." V podporo svojim besedam je po zraku pomahal s telefonom in se spet obupano skremžil. "Kar pomeni, da se moram tam prikazati sam in se soočiti z bodočo nevesto, ki me bo verjetno zadavila, ker bom spet edini ki ne bo ravnal po pravilih." Zavzdihnil je in telefon potisnil v žep kavbojk, svoje zelene oči pa uprl v Theo, ki se je naenkrat počutila kot bi se znašla pod žarometi. "Razen, če si pripravljena iti ti."
Nekaj trenutkov je potrebovala, da je premlela njegove besede.
"Tvoja punca te je pustila na cedilu torej in ti želiš s sabo peljati popolno neznanko?" Je bleknila prvo stvar, ki ji je padla na pamet. Grayson jo je nekoliko zmedeno pogledal. "Ni moja punca."
"Zakaj pa potem ne vprašaš svoje punce?"
"Ker je nimam. Zato tudi vabim s sabo tebe."
Ignorirala je začudenost ob dejstvu, da ni imel punce, kljub svojemu dobremu izgledu.
"Ne moreš prositi nobene prijateljice?"
Grayson je prekrižal noge in tako svojo težo popolnoma naslonil na avtomobil ter se pogladil po bradi.
"Zoe je bila edina, ki jo poznam dovolj dobro, da sem jo prosil. Zdaj pa sem že obupan."
Thea se je ugriznila v jezik, preden bi lahko bleknila kaj v smislu 'tip, ki tako dobro izgleda ne pozna nobene druge punce, ki bi jo lahko peljal na poroko svoje sestrične?'. Namesto tega se je zamišljeno ozrla naokoli.
"In svet se bo podrl, če prideš brez spremljevalke?"
Je vprašala po kakšni minuti tišine. Grayson je zavil z očmi in jo naveličano pogledal.
"Moji sestrični že. Grozna postane, ko ne gre vse tako kot si je zamislila."
Zdel se je zares obupan in Thea si ni mogla pomagati, da se ji ne bi za trenutek zasmilil. Kaj naj reče? Ne, seveda. Kaj pa bi mislila, če bi se strinjala s to čudaško prošnjo, ne glede na to kako dobro je Grayson izgledal? Globoko je vdihnila in ga še nekaj sekund preučevala.
"No prav." Čakaj, kaj?!
Grayson se je s široko razprtimi očmi zazrl vanjo. "Si resna?"
Na videz brezbrižno je skomignila, čeprav je znotraj nje vse kričalo. S čim se je ravnokar strinjala?!
"Zakaj pa ne." Kaj je narobe s tabo?! Za trenutek je nehala misliti na to, ko ji je namenil enega najlepših nasmehov, kar jih je kdaj videla. Počakaj, ne ne, to ni prav!
"Torej se vidiva jutri tukaj. Ob enajstih?"
Pokimala je in ga tiho opazovala kako se je obrnil. Nobeden od ugovorov, ki so ji polnili misli, ni zapustil njenih ustnic. Grayson se je nekaj korakov stran še enkrat obrnil in se nasmehnil. "Pa hvala. Vesel sem, da sva se srečala Thea." Nato je odkorakal stran, sama pa je še nekaj sekund postala, preden se je obrnila in se napotila proti svoji stavbi. Njen obraz je bil popolnoma brezizrazen in teža njene odločitve je še ni dobro prevzela. Dobro se je vsega zavedela šele, ko je zaprla vrata svoje sobe in se naslonila nanje. "O moj bog."

Theina soba je bila popolnoma običajna univerzitetna sobica, ki si jo je običajno delila s svojo sostanovalko Rowan. Skozi vsa tri leta sta postali dobri prijateljici in Thea je bila tako vseskozi hvaležna, da se je sostanovalkino ime znašlo poleg njenega na razporedu tistega začetnega dne v prvem letniku. Letos pa je bila postelja nasproti njene prazna. Rowan se je odločila, da bo študij psihologije zaključila na Danskem, kjer je bila sedaj in tako pustila Thei sobo zase. Rjavolaska se je od začetka počutila precej osamljeno in čeprav se je to zdaj poleglo, si je zaželela da bi bila Rowan tukaj in jo poslušala, ko bi začela paničariti. Tako ji ni preostalo drugega, kot da pokliče Joanno.
"Jo, najbolj neumna oseba na svetu sem. Resno. Ne morem verjeti, da sem to storila!"
Je zavpila v telefon takoj, ko je na drugi strani zaslišala rdečelaskin 'ja?'.
"T. umiri se. Kaj je narobe?"
"Kaj je narobe?! Tipu o katerem vem samo to kako mu je ime, sem obljubila da grem jutri z njim na poroko njegove sestrične!"
Joanna je bila nekaj sekund tiho, nato pa se pričela na ves glas smejati. Thea se je užaljeno sesedla na posteljo.
"Ni smešno!"
"Č-čakaj k-kaj?"
Je med smehom končno izdavila Jo in se trudila umiriti, medtem ko je rjavolaska zavila z očmi.
"Ko sem šla s predavanja sem na parkirišču srečala tipa, ki ga še nikoli prej nisem videla. Ker je bil očitno obupan sem mu ponudila pomoč. Izkazalo se je, da se njegova sestrična jutri poroči, njegova spremljevalka pa je odpovedala zato je prosil mene. In iz neznanega razloga sem se s tem strinjala!"
Z roko je obupano zamahnila po zraku, čeprav je Joanna ni mogla videti.
"Kako pa model izgleda? Saj veš, od 1 do 10 recimo."
"10+, če že. Ampak to ne spremeni dejstva, da je popoln neznanec!"
Je še vedno obupano zavzdihnila Thea in se s hrbtom pogreznila v blazino.
"10+? To moram videti!"
Je vzkliknila Joanna in pripravila svojo najboljšo prijateljico do nejevoljnega stokanja.
"Poslušaj Thea, se spomniš najinega pogovora prej? Kako se ti nikoli nič ne zgodi? No, to je tvoja priložnost!"
"To se vsekakor ne kvalificira pod dejavnosti, ki bi mi lahko popestrile življenje. To je samo absurdno in predvsem neumno. Lahko je psihopat!"
Je protestirala in se namrščila. Joanna je naveličano zavzdihnila.
"Nehaj pretiravati. Kdaj gresta?"
"Ob enajstih."
Je zamomljala Thea.
"Ob devetih bom pri tebi, da ti pomagam z vsem. Upam da imaš v tisti svoji omari kaj spodobnega. In nočem poslušati ugovorov! Se vidiva!"
Je še zažvrgolela, nato pa prekinila, preden je Thea sploh lahko kaj storila. Z odprtimi usti se je pretreseno zastrmela v zdaj črn ekran svojega telefona. Se je vse to ravnokar zares zgodilo?
12. avgust 2016
HalfBlood - najlepša hvala za pohvalo, me zelo veseli da ti je všeč c: drugače idejo še vedno malo razvijam, zato tudi na začetku nisem nič posebej omenila oz. dodala opisa zgodbice. Bo šlo pa vsekakor v smeri romantične drame ali nečesa podobnega (:
12. avgust 2016
Next.
12. avgust 2016
---- EUNOIA ~ 4 ----

"Kaj je sploh s tem, da mora tako nujno pripeljati spremljevalko? Saj ni tako grozno za človeka v dvajsetih, če se prikaže sam."
Je svoje misli naslednjega jutra na glas izrazila Jo, medtem, ko je s konico prsta previdno preverila temperaturo kodralnika za lase. Thea je zavzdihnila in iz omare izvlekla še eno od oblek ter si jo natančno ogledala. Ura je bila pol desetih, ona pa ni imela pojma kaj naj obleče.
"Nekaj v zvezi z njegovo sestrično. Obsedena je s tem, da mora iti vse po njeno ali nekaj takega. Za svojo poroko si je pač zamislila, da morajo vsi razen otrok pripeljati spremljevalca."
Je skomignila, brez da bi pogledala Joanno. Rdečelaska se je namrdnila.
"Zakon s tako osebo ne bo dolgo zdržal." Je še pripomnila. Thea je še enkrat odsotno skomignila in predse na posteljo položila preprosto svetlo modro čipkasto obleko z manjšo odprtino na hrbtu ter jo primerjala s črno brez naramnic.
"Svetlo modra. V črni boš videti preveč zastrašujoče. Zdaj pa pridi, pripravljeno je."
Se je v odločitev seveda morala vmešati Joanna. Rjavolaska ji je namenila dvomljiv pogled. "Zastrašujoča, se hecaš? Sploh nikogar ne poznam! Verjetno se bom prej ugreznila v tla od živčnosti."
Z nejevoljnim izrazom na obrazu se je sesedla na stol pred Joanno in dvignila prst v opozorilo. "Ničesar posebnega nočem. Preprosto, kolikor se da."
Jo je zavila z očmi in pokimala. "Ja, ja, nehaj sitnariti."
Nato je okoli kodralnika ovila prvi pramen Theinih las.
»Kaj mi je sploh bilo, da sem se strinjala s tem?« Je verjetno že stotič od trenutka, ko je Jo stopila skozi vrata, spet zavzdihnila Thea. Svoji prijateljici je z nenehnim pritoževanjem že več kot očitno parala živce. »Nimam pojma zakaj se tako vneto pritožuješ. Sama si rekla, da je tip božanski…«
»Tega nisem nikoli rekla!«
Je protestirala rjavolaska, a se Joanna ni dala motiti.
»…in prosim ne začni spet s psihopatom ali morilcem, ker te bom zadavila. Pa 10+ je lahko samo božansko.«
Thea je zavila z očmi in prekrižala roke na prsih. Joanna je za trenutek prenehala s kodranjem in svoje dlani previdno položila na njena ramena. "To je dobra stvar T. Boš videla."
Ko je njena najboljša prijateljica vzela dva pramena skodranih las iz ospredja in ju spela na zadnji strani njene glave ter s tem končala s frizuro, je Thea vstala in si z vzdihom ogledala nastalo v manjšem ogledalu na steni. Jo jo je vsaj upoštevala in res naredila vse videti izjemno preprosto.
"Svetlo modra, potem?" Se je Thea sprehodila do postelje in pogledala rdečelasko, ki je odobravajoče kimala. Iz omare je potegnila še preproste črne čevlje z visoko peto, ki so bili verjetno edini formalni čevlji v njeni lasti.
Ko je končno preoblečena prišla iz kopalnice, se je soočila z navdušeno Joanno.
"Ko te bo videl, bo nemudoma pozabil na tisto spremljevalko, ki ga je pustila na cedilu."
Je navdušeno zacvilila Jo in pripravila Theo do zavijanja z očmi.

Grayson je že stal ob svojem avtomobilu na parkirišču, ko se je Thea minuto do enajstih končno prikazala tam. Pri sebi je molila, da dejstvo, da visokih pet ni obula že skoraj leto dni, ne bo razlog, da se bo zložila po tleh pred njim. Ali njegovo celotno družino. "Hej." Je živčno pozdravila in torbico, v kateri je imela telefon in denarnico, stisnila tesneje v svojih rokah. Grayson se je ob zvoku njenega glasu nemudoma obrnil in jo hitro premeril. "Vau, izgledaš..super." Čutila je rdečo barvo v licih in se z živčnim nasmehom zazrla v tla. "Ti tudi."
"Prosim madam, vstopite." Se je zahahljal in odprl vrata na sovoznikovi strani. Thea je hitro zlezla noter in se trudila ignorirati pot na svojih dlaneh. Prekleto, samo še slabše bo, če boš tako živčna! Je zavpila nase v mislih, nato pa se kotičke ustnic ukrivila v nasmeh, ko je Grayson prisedel in ji tudi sam namenil enega. V črnem suknjiču in pripadajočih hlačah je izgledal neverjetno privlačno. Ampak to sploh ni pomembno, ker ga sploh ne pozna. Živčno je mencala prste, medtem ko je speljal proti glavni cesti.
"Thea, hm, še enkrat se ti moram zahvaliti. Za to. Ni veliko deklet, ki bi bile pripravljene storiti to za popolnega neznanca."
Misliš?! Je kričala v sebi, a ohranila miren izraz. "Ni problema."
"Samo ena stvar je še..."
Na hitro jo je ošinil s pogledom potem pa ga preusmeril nazaj na cesto. Thea je privzdignila obrvi. "Ja?"
"Bi se lahko pretvarjala, no, da se poznava? Že nekaj časa. Ne vem kako bi moji reagirali, če bi jim povedal resnico." Pogoltnila je slino in razumevajoče pokimala. To je bila logična prošnja. Kaj pa naj bi rekel? 'Hej, oči, kako si? Tole? Ah, ja tole je Thea. Pobral sem jo na parkirišču po tem, ko me je prejšnja spremljevalka pustila na cedilu.'
Avto je napolnila neprijetna tišina in Thea se je živčno ugriznila v ustnico. V avtu je s fantom, ki ga je spoznala včeraj. O katerem je vedela zgolj to kako mu je ime, kako se piše in da ima sestrično obsedeno s tem, da grejo stvari po načrtu. Kako absurdno sploh lahko še postane?
"Kam pa greva?" Je končno izustila in molila, da se ji glas ni tresel. Grayson ni umaknil oči s ceste. "Na neko posestvo, malo manj kot dve uri od Edinburgha. Poroka je ob dvanajstih."
Spet je zgolj pokimala in pogled uprla skozi okno. Kaj pa zdaj? Dve uri strmenja v pokrajino zunaj? Dve uri neprijetnega sedenja v tej mučni tišini? "Povej mi kaj o sebi." Ni bila pripravljena na to, da bo dve uri samo tiho in sama s svojimi mislimi. Grayson je privzdignil obrv. "Hm?"
"Če se že pretvarjava da se poznava že dolgo, mi lahko poveš vsaj nekaj osnovnih stvari. Kaj študiraš, koliko si star?"
Glavo je z zanimanjem obrnila proti njemu. Morda bo pogovor pripomogel k temu, da ne bo več na smrt prestrašena. Videla je, kako je kotičke ustnic ukrivil v nasmeh in vzdihnil. "23. Arhitekturo ampak v bistvu ne tu. Letos sem na izmenjavi iz Dukea." V spoznanju je nekoliko razprla usta in pokimala. To, da je bil tu šele letos je imelo več smisla. Kljub velikosti univerze se ji je zdelo čudno, da še nikoli ni slišala zanj. Bila je prepričana, da bi ga že zaradi dobrega izgleda morala omeniti vsaj Joanna. "Pa ti?"
Iz razmišljanja jo je prebudil s svojim vprašanjem. Bila sta že skoraj na avtocesti.
"Uh, ja um...gledališko režijo in scenaristiko. In prav tako 23."
Pokimal je in jo spet na hitro ošinil. "Se mi je zdelo, da si bolj umetnica." Thea je z majhnim nasmehom priprla oči proti njemu. "Res? Tako lahko me je prebrati?"
Grayson se je zasmejal in skomignil z rameni. "Ne vem, imaš pa vsekakor ta umetniški duh."
"Oh." Je v smehu pokimala.
"Kaj bratov ali sester?" Ga je zanimalo.
"Starejši brat. Zdaj pa mi še ti razloži kaj o svoji družini. Navsezadnje se moram čez uro in pol soočiti z njimi." Ob tem stavku jo je spet zmrazilo. Grayson se je grenko zasmejal in se nekoliko drugače namestil v svojem sedežu. "Ne vem, če želiš res slišati."
14. avgust 2016
a/n: manjši popravek: "Poroka je ob enih." Edit gumb bi mi včasih res prišel prav haha. Hvala vsem, ki berete c:
14. avgust 2016
Next.a si že kje oglašvala fa bi pač mela mal več bralcev?če želiš lahkp ks oglašujem na moji zgodbici.
18. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg