Forum
Zgodba bo govorila o psu in njegovem lastniku, ki ga ima zelo rad. Čeprav se vse spremeni.......
________________________________________________________________________________

Imate radi živali


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

01. januar 2015
Za začetek 8x next
01. januar 2015
Next, ampak ponavadi 'pisatelj' napiše nekaj zgodbe preden napiše da moramo dat nexte.
01. januar 2015
u168392
u168392
se strinjam s Clara D. Brown
01. januar 2015
ja vem....se mi ni dalo
01. januar 2015
u181994
u181994
next
01. januar 2015
next
01. januar 2015
Sem pes Marly, ki vam bom povedal zgodbo o svojem življenju.
No bom kar začel.
Bil je dan, ko sem prvič odprl svoje oči. Pred seboj sem zagledal svojo mamo. Polizala me je po glavi in mi povedala, da me ima rada. Bil sem še majhen in nisem še vedel govoriti, da bi ji lahko odgovoril. Po dveh tednih sem začel prvič capkati po preprogi s svojimi tremi bratci. Nismo še bili stabilni, zato smo se na vsake toliko ustavili in so oddahnili. Minil je en mesec, ko smo dobili prvi pasji obisk. K nam je prišel naš oče, imel nas je izjemno rad, tudi jaz sem ga imel. Vedno se je z nami igral, čeprav je bil že ves zaspan.
Naša lastnica pa se je zaljubila v lastnika našega očeta, zato smo živeli skupaj. To je bilo popolno življenje, no vsaj mislil sem. Dokler.......sploh ne morem povedati, to je bila najbolj strašna, grozna noč.
LASTNICA IN NAŠA MAMA:





LASTNIK IN NAŠ OČE:





JAZ:





MOJI BRATCI IN JAZ:





________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

NEXT?
VAM JE VŠEČ???
03. januar 2015
JAZ:




03. januar 2015
next
ja itak da nam je
03. januar 2015
še 3x next
03. januar 2015
potem pa nadaljujem
03. januar 2015
next
03. januar 2015
še 2x
03. januar 2015
u84492
u84492
next
03. januar 2015
next
03. januar 2015
Naša lastnika Lara in Jan sta se odločila, da bi nas lahko pustili same doma. Tako bi se malo privadili na samotno življenje. Odšla sta na sprehod v temi z našo mamo Zibi in očetom Pikijem. Bili smo sami doma mi 2 mesečni mladički, zato smo imeli veliko časa za vragolije. Veliko časa je že minilo, njih pa še vedno ni bilo nazaj. Malo nas je že skrbelo in seveda smo bili že lačni.
Nenadoma je nekdo obrnil ključ, vrata so se počasi odpirala, mi pa smo se stisnili skupaj. Potem so se vrata počasi zaprla in prižgala se je luč.......ampak bila je le Larina teta Sonja. Imela je solzne oči in žalosten obraz. Stopila je do nas, nas vzela v naročje in nam rekla ''Lara in Jan in vaša starša...'' ,nastopila je tišina in blazen jok. Zraven nje smo se tudi mi počutili žalostne, saj smo vedeli, da je nekaj narobe. Nato pa je nadaljevala ''...vsi so vas imeli zelo radi, ampak vedno se vse lepo konča. Ta dan jim res ni bil naklonjen.....oh res ne razumem zakaj niso vozniki previdni po teh ozkih temnih ulicah''. Dvignila nas je in odnesla iz hiše, pred hišo je stal veterinarski avto v katerega nas je dala.





Peljali so nas na veterinarsko postajo, kjer so nas tudi pregledali. Vsi smo bili popolnoma zdravi. Peljali so nas zavetišče, tam so nas nahranili in nas namestili, da smo prespali to strašno noč. Vsak dan so nas tudi malo ''pocartali'', saj smo bili najmlajši. Ampak to še vedno ni bilo dovolj. Ta dotik ni bil tak kot njun, njun je bil topel, nežen pred vsem pa ljubezniv. Pogrešali smo jih in jih še vedno, takrat bi dal vse samo, da bi lahko še vsaj en dan preživel z njimi.
Nek dan je prišla neka pasja družinica, ki so jo nastanili, ker jih je lastnik zapustil. Brezpremično sem jih gledal in si sam pri sebi mislil, res da niso videti srečni ker so jih zapustili....ampak med seboj se imajo radi, živijo drug za drugega. Zaradi vsega tega sem dobil solzne oči in upal, da se bosta starša vrnila.
Bilo je jutro in ni se mi ljubilo vstati. Nekateri pa so že lajali, da so lačni. Ravno sem zazehal, ko sem slišal znan glas. Bila je Sonja, ki je želel, da bi nas posvojila. Delavci ji tega niso dopustili, ker pravijo, da ne more imeti več živali kot jih ima. Vedel sem, da bomo morali vsak na svoj konec.
Bili smo stari že 4 mesece, ko so nas premestili v drug prostor, kjer nas bodo lahko ljudje posvojili. Tam je bilo zelo veliko psov, noben ni bil srečen. Nisem jih razumel zakaj niso bili srečni, saj bodo dobili nov dom!

























Hitro smo našli dom zaradi naše ljubkosti, a kaj, ko pa sem bil edini, ki sem sam z lastnikom. Vsi bratci pa so našli skupen dom.

Moj lastnik:






________________________________________________________________________________
NEXTTTTTTTTT??????????
03. januar 2015
Naša lastnika Lara in Jan sta se odločila, da bi nas lahko pustili same doma. Tako bi se malo privadili na samotno življenje. Odšla sta na sprehod v temi z našo mamo Zibi in očetom Pikijem. Bili smo sami doma mi 2 mesečni mladički, zato smo imeli veliko časa za vragolije. Veliko časa je že minilo, njih pa še vedno ni bilo nazaj. Malo nas je že skrbelo in seveda smo bili že lačni.
Nenadoma je nekdo obrnil ključ, vrata so se počasi odpirala, mi pa smo se stisnili skupaj. Potem so se vrata počasi zaprla in prižgala se je luč.......ampak bila je le Larina teta Sonja. Imela je solzne oči in žalosten obraz. Stopila je do nas, nas vzela v naročje in nam rekla ''Lara in Jan in vaša starša...'' ,nastopila je tišina in blazen jok. Zraven nje smo se tudi mi počutili žalostne, saj smo vedeli, da je nekaj narobe. Nato pa je nadaljevala ''...vsi so vas imeli zelo radi, ampak vedno se vse lepo konča. Ta dan jim res ni bil naklonjen.....oh res ne razumem zakaj niso vozniki previdni po teh ozkih temnih ulicah''. Dvignila nas je in odnesla iz hiše, pred hišo je stal veterinarski avto v katerega nas je dala.





Peljali so nas na veterinarsko postajo, kjer so nas tudi pregledali. Vsi smo bili popolnoma zdravi. Peljali so nas zavetišče, tam so nas nahranili in nas namestili, da smo prespali to strašno noč. Vsak dan so nas tudi malo ''pocartali'', saj smo bili najmlajši. Ampak to še vedno ni bilo dovolj. Ta dotik ni bil tak kot njun, njun je bil topel, nežen pred vsem pa ljubezniv. Pogrešali smo jih in jih še vedno, takrat bi dal vse samo, da bi lahko še vsaj en dan preživel z njimi.
Nek dan je prišla neka pasja družinica, ki so jo nastanili, ker jih je lastnik zapustil. Brezpremično sem jih gledal in si sam pri sebi mislil, res da niso videti srečni ker so jih zapustili....ampak med seboj se imajo radi, živijo drug za drugega. Zaradi vsega tega sem dobil solzne oči in upal, da se bosta starša vrnila.
Bilo je jutro in ni se mi ljubilo vstati. Nekateri pa so že lajali, da so lačni. Ravno sem zazehal, ko sem slišal znan glas. Bila je Sonja, ki je želel, da bi nas posvojila. Delavci ji tega niso dopustili, ker pravijo, da ne more imeti več živali kot jih ima. Vedel sem, da bomo morali vsak na svoj konec.
Bili smo stari že 4 mesece, ko so nas premestili v drug prostor, kjer nas bodo lahko ljudje posvojili. Tam je bilo zelo veliko psov, noben ni bil srečen. Nisem jih razumel zakaj niso bili srečni, saj bodo dobili nov dom!

























Hitro smo našli dom zaradi naše ljubkosti, a kaj, ko pa sem bil edini, ki sem sam z lastnikom. Vsi bratci pa so našli skupen dom.

Moj lastnik:






________________________________________________________________________________
NEXTTTTTTTTT??????????
03. januar 2015
Naša lastnika Lara in Jan sta se odločila, da bi nas lahko pustili same doma. Tako bi se malo privadili na samotno življenje. Odšla sta na sprehod v temi z našo mamo Zibi in očetom Pikijem. Bili smo sami doma mi 2 mesečni mladički, zato smo imeli veliko časa za vragolije. Veliko časa je že minilo, njih pa še vedno ni bilo nazaj. Malo nas je že skrbelo in seveda smo bili že lačni.
Nenadoma je nekdo obrnil ključ, vrata so se počasi odpirala, mi pa smo se stisnili skupaj. Potem so se vrata počasi zaprla in prižgala se je luč.......ampak bila je le Larina teta Sonja. Imela je solzne oči in žalosten obraz. Stopila je do nas, nas vzela v naročje in nam rekla ''Lara in Jan in vaša starša...'' ,nastopila je tišina in blazen jok. Zraven nje smo se tudi mi počutili žalostne, saj smo vedeli, da je nekaj narobe. Nato pa je nadaljevala ''...vsi so vas imeli zelo radi, ampak vedno se vse lepo konča. Ta dan jim res ni bil naklonjen.....oh res ne razumem zakaj niso vozniki previdni po teh ozkih temnih ulicah''. Dvignila nas je in odnesla iz hiše, pred hišo je stal veterinarski avto v katerega nas je dala.





Peljali so nas na veterinarsko postajo, kjer so nas tudi pregledali. Vsi smo bili popolnoma zdravi. Peljali so nas zavetišče, tam so nas nahranili in nas namestili, da smo prespali to strašno noč. Vsak dan so nas tudi malo ''pocartali'', saj smo bili najmlajši. Ampak to še vedno ni bilo dovolj. Ta dotik ni bil tak kot njun, njun je bil topel, nežen pred vsem pa ljubezniv. Pogrešali smo jih in jih še vedno, takrat bi dal vse samo, da bi lahko še vsaj en dan preživel z njimi.
Nek dan je prišla neka pasja družinica, ki so jo nastanili, ker jih je lastnik zapustil. Brezpremično sem jih gledal in si sam pri sebi mislil, res da niso videti srečni ker so jih zapustili....ampak med seboj se imajo radi, živijo drug za drugega. Zaradi vsega tega sem dobil solzne oči in upal, da se bosta starša vrnila.
Bilo je jutro in ni se mi ljubilo vstati. Nekateri pa so že lajali, da so lačni. Ravno sem zazehal, ko sem slišal znan glas. Bila je Sonja, ki je želel, da bi nas posvojila. Delavci ji tega niso dopustili, ker pravijo, da ne more imeti več živali kot jih ima. Vedel sem, da bomo morali vsak na svoj konec.
Bili smo stari že 4 mesece, ko so nas premestili v drug prostor, kjer nas bodo lahko ljudje posvojili. Tam je bilo zelo veliko psov, noben ni bil srečen. Nisem jih razumel zakaj niso bili srečni, saj bodo dobili nov dom!

























Hitro smo našli dom zaradi naše ljubkosti, a kaj, ko pa sem bil edini, ki sem sam z lastnikom. Vsi bratci pa so našli skupen dom.

Moj lastnik:






________________________________________________________________________________
NEXTTTTTTTTT??????????
03. januar 2015
next
04. januar 2015
next
04. januar 2015
sori da nisn nic nextala
19. januar 2015
Z lastnikom Mikejom sem sel domov. Moj nov dom je bil precudovit.

DNEVNA SOBA:






KUHINJA:






SPALNICA OD MIKEJA:






MOJA SPALNICA:






Vse je bilo perfektno. Mike si je odprl svoj prenosni racunalnik, jaz pa sem se razgledal po stanovanju. Nato sem odsel nazaj do njega, dvignil me je in mi rekel, da se je odlocil, da mi bo ime Marly. Takoj sem se razveselil in z Mikejom sva odsla na sprehod.
Hodila sva po mestu in vsi so me obcudovali. V mestu sem srecal tudi nekaj psick. Drugo jutro sem dobil obisk, bil je Mikejov sosed s svojo psicko Lindo.

LINDA:






Zelo sva se razumela, postala sva prijatelja.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
NEXT??
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
19. januar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg