Forum
PRED PETIMI LETI

"ok, fantje. zadeva je sledeča. igralca kril sta največkrat zanemarjena in nasprotniki na ta dva ne bodo računali. ta dva žogo počakata blizu koša, ampak ne mečeta na koš, ko se bodo nanju spravili, jo vržeta v loku igralcu sredine in..." sebastjan se je pritihotapil v strogo zaupno sobo šolske košarkarške ekipe v kateri so delali strategije. veliko starejši fantje so s kančkom nezaupanja poslušali črnolasega trinajstletnika, ki jim je z vso vnemo razlagal strategijo
"kaj, če bodo prestregli žogo?" se je zaslišalo za njim. glas ni bil od enega od fantov.
"ko sredina dobi žogo se obrne k košu, da bodo nasprotniki zasegli tisti del in lahko nemoteno..." takrat je ugotovil, čigav je bil glas "profesor, jaz sem samo..."
profesor ga je prijel za podlaktpodlakt in ga zvlekel ven "prekršil eno najisnovnejših pravil? za tole bodo posledice."

"dvojko bova dali." je rekla profesorica in v računalnik vpisala dvojko. "sedi rebeka."
rebeka se je vsedla nazaj v klop in si pretegnila prste. bila je v računalniški učilnici, saj je njihova učiteljica biologije prakticirala, da so učenci prosto raziskovali po netu. "dvojko, a?" je zamomljala rebeka in si odprla novo okno "ne bi rekla." tipkala je zelo hitro, saj tega ni počela prvič. ko je končala si je zadovoljno upihnila prste in si ogledala petico, ki je zavzemala mesto dvojke. "dobra sem."
na rjavolasko trinajstletnico je padla senca "ja." bila je profesorica, ki je spremljala vso njeno početje "nekaj mi pravi, da nisi tega počela prvič. tokrat je ne boš dobro odnesla."

"boš jokal?" so starejši fantje izzivali blond trinajstletnika "daj denar!"
"ne!" je zavpil in se pognal naravnost prvemu skozi noge in se pognal v beg. prvega, ki ga je dohajal je spotaknil, potem pa se sprehodil po njem, da ga je onesposobil. skočil je v zrak in naredil salto, da je podrl drugega. s tretjim pa sta za res fizično obračunala. dave je proti velikemu zmagoval, saj je izrabljal svojo majhnost. na koncu ga je brcnil v piščal in ga z rokami zabil na tla. zadovoljen si je prekrižal roke na prsih, ko ga je nekdo potrepljal po rami. bil je ravnatelj, ki je šel med odmorom samo malo na sprehod "poba, do grla si v godlji."

"čakaj." šolski varnostnik je zaustavil rdečelasca, ki je skušal priti na dvorišče. trinajstletni tom je naveličano razširil roke, da ga je varnostnik pretipal. "lahko greš. ko te naskednjič dobim z eno tvojih igračk te peljem naravnost pred šolski svet."
tom se je rad ukvarjal z elektrotekniko in eksplozijami, sploh z pirotehniko. pridno jih je tihotapil v šolo in seveda ga je imel varnostnik zato na piki.
do njega je prišla gracy, punca v katero je bil na smrt zaljubljen. "hoj." je rekla "veš kaj je danes?"
"je." iz žepa je vzel mobilnik in odprl pokrov. ven je vzel spominsko kartico "vse najboljše." ko je videl, da je rahlo razočarana ji je namignil, naj vrže kartico na tla.
ko jo je so okoli njiju začele plesati čudovite slike vsega, kar je imela gracy rada. na koncu sta iz kartice skočili raketi in v zrak napisali 'vse najboljše'.
"to je..." je začela gracy pa je varnostnik že vlekel toma stran.
08. december 2014
nnnnneext
08. december 2014
DANES

NEWYORK, SKLADIŠČE BOMBONOV
bilo je čisto tiho. dva stražarja, ki sta stražila glavni vhod sta v rokah držala jedrski puški, ki so ju pripeljali skupaj z ostalo robo čez državno mejo pod pretvezo trgovine z bomboni. bila je noč in okolico je osvetljevala je luna in majhna ulična svetilka, ki je že počasi ugašala. prednju se je počasi zavalila majhna kroglica. iz nje se je izvil oranžen dim in ju onesposobil.
čeznju so poskakale tri postave in ena je vtipkala tajno kodo in prišla v skladišče. drugi dve sta vzeli stražarjema puški in šli za njo. v skladišču je bilo vse tiho. pre tiho. na postave so skočili napadalci. dve sta se postavili hrbet ob hrbet in streljali na napadalce. tretja pa se je izmuznila do vrat. prižgala je slušalko v ušesu "kako pridem k v kontrolno sobo?"
v kombiju, ki je bil parkiran blizu je za ogromnim računalnikom sedela ženska s slušalkami z mikrofonom na glavi. "samo naprej. notri kamere zaznavajo ljudi. poišči rumeno, ne rdečo tipko in se s fanti poberite v največ 10 sekundah." mu je naročila
"razumem!" je rekel in v trenutku onesposobil enega od varnostnikov. tekel je čez dolg hodnik in prišel v kontrolno sobo. bilo je polno lučk, gumbov in drugih naprav. v kotu je zagledal kar je iskal. bili so tudi ljudje.
"kaj delaš tu?!" je zavpil eden "izprazni žepe! TAKOJ!"
pobrskal je po žepu in v strop vrgel majhno ploščico. "ujeli ste me!" dvignil je roke in naredil premet ter pritisnil tipko. ploščica je raznesla strop in lahko je splezal ven.
od znotraj se je zaslišal glas računalnika "samouničenje čez deset sekund."
prižgal je slušalko "fanta, čas, da se poberemo!"
"takoj!" je dobil odgovor. tista dva, ki sta ostala v skladišču sta si pištole zataknila za pas. eden je v na tla vrgel trak za lase, ki je v trenutku povzročil dimno meglico.
ko so vsi prišli v kombi je rebeka pritisnila na plin in odpeljali so se. "Sebastjan, koliko je še?" je vprašal eden
"do?" Sebastjan je segel po plastenki vode
"KABUM!" je zavpil dave v trenutku, ko je skladišče eksplodiralo. s komolcem je dregnil toma, ki je pregledoval pištolo
"imaš novo igračko?" ga je vprašala rebeka in se povezala s štabom "tukaj enota BP37. misijo uspela"
08. december 2014
nnnnneext
perfektno pises
08. december 2014
GLAVNI ŠTAB STSA

tom je na mizo položil pištolo, ki jo je vzel stražarju. rebeka pa je zraven dala še mapo. "poročilo, gospod."
"je bilo poškodovan kakšen civilist?" je rekel glas izza stola, katerega naslonjalo je bilo obrnjeno k njim.
"ne." je rekel sebastjan "noben, gospod."
"dobro" je rekel in stol se je zasukal. na njem je sedel sivolas starejši gospod, ki je že na videz kazal zelo veliko dostojanstvo. to je bil Noksnoj, glavni v STSu. "vidim, da se pred leti niso motili, ko so mi vas priporočili." dvignil je roko in jim pokazal, da lahko gredo.
četverica je šla do dvigala in ko so se vrata zaprla so si izmenjali petke. ko so bili manjši so kar naprej kršili pravila in seveda bi vsak pričakoval, da jih bodo dali v poboljševalnico, ampak ne! prijavili so jih v program za urjenje agentov.
"zakaj mi ni vrnil pištole?" je zasanjeno zamonljal tom.
"saj jo boš dobil nazaj." je rekel dave in ga potrepljal po rami
"kako si tako hitro naredila poročilo?" je sebastjan vprašal rebeko
"sproti." je rekla in tipkala po telefonu "gremo v menzo? sestradana sem."
"jaz tudi." ji je pritrdil sebastjan "zdaj smo uradno tajni agenti."
10. december 2014
neext
10. december 2014
vsi štirje so prišli v menzo in vsi, ki so bili že tam so jim zaploskali. do njih je stopil vodja ene od enot. "tole so uradno naše nove pridobitve!" je zavpil čez cel prostor "Enota BP37! tom, dave, rebeka in vodja sebastjan!"
spet so jim zaploskali in se spet posvetili kosilu.
"kaj je na meniju?" je vprašal dave
"zrezki." so slišali rebeko.
"saj ni na spletu jedilnika." se je slišalo toma.
"je pa na steni." rebeka se je zasmejala.
"ne, ne, ne!" pred pult se jim je postavil lawrenc, eden od agentov. "na dan ko si uradno sorejet med agente ne smeš jesti mesa!" pomahal je kuharici, ki jim je na pladnje nadevala samo zelenjavo.
"jajks!" je zamomljal sebastjan in vzel svojega. šel je do ene od praznih miz in se vsedel.
drugi so mu sledili. "čisto vsi razen nas jejo zrezke." je nesrečno rekel dave in brskal po svojem krožniku.
tom je iz telefona vzel baterijo in jo položil na sredo mize. iz nje so se lasrski žarki vsmerili v njihove krožnike. ustvarili so iluzijo.
rebeka je odložila vilice. "pa jaz ne morem..." utihnila je, ko je videla, da se je eden od agentov nezavesten zgrudil na mizo.
10. december 2014
neeeeeext
11. december 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg