Forum
Živjo!
Nekateri me tu že poznate, čeprav sem se vmes zbrisala in se prijavila z novim imenom. Račun sem zbrisala, saj so mi šli nekateri ljudje tu preveč na živce (saj veste, na koga letijo te besede). Vrnila sem se z namenom, da spet berem nekaj vaših zgodb, saj so nekatere res prijetne in me sprostijo. Nisem imela namena ponovno objaviti svojih stvari, toda zdaj je stvar nekoliko drugačna.

Elletross je moja nova stara zgodba. Pisala sem jo že pred leti, a je nikoli nisem dokončala.
Po mnogih urah premišljevanja sem se odločila, da jo končno zaključim, sploh ker me je ravno ta zgodba še bolj zbližala z osebo, ki mi pomeni največ.
Zato jo bom objavila tudi tu. Vse bralce bi prosila za podporo pri nadaljnjem pisanju, prav tako vas prosim da izrazite svoje mnenje, tako pohvale kot tudi kritike. Zgodbo se bom potrudila narediti kar najboljšo. Četudi nikoli a ne bo dosegala mojih pričakovanj bi jo vsaj rada naredila končno.

Zgodba Elletross mi predstavlja nek pomemben del mojega življenja, zato nad njo ne bom kar tako obupala. V sebi končno čutim moč, da jo zaključim in še nekaj dodatne motivacije mi je bo škodilo.

Pisala jo bom v slovenščini, kot tudi vsako drugo.

Hvala vsem, ki se boste odločili za branje.

Sicer pa lahko zgodbo prebirate tudi na wattpadu: https://www.wattpad.com/story/125026906-elletross
ter s tem tudi moja ostala dela, saj je branje tam nekoliko prijetnejše, vsaj zame.

Že vnaprej se opravičujem za vse napake, saj jih pogosto spregledam, ali pa jih niti ne opazim.

***

Vse pravice pridržane.
Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je brez dovoljenja avtorja prepovedana. Zgodba je produkt moje domišljije, zato je podobnost med junaki in ljudmi iz resničnega življenja zgolj naključna.



PROLOG

Zemlja se je stresla ob topotu nog, ko je pristal na tleh. Njegova črna krila so se lesketala v soju lune in se majala v vetru. Pokleknil je, da so se njegova gola kolena dotaknila vlažne in hladne prsti, ki se mu je v trenutku vžrla v kožo. Na nebu ni sijala niti ena sama zvezda, svetlobo pa je dajala le mesečina. Pred njim je stala postava v dolgem svilenem plašču, katerega barva se je skladala z barvo noči. Njenega obraza ni bilo videti, saj ga je čez in čez pokrivala kapuca.
Postava v črnem je spregovorila s srhljivim glasom.
»Je zrak čist?«
»Povsem čist, gospod.«
»Zberi vse sile in ukaži napad!« je zadirljivo rekel.
»Da gospod,« mu je odgovoril demon, toda njegove besede so se izgubile v zraku, ko je postava pred njim nenadno izginila v temi …
11. november 2017
neeeeeeeeeeeext
demoni *-*
11. november 2017
Omagad yasss!

Končno objavlena tu! Pa tud, ja men je full všeč k so demoni pa vojne *-* to je tak... CARSKO

neext nujnoooo
11. november 2017
*ѕтαrвυcĸѕ*
*ѕтαrвυcĸѕ*
ki morš delat
11. november 2017
Street Girl
Street Girl
Next
11. november 2017
*ѕтαrвυcĸѕ*
*ѕтαrвυcĸѕ*
hh
11. november 2017
neext
demončki^^
11. november 2017
omg nextttt to me spominja na vrnitv voldemorta
11. november 2017
Next pride danes. Hvala vsem, ki ste se lotili branja.
Pa še majhno opozorilo ^^
Poglavja, ki jih pišem, so precej dolga, zato bom ta 'čreva' nekoliko razčlenila za objavo tu. Samo zato, da bo morda bolj prijetno za branje.
12. november 2017
1. POGLAVJE

Po licu mu je spolzela slana solza. Nemo je zrl predse, ko
so posipali poslednje ostanke njegovega brata. Strmel je
v pepel, ki ga je po zemlji razsipaval lahen vetrič in še
vedno se ni znal sprijazniti z njegovo smrtjo. Bolelo ga je,
kot da bi mu z noži vedno znova rezali prsni koš, bolečine
pa ne bi bilo konec. Ne bi potihnila in rezanje se ne bi
nikoli zaključilo. Bolečina je strmela v večnost kot tudi
žalostna pesem, ki je donela po njegovi notranjosti. Kljub
soncu, ki je s svojimi sončnimi žarki osvetljevalo bližnja
drevesa, katerih beli plodovi so viseli proti tlom v večjih
skupkih, se mu je zelo jutro nadvse turobno.
Ne da bi se zavedal, je z nogo brcal v snežno bel pesek
na pokopališču in v tla tako naredil precej veliko luknjo.
Mama, ki je stala poleg njega, ga je ob tem nežno prijela
za roko, v opomin, naj odneha. Uničevanje pokopališča,
sploh med obredom, ni štelo kot dejanje vredno hvale.
Vendar ga to ni ustavilo pri sunkovitem maščevanju nad
drobnimi kamenčki. Brcal je in brcal, kot da se bo s tem
maščeval demonom, ki so zagrešili bratovo smrt.
V njegovih mislih se je še vedno svetlikala slika majhnega
angela čokoladno rjavih las in zelenih oči. Nasmeh mu je
segal vse do ušes in še dlje, da je skoraj pokazal vse svoje
snežno bele zobe, ki bi se lahko primerjali z belino njegovih kril. Deček se je nato obrnil. Začel je hoditi
stran, tako lahkotno, da ga pri tem ne bi slišali niti
volkovi. Roko je dvignil v pozdrav, a se ni ustavil. Njegova
krila so se razblinila in perje je nežno lebdelo v zraku.
Kmalu zatem je izginil še on. Izginil je v beli meglici,
katere začetek in konec nista bila vidna.
»Vateus … Vateus!« ga je poklicala mama. S tem ga je
predramila iz razmišljanja in ga popeljala v resnični svet.
Za uho si je popravila pramen vijoličnih las, ki so ji
nenehno lezli na obraz. Njene zlato rumene oči so se
žalostno iskrile, kot bi čutila sinovo žalost. Seveda je bila
ob izgubi tudi sama otožna, vendar ni bila z Igorjem
nikoli povezana tako kot njen starejši sin.
Vateus ji ni odgovoril in ponovno je poprijela za njegovo
roko ter spregovorila: »Ne beli si glave s črnimi mislimi.
Veš, da niso dobre za tvojo dušo. Angele popeljejo na
temačno stran …« je zašepetala, da je ne bi slišal nihče
drug. Kotički njenih rdečih ustnic so se pri izgovarjanju
besed čudno ukrivili. Ni želela očrniti svoje družine, sploh
ne na pogrebu. Morali so se vesti dostojno in pozitivno,
kot se za angele spodobi. Vateus se ni obnašal ugledno
in v tako veliki množici bi zlahka osenčil njihovo rodbino,
zato ji ni preostalo drugega. Zbrani angeli so že postrani
opazovali žalujočega Vateusa in si med sabo šepetaje izmenjali nekaj perverznih opazk.
Dotik njene dlani je postal močnejši, celo boleč. Magija v
njej se je kopičila in potovala skozi njene v njegove roke.
Njegovo telo je le v drobnem delcu sekunde razvnelo. Po
njem je potoval krvoločen ogenj, ki je sleherni organ
pustil v strašnem krču. Vedel je, kaj počne. S svojo
magijo mu je skušala zbistriti um, da bi bil vsaj za
trenutek prikrajšan za bridko žalost, ki ga je prevzela ob
izgubi. Vateus se je temu skušal upirati z vso silo. Ni
hotel, da ga magija prevzame in uniči spomin na brata,
čeprav boleč. Toda magija je bila presilovita, da bi se ji
lahko večno upiral.
»Sin, pomisli na to, da se je Igor le rešil neznosnega
trpljenja. Pomisli na to. Predstavljaj si ga kako je srečen,
kjerkoli že je. Kako čaka, da se mu pridružimo. Samo
pomisli na to,« mu je mirno šepetala v obraz, čeprav je
njene besede v hudem boju nad prevlado magije težko
razumel. Kmalu mu ni bilo več treba razumeti, saj
naenkrat svet ni bil več črn, temveč lep, celo prekrasen.
Slišal je petje ravno izleženih ptic, ki ga je prej preslišal.
Opazil je roje čebel, ki so se zgrinjali nad cvetovi. Nebo je
bilo izrazito modre barve, živo zelena trava pa je rahlo
valovala v vetriču. Materina magija ga je končno
omamila.
»Vidiš Vateus, je že bolje. Misli pozitivno,« mu je
namenila še zadnje besede, nato pa se umaknila stran ter pozdravila enega izmed angelov, ki je prišel na
pogreb, Vateusa pa je pustila samega v omedlevici.

***

Tako, tu je prvi del prvega poglavja ^^ kako se vam zdi? Imate morda že kakšne teorije glede nadaljevanja zgodbe? Tisti, ki se ne spomnite celotne vsebine do 4. poglavja, se ve
12. november 2017
(se opravičujem, če je čudno nametalo, tole sem urejala na telefonu)
12. november 2017
Lina Haskey
Lina Haskey
Neeeext
12. november 2017
Tako, tu je nadaljevanje. Mnenja so zelo priporočljiva, kritike še posebej, če jih boste seveda izrazili na spoštljiv način

---
***
Veje so ji udarjale v obraz in ji mršile rjave lase, ko je tekla po gozdu. Preskakovala je vse ovire, ki so ji bile na poti, med njimi tudi ogromna drevesa, ki so padla na tla zaradi teže snega. Ta je prejšnjo zimo njihovo deželo napadel z vso silo. Snežilo je kar tri tedne, brez prestanka in takrat je mraz dosegel tudi demone, ki so bili nanj sicer izjemno dobro odporni.
Ovire pred sabo je dobro obvladovala, le nekajkrat ji je spodrsnilo na vlažnem mahu, vendar so ji njene odlične ravnotežne sposobnosti onemogočile padec. Tekla je kot da bi šlo za življenje. Ni se ustavljala, srce pa ji je neenakomerno butalo ob prsi. Njena pljuča so se krčila in širila, imela je občutek, da se bodo vsak čas razpočila. V prsih jo je dajala strašna pekoča bolečina. Vsakič ko jo je začutila, je naredila korak hitreje. Uživala je v hitrosti in v potu, ki ji je lil v oči. Uživala je celo v bolečini, ki jo je opominjala na to, da je živa. Kmalu je zagledala cilj, visoko drevo, ki je segalo neskončno v višave. Bil je mogočen hrast, ki je tam je stal že več tisoč let. Ni ga podrla narava, prav tako ni segnil zaradi slabih pogojev. Predstavljal je le strašen pojem moči in neodvisnosti.
Ko je dospela do njega, ga je z roko lopnila po debelem in hrapavem deblu, nato pa zavpila: »Prva!«
Nedaleč proč od nje se je slišal globok razočaran izdih, temu pa je sledilo zasoplo dihanje. Fiona se je na ves glas zasmejala. »Bill, ne moreš me ujeti. Prehitra sem zate.« Takrat se je prikazal pred njo in se od utrujenosti naslonil na bližnje drevo, veliko manjše od starega hrasta. Lasje, ki so bili enake barve kot sestrini, so se mu od potu lepili v skupke, njegova raztrgana črna majica pa se je zlila z obliko njegovega telesa. Žile na njegovih rokah so od napora še bolj izstopile. Pogledal jo je s svojimi prijaznimi črnimi očmi. »Ne tako hitro sestrica. Se vidiva pri reki,« je rekel in stekel desno stran od nje. Za njim ni ostalo nič, le šumenje listja. Fiona se je ob njegovem naglem pobegu le namrdnila in urno stekla za njim, z nasmeškom na ustih.
Kmalu ga je dohitela. Tekel je le nekaj metrov pred njo. Ravnina se je kmalu spremenila v strmo pobočje in že sta drvela proti reki. Billu je nekajkrat spodrsnilo, zato je ob tem Fiona pridobila nekaj prednosti. Prehitela ga je s krohotajočimi vzkliki, že naslednji trenutek pa je kmalu pristala v reki. Ta je ohladila njene gležnje, ki so od teka skoraj zgoreli. Njene noge so se vdale in je niso bile več zmožne nositi, zato se je do pasu sesedla v mrzlo vodo. Ta ji je nadvse dobro dela. Voda iz reke naj bi bila po legendi zdravilna za angele in pogubna za demone. Če bi jo spil angel bi mu prinesla nesmrtnost in večno srečo, če bi jo spil demon, pa ga bi popeljala v svet, kjer ni senc, kjer je le dobro. Demon bi v takem svetu umrl, saj ni prenesel pretirane dobrote in prijaznosti. Usojeno mu je, da je slab in temačen. Vendar je bila reka na srečo le del neresnične legende, zato si je lahko Fiona v njej brez skrbi streznila misli in spočila izmučene dele telesa.
Voda je pljuskala ob Billiusova meča, ko je hodil proti sestri. Tudi sam se je usedel v vodo in se ni dosti menil za mokra oblačila. Pogledal jo je izpod čela. »Ni pošteno.« Fiona se je le namuznila, nato pa si obraz splaknila z vodo. Na sebi je čutila bratov jezen in zavisten pogled. Ni se menila zanj. Naravnost uživala je v tekmovanjih, sploh če je na koncu tudi zmagala.
Na licu je zaznala žarke sončne svetlobe. Bilo je jutro. Dvignila je pogled in občudovala sonce, ki se je premikalo navzgor, proti najvišji točki neba. Zaprla je oči in si predstavljala, kako jo sončni žarki božajo po obrazu.
»Še vedno ne razumem, kako to, da imaš rada sonce,« jo je pri popolnem trenutku nenadoma zmotil Billius in Fiono je imelo, da bi mu namenila prav prisrčno klofuto.
Namesto tega mu je namenila grd pogled in zaničljivo rekla: »Ga ne bi smela imeti?«
»Ne, nisem rekel tega. Samo … nenavadno je za demona.«
»Veš kaj je nenavadno za demona? Da je počasnejši od svoje mlajše sestre, pa čeprav naj bi bili demoni hitrejši od pripadnic ženskega spola. Več kot očitno, to ne drži.«
Vstala je in si ožela konice dolgih las, ki jih je zmočila voda, nato pa se ponovno podala v dir, kot že ne bi pretekla na stotine kilometrov. Billius ji je sledil brez vprašanj.
Prišla sta so peščene poti, katere konec je vodil do napol porušenih hiš s črnimi strehami. Te so bile poraščene s rastlinjem, večinoma z vzpenjačami, katere so se močno vžrle v stene. Okna so bila majhna in komaj opazna, nekatera so bila tudi prebita z debelim preperelim lesom. Okoli hiš so postopali ljudje v črnem, ki so v svojih žepih nosili nože in skrbno nabrušena bodala. Med sabo se niso pozdravljali in brigali so se le zase. Otroci so se podili po vasi in lovili prestrašeno lisico. Ubožica je morala imeti strašno nesrečo, da je stopila prav v demonsko vas saj so demoni običajno živeli sami. Verjetno ji je ob nasilni otroški igri postalo jasno, da bo ob večerji končala podobno kot svinjska pečenka. Stopila sta dalje, vse do tretje hiše. Tudi ta ni bila v boljšem stanju kot druge. Veranda je bila odeta v mah in plesen, ob vsakem koraku pa je glasno zaškripala in izgledalo je, kot da bodo štiri stene vsak hip padle na tla in se zdrobile na milijone kosov. Tu so nekoč živeli ljudje, vse dokler jih demoni niso pregnali, ali pa jih skuhali v obari. Tako so si polastili celotno majhno vasico in v njej ustvarili svoje življenje.
Še preden je Fiona prijela za bakreno kljuko, se je pred vrati pojavila ženska, ki z nikakršnega pogleda ni spominjala na ljubečo mamo. Njena lica so bila upadla, njena polt bleda. Prek ramen so ji padali sijoči rdeči lasje, kateri bi morali s stališča navadnih ljudi že zdavnaj osiveti. Odeta je bila v obleko iz črnega žameta, izrez pa je segal globoko prek prsnega koša, da so se ji skoraj videle prsi. »Kje sta bila?« je vprašala z vse prej kot prijaznim glasom. V Fiono in Billiusa je vrtala z ostrim pogledom kot bi želela z njunih možganov izluščiti resnico.
Billius, presenečen nad maminim naglim prihodom je z nogo sunkovito udaril ob tla verande, da so s ta ob surovi moči zatresla. »Na severnem delu Elletrossa,« skoraj zašepeta, mama pa ga je prebodla s še bolj osornim pogledom.
»Pri Hakotah?!«
»J-ja mama …«
»Dobro vesta, da tja ne smeta hoditi! Nevarno je! Lahko bi vaju videli. Zvok angelskih zvonov sega na kilometre daleč, z lahkoto bi vaju ubili!«
»Veva mama, ampak …« je začela ugovarjati Fiona, toda mama ji ni pustil do besede.
»Ampak? Bo spet eden izmed tvojih izgovorov ta, da je v Hakotah lepo? Fiona, demon si. Demon! Demoni ne vidimo lepote.«
»Ampak…«
»Tiho! Z bratom delata sramoto naši družini. Samo poglejta Calestinovo družino. Njegovi otroci izpolnijo sleherni ukaz, ne pa vidva, razvajenca!« V obraz je bila rdeča kot kri, njena jeza je kar puhtela iz nje. Billius je imel občutek, da se bo razpočila na mestu in bo tam, kjer je stala ostal le še pepel ter njena ponošena obleka.
Otroka ob njenih besedah osramočeno pogledata v tla. Tam so bile drobtine, lotila pa se jih je majhna mravljica, ki jo je mama takoj za tem poteptala z enim samim udarcem s peto. Poleg nje se je prikazal še on, s črno brado in očmi v katerih ni bilo nič drugega kot črne iskrice narejene iz čiste zlobe. V družini je imel takrat le on razprta svoja mogočna krila, ki so zavzela večino prostora na verandi. Pogledal je otroka in mamo odrinil levo od sebe.
»Otroka, zgleda kot da vaju čaka še ena noč lekcij,« je rekel s strašljivim nasmeškom na ustnicah.
13. november 2017
Next^^
13. november 2017
Next
13. november 2017
Next
14. november 2017
Tako, pa je spet tu nadaljevanje :3 hvala vsem, ki berete in ne bi se branila tudi kakšnega mnenja

2. poglavje je precej dolgo, zato sem ga poskusila razčleniti na čim bolj smiselna dela. Uživajte!

___

2. POGLAVJE
Prebudil se je in se sunkovito pobral iz neudobnega položaja ter se usedel. Od naglega premika se mu je v glavi zavrtelo in soba se je za hip stemnila. Ko se je vid ponovno zbistril, je glavo nagnil vstran in pogled usmeril s svojim bosim stopalom, ki so se dotikala hladnih kamnitih tal, njihovo čisto kožo pa je izdajala svetloba, katera je nagajivo sijala skozi okno. Navadno je ob spanju zagrnil zavese, da ga svetloba jutranjega sonca ne bi prebudila, toda tisti večer je na to pozabil.
Dvignil je roke v zrak in se pretegnil, pri tem pa je iz ust nehote izpustil čuden, nečloveški zvok in kosti vretenc v hrbtenici so mu popokale v neenakomernem zaporedju. Vstal je in se pri tem popraskal po hrbtu. Po mislih so se mu spet sprehajale podobe prejšnjega dne. Pokopan brat. Njegov pepel. Pogrebna koračnica. Angeli, ki so mu drug za drugim izrekli sožalje. Dvakrat je pomežiknil, da bi nehal razmišljati o stvareh, ki ga bi spravile v slabo voljo.
Oblekel si je čista bela oblačila, kakršna so bila značilna za angele, pri tem pa je strmel v svoj odsev v zrcalu. Svetli lasje so mu padali čez čelo in zakrili majhen del svetlomodrih oči. Pod njimi so se mu nabirali temni podočnjaki, ki so bili posledica nočnih mor in prebujanja med spanjem. Njegove ustnice so bile stisnjene v ravno črto, čeprav so bile običajno ukrivljene v nasmešek, ki je razkril vse njegove snežno bele zobe. Zgledal je še bolj resen kot dan poprej, njegova lica pa so bila upadla in vsakdo je lahko opazil, da je Vateusa izguba brata hudo zaznamovala. Resda je Vatesu nosil izključno bela oblačila, toda na levici je imel okoli zapestja tesno privezano sinje modro ruto, ki je bila edini kos oblačila v njegovi hiši, ki ni bil angelsko bele barve. To ga je pomirjalo in ga opominjalo na to, da je svet širok. Da ni le angelskega sveta, ampak so tam tudi drugi svetovi. Prav tako pa se je zavezal, da bo rutko vedno nosil na roki. Bila je edina stvar, ki je ostala za njegovim bratom, ko je ta umrl. Igor je bil tisti, ki jo je imel običajno zavezano okoli zapestja, Vateus pa ga je dražil, da je tako nošenje rute popolnoma nesmiselno, čeprav je vedel, da je sinje modra Igorjeva najljubša barva. Sam najljubše barve ni imel. Pravzaprav mu je bilo za barve vseeno. Zdaj pa mu je ta ista ruta vlivala moč. Govorila mu je, da je Igor še tam nekje. Da še ni konec. Vedel je, da mu laže, a ji je nalašč verjel.
Tako je bilo lažje.
Še zadnjič si je namenil pogled in namrščil obrvi ter vprašal svetli odsev v ogledalu: »Kdo si?«
Odsev mu ni odgovoril, zato je s pestjo jezno udaril ob steno in se urno sprehodil iz hiše, preden bi trušč pri spanju zmotil njegova starša. Manjkalo mu je samo še prepira.
Že v naslednjem trenutku je bil zunaj, saj njihova hiša ni bila pretirano velika. Pravzaprav so živeli na obrobju enega izmed angelskih mest, saj niso bili del visoke družbe. Njihov dom je bil preprost, a prijeten, predmestje v katerem so živeli, pa je bilo polno dobrovoljnih in živahnih angelov, ki so lahko le s pozdravom polepšali dan.
Angelsko mesto so povezovale mnoge tlakovane prometne poti, a gozda vseeno ni manjkalo. Drevesa so bila nasajena povsod po mestu, prav tako pa je bila prava divjina manj kot četrt dneva proč, če je angel tja poletel.
Čeprav divjina ni bila tako daleč, pa Vateus ni imel posebne želje po dogodivščinah. Želel si je le mirnega prostora blizu civilizacije, da se bo lahko domov vrnil takoj, ko se bo spustil mrak. Nerad je hodil po Elletrossu v času noči, saj mu je tema v kosti nagnala grozljiv strah.
Usmeril se je proti severu in s tem v celoti prečkal predmestje ter prišel do majhnega načrtno zasajenega gozda, ki je bil dober približek pravega, čeprav je bil ta kilometre daleč. Angeli so ga med njegovih pohodom prisrčno pozdravljali in mu namenili vrsto prijaznih pogledov, toda Vateus ni slišal njihovih dobronamernih besed. Tako je hodil naprej in si prislužil cel niz grdih pogledov.
Končno je prispel do jase, ki je samevala v vonju regrata. Sredi slednje je stalo mlado drevo, kot nalašč za počitek. Sprehodil se je do njega in se nerodno usedel na tla, da se je z roko popraskal ob les. Iz majhne rane je pritekla kaplja krvi, toda se preprosto ni zmenil zanjo. Krila je odpoklical s svojega hrbta, da ga je lahko naslonil na suho lubje na deblu. Bosa stopala so mu počivala v travi, njegove oči pa so proučevale sinje modro nebo, čeprav so bile njegove misli drugje.
Nenadoma je v glavi začutil ostro bolečino. V trenutku je odskočil od drevesa v pripravljenosti na boj, vendar ni bilo tam nikogar.
Pričakoval je demona, čeprav je bilo tem prepovedano stopiti na angelsko ozemlje. Angeli in demoni so se med sabo zaradi mnogih sporov v zgodovini sovražili, zato so se med sabo dogovorili, da bodo ustvarili meje, ki jim bodo preprečevale iztrebljanje druge vrste in s tem tudi stvari, ki se je je balo vsako moralno bitje – vojne.
Ob iskanju krivca je na tleh zagledal temno rjav storž ravno na mestu, kjer je sedel. Najverjetneje mu je na glavo padel prav ta, hudo bolečino pa je povzročil njegov zašiljen konec. Nato se je nad njegovo glavo nekaj oglasilo. Pogledal je navzgor in zagledal črno sivega vrana, kako je modro zrl v njegove oči
»Piz…!« je zaklel Vateus, čeprav to angelom ni bilo podobno, »ti si to naredil?« Odgovora ni pričakoval, vendar je se vran na njegovo presenečenje oglasil s predirljivim tonom glasu.
Vateus je zamahnil z roko, češ da so ptice pač ptice in da niso zmožne komuniciranja s človekom, kaj šele, da bi mu z namenom na glavo metale storže.
Toda vran se je takrat zganil. Poletel je navzdol, naravnost na Vatusovo ramo. Pri tem so se njegovi kremplji nehote zažrli v njegovo kožo, da je ponovno zaklel. Angel je ptiča na vsak način skušal spraviti s svoje rame, toda ni mu najbolje uspevalo. Kmalu je popustil in vrana pobožal po svetlikajočem se črnem perju. Ob tem je ptič tiho zagrulil v opomin, da mu je božanje sila prijetno. Vateus se je ob tem zasmejal. »Potreboval si nekaj nežnosti, kajne?« ga je vprašal, vran pa mu je, kljub temu da Vateus tega ni pričakoval, prikimal. Angel se je zasmejal, saj ni mogel verjeti svojim očem. Smeh se je iz njegovih ust po toliko dneh slabe volje slišal kot pokvarjena harfa, vendar je bilo na njem vseeno nekaj pristnega in resničnega.
»Treba ti bo izbrati ime,« je še dodal in vrana znova pobožal po perju. Vrtal je po svojem spominu in se mu trudil dati ime, ki bo ustrezalo vranovemu značaju. V njegove misli se je ponovno priplazila bratova podoba in hotel jo je spoditi stran, a se je v zadnjem trenutku ustavil. Vranove oči so spominjale na oči njegovega brata. Tudi v njih se je iskrila ljubezen in volja do življenja. Vateusu so se v kotičkih oči nepričakovano pojavile solze. »Igor.«
»Igor boš.«
Vran je ob imenu zažvrgolel in glavo naslonil na Vateusovo lice. Angel se se je počutil, kot da je končno našel nekoga, ki razume njegovo bolečino in osamljenost. Bilo je, kot bi se mu po mnogih dneh od srca odvalil le droben košček kamna, toda že to je bilo dovolj, da je ponovno zadihal. S ptičem na rami je vstal in s svojih snežno belih hlač odstranil drobce zemlje in nekaj travnih bilk. Začel je hoditi, medtem pa se je spominjal svojega desetega rojstnega dne, ko je očeta prosil za domačo žival.
»Oče, bi lahko imel mucka?«
»Ne, Vateus. Premlad si za domače živali, sploh pa so v našem svetu prepovedane za udomačitev.«
»Zakaj oči, zakaj?« je radovedno vprašal in njegove zenice so se od radovednosti razširile.
»Tako pravi Zakon.«
Za sleherno stvarjo v svetu Elletrossa je stal zakon. Vateus ga je po večini sovražil, saj je bil mnenja, da angelom in demonom omejuje tudi najmanjšo svobodo. Zakon naj bi temeljil na dobrih odnosih, dobrem počutju vseh bitij. Šele ko je odrasel jesprevidel, da se z Zakonom ni za igrati, saj je ta vedno našel luknjo, da se je neko dejanje štelo kot kaznivo.
Zbudil se je iz svojih misli in na glas zrecitiral: »V skladu s členom št. petinštirideset angeli ne smejo čutiti kakršne koli naklonjenosti do bitij, ki niso smatrana za inteligentna (t. j. živali, rastline) ter do njim drugačnim višjih vrst.« Med bitja višjih vrt so spadala predvsem tista z visoko mero inteligence kot so bili angeli in demoni, pa tudi druga bitja, ki so živela na ozemlju Elletrossa, daleč proč od oči navadnih ljudi.
Vateus si je vedno želel spoznati druge vrste. Videl jih je lahko le na slikah v učbenikih, ki so jih uporabljali v šolah ter na ilustracijah zgodb, ki mu jih je brala mama, ko je bil majhen. V mladih letih ni razumel zakaj se različne vrste magičnih bitij ne smejo družiti med sabo. Starša sta ga ves čas prepričevala, da so druge vrste bojda nevarne in imajo drugačno razmišljanje. Verjel jima je in se strinjal z njima.
Družina ga je učila tudi, da bo njegov največji sovražnik vedno demon, pa čeprav še nikoli ni videl nobenega, kaj šele, da bi iz lastnih izkušenj presojal njegov značaj. Toda Zakon je bil Zakon in moralo se ga je upoštevati, če si si želel mirnega angelskega življenja.
Vran je še vedno tiho sedel na njegovi rami, kot bi mu bral misli in skušal ugotoviti pomen vseh slik in besed, ki so se iskrile v njegovi glavi. Minuto kasneje je Igor razprl svoja krila in se dvignil v zrak, kot bi mu bilo nenadoma dovolj človeške bližine. Toda v zraku je obstal čakajoč na Vateusa. Ta je njegov namig razumel in z magijo nazaj priklical svoja krila. »Pa poletiva,« je rekel, preden se je veter ujel med njegove svetlikajoče se lase, ki so nekaj trenutkov kasneje lahkotno poplesavali po zraku. Le ob letenju se je počutil, kot da je svet brezmejen in poln čudes, saj je lahko le takrat Elletross občudoval z višine. Takrat se ni videlo vasic in mest, saj jih je zakrival gozd in ni bilo mogoče opaziti znakov človeškega življenja.
14. november 2017
Next
15. november 2017
BBonaparte
BBonaparte
Next bo, ko se pojavi malce več bralcev. Sicer načeloma ne delam na tem, da bi si pridobila na stotine nextov, ampak nekaj pa že, drugače se počutim, kot da objavljam tole za duhove
15. november 2017
BBonaparte
BBonaparte
Če že smetiš mojo temo mi toliko prizanesi, da to storiš le enkrat.
15. november 2017
BBonaparte
BBonaparte
NE PRIČAM VAŠ JEZIK!!!
15. november 2017
Potem nimaš tu kaj početi.
15. november 2017
BBonaparte
BBonaparte
Blokirao me je administrator na hrvatskim IGRE 123 pa sam sad na vašim
15. november 2017
To je ne pomeni, da lahko spamaš. Malo kulture prosim.
15. november 2017
Wow! To je pa res presunljivo dobro(saj ne da sem kdaj dvomila vate in v tvoje sposobnosti :"D)!
Zelo lepo opisuješ stvari, bralca veš pritegniti, pripoved čudovito teče. Imena so pol znana pol manj znana, kar ustvari še večje zanimanje pru bralcu, vsaj pri meni. Všeč so mi dolga a hkrati lepo oblikovana poglavja, prijetna za branje. Zanimivo je to, da izvemo zgodbo iz dveh svetov, iz dveh zornih kotov, Vateusovega in Fioninega( to ime mi je takoooo všeč ). V zgodbo se zlahka vživim, je doživeto, realno, čustveno in predvsem res dobro opisano. Všeč mi je, da pišeš v trerji osebi. In tudi simbolika. Modra ruta ga spominja na njegovega brata. Vidi se, da je vloženega veliiko truda in tudi to, da imaš veliko znanja IN sposobnosti.
Elletross. Pokrajina, kjer živijo angeli in demoni. Wow. Še enkrat. Fiona, demon, ki je drugačen. Drugačen od vseh drugih demonov, od svoje družine. Mogoče moja (mini mini) teorijica: Pridružila se bo Vateusu in skupaj se bosta borila proti demonom. Mogoče, sem slaba v predvidevanju, a sigurno se ne motim tule: Pri Merlinovih gatah, ta zgodba bo dobra! Komaj čakam Next, zato: Next!
15. november 2017
Tako, tu je Next!

Najplepša ti hvala Claire, za ta obsežen komentar. Res mi ogromno pomeni, sploh ker do zdaj (tu) ni bilo nikakršnih komentarjev. Veseli me, da ti je všeč in upam, da te v bodoče ne razočaram.

Seveda pa lahko svoje teorije vedno deliš z mano, ne smem pa ti izdati, ali so pravilne boš videla!
Nadaljevanje se ponovno tiče Vatuesa, da ne bo zmede.


---

Letela sta in letela, toda ne nazaj proti mestu. Namesto tega sta sledila soncu in njegovi legi, kmalu pa sta pristala na mehka tla, saj jih je pokrivalo javorovo listje. To obrobje se je že bolj bližalo divjini in mogoče je bilo začutiti hlad vetra, ki je pihal s strani demonskega kraljestva. Toda Vateusovo pozornost je zmotila druga stvar, katere podoba se je zarisala pred njim. Tam je stala majhna in razmajana koča, ki že leta ni bila v uporabi. V njej so gotovo pred leti domovali angeli, kasneje pa so se preselili v bolj razvito mesto, saj so težko preživeli izven družabnega okolja.
Preperel les je štrlel na vse strani in z njim so bila zabita celo okna, morda zaradi viharja, ki je pustošil po angelskem svetu še preden je Vateus prijokal na svet. Razmajana vrata so bila trdno zaprta, vendar bi jih lahko zaradi njihove slabe kakovosti podrl tudi najmanjši vetrič.
Po eni izmed sten se je od tal pa vse do strehe vzpenjal gost bršljan, ki je potreboval leta, da je prišel tako visoko. Na njegovih listih so mirno brenčale nekatere žuželke in s tem preprečile neprijetni tišini, da bi zavzela jaso.
»Pojdiva pogledat, če se notri skriva kakšen volkodlak,« je v hecu dejal vranu Igorju, ta pa ga je pogledal s prestrašenim pogledom. Vateus mu je, kot bi mu bral misli odgovoril: »Ne skrbi mali, na tej strani meje jih ni.«
Vateus je pristopil do hiše in se z rokami na rahlo dotaknil hrapavega lesa. Z roko je drsel po površini, kot bi želel, da se mu ena od trsk zapiči v konico prsta. Prijel je za zarjavelo kljuko in ko je poskušal odpreti vrata so ta v stotinki sekunde poletela s tečajev. Vse se je zgodilo hitro, prehitro, da bi lahko njegov um dojel vse dogodke. Zvok padajočih vrat je grozljivo razrezal vse zvoke v bližini, potihnile pa so celo žuželke in Vateusa bi vrata skoraj sploščila pod sabo, če se ta ne bi pravočasno premaknil.
Ko si je hotel oddahniti pa je iz koče planila velika kosmata kepa dlak u ostrimi zobmi, ki so svetlikali v sončni svetlobi. Zveri je iz ust gomazela slina in njena ušesa so bila napadalno potisnjena nazaj, da jih skoraj ni bilo videti.
Napadla je in angel se ni mogel dovolj hitro umakniti. V boku je začutil ostro bolečino, ki je zameglila njegov um. Na srečo je ta izginila tako hitro, kot je prišla. Vedno se je celil veliko hitreje kot drugi angeli, za to pa je bil v tistem momentu strašno hvaležen.
Preden je poskušal spraviti zver s sebe, se je nad volkodlakovo glavo pojavil Igor, ki je s svojimi kremplji zavzeto grabil po lobanji poblaznele zveri. Vateus je izkoristil priložnost in je vstal. Lasje so mu padli čez oči in komaj je videl volkodlaka, ki se je že pripravil na ponoven napad, saj je Igorja končno uspel spraviti stran od sebe. Ptič je mirno obležal na tleh in Vateusu je poskočilo srce. Je bil mrtev? Je bilo z njim konec?
Ni uspel steči do Igorja in mu pomagati ter ga zaceliti. Volkodlak se je že postavil na zadnje tace. Med preobrazbo so bili vedno divji, sploh če jih je kdo ogrožal. Ko se je odrinil z mesta, pa je bil Vateus pripravljen. Iztegnil je desnico in iz nje se je usul žarek zlatorumene svetlobe, ki je volkodlaka oplazila po očeh. Zacvilil je tako glasno in predirljivo, da ga je bilo slišati čez cel gozd. Sesedel se je v dve mali gubi in videti je bilo, da se boji s strašno bolečino. Igor je takrat končno prestrašeno dvignil svojo majhno glavo in se vprašujoč obrnil proti Vateusu.
»Volkodlaki imajo izjemno občutljive oči,« mu je pojasnil angel in se nasmejal, ko je videl, da je vran preživel.
Volkodlak se je še vedno valjal po tleh, Vateus pa ga je v nemoči obdal z uspavalnim urokom, vsaj dokler ne najde boljše rešitve, čeprav bi jo bilo v tistem trenutku najbolje pobrisati.
Sesedel se je na tla, izmučen, saj nikoli ni uporabil magije v taki naglici. Prav tako so bile zmedene njegove misli, saj ga je volkodlakov napad spravil v šok. »Ni možno prestopiti Meje. Nemogoče je, neizvedljivo,« si je tiho šepetal v brado. Starodavne Meje so ločevale posamezna kraljestva od drugih. Nobena vrsta ni smela, niti ni mogla prestopiti praga Meje druge vrste. Tistega, ki je to poskušal je uničila magija, ki je bila zapisana v samem jedru Mej.
»Igor?« je vprašal in se ozrl okoli sebe. Ni ga bilo tam, prav tako ga ni bilo na tleh, kjer je malo prej izgubil zavest. Zagledal ga je na bližnjem drevesu kako je gledal predse. Nekaj je opazoval. Tiho se je splazil do njega in se zastrmel v točko, kamor je gledal on.
Zrl je v votlino pod skalami. Tam je spal volkodlak. Toda ne samo eden. Cel trop volkodlakov.
----

Next? Mnenja? Še dodatne teorije?
16. november 2017
Jjqukama
Jjqukama
Next! zelo dobro pišeš! moram te pohvalit
16. november 2017
Postaja napeto! Zelo zanimiv Next in prav tako napet z menjavami čustev (sproščenost-veselje-strah-olajšanje-strah). Zgodba je doživeta in lahko berljiva, sem kar not padla(A si ti tut not padu? :"D). Zakaj seo volkodlakci prestopili mejo(moji čudni razlogci):
a) mogoče so ti volkodlaki drugačni
b) morda jim je kdo pomagal
c)'luknja' v meji
č) poslabšanje mejne magije
Če so to res drugačni volkodlaki bi lahko Vateusa napadli zaradi obdobja spreminjanja in vdora v osebni prostor.
Me pa fuuuul zanima, kaj na holy macaroly se bo zgodilo. Bodo volkodlaki spali dalje ali bodo videli Vateusa. Mu bo uspelo priti domov? Kaj bo z Igorčkom? Če bo prišlo do napada volkodlakov, ali bo potem rutica ostala cela?
Najboljši so tisti ta napeti momenti, ko celo pozabiš da maš v roki keks in ga ne grizljaš več :"D. In zdaj, lih lih zdaj, ko je tkooooo ful napeto bo naslednji Next zagotovo o Fioni. Saj ona je tut kul, ker je drugačna. Go for it girl!
Aja, Adriana, še manjša spodbuda k pisanju: Next Next Next.
Ful si dobra!
lp, little Serena
16. november 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg