Forum
SvetePomaranče
SvetePomaranče
Elletross je moja stara zgodba. Pisala sem jo že pred leti, a je nikoli nisem dokončala.
Po mnogih urah premišljevanja sem se odločila, da jo končno zaključim, sploh ker me je ravno ta zgodba še bolj zbližala z osebo, ki mi pomeni vse na tem svetu.
Tako jo bom tudi objavila tu (objavljala sem jo že prej, a sem se zaradi mnogih popravkov in neurejenosti teme odločila, da jo objavim ponovno – tako tudi upam na nek večji odziv in tudi priložnost, da tisti, ki ste zgodbo hoteli prebrati, a niste utegnili, berete od začetka). Vse bralce bi prosila za podporo pri nadaljnjem pisanju, prav tako vas prosim da izrazite svoje mnenje, tako pohvale kot tudi kritike. Četudi ta zgodba ne bo dosegala vseh mojih pričakovanj, bi jo rada naredila končno.
Zgodba Elletross mi predstavlja pomemben del življenja, zato nad njo ne bom kar tako obupala.
Pisala jo bom v slovenščini, kot tudi vsako drugo, slovenisti pač :3

Hvala vsem, ki se boste odločili za branje.
Pa še nekaj! Oglaševanja in podobnih izpadov res ne prenašam. Če morate težit, dajte po zsjih, ali pa prosite za dovoljenje. Ne se spustit tako nizko, da uničujete teme drugih, če vaše niso dovolj uspešne ali pa dajte od sebe malo potrpljenja.
Zgodbi lahko sledite tudi na mojem Wattpadu (@fenderone).

***

Vse pravice pridržane.
Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je brez dovoljenja avtorja prepovedana. Zgodba je produkt moje domišljije, zato je podobnost med junaki in ljudmi iz resničnega življenja zgolj naključna.



PROLOG

Zemlja se je stresla ob topotu nog, ko je pristal na tleh. Njegova črna krila so se lesketala v soju lune in se majala v vetru. Pokleknil je, da so se njegova gola kolena dotaknila vlažne in hladne prsti, ki se mu je v trenutku vžrla v kožo. Na nebu ni bilo videti niti ene same zvezde, saj so jih zakrivali gosti oblaki, svetlobo pa je dajala le mesečina, ki se ji je uspelo prebiti čez vso to belino. Pred njim je stala postava v dolgem svilenem plašču, katerega barva se je skladala z barvo noči. Njenega obraza ni bilo mogoče videti, saj ga je čez in čez pokrivala kapuca.
Postava v črnem je spregovorila s srhljivim glasom:

»Je zrak čist?«
»Povsem čist, gospod.«
»Zberi vse sile in ukaži napad!« je zadirljivo rekel.
»Da, gospod,« mu je odgovoril demon, toda njegove besede so se izgubile v zraku, ko je postava pred njim nenadno izginila v temi …
21. februar 2018
Next!! fajno...
21. februar 2018
Next *_________*
Perfekcija, saj vsi vemo, da je *-*
Zdaj pa jo bom začela na dolgo in široko spremjat, dajmo!!!
*demoni omg *00000000*
21. februar 2018
Magic Natur
Magic Natur
Next
21. februar 2018
Next perfektno! *-*
21. februar 2018
Anabell_Black
Anabell_Black
suuuuuper prolog. Tako kot Lori so tudi meli full všeč demoni oz. karkoli kar je povezano z magijo čimprej Next
21. februar 2018
Next
Res odličen prolog!
21. februar 2018
Next!!!
21. februar 2018
Next
21. februar 2018
~Meri Lindin~
~Meri Lindin~
Fino, Next!
21. februar 2018
SvetePomaranče
SvetePomaranče
Joj, lepa hvala za tak odziv *-* Prvo poglavje bo verjetno prišlo v kratkem, samo parkrat moram iti še čez zaradi napak. Seveda pa so še kakšni nexti priporočljivi :3
21. februar 2018
Next
Popoln začetek popolne zgodbe.
21. februar 2018
Next Začetek je odličen kar potegne te v zgodbo!
21. februar 2018
Next začetk je prfekten
21. februar 2018
SvetePomaranče
SvetePomaranče
Ello! Hvala vsem za toliko nextov in lepih komentarjev. Že zdaj sporočam, da bodo moji nexti precej dolgi, saj so taka tudi sama poglavja, ne bi pa jih rada objavljala po delih, saj se je prej tako objavljanje pokazalo za nepraktično.

Uživajte ob branju, ne branim se nextov, pohval in kritik!

***

1. POGLAVJE

Po licu mu je spolzela slana solza. Nemo je zrl predse, ko so zraku prepustili poslednje ostanke njegovega brata. Strmel je v pepel, ki ga je po zemlji razsipaval lahen vetrič in še vedno se ni znal sprijazniti z njegovo smrtjo. Bolelo ga je, kot bi mu prsni koš z noži vedno znova zadajali rane, bolečine pa ne bi uzrla konca. Ne bi potihnila in mesarjenje z noži se ne bi nikoli zaključilo. Bolečina je strmela v večnost kot tudi žalostna pesem, ki je donela v njegovi notranjosti. Kljub soncu, ki je s svojimi sončnimi žarki osvetljevalo bližnja drevesa, katerih beli plodovi so viseli proti tlom v večjih skupkih, se mu je zelo jutro nadvse turobno.
Ne da bi se zavedal, je z nogo brcal v snežno bel pesek na pokopališču in v tla tako naredil precej veliko luknjo. Mama, ki je stala poleg njega, ga je ob tem nežno prijela za roko v opomin, naj odneha. Uničevanje pokopališča, sploh med obredom, ni štelo kot dejanje vredno hvale. Vendar ga to ni ustavilo pri sunkovitemu maščevanju nad drobnimi kamenčki. Brcal je in brcal, kot da se bo s tem maščeval demonom, ki so zagrešili bratovo smrt. Vedel se je kot otrok, ki kljub joku in stoku ne dobi koščka čokolade, vendar pa se je požvižgal na svoje obnašanje.
V njegovih mislih se je še vedno svetlikala slika majhnega angela čokoladno rjavih las in zelenih oči. Nasmeh mu je segal vse do ušes in še dlje, da je skoraj pokazal vse svoje snežno bele zobe, ki bi se lahko primerjali z belino njegovih kril. Deček se je nato obrnil. Začel je hoditi stran, tako lahkotno, da ga pri tem ne bi slišali niti volkovi. Roko je dvignil v pozdrav, a se ni ustavil. Njegova krila so se razblinila in perje je nežno lebdelo v zraku. Kmalu zatem je izginil še on. Izginil je v beli meglici, katere začetek in konec nista bila vidna.
»Vateus … Vateus!« ga je poklicala mama. S tem ga je predramila iz razmišljanja in ga popeljala v resnični svet. Za uho si je popravila pramen osladno vijoličnih las, ki so ji nenehno lezli na obraz. Njene zlato rumene oči so se žalostno iskrile, kot bi čutila sinovo žalost. Seveda je bila ob izgubi otožna tudi sama, vendar z Igorjem ni bila povezana tako kot njen starejši sin.
Vateus ji ni odgovoril in ponovno je poprijela za njegovo roko ter spregovorila: »Ne beli si glave s črnimi mislimi. Veš, da niso dobre za tvojo dušo. Angele popeljejo na temačno stran …« je zašepetala, da je ne bi slišal nihče drug. Kotički njenih rdečih ustnic so se pri izgovarjanju besed čudno ukrivili. Ni želela očrniti svoje družine, sploh ne na pogrebu. Morali so se vesti dostojno in pozitivno, kot se za angele spodobi. Vateus se ni obnašal uglajeno in v tako veliki množici bi zlahka osenčil njihovo rodbino, zato ji ni preostalo drugega. Zbrani angeli so že tako nekoliko postrani opazovali žalujočega Vateusa in si med sabo šepetaje izmenjali nekaj perverznih opazk.
Dotik njene dlani je postal močnejši, celo boleč. Vateusa je ostro zapeklo v členkih, a občutek bolečine je kmalu pojenjal. Magija v njej se je kopičila in potovala skozi njene v njegove roke. Njegovo telo je le v drobnem delcu sekunde razvnelo. Po njem je potoval krvoločen ogenj, ki je v krču pustil sleherni organ. Vedel je, kaj počne. S svojo magijo mu je skušala zbistriti um, da bi bil vsaj za trenutek prikrajšan za bridko žalost, ki ga je prevzela ob izgubi brata. Vateus se je temu skušal upirati z vso silo. Ni hotel, da ga magija prevzame in uniči spomin na brata, čeprav boleč. Toda magija je bila presilovita, da bi se ji lahko večno upiral.
»Sin, pomisli na to, da se je Igor le rešil neznosnega trpljenja. Pomisli na to. Predstavljaj si ga, kako je srečen, kjerkoli že je. Kako čaka, da se mu pridružimo. Samo pomisli na to,« mu je mirno šepetala v obraz, čeprav je njene besede v hudem boju nad prevlado magije težko razumel. Kmalu mu ni bilo več treba razumeti, saj naenkrat svet ni bil več črn, temveč lep, celo prekrasen. Slišal je petje pravkar izleženih ptic, ki ga je prej preslišal. Opazil je roje čebel, ki so se zgrinjali nad cvetovi. Nebo je bilo izrazito modre barve, živo zelena trava pa je rahlo valovala v vetriču. Materina magija ga je končno omamila.
»Vidiš, Vateus, je že bolje. Misli pozitivno,« mu je namenila še zadnje besede, nato pa se umaknila stran ter pozdravila enega izmed angelov, ki je prišel na pogreb, Vateusa pa je pustila samega v omedlevici.
***
Veje so ji udarjale v obraz in ji mršile rjave lase, ko je tekla po gozdu. Preskakovala je vse ovire, ki so ji bile na poti, med njimi tudi ogromna drevesa, ki so padla na tla zaradi teže snega. Ta je prejšnjo zimo njihovo deželo napadel z vso silo. Snežilo je kar tri tedne, brez prestanka, in takrat je mraz segel do kosti tudi demonom, ki so bili nanj sicer izjemno dobro odporni.
Ovire pred sabo je dobro obvladovala, le nekajkrat ji je spodrsnilo na vlažnem mahu, vendar so ji njene odlične ravnotežne sposobnosti onemogočile padec. Tekla je kot da bi šlo za življenje. Ni se ustavljala, srce pa ji je neenakomerno butalo ob prsi. Njena pljuča so se krčila in širila, imela je občutek, da se bodo vsak čas razpočila. V prsih jo je spremljala strašna pekoča bolečina. Vsakič, ko jo je začutila, je naredila hitrejši korak. Uživala je v hitrosti in v potu, ki ji je lil v oči. Uživala je celo v bolečini, ki jo je opominjala na to, da je še živa. Kmalu je zagledala cilj, visoko drevo, ki je segalo v višave, vse do neskončnosti. Bil je mogočen hrast, ki je tam je stal že več tisoč let. Ni ga podrla narava, prav tako ni segnil zaradi slabih pogojev. Predstavljal je le širok pojem moči in neodvisnosti.
Ko je dospela do njega, ga je z roko lopnila po debelem in hrapavem deblu, nato pa zavpila: »Prva!«
Nedaleč proč od nje se je slišal globok razočaran izdih, temu pa je sledilo zasoplo dihanje. Fiona se je na ves glas zasmejala. »Bill, ne moreš me ujeti. Prehitra sem zate.« Takrat se je prikazal pred njo in se od utrujenosti naslonil na bližnje drevo, veliko manjše od starega hrasta. Lasje, ki so bili enake barve kot sestrini, so se mu od pota lepili v skupke, njegova raztrgana črna majica pa se je zlila z obliko njegovega telesa. Žile na njegovih rokah so od napora še bolj izstopile. Pogledal jo je s svojimi prijaznimi črnimi očmi. »Ne tako hitro, sestrica. Se vidiva pri reki,« je rekel in stekel na desno. Za njim ni ostalo nič drugega kot šumenje listja. Fiona se je ob njegovem naglem pobegu le namrdnila in urno stekla za njim, z nasmeškom na ustih.
Kmalu ga je dohitela. Tekel je le nekaj metrov pred njo. Ravnina se je kmalu spremenila v strmo pobočje in že sta drvela proti reki. Billu je nekajkrat spodrsnilo, zato je ob tem Fiona pridobila nekaj prednosti. Prehitela ga je s krohotajočimi vzkliki, že naslednji trenutek pa je kmalu pristala v reki. Ta je ohladila njene gležnje, ki so od teka skoraj zgoreli. Njene noge so se vdale in je niso bile več zmožne nositi, zato se je do pasu sesedla v mrzlo vodo. Ta ji je nadvse dobro dela. Voda iz reke naj bi bila po legendi zdravilna za angele in pogubna za demone. Če bi si del reke vzel in ga spil angel, bi mu prinesla nesmrtnost in večno srečo, če bi jo spil demon, pa ga bi popeljala v svet, kjer ni senc, kjer je le dobro. Demon bi v takem svetu umrl, saj ne bi prenesel pretirane dobrote in prijaznosti. Usojeno mu je, da je slab in temačen. Vendar je bila reka na srečo samo del neresnične legende, zato si je lahko Fiona v njej brez skrbi streznila misli in spočila izmučene dele telesa.
Voda je pljuskala ob Billiusova meča, ko je hodil proti njej. Tudi sam se je usedel v vodo in se ni dosti menil za mokra oblačila. Pogledal jo je izpod čela.
»Ni pošteno.«
Fiona se je le namuznila, nato pa si obraz splaknila z vodo. Na sebi je čutila bratov jezni in zavistni pogled. Ni se menila zanj. Naravnost uživala je v tekmovanjih, sploh, če je na koncu tudi zmagala.
Na licu je zaznala žarke sončne svetlobe. Bilo je jutro. Dvignila je pogled in občudovala sonce, ki se je premikalo navzgor, proti najvišji točki neba. Zaprla je oči in si predstavljala, kako jo sončni žarki božajo po obrazu.
»Še vedno ne razumem, kako to, da imaš rada sonce,« jo je pri popolnem trenutku nenadoma zmotil Billius in imelo jo je, da bi mu namenila prisrčno klofuto.
Namesto tega ga je le grdo pogledala izpod čela in mu rekla: »Ga ne bi smela imeti?«
»Ne, nisem rekel tega. Samo … nenavadno je za demona.«
»Veš, kaj je nenavadno za demona? Da je počasnejši od svoje mlajše sestre, čeprav naj bi bili demoni hitrejši od pripadnic ženskega spola. Več kot očitno to ne drži.«
Vstala je in si ožela konice dolgih las, ki jih je zmočila voda, mu namenila še en jezen pogled, nato pa se ponovno podala v dir; kot ne bi pretekla že na stotine kilometrov. Billius ji je sledil brez vprašanj in pripomb.
Prišla sta so peščene poti, katere konec je vodil do napol porušenih hiš s črnimi strehami. Te so bile poraščene z rastlinjem, večinoma z vzpenjačami, katere so se močno vžrle v stene. Okna so bila majhna in komaj opazna, nekatera so bila tudi prebita z debelim preperelim lesom. Okoli hiš so postopali ljudje v črnem, ki so v svojih žepih nosili nože in skrbno nabrušena bodala. Med sabo se niso pozdravljali in brigali so se le zase. Otroci so se podili po vasi in lovili prestrašeno lisico. Ubožica je morala imeti strašno nesrečo, da je stopila prav v demonsko vas, saj so demoni običajno živeli sami in niso imeli navade zahajati v družbo. Verjetno ji je ob nasilni otroški igri postalo jasno, da bo ob večerji končala podobno kot svinjska pečenka. Stopila sta dalje, vse do tretje hiše. Tudi ta ni bila v boljšem stanju kot druge. Veranda je bila odeta v mah in plesen, ob vsakem koraku pa je glasno zaškripala in izgledalo je, kot da bodo štiri stene vsak hip padle na tla in se zdrobile na milijone kosov. Tu so nekoč živeli angeli in druga bitja, vse dokler jih demoni niso pregnali, ali pa jih skuhali v obari. Tako so si prilastili celotno majhno vasico in v njej ustvarili novo življenje.
Še preden je Fiona prijela za bakreno kljuko, se je pred vrati pojavila ženska, ki ni z nikakršne perspektive spominjala na ljubečo mamo. Njena lica so bila upadla, njena polt bleda. Prek ramen so ji padali sijoči rdeči lasje, kateri bi morali s stališča navadnih ljudi že zdavnaj osiveti. Odeta je bila v obleko iz črnega žameta, izrez pa je segal globoko prek prsnega koša, da so se ji skoraj videle prsi. »Kje sta bila?« je vprašala z vse prej kot prijaznim glasom. V Fiono in Billiusa je vrtala z ostrim pogledom kot bi želela z njunih možganov izluščiti resnico.
Billius, presenečen nad maminim naglim prihodom je z nogo sunkovito udaril ob tla verande, da so s ta ob surovi moči zatresla. »Na severu,« je skoraj zašepetal, mama pa ga je prebodla z še bolj osornim pogledom.
»Pri Hakotah?«
»J-ja mama …«
»Dobro vesta, da tja ne smeta hoditi! Nevarno je! Lahko bi vaju videli. Zvok angelskih zvonov sega na kilometre daleč, z lahkoto bi vaju ubili!«
»Veva mama, ampak …« je začela ugovarjati Fiona, toda mama ji ni pustil do besede.
»Ampak? Bo spet eden izmed tvojih izgovorov ta, da je pri Hakotah lepo? Fiona, demon si. Demon! Demoni ne vidimo lepote.«
»Ampak, mama …«
»Tiho! Z bratom delata sramoto naši družini. Samo poglejta Calestinovo družino. Njegovi otroci izpolnijo sleherni ukaz, ne pa vidva, razvajenca!« V obraz je bila rdeča kot sveže prelita kri, njena jeza pa je kar puhtela iz nje. Billius je imel občutek, da se bo razpočila na mestu in bo tam, kjer je stala, ostal le še pepel ter njena ponošena obleka.
Otroka ob njenih besedah osramočeno pogledata v tla. Tam so bile drobtine, najverjetneje so pripadale staremu kruhu, lotila pa se jih je majhna mravljica, ki jo je mama takoj za tem poteptala z enim samim udarcem s peto. Poleg nje se je prikazal še on, s črno brado in očmi v katerih ni bilo nič drugega kot črne iskrice ustvarjene iz čiste zlobe. V družini je imel takrat le on razprta svoja mogočna krila, ki so zavzela večino prostora na verandi. Pogledal je Fiono in Billiusa ter mamo odrinil levo od sebe.
»Otroka, očitno vaju čaka še ena noč lekcij,« je rekel s strašljivim nasmeškom na ustnicah.

***
Pa smo se prebili čez prvo poglavje!
Zdaj pa še nekaj vprašanj :3
a) Kaj si mislite o tem, da je mati Vateusa pomirila z magijo? Se vam zdi to dejanje pravilno ali napačno, zakaj ja, zakaj ne?
b) Zakaj mislite, da ima Fiona rada sončno svetlobo? V to temo se nameravam danes poglobiti, vendar pa me zanima še, kako si vi to predstavljate.

Next pride ob priliki!
22. februar 2018
Magic Natur
Magic Natur
Next
22. februar 2018
nextie
22. februar 2018
~Meri Lindin~
~Meri Lindin~
Next!!
22. februar 2018
OK kot prvo tole je perfekt in mene si pustila z odprtimi usti. Like resno, odprta usta sem mela celo branje. Res mi je všeč tvoj slog pisanja, odličen je na kratko!!!
Next!!!
a) Pomirila ga je, da ne bi osramotil družine? No, vsaj tako jaz mislim. In ne zdi se mi prav, če se je hotel spominjati bolečine bi se je mogel.
b) Na to ne bi morala ravno odgovoriti ker se ni veliko razkrilo, nekaj idej sicer imam ampak so še zame malo čudne. Mogoče je pol angel ali pa je enostavno drugačna.
22. februar 2018
Adriana! Kaj si naredila s svojim profilom? Zakaj si se zbrisala??

a) Kaj si mislite o tem, da je mati Vateusa pomirila z magijo? Se vam zdi to dejanje pravilno ali napačno, zakaj ja, zakaj ne?
Po eni strani je dobro da ga je pomirila, da ne bi povzročal težav, po drugi strani pa se mi ne zdi prav.
b) Zakaj mislite, da ima Fiona rada sončno svetlobo? Heh, ne vem. Zato, ker hoče biti drugačna, mogoče hoče biti bolj podobna angelom.

In Next!!
22. februar 2018
Svete Pomaranče
Svete Pomaranče
Ups :$ se oproščam. V besu sem šla (saj veste, ko vam igre dokončno dopizdijo)! No, potem pa sem se spomnila, da ne bom mogla več brati vaših zgodb ... in sem že nazaj :'D
Ne skrbeti, ker so me vaše zgodbe očitno priklicale nazaj, bom tole nadaljevala.
22. februar 2018
a) ne zdi se mi prav ker je bil žalosten kar je tudi normalno in morala bi mu pustiti da to žalost izrazi in predela sam
b) ker jo privlači ker je popolno nasprotje nje in teme
Next
22. februar 2018
Svete Pomaranče
Svete Pomaranče
Hvala za vse nexte. A pride še kakšen? :3
Sicer pa, danes bo objavljeno nadaljevanje!
23. februar 2018
Next ful je dobr
23. februar 2018
Svete Pomaranče
Svete Pomaranče
Hvala vsem <3
Glede Fione in sonca pa izveste v nadaljevanjih! Tokrat nas čaka res eno dolgo poglavje, zato si bo treba kar vzeti čas, da ga preberete, ampak upam, da vam bo vseeno všeč

***


2. POGLAVJE

Prebudil se je in se sunkovito pobral iz neudobnega položaja ter se usedel. Od naglega premika se mu je v glavi zavrtelo in soba se je za hip stemnila. Ko se mu je vid ponovno zbistril, je glavo nagnil vstran in pogled usmeril k svojim bosim stopalom, ki so se dotikala hladnih kamnitih tal, njihovo čisto kožo pa je izdajala svetloba, ki je skozi okno nagajivo metala tople jesenske žarke. Navadno je pred spancem zagrnil zavese, da ga svetloba jutranjega sonca ne bi prebudila, toda tisti večer je na to pozabil.
Dvignil je roke v zrak in se pretegnil, pri tem pa je iz ust nehote izpustil čuden, nečloveški zvok in kosti vretenc v hrbtenici so mu popokale v neenakomernem zaporedju. Vstal je in se pri tem popraskal po hrbtu, zgolj iz navade in ne zato, ker ga bi tam srbelo. Po mislih so se mu spet sprehajale podobe prejšnjega dne. Pokopan brat. Njegov pepel. Pogrebna koračnica. Angeli, ki so mu drug za drugim izrekli sožalje in ga s svojimi gladkimi dlanmi spodbudno gladili po rami, vendar je vedel, da jim ni bilo mar, pa čeprav so angeli navadno veljali za sočutne. Dvakrat je pomežiknil, da bi nehal razmišljati o stvareh, ki ga bi spravile v še slabšo voljo, če je bilo to sploh mogoče.
Oblekel si je čista snežno bela oblačila, kakršna so bila značilna za angele, pri tem pa je strmel v svoj odsev v zrcalu. Svetli lasje so mu padali čez čelo in zakrili majhen del svetlomodrih oči. Pod njimi so se mu nabirali temni podočnjaki, ki so bili posledica nočnih mor in prebujanja med spanjem. Njegove ustnice so bile stisnjene v ravno črto, čeprav so bile običajno ukrivljene v nasmešek, ki je razkril vse snežno bele zobe. Zgledal je še bolj resen kot dan prej, njegova lica pa so bila upadla in vsakdo je lahko že na prvi pogled opazil, da je Vateusa izguba brata hudo zaznamovala. Resda je Vatesu nosil izključno bela oblačila, toda na levici je imel okoli zapestja tesno privezano sinje modro ruto z bledimi vzorci, ta pa je bila edini kos oblačila v njegovi hiši, ki ni bil angelsko bele barve. To ga je pomirjalo in ga opominjalo na to, da je svet širen. Pravzaprav je bil svet tako velik, da si ga ni znal dobro predstavljati. Komaj se je zavedal, da ni le del angelskega sveta, ki mu je bil domač. Pravzaprav je komaj poznal Elletross, saj so mu gibanje v druge predele tega ogromnega otoka onemogočale meje.
Z roko je pogladil mehko blago rute. Zavezal se je, da jo bo venomer nosil na roki. Bila je edina stvar, ki je ostala za njegovim bratom, ko je ta umrl. Igor je bil tisti, ki jo je imel običajno zavezano okoli zapestja, Vateus pa ga je dražil, da je tako nošenje rute popolnoma nesmiselno, čeprav je vedel, da je sinje modra Igorjeva najljubša barva. Sam najljubše barve ni imel. Pravzaprav mu je bilo za barve vseeno. Toda zdaj mu je ta ruta vlivala moč. Govorila mu je, da je Igor še vedno nekje. Da še ni konec. Vedel je, da mu ruta s tem prikriva resnico, a ji je nalašč verjel. Tako je bilo lažje.
Še zadnjič si je namenil pogled in namrščil obrvi ter vprašal svetli odsev v ogledalu: »Kdo si?«
Odsev mu ni odgovoril, zato je s pestjo jezno udaril ob steno in se urno sprehodil iz hiše, preden bi trušč pri spanju zmotil njegova starša. Manjkalo mu je samo še prepira.
Že v naslednjem trenutku je bil zunaj, saj njihova hiša ni bila pretirano velika. Pravzaprav so živeli na obrobju enega izmed angelskih mest, saj niso bili del visoke družbe, vendar pa so bili dovolj ugledna angelska družina, da so jih poznali vsi z obrobja in še nekaj angelov iz mesta. Njihov dom je bil preprost, a prijeten, periferija v kateri so živeli, pa je bila polno dobrovoljnih in živahnih angelov, ki so ti lahko le s pozdravom polepšali dan. Hiše so bile zgrajene iz svetlega kamna, ki se je v sončnih žarkih nagajivo svetlikal, okna pa so bila po večini zastekljena, spet druga pa ne, kar v toplih letnih časih angelov ni pretirano motilo.
Angelsko mesto so povezovale mnoge tlakovane prometne poti, a gozda vseeno ni manjkalo. Drevesa so bila nasajena povsod po mestu, prav tako pa je bila prava divjina manj kot četrt dneva proč, če je angel tja poletel. V kolikor bi se odločil za pešačenje, bi do divjine prišel malo prej kot v treh dneh, če bi hodil dan in noč. Seveda pa se noben angel ni lotil takega podviga. Telesna aktivnost je bila zanje odveč, saj so posedovali najbolj idealno obliko zdravega človeškega telesa, ki se je čez leta njihovega staranja komaj kaj spremenila. Zboleli so redko ali skoraj nikoli, zato je bilo njihovo življenje še toliko daljše.
Čeprav divjina ni bila tako daleč, pa Vateus kot drugi angeli, ni imel posebne želje po dogodivščinah. Želel si je le mirnega prostora blizu civilizacije, da se bo lahko domov vrnil takoj, ko se bo spustil mrak. Nerad je hodil po Elletrossu v času noči, saj mu je tema v kosti nagnala strah. Čeprav so ga pred nevarnimi bitji varovale meje, ga je spreletel srh ob tuljenju volkov, ki jih na angelski strani ni primanjkovalo, in tudi večernem šumenju listov, ki jih je razigrano premikal veter. Kljub temu da so bili varni pred bitji z enako inteligenco, se niso morali zavarovati pred naravo, ki jih je pripeljala zveri, nevihte in zimo, ki so jo angeli težko trpeli.
Usmeril se je proti severu in s tem v celoti prečkal predmestje ter prišel do majhnega načrtno zasajenega gozda, ki je bil dober približek pravega, čeprav je bil ta kilometre daleč. Angeli so ga med njegovih pohodom prisrčno pozdravljali in mu namenili vrsto prijaznih pogledov, toda Vateus nalašč ni slišal njihovih dobronamernih besed. Hodil je na prej in se angelom zlahka ognil s tem pa si je seveda prislužil cel niz osornih obrazov, ki so strmeli v njegove ignorantske oči.
Končno je prispel do jase, ki je samevala v vonju regrata. Trava se je rahlo nagibala ob lahnem vetriču, nekatere žuželke pa so se že grele ob prvih sončnih žarkih, ki so jim odmrznili krila. Noč je bila mrzla, čeprav je bila tam zgodnja jesen in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo dovolj pritisnil mraz, da se bodo na jug odselile tudi lastovke.
Vateus je pogled usmeril na sredino jase, kjer je stalo mlado drevo kot nalašč za počitek, čeprav sploh ni bil utrujen, temveč se je želel samo zakopati v mehko živo zeleno travo. Sprehodil se je do njega in se nerodno usedel na tla, da se je z roko popraskal ob les. Iz majhne rane je pritekla kaplja krvi, a tega ni niti opazil. Preveč je bil zaposlen s svojimi mislimi, da bi se zmenil za bolečino. Krila je odpoklical s svojega hrbta, da ga je lahko naslonil na suho lubje na deblu. Bosa stopala so mu počivala med travo, njegove oči pa so proučevale sinje modro nebo, čeprav so bile njegove misli še vedno daleč stran od modrikaste navidezno usločene ploskve, ki se je razprostirala nad obzorjem.
Nenadoma so njegove misli potihnile, saj je v glavi začutil ostro bolečino. Nanjo mu je padlo nekaj ostrega in zaradi naglega napada so se mu od strahu in presenečenja zasolzile oči, ali pa je bilo to le zaradi strašne bolečine, za katero je mislil, da mu bo razparala glavo. Odskočil je od drevesa v pripravljenosti na boj, vendar ni bilo tam nikogar.
V strahu in naglici je zaradi bujne domišljije pričakoval demona, čeprav je bilo tem prepovedano stopiti na angelsko ozemlje. Angeli in demoni so se med sabo zaradi mnogih sporov v zgodovini sovražili, zato so se med sabo dogovorili, da bodo ustvarili meje, ki jim bodo preprečevale iztrebljanje druge vrste in s tem tudi stvari, ki se je je balo vsako moralno bitje – vojne.
Ob iskanju krivca je na tleh zagledal temno rjav storž, ravno na mestu, kjer je sedel. Najverjetneje mu je na glavo padel prav ta, hudo bolečino pa je povzročil njegov zašiljen konec. »Tepec,« se je opomnil. Na glavo mu je padel le storž, sam pa je ob tem zagnal takšno paniko.
Nato se je nad njegovo glavo nekaj oglasilo. Pogledal je navzgor in zagledal črno sivega vrana, kako je modro zrl v njegove oči.
Vateus je glasno zaklel, čeprav to angelom ni bilo podobno, »ti si to naredil?« Odgovora ni pričakoval, vendar je se vran na njegovo presenečenje oglasil s predirljivim tonom glasu.
Vateus je zamahnil z roko, češ da so ptice pač ptice in da niso zmožne komuniciranja z angeli, kaj šele, da bi mu z namenom na glavo metale storže.
Toda vran se je, še preden bi se Vateus umaknil stran, zganil. Poletel je navzdol, naravnost na Vatusovo ramo. Pri tem so se njegovi kremplji nehote zažrli v njegovo kožo, da je angel ponovno zaklel. Angel je ptiča na vsak način skušal spraviti s svoje rame, toda ni mu najbolje uspevalo. Kmalu je popustil in vrana pobožal po svetlikajočem se črnemu perju. Ob tem je ptič tiho zagrulil v opomin, da mu je božanje sila prijetno. Vateus se je ob tem zasmejal. »Potreboval si samo nekaj nežnosti, kajne?« ga je vprašal, vran pa mu je, kljub temu da Vateus tega ni pričakoval, prikimal. Angel se je zasmejal, saj ni mogel verjeti svojim očem. Smeh se je iz njegovih ust po toliko dneh slabe volje slišal kot pokvarjena harfa, vendar je bilo na njem vseeno nekaj pristnega in resničnega.
»Treba ti bo izbrati ime,« je še dodal in vrana znova pobožal po perju. Vrtal je po svojem spominu in se vranu trudil določiti ime, ki bo ustrezalo njegovemu značaju. V njegove misli se je ponovno priplazila bratova podoba in hotel jo je spoditi stran, a se je v zadnjem trenutku ustavil. Vranove oči so spominjale na oči njegovega brata. Tudi v njih se je iskrila ljubezen in volja do življenja, prav tako pa so bile zelene, tako kot Igorjeve. Vateusu so se v kotičkih oči nepričakovano pojavile solze. »Igor.«
»Igor boš.«
Vran je ob imenu zažvrgolel in glavo naslonil na Vateusovo lice. Angel se je počutil kot da je končno našel nekoga, ki razume njegovo bolečino in osamljenost. Bilo je, kot bi se mu po mnogih dneh od srca odvalil le droben košček kamna, toda že to je bilo dovolj, da je ponovno zadihal. S ptičem na rami je vstal in s svojih snežno belih hlač odstranil drobce zemlje in nekaj travnih bilk. Začel je hoditi, medtem pa se je spominjal svojega desetega rojstnega dne, ko je očeta prosil za domačo žival.
»Oče, bi lahko imel mucka?«
»Ne, Vateus. Premlad si za domače živali, sploh pa so v našem svetu prepovedane za udomačitev.«
»Zakaj, oči, zakaj?« je radovedno vprašal in njegove zenice so se od radovednosti razširile.
»Tako pravi Zakon.«
Za sleherno stvarjo v svetu Elletrossa je stal zakon. Vateus ga je po večini sovražil, saj je bil mnenja, da angelom in demonom ter tudi drugim vrstam omejuje svobodo. Zakon naj bi temeljil na dobrih odnosih, dobrem počutju vseh bitij. Šele ko je odrasel, je sprevidel, da se z Zakonom ni za igrati, saj je ta vedno našel luknjo, da se je neko dejanje štelo kot kaznivo.
Zbudil se je iz svojih misli in na glas zrecitiral: »V skladu s členom št. petinštirideset angeli ne smejo čutiti kakršne koli naklonjenosti do bitij, ki niso smatrana za inteligentna ter do njim drugačnim višjih vrst.« Med bitja višjih vrt so spadala predvsem tista z visoko mero inteligence kot so bili angeli in demoni, pa tudi druga bitja, ki so živela na ozemlju Elletrossa, daleč proč od oči navadnih ljudi.
Vateus si je vedno želel spoznati druge vrste. Videl jih je lahko le na slikah v knjigah, ki so jih uporabljali v šolah ter na ilustracijah zgodb, ki mu jih je brala mama, ko je bil majhen. V mladih letih ni razumel zakaj se različne vrste magičnih bitij ne smejo družiti med sabo. Starša sta ga ves čas prepričevala, da so druge vrste bojda nevarne in imajo drugačno razmišljanje. Verjel jima je in se strinjal z njima.
Družina ga je učila tudi, da bo njegov največji sovražnik vedno demon, pa čeprav še nikoli ni videl nobenega, kaj šele, da bi iz lastnih izkušenj presojal njegov značaj. Toda Zakon je bil Zakon in moralo se ga je upoštevati, če si si želel mirnega angelskega življenja.
Vran je še vedno tiho sedel na njegovi rami, kot bi mu bral misli in skušal ugotoviti pomen vseh slik in besed, ki so se iskrile v njegovi glavi. Minuto kasneje je Igor razprl svoja krila in se dvignil v zrak, kot bi mu bilo nenadoma dovolj človeške bližine. Toda v zraku je obstal čakajoč na Vateusa. Ta je njegov namig razumel in z magijo nazaj priklical svoja krila. »Pa poletiva,« je rekel, preden se je veter ujel med njegove svetlikajoče se lase, ki so nekaj trenutkov kasneje lahkotno poplesavali po zraku. Le ob letenju se je počutil, kot da je svet brezmejen in poln čudes, saj je lahko le takrat Elletross občudoval z višine. Takrat se ni videlo vasic in mest, saj jih je zakrival gozd in ni bilo mogoče opaziti znakov človeškega življenja.
Letela sta in letela, toda ne nazaj proti mestu. Namesto tega sta sledila soncu in njegovi legi, kmalu pa sta pristala na mehka tla, saj jih je pokrivalo javorovo listje. To obrobje se je že bolj bližalo divjini in mogoče je bilo začutiti hlad vetra, ki je pihal s strani demonskega kraljestva, ki ni bilo kraljestvo. Demoni namreč niso imeli kralja, saj ne bi zmogli ubogati le enega. Živeli so v manjših skupnosti, ali pa so bili samotarji. Resda so bili nekateri demoni bolj spoštovani, zato so te lažje upravljali z zakonom, a vseeno niso imeli velike politične moči. Beseda kraljestvo, ki so si jo izbrali, se jim me zdela zgolj dovolj prefinjena, da bi z njo izrazili svoj položaj v svetu. Vateusovo pozornost ni zmotil hlad vetra, ampak druga stvar, katere podoba se je zarisala pred njim. Tam je stala majhna in razmajana koča, ki že leta ni bila v uporabi. V njej so gotovo pred leti domovali angeli, kasneje pa so se preselili v bolj razvito mesto, saj so težko preživeli izven družabnega okolja.
Preperel les je štrlel na vse strani in z njim so bila zabita celo okna, morda zaradi viharja, ki je pustošil po angelskem svetu, še preden je Vateus prijokal na svet. Razmajana vrata so bila trdno zaprta, vendar bi jih lahko zaradi njihove slabe kakovosti podrl tudi najmanjši vetrič.
Po eni izmed sten se je od tal pa vse do strehe vzpenjal gost bršljan, ki je potreboval leta, da je prišel tako visoko. Na njegovih listih so mirno brenčale nekatere žuželke in s tem preprečile neprijetni tišini, da bi zavzela jaso.
»Pojdiva pogledat, če se notri skriva kakšen volkodlak,« je v hecu vranu dejal Igorju, ta pa ga je premeril s prestrašenim pogledom. Vateus mu je, kot bi mu bral misli odgovoril: »Ne skrbi mali, na tej strani meje jih ni.«
Vateus je pristopil do hiše in se z rokami na rahlo dotaknil hrapavega lesa. Z roko je drsel po površini, kot bi želel, da se mu je ena od trsk zapičila v konico prsta. Prijel je za zarjavelo kljuko in ko je poskušal odpreti vrata so ta v stotinki sekunde poletela s tečajev. Vse se je zgodilo hitro, prehitro, da bi lahko njegov um dojel vse te dogodke. Zvok padajočih vrat je grozljivo razrezal vse zvoke v bližini, potihnil pa je zelo zvok običajno živahnih žuželk in Vateusa bi vrata skoraj sploščila pod svojo težo, če se ta ne bi pravočasno premaknil.
Ko si je hotel oddahniti pa je iz koče planila velika kosmata kepa dlak u ostrimi zobmi, ki so svetlikali v sončni svetlobi. Zveri je iz ust gomazela slina in njena ušesa so bila napadalno potisnjena nazaj, da jih skoraj ni bilo videti.
Napadla je in angel se ni mogel dovolj hitro umakniti. V boku je začutil ostro bolečino, ki je zameglila njegov um. Na srečo je ta izginila tako hitro, kot je prišla. Vedno se je celil veliko hitreje kot drugi angeli, za to pa je bil v tistem momentu strašno hvaležen.
Preden je poskušal spraviti zver s sebe, se je nad volkodlakovo glavo pojavil Igor, ki je s svojimi kremplji zavzeto grabil po lobanji poblaznele zveri. Vateus je izkoristil priložnost in je vstal. Lasje so mu padli čez oči in komaj je videl volkodlaka, ki se je že pripravil na ponoven napad, saj je Igorja končno uspel spraviti stran od sebe. Ptič je mirno obležal na tleh in Vateusu je poskočilo srce. Je bil mrtev? Je bilo z njim konec?
Ni uspel steči do Igorja in mu pomagati ter zaceliti njegove poškodbe, če jih je seveda imel. Volkodlak se je že postavil na zadnje tace. Med preobrazbo so bili vedno divji, sploh če jih je kdo ogrožal. Ko se je odrinil z mesta, pa je bil Vateus pripravljen. Iztegnil je desnico in iz nje se je usul žarek zlatorumene svetlobe, ki je volkodlaka oplazila po očeh. Zacvilil je tako glasno in predirljivo, da ga je bilo slišati čez cel gozd. Sesedel se je v dve mali gubi in videti je bilo, da se boji s strašno bolečino. Igor je takrat končno prestrašeno dvignil svojo majhno glavo in se vprašujoč obrnil proti Vateusu.
»Volkodlaki imajo izjemno občutljive oči,« mu je pojasnil angel in se nasmejal, ko je videl, da je vran preživel.
Volkodlak se je še vedno valjal po tleh, Vateus pa ga je v nemoči obdal z uspavalnim urokom, vsaj dokler ne najde boljše rešitve, čeprav bi jo bilo v tistem trenutku najbolje pobrisati.
Sesedel se je na tla, izmučen, saj nikoli ni uporabil magije v taki naglici. Prav tako so bile zmedene njegove misli, saj ga je volkodlakov napad spravil v šok. »Ni možno prestopiti Meje. Nemogoče je, neizvedljivo,« si je tiho šepetal v brado. Starodavne Meje so ločevale posamezna kraljestva od drugih. Nobena vrsta ni smela, niti ni mogla prestopiti praga meje druge vrste. Tistega, ki je to poskušal je uničila magija, ki je bila zapisana v samem jedru mej.
»Igor?« je vprašal in se ozrl okoli sebe. Ni ga bilo tam, prav tako ga ni bilo na tleh, kjer je malo prej, čeprav za kratek čas, izgubil zavest. Zagledal ga je na bližnjem drevesu kako je gledal predse. Nekaj je opazoval. Tiho se je splazil do njega in se zastrmel v točko, kamor je gledal on.
Zrl je v votlino pod skalami. Tam je spal volkodlak. A ne samo eden. Cel trop volkodlakov.

***
Mnenja, teorije?
+ kaj mislite, da bo Vateus naredil potem, ko opazi trop volkodlakov. Se volkodlaki zbudijo? Ga napadejo? Kaj mislite vi?
23. februar 2018
nazaaaaaj ssiiiiiiii <3333
23. februar 2018
čim hitrej Next
23. februar 2018
Next nimam besed
23. februar 2018
Neextt
23. februar 2018
Next
23. februar 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg