Forum
u218901
u218901
Duplicate

To je moja 1. zgodbica. Lahko bo slabo, lahko bo dobro. Kaj pa vem.

Zgodba govori o fantu po imenu Luka, ki se v družini počuti ničvrednega, ker je posvojen. Po dolgem razmisleku se odloči, da bo zbežal od doma. Kmalu pa mu je za to zelo žal.





Prolog:

Tekel sem, kot so me nesle noge.Ves zadihan sem se ustavil, da bi potešil žejo. Nato sem jih zagledal. Majo, Emila in Janija. Vsi so bili tako povezani. Nisem mogel verjeti svojim očem. So me prišli iskat? Hotel sem steči k njim, a me je nevidna sila potiskala nazaj. Kaj naj storim? Njihovi nasmehi so bili tako hladni in zmagovalni. Videti je bilo, da uživajo. Zlobno so se mi hihitali. Solza mi je spolzela po licu. Začutil sem močne udarce, ki so sčasoma pojenjali.
“Umri,” so mi vsi hkrati zasikali.
02. december 2016
u217932
u217932
Next
03. december 2016
Next
03. december 2016
u218766
u218766
Neeext
03. december 2016
Next
03. december 2016
u218901
u218901
Hvala vsem, po vsej verjetnosti danes nextam.
03. december 2016
u218901
u218901
1.Poglavje: Tema





“Otroci, takoj spat!” Gospa Wiliams je spet zavreščala. Brez besed sem se ulegel na trdo posteljo. Saj je ura šele osem, sem pomislil. Ampak njej se ni splačalo ugovarjati. Bila je temna, hladna noč. Ni bilo kakor v mestu, kjer slišiš hrup avtomobilov ter so povsod luči. Bil sem v sirotišnici, v mali vasici sredi gozda. Mama je umrla, ko me je rodila. Počutim se, kakor bi jo jaz ubil. Oče pravi, da jaz nisem kriv za to - ampak mu ne verjamem. Oče mi je umrl, ko sem imel 10 let. Dolgo je skrival svojo skrival svojo skrivnost, da ima novo punco. Ta mu je, ko je spal, v roko vbrizgnila neko snov. Očetova punca se je v resnici ukvarjala z znanstvenimi poskusi, ne pa z veterinarstvom, kot je povedala. Toda vrgli so jo iz službe, ker ni delala pravih poskusov. Njen cilj je bil ubiti svojega fanta. Bolj malo se je spomnim. Imela je črne, kratke lase. Vedno je nosila bejzbolsko kapo. Krasila jo je dolga, zlata ogrlica. Imela je visoke škornje s peto. Sovražil sem njen hladen nasmešek. Naslednje jutro sem našel očeta ležati na postelji. Ni dihal. Poklical sem rešilca. Povedali so mi, da je zastrupljen s smrtno nevarno snovjo. Jokal sem ure in ure, nato pa pobegnil. Dva dneva so me iskali, nato pa me našli. Odpeljali so me v sirotišnico. Zdaj imam 12 let in pol. Vse luči so že ugasnjene. Napenjam oči, a vidim le temo. Sama tema. Slišim težke korake gospe Wiliams. Še bolj sem se pogreznil v posteljo. Tema je postajala še gostejša. Solza mi je spolzela po licu. Pogrešal sem mamo in očeta. Želel sem si le eno: družino.
03. december 2016
Next
03. december 2016
Next
03. december 2016
Zanimivo ^^ Next
03. december 2016
Next
04. december 2016
Next
04. december 2016
u218901
u218901
2. Poglavje: Svetloba > posvečeno vsem mojim bralcem





Iz neba so se vsuli močni žarki. Na začetku sem mislil, da je sonce. Ampak svetlobna moč je postala vse močnejša. Odcepila me bo, sem pomislil. V glavi mi je brenčalo in pred očmi se mi je bliskalo. Zlezel sem nazaj na posteljo in se pokril čez glavo. Ni pomagalo. "Na pomoč," sem zavreščal. To je pomagalo. Sobo je spet prekrila tema.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Luka?" "Gospa Williams, ste videli svetlobo!? Skoraj bi oslepel!" "Daj no, Luka. Le nočne more so te tlačile," me je gospa Williams poskušala pomiriti. Pričakoval sem, da mi bo dala kazen ker sem jo zbudil z vpitjem. Vendar pa še vedno ni odšla. "Pridi, nekaj ti bom pokazala," je rekla. Blazino sem zalučal na posteljo in vstal. "Kam pa greva?" Počasi in previdno sem stopal po mrzlih tleh."Boš že videl," mi je odgovorila. Gospa Williams je odprla razpadajoči vrata in pred mano je bila velika, umazana soba. Povsod so bile pajčevine, zraven pa postelja in razpadajoča omara. Gospa Williams je bila v resnici prijazna. Tega prej nisem vedel. Ampak... kako to? Odprla je vrata škripajoče omare. V njej je bilo polno različnih pismo v, papirjev in slik. Dolgo je brskala po omari, nato pa iz nje potegnila sliko. Na njej sem prepoznal sebe. Na sliki sem bil star kakšna 3 leta. V naročju me je nosila majhna in okrogla ženska, z gostimi črnimi lasmi. Le kdo je to? Bila mi je precej podobna. Njo je objema vitek moški s kostanjevimi lasmi, ki so mu segalo do ramen. Imel jih je spet v čop. Njegove oči so bile rjave, tako kot moje. Kdo sta ta dva? Vem, da nista moja mama in oče. Gospa Williams se je zasmejala. "Gotovo ne prepoznaš njiju," je rekla in s prstom pokazala na moškega in žensko. "Emil in Maja. Tvoja prva starša." "Toda, moja starša sta umrla!" Spet sem dobil solzne oči. "Ko si bil star 3 leta in pol sta te zapustila. Morala sta te zapustiti, ker je imela Maja strašno bolezen, Emil pa je moral biti cel dan v službi, da bi pozdravil Majo. Ne spominjaš se ju, kajne? Seveda, saj si bil takrat star komaj 3 leta." Saj to ne more biti res, sem pomislil. "Hm," sem zamrmral. "In potem si dobil druga starša. Toda tudi ta dva sta ti umrla, zato si zdaj v sirotišnici," je razložila gospa Williams. "Toda moja mati je umrla, ko sem se rodil," sem zavpil. "Luka... Lagali smo ti. Vsi po vrsti. Bila sem prisiljena lagati. Prosim, oprosti mi." Začela je hlipati. Še nikoli je nisem videl jokati. di jaz sem jokal. Vem, da sem čudak, ker fantje ne jočejo. Ampak moje življenje je popoldan zmeda. Nič se noče urediti. Zdaj pa še to. Tedaj sem spet začutil svetlobo. Bila je še močnejša kot tista v sanjah, glava mi bo razpočila. Gospa Williams je kričala od bolečine. Njena očesa so se razlila in propadala na tla. Ob tem dogodku mi je postalo slabo. Nevidna sila me je obračala proti svetlobi. Začutil sem peklensko bolečino, ki je sčasoma pojenjala. Nisem mogel kričati, ker sem imel suho grlo. Ko je bolečina ponehala, je svetloba izginila. Ne, sem pomislil. Zdaj sem izgubljen. "Sovražim svoje življenje," sem zamrmral.
06. december 2016
Next
06. december 2016
u218901
u218901
Ups, tam zgoraj piše 'odcepila' namesto 'oslepila'.
06. december 2016
u218901
u218901
In opazila sem tudi, da nekje ni tega znakca: "
Pa tudi 'di' piše namesto tudi.

Se oproščam za vse napake, ker pišem na phonu.
06. december 2016
Neeeeext
06. december 2016
u217932
u217932
Next
06. december 2016
Next
06. december 2016
Next
09. december 2016
Next
09. december 2016
Next
10. december 2016
u218901
u218901
Hvala za vse nexte, verjetno nadaljujem jutri oz. takrat, ko bom imela čas.
12. december 2016
Next
13. december 2016
Next
Zelo zanimivo... Me prav zanima, kaj je s to svetlobo
13. december 2016
u218901
u218901
3. Poglavje: Slepota





Zdaj vem, da je živjenje lahko še bolj kruto kot je bilo. Črna magija se ti lahko priplazi kar izza hrbta in te ubije. Imel sem veliko srečo, da sem le oslepel. Ampak zdaj je tako, kot če bi bil mrtev. Ne vidim ničesar razen teme. Črno črne teme. Že prej bi moral vedeti, da je gospa Williams čarovnica. Tokrat sem bil jaz njena žrtev. Umiril sem se in posvaril otroke, naj bežijo. Nekateri so brez pojasnjila hitro zbežali, nekateri pa so želeli vedeti zakaj. "Zunaj vam bom povedal. Zdaj pa bežite!" sem kriknil in se pognal za otroci. Nekemu malčku sem pomagal na noge, dojenčka pa vzel v naročje. Mislili so, da jih vidim. Saj je zgledalo tako, kot da jih. Toda kar naprej sem se zaletaval v pograde in omare, dokler končno nisem prispel na prosto. Bil sem najstarejši. Moral sem prevzeti vso odgovornost. "Gospa Williams je čarovnica," sem zavzdihnil. "Bežite. Mene je že oslepila. Če nočete, da tudi vas, bežite." Neki deklici sem naročil, naj popazi na malčka, medtem ko me je Angelina za roko vodila do najbližje trgovine za slepe. "Gospodič in gospodična, kaj želita?" "Palico za slepe, prosim," je namesto mene odgovorila Angelina. Ona je bila druga najstarejša od vseh nas. Imela je 11 let. "Kdo od vaju je slep?" naju je vprašal prodajalec. "Jaz," sem zavzdihnil. "Res? Naj te ogledam." Prijazen prodajalec me je prijel za roko in me odvedel na nek prostor. Smrdelo je po čistilih in kisu.
"Kaj se ti je zgodilo?" me je nežno vprašal. "S fanti smo se stepli, pa mi je nekdo po nesreči palico zabodel v oko," sem lagal. Ne bi mi verjel, če bi rekel, da je gospa Williams čarovnica. "Vidiš, kaj se ti je zgodilo ker si se tepel," je prodajalec zavpil. V resnici se nikoli nisem tepel. Vedno sem bil priden in vzoren fant. "Ne morem videti, kaj se je zgodilo," sem zamrmral. Zvenelo naj bi kot šala, toda nihče od naju se ni smejal.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Čez 12 ur:
Iz žepa sem vzel žepni nožek in si ga nekaj časa ogledoval. Ne vem, če bi se rad začel rezati. Nikoli prej se nisem in vedno sem si govoril, da je rezanje za depresivne ljudi. Toda zdaj sem jaz depresiven človek. Prijel sem nož za ročaj in si v roko naredil nekaj tankih zarez. Če tudi so bile tanke, so bolele. Nadaljuj, mi je govoril nek glas. Vedel sem, da, ko enkrat začnem, ne morem nehati. Torej sem nadaljeval.
13. december 2016
Next OMG, no self- cutting! Please!
13. december 2016
Next!
13. december 2016
Next
16. december 2016
u218901
u218901
Live your life~ Live your life~





Ronja Matijevic Jerman as herself
1 teden pozneje:

Obdajala me je sivina. Kamor koli sem pogledal, sivina ni imela izhoda. Zastokal sem. Obdajale so me sive stolpnice, sivi avti, sive ceste, sivi prometni znaki - vse je sivo. Rad bi živel v majhni hiši na podeželju. Ampak nisem mogel. Nisem bil svoboden. "Luka?" "Ja?" sem spačeno odgovoril. "Saj vem, da ti je prve dni težko, toda ne moreš se kar naprej tako nesramno obnašati," je povedala Maja. Skoraj bi ji nazaj zakričal kakšno kletvico, ko so se odprla vhodna vrata. "Hej, Luki," je pozdravil Emil. Emil je vedno tako otročji. Obnaša se, kot da bi jaz imel pet let. Ne maram ga. Bolje povedano, večkrat me je osramotil pred Ronjo. Najlepše dekle v mestu. Ko pomislim nanjo, se začnem potiti in moj nasmeh zbledi, a hkrati sem v 10. nebesih. Ona je takooo lepa. A še vedno ne vem, ali je vame. Hočem reči, jaz sem zaljubljen vanjo, ona pa se mi včasih le nasmehne ali pokima. Naj vam razložim vse od začetka. Gospa Williams me je našla na cesti in me zaprla v neko temačno sobo. Ampak neka družIina je slišala oddaljeno kričanje. Jaz sem kričal, da bi me nekdo osvobodil. Ampak bilo je ravno obratno. Seveda sem prišel iz tiste sobe, toda moral sem živeti v mestu s tujo družino. Emilom, Majo in Maxom. Max je komaj dopolnil 8 let, pa je že skoraj foto-model. In zdaj sem ujet v tem mestu. Ronja je mojih let in hodi v mojo šolo. Skoraj sem pozabil povedati, da sem se pred 4 dnevi vpisal v neko fino šolo. Sovražim to šolo. Kar naprej se učimo lepega vedenja. Halo, a smo morda prvošolčki? Niti ne, če mene vprašaš.
19. december 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg