Forum
Heej! Že neki časa pišem eno zgodbico in preprosto obožujem pisanje. Zdele bom objavla samo uvod, ki ni najbol zanimiv, ker je pač začetek. Če vam bo pa ušeč, bom pa pisala naprej. Hope you like it!

»Prosim, pripnite pasove,« se je po letalu razlegel močan stevardesin glas. »Kmalu bomo pristali v Londonu. Želimo vam uspešno potovanje in upamo, da boste v prihodnje še potovali z nami.«
Od vznemirjenja so se mi tresle roke. Komaj sem čakala, da pristanemo. Končno bom spet videla Chrisa. Čeprav se nisva videla že od leta, ko sva se z mamo preselili v Dublin, sem vedela, da bo kmalu vse po starem. Imel je stanovanje v enem najlepših delov Londona. Pripela sem se in kmalu smo pristali. Ker še nikoli nisem potovala z letalom, sem bila malo zbegana. Počakala sem, da so vsi potniki odpravili ven, šele nato sem vstala in počasi začela hoditi proti letalu. Čeprav let ni bil dolg, me je prvo potovanje po nebu utrudilo. Komaj sem prišla do prtljage. In naenkrat ga zagledam. Tipično, skakal je okoli tekočega traka s prtljago in nekaj iskal. Bil je visok, širokopleč in rjavolas. Pravi lepotec. Ne bi se čudila, če bi puncam trl srca. No, pa saj je bil moj brat. Pretirano drugačen že ne mora biti kot jaz, sem pomislila.
Po tiho, kolikor je bilo mogoče na enem največjih londonskih letališč, sem se mu približala in ga požgečkala. Poskočil je in se obrnil. »Dulce,« je ves presrečen zavpil in me stisnil k sebi. Dvignil me je v zrak in se zavrtel. Ljudje so se obračali k nama. Preplavilo me je veselje in srečna sem bila, ko sem ga imela spet ob sebi. Po treh letih sem ga končno spet videla in v tem času se je komajda spremenil. Čeprav je dopolnil 19 let, je bil še vedno moj nasmejani, dobrosrčen bratec. »Kakšen je bil tvoj prvi let?« me je takoj vprašal. »Nekaj najlepšega je gledati skozi okno kako se … Auč!!!« Neznanec, ki me je zbil na tla mi je ponudil roko. Nalašč sem jo spregledala. »Hej, pazi malo kje hodiš,« sem ga grdo pogledala in se pobrala na noge. Opravičujoče se je nasmehnil in se opravičil. Nato je izginil.
»So vsi Londončani taki?« sem še vedno jezna vprašala brata. »Ej, v redu je, ne bodi no tako vzkipljiva, bilo je po nesrečni. Vem, da te še vedno mori preteklost, pa vendar niso vsi taki kakršen je bil Ed,« me je poskušal takoj pomiriti.« Nato sva se usedla v taksi.
***

Začudeno sem preletela stanovanje. Ni bilo veliko, bolj je bilo podobno kakšni garsonjeri. In ni bilo tipično moško razmetano. Bilo je pospravljeno in z odtenkom ženskosti, iz kuhinje pa je omamno dišalo. Vprašujoče sem ga pogledala. Nasmehnil se mi je in me prijel za roko ter me odpeljal po majhnem hodniku. Bliže kot sva bila, bolj sem bila začudena. Odprl je zadnja, bela vrata in vstopila sva v kuhinjo. In potem sem obstala. Okrog štedilnika se je vrtela punca z dolgimi, svetlimi lasmi. Obrnila se je. Bila je ena najlepših punc, kar sem jih kdaj videla. »Dulce, to je Nelly, moja punca,« jo je predstavil Chris. Nelly se je nasmehnila ter me objela. »Ti si torej Chrisova izgubljena sestrica,« mi je zašepetala na uho. »Nisem vedela, da imaš punco, Chris,« sem zmajala z glavo, ko sem se končno izvila iz njenega objema. Čeprav sem bila vesela zanj, mi je bilo malo hudo, ker mi ni povedal. »No ja, želel sem te malo presenetiti, da ne bi bil zate samo dolgočasen, izgubljen bratec,« mi je pomežiknil. »Dajta no, sedita, veliko se moramo pomeniti,« naju je že preganjala Nelly. Miza je bila že pogrnjena in nanjo je postavila slastno dišečo hrano. »Narastek iz bučk in krompirja s sladko smetano,« je pokazala na prvo posodo, »ter puranji zrezki. Sladica pa je za enkrat še presenečenje.« Nasmehnila sem se ob misli na sladice. Z mami sva imeli v Dublinu eno naj prepoznavnejših slaščičarn v Veliki Britaniji. Ker je bila večino časa odsotna in so večino dela zdaj že opravili zaposleni slaščičarji, me je poslala sem k Chrisu. Da ne bi bila tako osamljena, je takrat pojasnila, jaz pa sem tako ali tako imela svoje razloge za pobeg v London.
Nelly me je prebudila iz zasanjanosti in s Chrisom sta me zasula z vprašanji: »Kakšno je bilo potovanje?, Na katero šolo bi se vpisala?, Kako gre vajini slaščičarni?, Imaš fanta?« »No, no, no umirita se malo,« sem se zasmejala in si naložila narastek na krožnik. »Prvič, let je bil čisto kratek in miren. Drugič, šola naj ostane tema za pozneje, nočem izgubiti vsega teka.« Zasmejala sta se. »Tretjič, slaščičarni gre odlično, le moja draga mamica je stalno na poti. In končno še četrtič. Komaj sedemnajst let imam, mi ni dovoljeno še malo treti srca, preden najdem nekoga zaresnega?« sem živahno govorila, medtem, ko se mi je ob spominih paralo srce. Ko sem spet zajela sapo, da bi dokončala svojo ploho besed, se je oglasil Chris. » Hej, to je moja mala uporniška sestrica,« je pomežiknil Nelly. »Zabava se s fanti in ni ji mar za šolo.« Hvaležno sem ga pogledala. Nato se je obrnil k meni. »To bo potrebno spremeniti. In pika.« »Uf, Dulce, komaj čakam na iskanje tvojega novega fanta,« se je zasmejala Nelly in stresla Chrisa. Malo se je sprostil. »In midve greva popoldne ven. Na lov,« mi je pomežiknila.
04. avgust 2014
Heloou dons objavim še en del, če vam pa nebo ušeč pa nebom več objavlala zgodba pa govori o punci, ki pride v London in spozna fanta, ta pa je samo igrača v rokah njenega bivšega, ki jo želi izslediti.

Po več urnem nakupovanju sva imele roke polne vrečk z šali, topi, oblekami ter hlačami. Smeje sva se usedli v bližnji Starbuck in naročili kavo s karamelo in čokolado. »In zdaj, draga moja, si pripravljena, da ti začneva iskati princa na belem konju.« »Nelly, prosim, ne zameri mi, vendar nimam pretirane želje po fantu. Vedno se jih naveličam, in, če sem iskrena, se mi počasi ne ljubi več ubadati z žalujočimi obsedenci.« »Daj no, saj bova samo malo pregledali možne kandidate, v redu? Na primer tisti v beli majici, pri oknu?« »Misliš tistega, ki ima roza pramene?« sem se zasmejala. »Oh, eeem. Ja. Oprosti.« »Daj no, pozabi na to.« »Ne, ne bom,« je vztrajala. »Kaj pa prišlek?« »Opa, nekdo ima pa dober okus,« sem pripomnila, ko sem ga zagledala.
Vstopil je visok temnolasec z zelenimi očmi. Za hip sem popasla oči na njem. Obotavljajoče sem rekla: »V redu, naj bo po tvoje. Grem v akcijo.« S hitrimi koraki sem se odpravila proti njemu. Hm, hm, kaj bi vžgalo, sem razmišljala, ko sem se mu približevala. Samo, da bo Nelly srečna in me ne bo več morila s tem. Če bi bilo po moje, ne bi nikoli ogovorila tega lepotca, a vendar nisem hotela, da Nelly izve za mojo skrivnost. Naj opravim že s tem. Iz žepa sem vzela telefon in se delala, da tipkam. Nato, sem se kot po nesreči spotaknila obenj. Priletela sem na trdna tla, moj telefon se je razsul, kava pa se je polila. Pogledala sem gor, in njegove oči so se ustavile na mojih. Namenila sem mu globok pogled, nato pa začela čistiti svojo majico, ki je bila premočena od kave. Namesto, da bi mi pomagal, mi je namenil enega tistih lenih, počasnih nasmeškov. »Sem ti všeč, kaj? Če si hotela mojo številko, bi lahko samo rekla,« me je hitro ogovoril. Kakšen samovšečnež, sem si mislila. »O, saj to sem želela, vendar saj veš, spodneslo mi je tla pod nogami zaradi tvoje omamne lepote« sem mu cinično odgovorila in zasmejal se je. Končno sem našla nekoga, ki mi je bil kos. Podal mi je roko in vstala sem. Čez rame mi je ogrnil svojo jopo in mi v roke potisnil listek. Samo obrnila sem se in poslala Nelly zmagoslavni nasmeh. »Misija opravljena,« sem ji z užitkom rekla in ji pokazala listek na katerem je bila njegova telefonska številka. »In zdaj lahko greva.« »Mu ne boš nič več rekla?« me je začudeno vprašala. Odkimala sem in se skorajda že veselo zasmejala. Srce mi je bilo kot vedno, ko je bil pred mano kakšen izziv.
05. avgust 2014
neext
05. avgust 2014
u175616
u175616
neeext!
05. avgust 2014
next next :3 i love it *.*
06. avgust 2014
Heej! evo next. Upam, da vam bo všeč
Ko sem odprla vrata stanovanja, naju je že čakal Chris obkrožen s prospekti o Londonskih srednjih šolah. »Kako je šlo?« je takoj vprašal. Navdušeno sva mu pripovedovali o najini dogodivščini, naenkrat pa sta se Chris in Nelly spogledala in mi namenila tisti terapevtski nasmeh. Za devetnajstletnika sta bila precej resna. »Dulce, veš da se čez teden dni začne šola in počasi jo moramo izbrati. Midva predlagava šolo Starway, ki je sicer zasebna, ampak je pravzaprav izredno …« »Zasebna šola? Sta vidva resna?!« sem ju takoj napadla. »Lej, javne šole v Londonu znajo biti zelo… no, učenci znajo biti nasilni. Ta zasebna šola pa je po Nellyinih besedah odlična,« je poskušal ublažiti svoje besede. »Ampak prosim te, da se enkrat za spremembo lepo obnašaš do vseh. Do učiteljev in učencev,« je s poudarkom dodal, kot, da ne bi bilo že razumljivo. »Bom premislila,« sem trdo odgovorila. Nato sem šla v svojo sobo.
Ni mi bilo jasno. Kako sta lahko mislila, da bo šla v zasebno šolo. Res je, da bi morala začeti na novo, pa vendar. Zasebna šola. Tja so hodili razvajeni bogataši. Za trenutek sem pomišljala, vendar sem vedela, kaj moram narediti, da vsaj za trenutek pozabim na preteklost. Segla sem v žep hlač in ven povlekla listek z neznančevo številko. Z nočne omarice sem vzela telefon in jo zavrtela. Po nekaj piskih se je oglasil globok glas: »Živjo, Kevin pri telefonu. Kdo kliče?« »Hej, jaz sem Dulce.« »Dulce?« je vprašal. »Saj veš. Tista, ki se meče po tleh od navdušenja ko te zagleda.« Glasno se je zasmejal: »Nisem vedel, da ste se punce končno odločile, da se nehate delati nedostopne.« Nagajivo sem mu odvrnila: »Oh, meni se ni treba delati. Sicer pa sem te klicala zato, ker rabim nekoga za kavo. Brat in njegova punca težita pa to. Ti razložim ob kavi?« »Z veseljem. Kam pridem?« Dala se mu navodila za na pot, nato pa premetala vse obleke, ki sva jih kupile z Nelly. Oblekla sem ozke modre kavbojke ter bel top. Obula sem bele salonarje ter za piko na i dodala barvaste zapestnice. Malce sem se naličila in razpustila lase iz čopa. Ker sta Nelly in Chris že odšla, sem jima napisala listek, da grem na zmenek s skrivnostnim neznancem. Upala sem, da ne bosta imela nič proti. Nato sem zaklenila vrata in stekla po stopnicah. Kevin me je že čakal. »Hej,« me je veselo pozdravil. »Hej,« sem se mu sramežljivo nasmehnila in mu sledila, ko je začel hodit.
07. avgust 2014
Hahaha po tleh se mece
Neeext :$
07. avgust 2014
evo samo zate haley.
»Nelly, misliš, d je pametno za Dul, da hodi na zmenke s popolnimi neznanci?« sem zaskrbljeno vprašal, ko sem prebral, kaj je pisalo na listku, ki nama ga je pustila Dulce. Nasmehnila se mi je: »Seveda, zakaj ne bi bilo?« »No, čeprav Dul zgleda neizmerno živahna in ne čustvena, vsaj glede fantov, je to le farsa,« sem ji razložil in jo pogledal v oči. Sedel sem na kavč in jo potegnil k sebi. Zaskrbljeno me je pogledala: »Chris, mi česa nisi povedal?« Počasi sem prikimal. »Kaj je narobe Chris?« me je stresala, ko ji nisem odgovoril. Vedel sem, da ne smem povedati nikomur, saj sem obljubil Dulce. »Oprosti,« sem zašepetal Nelly in objela me je. Razumela je.
***
S Kevinom sva hodila po ulicah Londona in se pogovarjala. Čeprav je sprva zgledal nemogoč in samovšečen, mi je kmalu prirasel k srcu. Z njim sem se počutila tako, kot sem se včasih, pred Edom. Veliko sva prehodila, vendar ko sva hodila po ulicah in mi je kazal znamenitosti sem pozabila na vse. Po kakšni uri sva zavila v majhno kavarno. Naročila sva pudingovo torto in ko so nama jo prinesli, sva planila po njej. Z žlicami sva jo dajala drug drugemu v usta in se cela popackala. Na koncu je več torte končalo na najinih oblačilih, kot pa v najinih trebuhih. Ta me je tako ali tako že bolel od vsega smeha. Po dolgem času sem se neizmerno zabavala, veliko sem se presmejala in končno sem našla nekoga za pogovor. Med razmišljanjem sem pogledala gor in se zazrla v njegove oči. Stisnilo me je pri srcu, ko se je nasmehnil. Njegove oči so bile tako podobne Edovim. Zelene z modrimi pikicami. Kot bi se predramil je začel spraševati. Tokrat ni opisoval Londonskih znamenitosti ali pa pripovedoval šal kot prej, ko sva hodila naokoli. Zdaj se je zdel veliko bolj resen: »Dul, zdaj pa je čas za resna vprašanja. Kako za vraga si pristala v Londonu?« Potrto sem se mu nasmehnila in mu brez razmišljanja odgovorila: »Lahko bi ti napletla zgodbo, ki jo povem vsem. Ampak, no. Nekako bežim pred nekom. Iz Dublina.« Z odgovorom sem ga presenetila. Začudeno me je pogledal. Počasi je vprašal: »Pred kom?« Čeprav sva se poznala šele en dan se mi je zdelo, da mu lahko zaupam. »Ime mu je Ed,« sem mu odgovorila, še preden sem ugotovila, kakšne bi bile lahko posledice. Sunkoma sem vstala in pretreseno rekla: »Oprosti, moram iti na wc.« »Si v redu?« me je vprašal. Zadržujoč solze sem mu prikimala in zavila okrog vogala na stranišče. Kaj za boga sem naredila, sem si mislila. Lahko bi me odkrili. Iz torbice sem vzela ličila in si popravila make up. Okej, okej, pomiri se, sem si prigovarjala, ko sem se poskušala pomiriti.
08. avgust 2014
***
Telefon je zvonil in poskušal najti zvezo s telefonsko številko v Dublinu. Čeprav nisem vedel, zakaj se gre, se mi je zdelo lepo, da pomagam ubogemu fantu. Punca mu je ušla v London. Dulce je bila prijetna, zabavna in lepa. Kdo si je ne bi želel. Za trenutek mi je bilo žal, ker jo bom izdal ampak,če mi je Dublinčan že plačal za pomoč, pa naj bo. Zveza se je končno vzpostavila. »Halo?« se je oglasilo na drugi strani. »Našel sem jo,« sem rekel. »Zadrži jo, dokler ne pridem tja« je rekel. In prekinil sem zvezo, preden bi se Dulce vrnila in me slišala.
08. avgust 2014
Next :3
08. avgust 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg