Forum
u172990
u172990
oojla
01. junij 2014
u172990
u172990
maš lepo rito
01. junij 2014
A si ti znorel?
01. junij 2014
očitno sta ona dva res znorela totalno
01. junij 2014
Se strinjam
01. junij 2014
če mi kr neki forum uničujeta
01. junij 2014
Ja to je pa res
01. junij 2014
aha
01. junij 2014
Ti pa tvoj AHA
01. junij 2014
aha
01. junij 2014
No zakaj noben ne bere???
02. junij 2014
nextaj
02. junij 2014
a veš da to morš ocenit in prekomentirat to zgodbo pol pa novo napišem?
03. junij 2014
Bilo je okrog polnoči. Sicer sem vedela, da je to ura duhov, ampak ker še nobenega nisem videla, seveda kot veliko drugih nisem verjela vanje. Ker še nisem bila zaspana, sem začela brati knjigo. Kar naenkrat sem prišla do popolnoma prazne strani. Ker sem mislila, da sem že zelo utrujena in se mi malo blede, sem se odločila, da bom šla v posteljo. Vendar pa, kot da bi bila začarana, pogleda kar nisem mogla odtrgati od prazne strani v knjigi pred menoj. Ko sem nekaj časa tam kar buljila v beli nič, se je na listu začela prikazovati podoba. Najprej sem mislila, da se prebujam iz omotice in spet vidim črke, ko pa se je tisto večalo in večalo, sem seveda spremenila mnenje. Iz začetnega niča je kmalu nastala oblika plašča. Ta se je še večal in večal, dokler nisem že povsem razločno videla, da to ni plašč, ampak…

DUH!!! Ko sem se že malo pomirila od začetnega presenečenja je duhova kapuca in srebrnkasta snov v njej kar naenkrat 3D pogledala iz knjige. Za kapuco pa je ven prišel trup. Ko je duh ven potegnil tudi roke, je z njimi začel grabiti proti meni. Ustrašila sem se in zakričala. Potem pa sem si pogledala, v čem je duh oblečen. Bilo mi je nekam znano. Ko sem tuhtala, sem se kar naenkrat spomnila. To je halja moje babice, ki je umrla pred tremi leti. Verjetno je ugotovila, da sem ji vedno kradla bonbone in čokoladice in me želi prestrašiti. To je duhu moje babice (če sem prav sklepala, naj bi to bil) vsekakor uspelo. Ampak očitno še ni bil zadovoljen, saj me vsakič, ko ostanem čez polnoč pokonci prestraši, vendar pa nikoli vnaprej ne vem od kod bo prišel – enkrat pride iz kamina, enkrat izpod preproge,…
Pravkar sem razumela, zakaj je duh babice prišel k meni! Babica se je vedno razburjala, če sem dolgo ostala pokonci. Verjetno želi zdaj nadaljevati svojo odločitev da me navadi iti v posteljo bolj zgodaj. No, verjetno bom raje ubogala njen »neizrečeni zakon o prepovedi ostajanja dolgo pokonci«, saj se je vedno ustrašim, čeprav jo seveda okoli polnoči ponavadi pričakujem in čudno se mi zdi, da sem je po nekaj trenutkih strahu prav vesela in bi z veseljem spet, kot v starih časih z njo (duhom) igrala čarovniški človek ne jezi se.
03. junij 2014
77
03. junij 2014
03. junij 2014
03. junij 2014
še 1 oceno!!!
04. junij 2014
Zdaj pa ena dolga zgodbica :
Zazeham in se pretegnem v postelji ter se po nekaj minutah končno prisilim, da se zvalim ven iz nje. Pomislim, kako bi bilo lepo še naprej spati in skoraj odidem nazaj v topli objem, ko se prepričam, da bo dan še zanimiv. Med umivanjem zob se namreč spomnim, da imam danes ogled neke podrtije na podeželju. Zavijem z očmi, ko si v glavo pričaram ničvredno posestvo, ki tako ali drugače ne bo pritegnilo strank. Ampak kaj morem. Služba je služba in šef je šef.
Pol ure kasneje pa že sedim v svojem avtu ter se počasi premikam po Ljubljanski obvoznici. Mirno srkam kavo in se smejim nekemu norcu, kateremu bodo očitno vsak trenutek popustili živci. Sama sem prometnega zamaška že navajena. Poleg tega pa imam vsaj izgovor, da zopet zamudim v službo. Seveda že na kilometer zagledam razbesnjenega šefa kako se mi približuje in mi žuga s tistim tolstim kazalcem. Malo bi shujšal, pa ne bi bil tako tečen…pomislim in si nadenem bleščeč nasmeh. Moje ime kar odzvanja v ušesih, ko me kliče v pisarno in mi nato pol ure pridiga kako neodgovorna sem. Ta govor poslušam vsak dan, tako da ga znam že na pamet. Odločim se, da prekinem monolog: »Menda imaš zame delo,« direktno rečem in možakarju zaprem usta. Navsezadnje me nihče ne prekaša v mojem delu in šef se tega jasno zaveda. Trenutek kasneje že stopam po hodniku s kupom papirjev pod pazduho. Dvignem palca svoji kolegici. Danes je šef prav dobre volje. Dobro, da ga cel dan ne bom videla.
In že sem zopet v avtu. Po pravici povedano mi to že kar preseda, toda vseeno je boljše od celodnevnega sedenja v pisarni. » No pa poglejmo…« zamrmram in si ogledujem vse podatke zapuščine. Kot sem si mislila. Podrtija na kubik. In seveda v nekaterih »rovtah« na Gorenjskem koncu. Zavzdihnem in se vdam v usodo ter pospešim na vijugasti cesti. Pot se, zaradi dela na cesti ter neurja prejšnji dan, zelo zavleče, tako da prispem na dogovorjeni kraj uro prepozno. Pa saj imam čas…pomislim in se zazrem v nebo. Smola je le ta, da bo deževalo. »Najbolje, da kar hitro opravim,« si rečem in se zazrem v hišo. Prevzame me nek nostalgičen občutek, ko si zlahka predstavljam podrtijo včasih. Vsekakor je mogla biti dih jemajoča.
Velika hrastova vrata so se prelepo podajala opečnati barvi zidu. Na majhnih polknicah so se bohotile raznorazne rože in tlakovana potka je vodila okoli na drugo stran, kjer je bil majhen vrt z leseno hišico. Tu so imeli piknike. Medtem ko je bila v notranjosti hiša mogočna kot kakšna graščina. V avli je visel prelep lestenec, zavite hrastove stopnice pa so vodile v zgornje nadstropje. Na levo je bila jedilnica prav tako obdana z mogočnim lesom, medtem ko je na desni kraljevala dnevna soba z velikim kaminom. Predstavljala sem si ženo kako je pletla v desnem kotu, v levem pa je mož verjetno sedel v svojem najljubšem naslonjaču in s konjakom v roki prebiral časopis. V kaminu je prasketal ogenj, pred njim pa se je lenobno pretegoval pes.
Iz sanjarjenja me zbudi glasno grmenje in zopet se ozrem proti nebu z lic pa mi izgine nasmešek kajti že začutim velike dežne kaplje kako neumorno prasketajo po oknih. V trenutku se stemni in pomislim, da bi bilo najbolje, da se čim prej spravim od tukaj. Zato marljivo začnem z delom. Iz aktovke vzamem dokumente in se lotim popisovanja predmetov medtem pa zunaj postane tako temno, kot da bi bila noč. Prevzame me nelagoden občutek, saj ni niti elektrike, temveč si moram pomagati le z svečami ter oljenkami. A strah me ne postane, saj imam zelo realen pogled na svet in ne prav preveč velike domišljije.
Po dolgem času končam z zgornjim nadstropjem in stojim samo še pred vrati na podstrešje. Vem, da zgoraj ne bom našla ničesar pametnega, toda vseeno moram pregledati prostor. Zato se uprem v loputo in stežka odprem vratca. Zagledam zaprašene stopnice ter na kratko zakašljam. Oljenko dvignem visoko nad glavo in se previdno, da si ne bi česa zlomila, podam navzgor. Toda čutim, da nekaj ni v redu. Okoli mene ni namreč nobenega šuma. Še nevihta, ki je divjala zunaj se je umirila. Ali pa je mogoče tako dober izolacijski sistem…se bodrim, čeprav vem, da to ni resnica. Povzpnem se še po zadnjih stopnicah in se ozrem okoli sebe. Strešno okno je dobro ohranjeno, okoli po prostoru pa so razstavljeni različni predmeti. Nekateri pokriti z rjuhami, drugi pa ne. Takoj se lotim dela, naenkrat pa me po hrbtu spreletijo mravljinci. Oblije me hladen piš vetra in čez ramo se ozrem proti oknu. Nato pa otrpnem.
Tam namreč stoji nekakšna bledikava senca obkrožena s srebrnim sijem. Pomislim, da me varajo oči, zato si jih pomanem. A, ko zopet pogledam je postava še vedno tam. In nato začutim, da strmi naravnost vame. Pogoltnem slino in se s prsti oklenem starega kija za bejzbol. Verjetno haluciniram, pomislim, ko se oseba začne pomikati proti meni. Instinktivno se umaknem korak nazaj in pred sabo dvignem kij. »Kdo si…kaj hočeš?« zjecljam z nemirnim glasom. A odgovora ne dobim, oseba pa se mi kar naprej približuje. Mrzlično premišljujem, kakšna je to ukana in se za trenutek neham premikati. Trdno stojim na mestu in zberem ves svoj pogum. Spoznam, da je to duh ali karkoli že je, ženskega spola. Pravzaprav bi bila lepotica, če bi bila iz mesa in krvi. Dolga plesna obleka se vrtinči okoli nje, ko se približuje, dolgi kodrasti lasje pa mehko plapolajo za njo. Sedaj se mi približa na razdaljo enega metra in se z žalostnimi očmi mirno zazre vame ob tem pa dvigne roko. Očitno nič noče, toda vseeno naredim še en korak nazaj.
Na mojo nesrečo pa ugotovim, da stojim že na robu stopnic. Tako moja noga pade v prazno, jaz pa začnem padati vznak. Čas se kar nekako ustavi in roko sprožim proti lepotici z velikimi očmi. Želim si, da bi me ujela. Toda ona me samo mirno gleda, jaz pa njo. Krik odzvanja nekje v moji glavi in pričakujem, da bom vsak trenutek padla na tla. Zaprem oči in se pripravim na trd pristanek.
Nato…pa se zbudim v svoji topli postelji. Plitko diham in začutim, da se spalna srajca kar lepi na moje telo. Torej so bile vse le sanje…olajšano pomislim in se vržem vznak na posteljo.
05. junij 2014




05. junij 2014
100
05. junij 2014
05. junij 2014
05. junij 2014
05. junij 2014
Hihihihihihi
05. junij 2014
05. junij 2014
Odklenila sem vrata in vstopila. Vame je butnil postan zrak, pomešan s smradom po mačkah, smeteh in mrhovini. Zgrozila sem se in spačila obraz. Stopila sem v prostor in na slepo poiskala stikalo za luč. Svetloba je zasijala po prostoru in zgroženo se zajela sapo. Po turško je sedela na kavču, roke je imela ob telesu, spuščene lase, bila je bosonoga... sedela je tam!
Več kot tri mesece me že mučijo nočne more, ko pred spanjem samo pomislim nanjo. 'Zakaj ravno ona?' se vprašam vedno znova. Zakaj, pri Merlinovi bradi?! Vsak dan pomislim na njene rdeče-rjave, skodrane lase, njen nasmeh z bleščečimi belimi zobmi, njen večni vonj po sivki.. Bila je moja najboljša prijateljica. Vsak dan znova si očitam, da sem se tisti trenutek obrnila stran od nje in spustila njeno roko. Če je ne bi, bi bila moja Mia še vedno živa.
Obstala sem kot vkopana in samo zrla v prosojno meglico, ki se je rahlo gibala v vetrcu, ki ga ni bilo. Nasmehnila se mi je.
»Mia…« sem zaihtela in stopila korak naprej. »Mia!« Nasmehnila se mi je še bolj na široko in pokazala vrsto belih zob. Lahko sem slišala njen smeh, ki mi je odzvanjal v glavi.

»Mia!« sem zakričala in stekla k njej. Meglica se je razkadila, da sem padla na kavč, s katerega se je dvignil oblak prahu. »Mia,« sem mrmrala sama sebi in se ozirala okoli.
Stala je ob kuhinjskem pultu in božala mačko! 'Kaj za vraga…?' sem se vprašala. Najbrž se mi je zmešalo. Vstala sem in jo nejeverno gledala. Spet se mi je smehljala. Vzela je Bobo, kakor je bilo mački ime, v naročje in jo čohljala za ušesi.
»Imam privide?« sem jo vprašala. Na njenih ustnicah je plesal samo nasmeh. »Najbrž si duh, ane? Ni te več, vem da te ni. Videla sem, slišala sem tvoj krik!« sem se drla nanjo in zatopotala z nogami.
Nasmešek na obrazu ji je zbledel. Skomignila je z rameni. Videti je bilo kot v počasnem posnetku, saj je bil vse okrog nje prosojen sij, srebrno svetlikanje. Prijela je Bobo z eno roko, našobila ustnice in na dlan pritisnila poljubček, potem pa dlan usmerila proti meni in poljubček pihnila vame. Lahko sem čutila njen večni dan po jagodah, proti meni pa je zaplaval majhen, prav tako srebrno prosojen srček. Tik pred mojim nosom je postal, potem pa se je razblinil.
Zavedela sem se šele čez nekaj trenutkov. Ni je bilo več. »Miaaa!« sem zakričala in stekla do pulta. Ni je bilo nikjer, ne tam, ne z kavčem, ne v njeni sobi.
'Razblinila se je v nič,' sem pomislila. Vendar mi je v glavi zasijala lučka. Lahko da je šla na lepše. Tja, kjer se zvoka cvilečih zavor ne bo spominjala, ne bo čutila kako ji trda avtomobilska pločevina udari v glavo in ji zlomi lobanjo, ne bo slišala krikov svoje najboljše prijateljice. Ja, tako bo bolje.
V trenutku sem zapustila stanovanje, zaklenila za sabo vrata, ključ pa na mostu vrgla v reko. Naj ima mir.
07. junij 2014
HahaHa 1000000
07. junij 2014
Noč čarovnic. Leto 2007. S prijatelji smo se odločili, da bi poklicali duhove. Sama sem vedela veliko o tem, saj sem vedno rada brala o takšnih stvareh. Naredili smo tisto tablo, kupili sveče, poiskali miren prostor. Na žalost smo izbrali temačen gozd 3 kilometre stran od najbližje hiše. Ko se je stemnilo smo se s tisto tablo in svečami odpravili v gozd. Starši so mislili, da smo na zabavi in seveda niso mislili, da bomo doma pred tretjo uro zjutraj. Delali smo povsem po navodilih. Bili smo osredotočeni, na mirnem mestu. Ouija se je začela pomikati. Prikazovali so se odgovori na naša vprašanja. Potem pa sem jaz storila VELIKO napako. Vprašala sem kako je duhu, s katerim smo se pogovarjali, ime. Razjezil se je. Vse sveče so se ugasnile. Pihati je začel močan veter. V jezi nam je povedal, da je Kurt Cobain. Preklel nas je. Zabičal nam je, da si bomo želeli, da se nikoli nebi rodili. Potem je odšel. Mi smo bili povsem prestrašeni. Nismo vedeli kaj naj storimo. Spogledali smo se in zbežali tako hitro, kot so nas nesle noge. Nikoli si nisem mislila, da lahko pretečem 3 kilometre. Ob prihodu v vas smo se zgrudili na prijateljevo dvorišče, da se bi nadihali. A kmalu nam je dih zastal. Na terasi so bili obešeni prijateljevi starši, sestra in brat. Prikrajšan pa ni bil tudi njegov kunec, ki je na stopnicah ležal z odsekano glavo. Bili smo zgroženi. Nismo si mogli predstavljati, kaj se je zgodilo šele našim družinam. V vasi smo imeli tudi vedeževalko. Stekli smo k njej. Rekla nam je, da smo naredili veliko napako. Rekla je: >>Sedaj vas bo duh preganjal celo življenje. Želeli si boste, da se nikoli niste rodili.<<

Spogledali smo se in takoj vedeli, da nam je to rekel tudi duh. >>Ali nam lahko kako pomagate?<<, sem jo sama vprašala. Hvala bogu je poznala način in rešila nas je prekletstva. Nikoli več nismo poskušali kaj takšnega. Nikoli si ne bom oprostila te napake, da je zaradi mene prijateljeva družina mrtva.
23. junij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg