Forum
Hello!

Okej pisala bom svojo zgodbo. Ne bo nekaj ekstravagantnega ali nekaj, a verjemite, da bom vanjo dala svoje srce. Dreamer. Zakaj takšen naslov. Pravzaprav sta za to razloga dva. Prvi je seveda, ker je ta zgodba fantazijskega žanra in vse to; drugi pa ker sem idejo dobila iz sanj. O ja, za nekatere se to že sliši polomija. In zakaj angleški naslov? Tudi tukaj sta dva razloga. Prvi je seveda očiten. Kar je pisateljev opazim, da so angleški naslovi, kot drugo pa se ne sliši bolje Dreamer kot pa Sanjač? Saj vem, da je to pri vseh. Ne vem ali vas bom razočarala ali ne, a pustimo se presenetiti.

Navajena sem, da me bralci želijo spoznati. A bom takole rekla. Nekateri me poznajo, nekateri ne. Svojo indentiteto bom držala zase in je ne bom razdajala naokoli.

Glede zgodbe bi bila vesela, če v komentar napišete svoje mišljenje (upam, da se ne boste lagali, ker mi boste pomagali se izboljšati) in mogoče napisali kaj pričakujete. Kolikor sem videla po ostalih forumih zdi, da ti nexti puščajo neko čudno atmosfero. Saj ne, da vas silim pisati ves čas komentarje ali kaj. A samo povedala sem svoje mnenje.

Še zadnjih nekaj povedi, preden preidem na pisanje...Moje mišljenje...Pravijo, da je pisatelj tisti, ki vodi vse. Zgodbo, način pisanja, da življenje karakterjem, bitjem. A tako kot katera koli naprava brez goriva ne mora početi tega. Vi, bralci ste tisti,ki nas gonite naprej in nas držite pokonci. Zato...Take care of me, please ><







*naslovnico sem sama naredila. Ni nekaj posebnega a sem se potrudila zanjo*

Chapter 1 | Dreamer | Fantasy Story

Topla, prijetna hiša. Starša, ki te sprejemata takšnega kot si in te imata nepopisno rada. Bratje in sestre, ki ti pošteno najedajo živce in v neverjetno slabo voljo, a ne moraš jim zameriti pa če se svet obrne na glavo. Ko stopiš ven, pa te podre navdušeni kosmatinec, ki samo čaka da mu izkažeš vso svojo ljubezen in se nasmehneš, kot se znaš le ti. To je zame opis doma, ki ga nisem nikoli imela in si ne drznem o njem niti sanjati.

Snežinke so počasi, zdelo se je, kot da za njih gravitacija ne velja, padale na tla. Majhni beli kristalčki so na tleh ustvarjali snežno odejo, v kateri so moji črni škornji puščali odtise. Od daleč se je slišal otroški smeh in vpitje. Kar nekaj otrok se je igralo snežno vojno in se obmetavali s snežnimi kepami. Le nekaj otrok, je le nekaj metrov stran postavljalo snežaka. Na njihovih malih obrazih je igral igriv nasmešek.
Nisem si morala pomagati, kot da se plitvo nasmehnem otrokom. Glavo sem obrnila stran od scenarija, ki se je ravno odvijal pred menoj. Pričela sem hoditi naprej. Svoj črni volneni šal sem si popravila višje k nosu in zavzdihnila vanj, da se je malo segrel. Sovražim sneg, sem pomislila in stisnila svoje dlani v trdne pesti. Snežni dnevi mi niso bili po godu od kar pomnim. Hladni so, brezsrčni in nadležni. Ljudje v tem vidijo nekaj nepopisno osupljivega, zabavnega. Trdijo, da pričara božično vzdušje. Vraga pričara. To je samo nepotrebna oblika dežja v zmrznjeni obliki.
"Nerrisa!" sem zaslišala znan moški glas. Zamežikala sem in se zazrla v moško silhueto le pet metrov stran od mene.
"Thor..." sem zmedeno zamomljala.
"Neumnica. Kaj stojiš sredi parka in zreš v klopco poleg sebe?" je vprašal in in pohitel do mene. Ves zadihan se je sklonil, tako da je imel svoje oči v višini mojih. Zrla sem v njegove rjave oči, ki so bile še prejšnji trenutek hladne, sedaj pa tople, zaskrbljene. "Si v redu?"
Thor Castila. Moj najboljši prijatelj, čeprav je med nama dobrih devet let razlike. Vedno sva tiščala skupaj in vedno me je branil pred svetom. Pred vsemi je nosil hladno masko na svojem obrazu, le meni pokaže svojo toplo stran, ki je popolnoma drugačna od maske, ki jo nosi.
"Verjetno. Samo sneg in podobne stvari," sem odvrnila. S svojo veliko dlanjo je segel k moji glavi in me potrepljal po vrhu le te.
"Zakaj ne nosiš kape?" je zamomljal vprašanje in se vzravnal.
"Mmmm, pozabila sem jo?" sem se izgovorila.
"Jaz pa sem Ludvik XIV," je rekel sarkastično.
"Mogoče si pa res. Saj veš da Thor ni tvoje pravo ime. Mogoče je bil tvoj oče Ludvik XIII in te je poimenoval po sebi Ludvik XIV," sem se pošalila. Zavil je z očmi. Snel je svojo belo kapo in mi jo posadil na glavo.
"Hej! Pričesko mi boš uničil!" sem ga napadla.
"Kot da ti je mar zanjo," je zamomljal.
"Te ne bo zeblo?" sem ga vprašala.
"Ne. Jaz imam vsaj jeklen imunski sistem. Zate ne bi trdil tako. Hitro zboliš. In ne želiš, da se ponovno prehladiš, glede na to, da si komaj prebolela prejšnji prehlad.Imam prav?" je vprašal in se namuznil.
"Včasih se vprašam, če ti je tako všeč, da zbolim vsak mesec," sem nataknjeno zamomljala. Zasmejal se je.
"Pridi, vrniva te v sirotišnico," je rekel in pričel hoditi nazaj po poti, po kateri je prišel do mene. Pohitela sem za njim in komaj lovila njegove hitre in ogromne korake. Skoraj teči sem morala za njim. Zrla sem v njegovo pričesko. Imel je črne lase. Bili so gosti in dolgi dobrih dvanajst centimetrov. Na levo stran je bil pobrit, in ob sencu je bil vzorec strele.
"Ah," sem izjavila.
"Ah?"se je zmedel.
"Šele sedaj mi je kapnilo na misel. Zakaj si pridivjal sem kot da se gre za življenje in smrt?" sem ga vprašala. "Upočasni korak. Pismo, komaj te dohajam," sem še dodala. Upošteval je mojo pritožbo in upočasnil.
"Prišel sem te pogledati, kako se imaš. Pa mi je Lottie povedala, da te še ni nazaj, čeprav se ti je pouk končal pred dvema urama. Zaskrbelo me je, zato sem ti prišel naproti," je pojasnil.
"Aha. Ni ti potrebno biti tako zaščitniški, veš? Sem skoraj polnoletno dekle, ki bo čez manj kot leto zapustila sirotišnico in živela popolnoma sama. Kmalu bom odrasla in ne bom potrebovala nekega strašnega tipa, ki je zaposlen arhitekt," sem rekla in poudarila dejstvo, da bom kmalu dopolnila osemnajst let. Thor me je ošinil s svojim pogledom.
"Auč. To pa je prijazno," je zamomljal.
"Vidiš! Znam se postaviti zase!" sem se zasmejala.
"Jaz pa sem zlata ribica. In brez pripomb o tem Neri, ker drugače prisežem, da ti bom snežno kepo potisnil v bundo točno za vrat. Potem pa se boš lahko delala pametno, ker boš z vročino ležala v svoji postelji," je rekel popolnoma resno.
"Ne mi delati nočnih mor," sem zacvilila in zatisnila oči.
Prispela sva do ceste. Thor se je ustavil in se razgledal, kje je najbližji prehod za pešce, preden se je odpravil levo, proti prehodu, ki je potekal preko glavne ceste. Pohitela sem za njim. Pločnik je bil prekrit s plastjo snega, čeprav se je videlo, da so ga splužili in posolili. Stala sem poleg njega in mirno čakala, da vozniki opazijo, da čakava ob cesti, da lahko varno prečkava.
Čakanje se je obrestovalo in kmalu sva že hodila preko ceste. "Vedno se mi je zdelo smešno, kako se cel promet ustavi, ko morajo pešci iti čez prehod. Kot da bi se za njih čas ustavil, za nas pa tekel dalje," je naglas razmišljal.
"Nikoli nisem pomislila na to," sem zamomljala.
"Huh,podobno je tudi za snežinke," je dodal. Odprtih ust sem se ustavila sredi ceste in gledala za njim. "Kaj stojiš tam, kot 'lipov bog'? Zmigaj svojo ledeno rit sem!" je nergaje rekel. Stresla sem z glavo in se počasi odmaknila s ceste, da so lahko nestrpni vozniki končno nadaljevali pot.
"Thor?" sem vsa očarana nad njegovim mišljenjem poklicala.
"Kaj je?" je mirno odvrnil.
"Si prepričan, da nisi zbolel? Zadnje čase se malo čudno vedeš. Malo manj ... kako bi se lahko izrazila? Resno? Ne, ni prav. Ne vem. Nikoli nisi tako razmišljal. Daješ občutek, kot da si želiš asociirati stvari, da si jih bi lažje zapomnil," sem razmišljala.
"Ti je kdo povedal, da si čudna?" me je vprašal.
"Zakaj pa zdaj to?" je izbruhnilo iz mene.
"Ker je resnica," je odvrnil.
"Uh-huh,jaz pa sem Princesa Diana," sem rekla sarkastično.
"Vem, da resnica boli," je zamomljal in odkorakal v notranjost pekarne, ki je bila na poti do sirotišnice. Zamežikala sem in nato vstopila vanjo tudi jaz. Vame je udaril topel, sladek zrak. O Bog. Nebesa. Preselila se bom sem. Hrana. Jaz. Enako. Otroci. Stresla sem z glavo. Zberi se trapa, sem se oštela in stopila do Thora, ki je stal pred izložbeno polico z dobrotami. S pogledom je premeril vsak kos posamezne vrste pekovskega izdelka ter se med tem, s kazalcem desne roke, trepljal po bradi. Pogosto je to znak, da premišljuje. Tudi sama sem si ogledala, kaj je danes na izbiro. Bolj ali manj enako kot prejšnje dni. Od različnih vrst kruha, do žemelj, do francoskih rogljičkov z različnimi nadevi, do majhnih pic, krofov ali pit. Vse, kar ti srce poželi. To vam znam z eno besedo opredeliti. Nebesa.
"Želite?" se je oglasila prijazna stara gospa iz za pulta. "Dva francoska rogljiča brez nadeva, prosim," je dejal in pobrskal po svoji delavski aktovki po denarnici.
Ja, v resnici s Thorom nisva niti približno enako stara. Star je 24 let, sedem let je med nama razlike, in je zaposlen kot grafični umetnik. Delo se zdi čudno in slabo plačano, a kolikor slišim od njega je kar zajetna plača.
Plačal je znesek in pograbil papirnato vrečko s rogljičkoma. Odpravila sva se ven.
"Kaj ko bi šla nazaj notri in se pretvarjala kot da ti je drobiž padel na tla?" sem vprašala.
"Zakaj pa to?" me je presenečeno vprašal in mi podal en rogljič.
"Ker je toplo," sem pojasnila.
"Veš kaj? Samo tiho bodi pa jej," je rekel. Sprejela sem rogljiček in zagriznila vanj. Bil je še topel, in škorja je bila zlata in hrustljava.
"Ne bo Lottie ponovno jezna, ker ješ pred večerjo?" je kar naenkrat vprašal. Prenehala sem jesti.
"To si nalašč naredil! Sprovociral si me!" sem zavpila in usmirila kazalec vanj. Nekaj ljudi se je zazrlo v naju.
Prasnil je v smeh.
"Bedak," je dejal sredi smeha.

*Upam da ni predolgo*

Kako se vam zdi?
Je za kaj?
23. januar 2017
Next in ja zelo je dobro
23. januar 2017
Next
Začetek mi je všeč
23. januar 2017
u220837
u220837
Naslovnica je čudovita!
Za začetek mi je všeč. Me zanima, kako boš razvila.
In dolžina je ravno pravšnja ;D
Next
23. januar 2017
Next
super je
23. januar 2017
Different.*
Different.*
Se strinjam z ino, zelo je dobro. Sicer še nisem probala pojest, ampak...
neeeeeeext nujno!
23. januar 2017
♛ℛoyalℬlue♛
♛ℛoyalℬlue♛
Next
Zelo dobro domišljijo imaš
24. januar 2017
POMEMBNO!
PREJLE SEM PRELETELA CELOTEN CHAPTER 1. IN GROZNO SE OPRAVIČUJEM ZA NAPAKE NOTRI. NE MISLIM PRAVOPISNIH, ČEPRAV SEM JIH TUDI NAŠLA AMPAK ZA ZMEDO, KI SEM JO NAPISALA. ENKRAT JE NAPISANO, DA JE THOR OD NERRISE STAREJŠI DEVET LET, ENKRAT SEM. IN TUDI SEM NAŠLA, DA SEM PRVIČ NAPISALA ARHITEKT, PROTI KONCU PA GRAFIČNI UMETNIK/OBLIKOVALEC.
Rada bi razčistila tole.
Thor je sedem let starejši od Nerrise in je arhitekt.
Upam, da vas napaka ni zmedla med branjem *3*

Anastasia

P.S.: Ker sem bolna pričakujte že danes naslednji Next (°3°)/
24. januar 2017
Ni problema ti oprostimO vbistvu jaz nisem opazila napak
24. januar 2017
Hello!

Najprej dober dan. Upam, da ste dan v šoli prebili dobro, če pa ste doma zaradi bolezni kot jaz, pa upam, da se hitro pozdravite (zase ne moram trditi tako).

Hvala za prijetne komentarje in pohvale. Čeprav se počutim smešno zaradi napake, ki sem jo v zgornjem sporočilu razjasnila in popravila. Upam, da mi oprostite zaradi tega. Kakorkoli. Upam, da vas s tem delom (nextom) ne bom razočarala in boste še bolj uživali v branju.

Uživajte v branju (;







“You know you're in love when you can't fall asleep because reality is finally better than your dreams.”
― Dr. Seuss

Chapter 2 | Dreamer | Fantasy Story

Tiho sem odprla vhodna vrata sirotišnice in vstopila v ogrevano vežo. Hitro sem zaprla vrata, da ne bi ves topel zrak zapustil prostora. Stopila sem do klopce ter se 'počila' nanjo. Svojo šolsko torbo sem z ramen potegnila na mesto poleg sebe in se sklonila, da bi si snela škornje z nog.
"Nerrisa, če si nazaj se pozdravi," sem zaslišala grajajoč glas ob vratih, ki so vodile na hodnik. Povzdignila sem pogled in zagledala Lottie, petinštirideset letno žensko, ki vodi to sirotišnico več kot osemnajst let. Ženska ima med svojimi naravno blond lasmi sive pramene, a se nikoli ne zmeni zanje. Njene rjave oči so vedno tople. Je nizke rasti, okoli 160 cm. Kadar se kdo pošali na njen račun, da je nizka, vedno z nasmeškom odvrne: "Kaj pa misliš? Delo je ja vendar pri tleh!".
"Eeeh? Nazaj sem?" sem bolj vprašala kot pa dejala.
"Dober poizkus mlada dama, a nekatere osnovne manire seveda moraš imeti. Kaj si bodo pa ljudje mislili, ko bodo slišali da si slabo vzgojna prišla iz sirotišnice? Še obrekovali nas bodo!" je igrala histerično žensko.
"Kdaj bo večerja?" sem vprašala in si snela škornja z nog in si nataknila copate. Torbo sem vzela v roke in se sprehodila do Lottie.
"Hmmm ... še vedno si lačna. Ni bil rogljič dovolj?" meje pogledala iz pod čela in se obrnila ter odkorakala po hodniku do skupne dnevne sobe. Stekla sem za njo, ed tem ko sem svojo torbo vlekla po tleh.
"Thor ti je povedal! Imam prav?" sem jo napadla.
"Ne. Drobtine imaš okoli ust," je razložila in izginila za vrati. Ustavila sem se pri stopnicah, ki so vodile v zgornji nadstropji. Okoli ust imam drobtine? S prsti sem segla k ustom in začutila delce ob njih. Zamežikala sem in si hitro obrisala usta v rokav. Prekleto! Pa sem mislila, da sem tokrat prekrila ...
Torbo sem dvignila in se obrnila proti stopnicam na desni. Počasi sem se vzpenjala po njih. Z desno roko sem se oklepala ograje in se počasi vlekla do vrha navzgor. Čutila sem, kako se mi je bitje srca za majhno majceno malenkost pospešilo, prav tako dihanje. Moje srce in pljuča nikoli nista zdržala napora. Tudi najmanjšega. Srce sem imela šibko, pljuča slaba. Grozna kombinacija.
"Hej! To je moje! Daj nazaj! Bedak! Moje je!" se je slišalo vreščanje. Spet se pripravljajo na tretjo svetovno vojno, sem obupano pomislila in stopila na zadnjo stopnico. Zagledala sem se v skupino petih otrok od starosti 4 pa vse do 8 let.
"Oi! Kaj se spet dogaja?" sem vzkliknila.
Do mene je pritekel Marcus in me pocukal za roko. Pogledala sem ga. Njegove sivkasto modre oči, ki so kukale iz pod črnih pramenov njegovih las, so me obupano prebadale. Pokleknila sem k njemu.
"Nellisa! Nove iglacke so plišle! Vsi se glegajo za iglačke!" je rekel ves šokiran. (Marcus je star komaj štiri leta. Pri tej starosti ne znajo še popolnoma lepo izgovarjati besed.)
"Boš videl, da bom uredila," sem mu pomežiknila, ga potrepljala po črnolasi glavi in se dvignila. Stopila sem do ostalih štirih in pogledala, zaradi česa se pričkajo. Dobili so nov vojaški set, kocke in miniaturno kuhinjo za otroke. Zavzdihnila sem. Sklonila sem se in vzela vojaški set in škatlo s kockami.
"Nerrisa!" so vsi vzkliknili popolnoma razburjeni in šokirani. "Vrni!" so zavpili.
"Ne, dokler, ne boste utihnili! Derete se, kot da vas iz kože dajemo!" sem povzdignila glas.
"Lottie je rekla, da se lahko z njimi igramo! Daj nazaj!" so me ignorirali.
"Prekleto, da vam bom res dala! Tam imate kuhinjski set in se igrajte s tistim, ko boste utihnili in se lepo igrali vam vrnem tole, drugače pa bom obdržala zase. Zdaj pa utihnite!" sem zabičala vsa razburjena ter s polnimi rokami se obrnila desno in se po hodniku naprej sprehodila do svoje sobe. S glasnim treskom sem odprla vrata sobe in vanjo vrgla škatle. Obrnila sem se k njim, ki so prestrašeno kukali izza vogala hodnika. "Čez pol ure vas pridem pogledat! Če bo še vedno dretje prisežem, da bom igrače vrgla stran. Potem pase boste imeli za kaj dreti," sem dodala nato pa vkorakala v sobo. Za seboj sem zaloputnila vrata.
Z dlanjo sem se dotaknila čela in zavzdihnila. Otroci so prava zgaga. Še posebej ti norci. Kadarkoli pride kaj novega, poteka tretja svetovna vojna. Ta pa navadno poteka vse do polnoči. Nihče ne mora spati!
Moja soba je majhna v nežnem odtenku nebeške barve. Nimam oken imam pa balkonska vrata,ki vodijo na droben balkon. Soba je preprosta. Postelja ob vzhodni steni, pisalna nasproti nje, torej ob zahodni steni. Nad njo so police polne knjig. Na sredini sobe je bela, mehka, topla preproga. Na mojih lipovih vratih, ki so vodila v mojo sobo, je na notranji strani viselo ogledalo.
Obrnila sem se k njemu in se zazrla v svoj odsev.
Pogled mi je vračalo sedemnajst letno dekle. Bilo je čudno. Njena polt je bila le za nekaj odtenkov svetejša, ko je polt albina. Lase je imela divje. Valovili so se ji vzdolž obraza vse do lopatic. Lahko si bil prepričan, da so ji pogosto mešali štrene. Njene čudne oči, ki so me prebadale so nepopisno ... resnično čudne. Pogosto se jih je sramovala. Ima zelene oči. A ne navadne zelene. Rahlo bolj žive. Našli so se tudi ostali odtenki. Ob zenici si lahko videl tekoči turkiz in zlato, ob beločnici pa nežno modrikast odtenek barve. A to še ni tako nenavadno. Desno oko je svetlejše barve, kot levo ta nekaj odtenkov. Njen majhen ovalen obraz je sicer brez mozoljev, a ima nekaj znamenj. Eno je poleg levega očesa, drugi dve pa sta na desni strani brade pet centimetrov narazen.
Zavzdihnila sem in se obrnila stran.
Škatli sem zbrcala na stran ter stopila do svoje pisalne mize.
Stopila sem do postelje in se vrgla nanjo. Obraz sem si prekrila z dlanema in močno zadihala. Bila sem utrujena. Zadnje čase nisem kaj dobro spala. Ne spomnim se, da bi imela nočne more, a preprosto nemirna postanem ponoči in ne morem zaspati. Verjetno skoraj celo noč preležim s gledanjem v strop ali digitalno uro na nočni omarici poleg postelje.
Slišalo se je trkanje na moja vrata.
"Nerrisa? Večerja je pripravljena!" sem zaslišala ženski glas.
"Nisem lačna! Preskočila bom!" sem se zadrla.
"Ampak moraš imeti vseh pet obrokov na dan. Samo griž-"
"Sem že jedla!" sem zavpila. Nastala je tišina nato pa sem slišala korake, ki so se oddaljevali. Uau, sem prijazna, sem sarkastično pomislila.
To je to.
Krajši je od včerjašnega dela, a upam, da bo v redu?
Kakšna se vam zdi Nerrisa?
24. januar 2017
nujnoooooooooooo Next prosim prosim ker moram izvedet kako se to konča proosim no ne konča ampak nadaljuje
ni vredu ampak je več kot to
in zdi se mi super samo bolj me zanima kako jo boš razvijala kot lik
24. januar 2017
Next
24. januar 2017
♛ℛoyalℬlue♛
♛ℛoyalℬlue♛
Next!
Ženska, se ti zavedaš kako dobro pišeš? Če se ne, se zavedaj zdaj in za vekomaj, sicer se me pazi
24. januar 2017
Next
Zgleda zelo obetavno kar si do sedaj objavila.všeč mi je da so liki opisani realno npr.ta ženska ki je ubistvu prijazna ampak hkrati stroga in ima rada svoj red.kar tako naprej
24. januar 2017
LunjaHomer
LunjaHomer
Next! Tvoja zgodba je res dobra! Glede na začetek se mi zdi da bo ta FANTAZIJSKA zgoda res dobra, zanimiva in ne kr eno napletanjeto zgodbo
24. januar 2017
zoe6056
zoe6056
Hvala ti za poslan link
Zgodba je super!
Res mi je vsec (in kot vidim, tudi drugim)
Zanimivo je tudi to, da ni vse samo o neki lepi punci, ki ima oh in sploh popolno življenje.
Super je!
Nujno Next
24. januar 2017
Wauu, ena izmed najboljših zgodbic tukaj gor
Next
25. januar 2017
Hello!

Kako ste? Upam, da dobro. Tukaj je novi 'nextek'. Hvala za vse pohval, komentarje, ki ste mi jih posvetili. Pričarali so mi nasmeh na obraz. Hvala vam resnično. Sedaj se bodo stvari že začele zapletati...hmmm, bomo videli kako se bo vse izšlo, mar ne? (;

Pa še to. Če kdo želi posvečen naslednji del, naj mi samo pove. Z veseljem ga komu posvetim (;









“Twenty years from now you will be more disappointed by the things that you didn't do than by the ones you did do. So throw off the bowlines. Sail away from the safe harbor. Catch the trade winds in your sails. Explore. Dream. Discover.”
― H. Jackson Brown Jr., P.S. I Love You

Chapter 3 | Dreamer | Fantasy Story

Kapljica vode je kanila v velikansko jezero. Bilo je popolnoma nenavadno! Kot da bi vanj zlil barvo. Belo barvo. Voda je bila popolnoma bela! Neverjetno! Stala sem ob nabrežju in vsa presunjena zrla v belo jezero. Moja usta so od šoka bila rahlo odprta. Bila sem zadihana. Nimam pojma zakaj. Sem tekla? Plavala? Ne. Moja oblačila so suha in neprepotena. Čemu sem torej tako zadihana?
S pogledom sem zdrsnila po svojih oblačilih. Bila sem oblečena v belo razcapano obleko. Desna naramnica mi je visela z rame dol, leva pa se se je komaj še držala skupaj. Obleka je bila ohlapna. Nemudoma, ko se bi naramnica pretrgala, bi zdrsnila ob mojem telesu navzdol in me razgalila. Popravila sem si desno naramnico nazaj na ramo. Bila sem bosa. Trava je bila mehka, nežna. Občutek sem imela kot da poljublja moja stopala. Kot da želi, da se jim ne bi nič hudega naredilo.
Počasi sem stopila bližje k vodi, tako da so se moji prsti na nogi rahlo potopili v vodo. Bila je topla in je nežno zaobjemala moje prste. Nasmehnila sem se in počepnila. Z dlanema sem zajela vodo in se zazrla sedaj bledejšemu odtenku bele vode.
V tistem trenutku seje vse spremenilo.
Trava, ki je še prej 'poljubljala' moja stopala, jih je sedaj bodla in rezala. Voda, ki je bila še pred trenutkom prijetno topla, se je ohladila in počasi pričela spreminjati barvo. Počasi je prehajala v sivkaste odtenke in konča faza je bila popolnoma črna. Zapihal je hladen veter. Ozračje je postalo težko, depresivno. Prestrašeno sem odskočila stran. Moja stopala so bolela, zeblo me je. Iskala sem rešitev. A kar sem lahko naredila je bilo, da sem se prepustila dogajanju. Nisem se morala upirati. Počutila sem se prazno, negotovo.
Kar naenkrat sem se znašla v popolni temi in tišini. Stopala so me nehala boleti. Negativni občutki so zapustili moje telo. Samo stala sem. Ozirala sem se naokoli in iskala luč. Luč, ki bi mi pomagala najti izhod. Nekaj, kar bi mi pomagalo ven.
"Heeeej! Je kdo tu?! Pomagajte mi!" sem se zadrla v tišino. Nič. Niti odmeva nisem slišala. Sesedla sem se na tla. Pričela me je grabiti panika. Kje sem? Kje so ostali? Sem sama?
"Nisi sama," se je zaslišal nežen moški glas in nežen zvok kraguljčkov. Solza mi je spolzela po lici. Obrnila sem se.
Zagledala sem oči.

Piskanje budilke me je predramilo iz sna. Vrgla sem se v sedeč položaj in se presenečeno zazrla v modrikasto steno svoje sobe. Čutila sem svoje bitje srca v prsnem košu. Kot da bi želelo srce skočiti ven, ubežati vsemu. Stresla sem z glavo in z dlanema prekrila svoj obraz.
"Samo neumne sanje so. Kaj je sploh strašnega na njih?" sem jezno zamomljala in končno segla k budilki in jo ugasnila. Skobacala sem se s postelje na noge in stopila do balkonskih vrat in se zazrla skoznje. Zagledala sem številne hiše v katerih so gorele luči. Ljudje se pripravljajo, da gredo ali na delo, ali v šolo. Mogoče celo kam drugam. Kdo ve. Vsakima svojo pot, ki ji sledi, sem pomislila in se kislo nasmehnila. Zunaj je bila še vedno tema. Ulične svetilke so osvetljevale ceste, pločnike, ki so popolnoma zasneženi.
Sprehodila sem se do omare in jo odprla. Ven sem potegnila svetle kavbojke, belo majico z napisom 'Sleeping is my hoby'. Saj je res, sem pomislila in se zasmejala. Hitro sem se oblekla in na bose noge nataknila črne nogavice. Pograbila sem torbico s higienskii stvarmi.
Odprla sem vrata svoje sobe in se odpravila po hodniku naprej, popolnoma do konca in zavila levo, v dekliško kopalnico. Kopalnic nismo imeli v svojih sobah. Deklet je bilo tako ali tako malo, tako da niti ni bilo gneče. Vstopila sem v hladen prostor s belo-bež ploščicami. Ločeno je tri prostore. Kjer sem jaz so samo umivalniki.Pet če smo natančni. Nato so sanitarni prostori. Pet kabin. In v naslednjem prostoru je pet tuš kabin. Brez skrbi, ne hodimo tam popolnoma nage. Navadno pridemo sem že skoraj popolnoma gole. Odete smo v kopalni plašč in v rokah nosimo torbico s higienskimi pripomočki in brisačo. Na vratih kabin je obešalnik, tako da lahko obesimo plašče tam.
Stopila sem do prvega umivalnika ter odložila torbico na poličko nad njim. Ven sem potegnila zobno ščetko in in nanjo iztisnila zobno pasto. Pričela sem si umivati zobe. Zrla sem v ogledalo in opazovala svoj miren, brezizrazen obraz. Pod mojimi očmi so se rahlo videli temni kolobarji. Zopet sem slabo spala.
Moje misli so zatavale k sanjam, ki sem jih imela to noč. Bilo je neverjetno čudno.
"Nisi sama," sem v glavi zaslišala tisti nežen moški glas. Poizkušala sem se spomniti, kaj se je zgodilo takrat? Vem, da sem nekaj videla. Nenavadnega. A lepega. A kaj? Kaj mi je vzbudilo takšno zanimanje? Ugh, zakaj sem se morala takrat zbuditi! Trapasta budilka!
Pred očmi se mi je pojavila slika. En par oči. Barva teh je bila ... zlata. Ob zenici se je videl odtenek rjave, prav tako ob beločnici. Ampak zlata barva! Nikoli nisem videla takšnih oči. Živa zlata barva!
"Nerrisa?" me je predramil še kako znan dekliški glas. Poskočila sem in se presenečeno zazrla nazaj, kjer je stala Denise. dvanajst letno dekle. Punca mogoče bolje? Za seboj ima težko obdobje. Pred dvema letoma in pol sta ji starša umrla v prometni nesreči. Ostala je sama, brez sorodnikov. Z nikomur se ni zares pogovarjala. Ker pa sem bila jaz podobna, ko sem prišla sem, vsaj tako mi je rekla Lottie, mi je naročila naj se držim z njo. In tako sem obtičala s to deklico. In večino časa če nisva drugo v drugo grdo bolščali sva se prepirali. A naju je to povezovalo. Čeprav se prepirava si tudi zaupava. A ta punca zna biti neznosnejša. Mislim, da bi še lažje Satana gostila na čajanki.
"Jutro Denise," sem jo pozdravila.
"Si slišala kaj so včeraj počeli?"me je vprašala.
"Misliš 'huligane', ki so se prepiral zaradi igrač?"
"Jap," se je zarežala ter si pričela umivati zobe. Bila je še vedno v svoji spalni srajci.
"Vzela sem jim igrače za katerimi so se prepirali. A potem so se lepo igrali," sem razmislila in se zlobno nasmehnila dejstvu, da jim še tistih igrač nisem vrnila. Niti nisem imela namena.
"O ja, res je bilo 'lepo'!" je prasnila v smeh. Pena iz njenih ust, iz katerih je poletela ven, je pristala na ogledalu. Splahnila sem si usta ter obraz in se obrisala v brisačo. Ščetko sem pospravila v torbico in ven potegnila krtačo.
"Zakaj sem zaslišala sarkazem?" sem dvomljivo vprašala in si pričela krtačiti lase.
"Saj je bil res notri. Igrali so se dobesedno kanibale s tistim kuhinjskim setom. Pretvarjali so se, da te kuhajo v vreli vodi in potem dodajajo začimbe. Samo pol so izjavili, da ne morajo čarovnice, kot si ti skuhati in pojesti, zato so ovrgli igro," je razložila.
"Zakaj se mi zdi, da si jim dala ti idejo?" sem vprašala.
"Ker je bilo res?"
Vanjo sem zabrisala brisačo ter zapustila kopalnico. S kakšnimi idioti živim.

Hodila sem po pločniku proti šoli. Bilo je hladno zunaj. Sonce se je že dvigovalo iz nad obzorja in pošiljalo svoje sončne žarke povsod. Luči so še vedno gorele. Popravila sem svoj šal in se zazrla v nebo. Megla je obdajala vsako stvar. Počasi, neopazno se je dvigovala iz nad tal in le v nekaj urah ne bo bila več prisotna.
Hodila sem naprej in zrla v svoje škornje. Mrmrala sem si naključno melodijo, ki sem si jo izmislila.Bila je nežna in spevna, a včasih sem zgrešila kakšen ton in se je grozno slišalo. Poznate ta občutek, ko v glavi vsaka pesem zveni lepše in boljše, kot če jo zapoješ ali zamrmraš? Jaz to vedno izkusim. Tragedija mojega življenja, vam rečem.
V tistem sem se zaletela v nekoga ali nekaj. Zaneslo me je nazaj, tako da sem padla na zadnjico. Presenečeno sem dvignila pogled in se zazrla v žensko. Bila je stran obrnjena od mene. Zamežikala sem. Skobacala sem se na noge. Bila sem rahlo mokra, a ni bilo panike. topila sem do ženske in jo potrepljala po rami.
"Gospa ste v redu? Nisem nameravala se zal-Eeeek!" sem zacvilila, ko se je obrnila k men in stekla sem stran. No saj nisem stekla ravno daleč in hitro a sem seveda pospešila korak.
Mislim, da bom bruhala...
Ali sem še napol v spanju?
Dejstvo je...
Ženska ni imela obraza.
Opa, zapleti!
Zgornji video si lahko predvajate! Meni je glasba všeč in če je vam tudi, lahko vsakič prilepim kakšen inštrumentalen video...
Kaj se dogaja okoli Nerrise?
Vem da ste še vsi zmedeni o čem se gre, a bo vse kmalu jasno obljubim (;
Kako se vam zdi?
Če so kakršne koli napake mi oprostite prosim!
25. januar 2017
zoe6056
zoe6056
Next
Zanimivo. Ni imela obraza? Ali pa je morda Nerrisa to videla, ker je bila zako zasanjana, jezna…? Ali pa se ji je morda le zdelo? Ali pa je zenska nosila masko?
Next nujno
25. januar 2017
Next
25. januar 2017
LunjaHomer
LunjaHomer
Ojoj brez obraza
25. januar 2017
LunjaHomer
LunjaHomer
Next
25. januar 2017
Next
25. januar 2017
Neeeext.waaaaw res dobro napisano in že komaj čakam na nov Next
Me pa zanima če ti lahko dam manjši nasvet?Nič glede same zgodbe samo zaradi lažje orientacije.
25. januar 2017
Ja. Prosim na zasebno pošto pošlji ta nasvet HalfBlood
25. januar 2017
after laughter
after laughter
nextt
nadaljuj nujno *w*
25. januar 2017
Different.*
Different.*
O god, brez obraza. Res perfektno pišeš in morem izvedeti kaj se bo zgodilo
neeeeext
25. januar 2017
hvala za poslan link...zgodbica se pa ful lepo razvija Next
25. januar 2017
Ze tko so mi ksne take zgodbice zlo vsec, samo je na zalost tezko najdet ksno v slovenscini da se jo splaca prebrat (mogoce je pa to samo moje mnenje, ker dosti berem in sem temu primerno tudi zahtevna...)

V glavnem, tebi je uspelo napisat zgodbico, ki me je res pritegnila po par delih

Next
25. januar 2017
Next
26. januar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg