Forum
Dve punci. Dvakrat več težav.
05. avgust 2016
Okej, pa začnimo!

Najprej še nekaj malenkosti:
-ideje so popolnoma in samo najine
-liki, sploh tisti, ki predstavljajo slavne osebe, in njihovi karakterji so bolj ali manj samo predstava tega, kako si jih zamišljava midve
-govori o dveh puncah, kar pomeni, da se bo skozi celotno zgodbo menjaval pogled na dogajanje
-kakršnokoli oglaševanje v komentarjih pod najinim fanficom, Double Trouble, je PREPOVEDANO!
-in še NAJPOMEMBNEJŠE: Upava, da boste v branju UŽIVALI!

Okej, zdej pa zares! Uživejte!

*Abigail*
Vsaka punca si želi vsaj enkrat v življenju za nekaj trenutkov postati princesa. Biti nekdo, ki ga vsi občudujejo in je ljudem lahko za zgled. Vendar ne tukaj, ne na Sandbach High School v Elworthu. Sem že omenila kako si tukaj te trenutke zase lasti neka podeželska afna in njena skupina prijateljic, ki se vsak dan spravljajo na ljudi, ki se jim zdijo manj vredni? No, upam, da to razjasni situacijo. Da ne omenjam kaj nastane, ko se te "afne" družijo s fanti iz Sandbach School, ki je dobesedno na drugi strani ceste. Njihovi predragi starši jih imajo za popolne otroke, ki domov nosijo same odlične ocene, ampak če bi vedeli, kaj se dogaja ob petkih zvečer, ko so prepričani, da se pridno učijo pri prijateljih, ne bi več hoteli slišati za njih. Dobesedno. Sploh pa ...
»Abigail, že spet s svinčnikom besno uničuješ list papirja! Bi me moralo skrbeti?«
Svinčnik sem odložila na mizo in prekrižala roke na prsih. »Bi me moralo skrbeti, da opazuješ vsak moj gib?« sem vprašala in se zlobno nasmehnila. Mami je zmajala z glavo in se spet posvetila pripravi očijevega zajtrka.
Prazno skodelico, v kateri so bili še pred nekaj minutami kosmiči, sem pospravila nazaj v omaro ter pograbila svojo šolsko torbo, ki je ležala na tleh. Hitro sem se oblekla v svoj zimski plašč, si nadela šal in rokavice ter se odpravila v šolo.
Dylana - tako kot vsako jutro - še vedno ni bilo na spregled, zato sem se odločila, da je primeren dan za rekreacijo, preden se spet znajdem v tistem peklu. Sploh po božičnih počitnicah, ko nisem imela ne volje, ne energije, da bi se spopadala z "afnami". Bratu sem poslala sporočilo, da naj me nikar ne išče (upala sem tudi, da ga bom s tem zbudila) in se odpravila proti šoli.
Cesta, ki se je vila po gozdu je bila zasnežena zato na njej ni bilo niti enega avtomobila. V daljavi sem lahko videla le bele strehe hiš, oziroma z drugimi besedami bele strehe šol, in luči, ki so razsvetljevale ulico. Vse je bilo tiho in mirno - skoraj kot v pravljici in če bi lahko, bi se v tistem trenutku usedla na najvišji kup snega in poslikala vsak delček te čudovite pokrajine.
Sunkvito sem zmajala z glavo, da bi se vrnila nazaj v realnost in v tistem trenutku sem poleg sebe zagledala vozilo - natančneje bratov avto, ki je ril skozi trideset centimetrov debelo snežno odejo, skozi okno pa je štrlela glava polna rdečih kodrov. Moja najboljša prijateljica se je na glas krohotala in mi divje mahala, pri tem pa so ji lasje plapolali v vse smeri.
»Kaj za vraga pa vidva počneta?« sem rekla, ko sta se pripeljala mimo.
Larissa - moja prijateljica - se je spet zarežala in pri tem pokazala svoje popolne zobe, moj brat pa ji je ob tem namenil tisti svoj "ljubim te" pogled, ob katerem mi je postalo slabo. Dylan je namreč do ušes zatreskan v Larisso, česar ona ne ve in upam, da tudi ne bo izvedela, ker ne bom gledala kako si moj brat izmenjuje slino z mojo najboljšo prijateljico.
»Peljeva se v šolo, kaj pa drugega?!«
Odprla sem zadnja vrata in hitro skočila v avto. »V šolo bi hitreje prišli peš,« sem zamomljala in molila, da me Dylan ni slišal.
»Saj lahko greš peš, če si to tako želiš,« se je zahihitala Larissa in nato oponašala Dylana, ki je trmasto strmel na cesto.
»Vama ni pomoči,« je zasikal moj brat in se nato posvetil vožnji skozi zasneženo pokrajino.
Čez približno petnajst minut, ko nam je končno uspelo prevoziti tistih tristo metrov, ki so nas ločevali od šole, sva se z Larisso poslovili od Dylana in se odpravili proti vratom pekla, kot vhodna vrata šole kliče rdečelaska. Takoj ko sva vstopili, sva ob omaricah zagledali Rebekah in njeno skupinico deklet, ki ji zvesto sledijo. Ob pogledu nanje me je neprijetno zaščemelo v trebuhu. Larissa me je prijela za ramena in me takoj odpeljala do najinih omaric, da bi preprečila še kakšno serijo zbadanja, ki sva jih bili deležni vsak dan.
»Pusti jih. Saj veš, da hočejo samo pokazati kako so najboljše,« je zašepetala in odklenila svojo omarico. Vanjo je previdno položila svojo bundo ter iz nje vzela kup knjig.
Zavzdihnila sem ter tudi sama odklenila omarico. Ko bi Larissa le vedela, da so mi že pokazale, da so najboljše. Pravzaprav so mi to vcepile v glavo kot še nihče drug.
»Abi, že spet mečkaš platnico svojega zvezka,« me je nazaj v realnost pripeljala Larissa. »Pridi, greva k pouku,« je zašepetala in s pogledom še enkrat ošinila Rebekah, ki se nama je približevala.
...................................
Tik pred zadnjo uro smo imele odmor za kosilo. Z Larisso sva se s pladnji - tako kot vedno - odpravili za najino mizo, ki je stala v najbolj odmaknjenem kotu v celotni jedilnici. Na sebi sem začutila poglede, ki so se nedvomno posmehljivo sprehajali tudi po mojem pladnju, ki je bil (na žalost) poln mastne hrane, za posladek pa sem si upala privoščiti še bombone. Ob tem mi je postalo vroče po celem telesu in želela sem si, da bi se lahko pogreznila v zemljo.
V ušesih mi je že odmeval Rebekhin smeh, dokler me Larissa - že četrtič ta dan - ni močno boksnila v ramo.
»Kaj če bi-«
»Ne Abi, ne boš se že spet skrivala v knjižnici samo zato, ker tista krava sedi v jedilnici.«
Ampak Larissa ni vedela. Ni imela pojma kaj se je dogajalo lansko leto, preden se je iz Londona preselila v Elworth in niti najmanjšega namena nimam, da bi ji to zaupala. Mislila bi, da sem nora.
Zastrmela sem se v hamburger, ki je ležal na mojem pladnju in se odločila, da se bom raje lotila kar bombonov. »Okej,« sem zamomljala in v roke vzela enega z okusom limone.
Larissa je zavila z očmi in se mi prijazno nasmehnila. »Glej, če bo bila tukaj vsak dan do konca tedna, se bova preselili v knjižnico. In zakaj spet momljaš? Mislila sem, da sva to težavo odpravili.«
Ščemenje, ki se mi je prej pojavilo v trebuhu se je sedaj razlezlo čez moje celotno telo in imela sem občutek, da me Rebekah ubija le s pogledom. Rjave lase, ki sem jih imela spete v čop, sem živčno poskušala postaviti tako, da bi zakrivali moj obraz pred nezaželenimi pogledi. Patetični poskus skrivanja je takoj opazila Larissa, ki me je zgrabila za roko in me odvlekla iz jedilnice.
»Pladnje sva pustili na mizah,« sem rekla, ko sva prišli na hodnik.
Rdečelaska je zavila z očmi in me prijela za ramena. »Abigail, ti si ena najlepših deklet kar jih hodi na našo šolo in če te še enkrat vidim kako si na obraz rineš tiste tvoje - sicer zelo lepe – lase, te bom peljala k psihiatru. Jasno?« je rekla in pri tem resno zrla vame.
V trebuhu me je neprijetno zvilo in imela sem občutek, da se bom doma tako kot vsak dan zadušila v lastnih solzah, ko bom samo pomislila na tale govor.
»Nekaj sem te vprašala mlada dama,« se je spet oglasila Larissa.
Brez besed sem pokimala in si lase umaknila z obraza. »Pojdiva v učilnico ... Prosim?«
Larissa je obupano zavzdihnila in pokimala.
Čez petnajst minut so v razred začele prihajati še ostale sošolke, ki so se usedle na svoja običajna mesta. Na mojo srečo Rebekah ni bila moja sošolka, zaradi česar so bile razredne ure moji najljubši deli dneva. Razredničarka sicer ni bila najbolj prijazna učiteljica na šoli, a mi je vsaj dala mir in sem med njenimi urami lahko brez problema pisala v dnevnik.
Takoj ko je zazvonil zvonec, sem iz torbe potegnila slušalke in dnevnik ter se udobno namestila na svojem stolu.
Oglasila sem se le, ko sem zaslišala glas svoje razredničarke, ki je - najbrž že stotič - poklicala moje ime "Abigail Grace Isaac", da bi preverila mojo prisotnost. Ura je minila kot bi mignil in z Larisso sva se pospešeno odpravili domov. Na Dylana nisva čakali, saj bi domov najbrž prišli šele naslednji teden, glede na to, da je bila cesta do naše hiše še vedno zasnežena, jaz pa sem morala nujno v Holmes Chapel.
Ko sem prišla domov, staršev ni bilo še nikjer, zato sem zvočnike v svoji sobi dala na največji volumen in začela predvajati glasbo, da bi zamotila svoje, že tako preveč zaposlene misli.
Svojo šolsko uniformo sem pospravila v omaro in se oblekla v pajkice in svoj najljubši pulover. Lase sem si spela v figo in uporabila še nekaj maskare. Ko sem končala sem jo odložila nazaj na poličko in zagledala britvico, ki je še vedno ležala na njej. Zmrazilo me je ob spominu na pretekle dogodke in podzavestno sem se zgrabila za levo zapestje, ki je bilo z namenom prekrito s kupom zapestnic.
»Nehaj Abigail,« sem rekla sama sebi in pogled prestavila na uro, ki je stala na moji nočni polički.
Do moje izmene je bila še cela ura, ampak v tem vremenu res ne veš kdaj boš prišel do cilja, zato sem se spet oblekla v svojo "eskimsko opravo", kot mojo zaščito pred mrazom rad kliče Dylan in sabo vzela še šolsko torbo.
S svojim starim telefonom sem poskušala poklicati brata, da bi me mogoče zapeljal do najbližje avtobusne postaje, a se mi ni oglasil. Spet sem pogledala na uro, in ko sem ugotovila, da imam časa samo še pet minut, sem z vso hitrostjo stekla do postaje, kar je bilo zaradi snega skoraj nemogoče. Dobesedno preskakovala sem kupe snega in pri tem kar nekajkrat skoraj padla na nos.
V škornjih sem čutila kako se je sneg, ki je prišel notri, začel počasi topiti. Tiho sem zaklela in poskušala steči še hitreje. Sneg, ki je spet začel rahlo naletavati, se mi je neumorno zaletaval v obraz in čez nekaj sekund nisem več vedela, če sem bolj podobna sneženemu možu ali punci, ki se ji mudi na avtobus.
Ko sem zagledala avtobus, ki je že čakal na postaji, sem začela besno mahati in takoj sem vedela, da me je voznik opazil, saj je pomahal nazaj. Na ustnice se mi je prikradel komaj opazen nasmešek in spet sem na vso moč stekla proti avtobusu.
»Danes se ti pa sploh ne mudi,« se je zasmejal Peter - voznik avtobusa, s katerim sva tako rekoč prijatelja - ko sem vsa zadihana stopila na avtobus.
Z obraza sem odstranila snežinke in iz denarnice povlekla karto. »Glede na to kakšne so ceste, bi morala od doma že pred eno uro.«
»Se strinjam. Cestne službe letos ne opravljajo dobro svojega dela,« je pokimal in s preprostim pritiskom na gumb zaprl vrata avtobusa. »Kar namesti se, vožnja bo dolga.«
Starbucks prihajam.
-M&M
05. avgust 2016
neeeeext!! ČIMPREJ!
06. avgust 2016
Next prosim
06. avgust 2016
Hejla! Morava vam povedat, da se reees zahvaljujeva vsem, ki berete najin fanfic!
Zdej pa še ena malenkost, ki nama je zadnjič ušla. Torej, kakršnokoli kopiranje najinega fanfica Double Trouble je PREPOVEDANO! Če si bo kdorkoli drznil storiti kaj takega, ga bova našli!

To je to kar sva imeli za povedat, zdej pa lahko rečeva samo še... UŽIVEJTE V BRANJU

*Megan*
»Straight off the plane to a new hotel…« Začelo se je. Začelo se je nekaj urno mučenje na ogromnem Wembley stadionu v Londonu. In kako sem se znašla tam? Tudi sama se sprašujem, kako me je lahko petnajstletna sestra prepričala, da sem prišla z njo sem iz Birminghama. A zdaj je kar je. Teh nekaj ur svojega življenja bom zapravila na tem ogromnem stadionu, med sto tisoč glavo množico, ki je čisto preveč vzhičena zaradi petih fantov.
Po uvodni pesmi, ko sem že mislila uiti iz stadiona, saj so bili vsi na stadionu res glasni, se je vse počasi umirilo. Directionerji so začeli peti besedila pesmi skupaj z One Direction. Začeli so uživati v tem času, ki ga preživljajo s svojimi idoli. Vzhičenost in zadovoljstvo sta jim kar žarela iz obrazov. Tudi fantje so bili zelo razpoloženi. S svojo energijo so navdušili tudi mene in prav vse na stadionu, ki niso Directionerji.
Ker je Eve sestra, ki brez glasne glasbe ne more, sem na srečo znala tudi nekaj njihovih komadov. Tako je koncert postal bolj zanimiv in tako hitreje minil. Že od nekdaj mi je bil še posebej všeč komad Little Things. Skupaj s celim stadionom sem se drla besedilo. Ko so zaključili s komadom, sem jim glasno zaploskala.
Kmalu so fantje vse na stadionu prosili za lučke na mobitelih, saj je sledila pesem, katere naslov je bil … saj ne vem naslova. Vem pa, da je ta pesem ena lepših, ki so jih napisali fantje. Prepustila sem se pesmi in poslušala njeno besedilo.
Kar naenkrat sem na sebi začutila dvoje oči. Ozrla sem se naokoli in na koncu še na oder. Na svoje začudenje, sem na njem zagledala Nialla. Mislim, to ni bilo nikakršno začudenje. Začudila sem se, ker mi ni bilo jasno, zakaj Niall strmi naravnost vame.
Ko je opazil, da sem njegovo strmenje opazila, mi je pomežiknil in po mikrofonu pred vsemi rekel: »Zelo si lepa.« To je storil kar med pesmijo in seveda je tako pridobil še večjo pozornost vseh na stadionu. A to ni bilo edino, kar so njegove besede povzročile. Zaradi tega je skoraj pozabil na svoj solo pri tej pesmi.
Takoj ko je odlepil pogled z mene, so me vsa dekleta okoli mene napadla s svojimi histeričnimi izpadi. Niti malo jih nisem razumela, zakaj bi mi to zavidale. Spretno sem se jim izmuznila z besedami: »Dekleta, niste prišle na koncert zaradi fantov? Mislim, da ste. Torej raje uživajte v koncertu in pozabite na vse, kar mi je rekel Niall. Mislim, da bi to srečo, ki je tokrat doletela mene, lahko doletela vsako od vas, tako da se s tem res ne obremenjujte in raje uživajte v koncertu, dokler še traja!« Na obrazu mi je medtem ves čas igral nasmeh.
Dekleta so nekaj časa še strmela vame. Videlo se je, da jim ni jasno, kaj je narobe z mano, saj Niallove besede vzemam tako lahko. Čez nekaj časa so na to pozabile in svoje poglede umaknile z mene. Spet so začele uživati v koncertu, kot da ni bilo nič.
Med odmorom, ki so ga imeli fantje, je nekaj deklet še vedno čisto histerično napadalo mene. Vse po vrsti so me spraševale, če Nialla poznam že od prej. Začele so se mi smiliti, saj so jim oči kar žarele v želji, da bi Niall te besede izrekel njim in ne meni, ki mi osebno ne pomenijo nič. Potolažila sem jih s podobnimi besedami, kot sem potolažila dekleta malo prej. Tudi ta dekleta so odreagirala podobno kot prejšnja.
Na koncu odmora, me je o vsem tem zaslišala še moja sestrica Eve.
»Megan, kakšen se ti zdi koncert?« Eve je kar žarela od zadovoljstva. Nasmehnila sem se ji.
»Presegel je vsa moja pričakovanja!« sem ji odvrnila. Eve se je začela glasno smejati.
»Priznaj, da so se te Niallove besede močno dotaknile!«
Odkimala sem ji.
»Priznam, da se me niso. Niall bi to lahko rekel vsaki na stadionu, a si je slučajno izbral mene.«
Eve je po teh mojih besedah, napadel še večji smeh. Sama pri sebi sem si mislila, da mi Eve tega ne bi nikoli več odpustila, če bi bil Niall njen najljubši član iz One Directiona. Še dobro, da ima to mesto Louis.
Vseh nadaljnjih vprašanj so me rešili fantje, ki so po minuti ali dveh odmora, spet prišli na oder in odpeli še zadnjih nekaj komadov.
Ko je bilo koncerta konec, sem bila z njim zelo zadovoljna. Tudi Eve je bila navdušena, kar se je rahlo poznalo tudi na njenem glasu. Na stadionu sva naredili še nekaj slik, potem pa sva se, skupaj z množico ljudi, začeli iz parterja premikati proti izhodu stadiona. Vmes me je Eve že napadla z vprašanji o celem koncertu, čeprav jo bi morala jaz vprašati marsikaj o One Directionu, saj mi nekaj stvari med koncertom ni bilo jasnih.
»No Megan, ti je bilo res tako težko na koncertu?« me je vzvišeno in še napol histerično vprašala Eve. Bila je ponosna na to, da me je privlekla na stadion poslušat njene idole.
Nasmehnila sem se ji. Nasmeh jo je očitno zadovoljiv. Takoj mi je začela razlagati o vsem, kar se je zgodilo na koncertu, čeprav sem bila tam z njo.
»Ampak priznati moraš, da je bil vrhunec vsega to, da se je Niall med pesmijo Moments zazrl vate, ti pomežiknil in ti namenil besede, ki ti jih zavida vsaka Directionerka. In kaj ti je rekel? Megan, se spomniš besed, ali si še preveč v šoku in ne moreš verjeti, da ti je te besede res rekel Niall James Horan?« Ob zadnjih besedah se je glasno zasmejala. Rahlo sem jo udarila po rami in ji odvrnila:
»Seveda se spomnim. Rekel mi je…«
»…zelo si lepa. Potem ti je naklonil še sladek nasmeh in pogled le stežka umaknil s tebe.«
Nekaj časa sem strmela vanjo, potem pa sem ji odvrnila:
»Hvala, ker govoriš namesto mene. Ampak sama tudi zmorem.« Pomežiknila sem ji in jo rahlo stisnila k sebi. Eve je zavila z očmi, a se je potem kmalu nasmehnila in mi objem vrnila.
»Hvala,« mi je rekla in me hvaležno pogledala. Začudeno sem strmela vanjo, saj nisem niti malo vedela, zakaj bi mi Eve morala biti hvaležna.
»Hvala, da si šla z menoj na koncert, čeprav vem, da ti One Direction ni všeč. Hvala, da si tako dobra sestra. Hvala, saj drugače svojih idolov ne bi videla vsaj še leto dni več. Megan, res ti hvala!« je rekla in me objela. Na ustnice se mi je prikradel nasmeh. Objem sem ji vrnila in ji lase rahlo razmršila.
»Evie, glej, da boš tudi ti taka sestra,« sem ji rekla v smehu, saj sem vedela, da mi ona, bolj kot kaj drugega, ne more biti zgled, saj je mlajša od mene, mlajših bratcev ali sestric pa na žalost nimava. Jezno me je pogledala. Takoj sem se nehala smejati. Vsaj navidezno. V resnici mi je bilo vse še zelo smešno. A je nisem več jezila.
»Evie, to je res malenkost, ki jo lahko naredim tebi in moji družini,« sem ji čez nekaj časa odgovorila, ko sem še enkrat v glavi premlela njene besede. Eve se mi je nasmehnila.
Med najinim pogovorom sva prišli do izhoda iz stadiona. Eve se je ozrla nazaj in pomahala proti odru. Takoj sem se obrnila in pogledala komu maha. A videla nisem nobenega, ki bi ga poznala. No, ki ga naj vsaj bi poznala.
»Komu ali čemu mahaš?« sem jo začudeno vprašala. Eve se je nasmehnila in pokazala na oder.
»Poslavljam se od odra,« je rekla. Pogledala sem jo z na široko odprtimi usti in očmi, a izraz na svojem obrazu sem potem hotela čim bolj spretno skriti. Seveda mi to ni uspelo in me je Eve prestrelila z jeznim pogledom.
»Bi rada kaj povedala?« me je jezno vprašala. Odkimala sem ji. Potem sva v tišini dokončno zapustili velik Wembley stadion. Kar naenkrat sva se znašli na ulicah polnih ljudi. Poiskali sva avtobusno postajo in tam počakali najine starše, Evana in April Boyt.
…………………
»It's late in the evening, glass on the side…« iz sanj me je prebudil Ed Sheeran s svojo pesmijo Sing.
»Hvala,« sem se zahvalila svojemu telefonu in ugasnila budilko. Počasi sem vstala iz postelje, a sem kmalu sedla nazaj nanjo. V glavi sem kar naprej slišala Niallove besede ''zelo si lepa''. Ne gre in ne gre mi v glavo, zakaj preprosto teh besed ne morem pozabiti. Že celih sedem mesecev je minilo od koncerta, a jaz še kar nisem pozabila teh besed, ki mi jih je namenil Niall. A ko bi bilo samo to, da se bi na njih spomnila le občasno, pa še to zaradi posnetkov na YouTubu ali Eve ... ampak ne. Ni tako. Brez, da bi se teh besed spomnila ne mine niti en dan, še pol dneva velikokrat ne. A še to ni dovolj, da se mi te njegove besede vsak dan prikradejo v misli, tudi v sanjah se mi pojavljajo. Seveda v sanjah podoživljam vse, kar sva z Eve na koncertu doživeli. In to me počasi začenja skrbeti. Je to normalno, da besed popolnega neznanca nikakor in nikakor ne morem pozabiti? Mislim, razumela bi, če bi bila absolutna Directionerka. Takrat bi mi te besede zagotovo pomenile cel svet. A problem je, da meni ne pomenijo nič. No, vsaj niso mi nič pomenile. Zdaj pa me zame res že skrbi. Se mogoče zaljubljam v popolnega neznanca, o katerem vem samo kako mu je ime, od kod prihaja, kdaj se je rodil, skratka samo osnovne podatke? Pa še to sem jih izvedela preko sestre in spleta?! Je mogoče, da ena oseba s tremi besedami naredi nekaj takega, kar se sedaj dogaja meni? Je sploh mogoče, da se zaljubiš v nekoga, ki si ga videl enkrat v svojem življenju in s katerim nisi govoril še nikoli?
Iz mojega globokega razmišljanja o sami sebi, me je zbudila draga sestrica Eve, ki je vletela v mojo sobo.
»Megan! Si pripravljena na odhod?« Na obrazu ji je igral širok nasmeh, ki je izginil takoj, ko je pred seboj zagledala svojo sestro, še vedno v pižami. Postala je jezna.
»Kaj ti ni jasno? Sedaj bi morala biti najmanj že preoblečena, ne pa da si še v pižami, frizura je še čisto neurejena, make-upa sploh še ni na tvojem obrazu, da ne omenjam šele zajtrka! Megan! To je pa preveč! Res! Nikoli več te ne bom prosila, da greš kam z menoj, ker te morem vsakič preganjati! In potem naj bi mi bila za zgled! Res imam dober sestrski zgled!«
Ko mi je vse povedala, je jezno zapustila mojo sobo, zaloputnila z vrati in vihravo odšla v svojo sobo. Zdela se mi je čisto preveč panična, saj je bilo podpisovanje šele ob 10. 30, ura pa je bila šele 8.53… čakaj kaj? Ura je bila že skoraj devet, avtobus pa ima odhod ob 9.10. Ojoj, očitno sem se v svoje misli čisto preveč zatopila in s tem izgubila občutek za čas. Prisežem, da Eve ne bo vesela, če zamudiva avtobus! Mislim, da se ne bo več pogovarjala z mano do konca svojega življenja!
Torej … gremo v akcijo!

-M&M
08. avgust 2016
Next NUJNO!!!
09. avgust 2016
Next
09. avgust 2016
Uživejte pri branju! +ne bojte se pustit kakšnega svojega komentarja, ker nama vsaka beseda pride prav pri nadaljnjem pisanju. Se pa reees zahvaljujeva *Per-fect* in *Let.It.Go*, ki nama vsakič znova polepšata dan s svojimi spodbudnimi komentarji za nadaljnje objavljanje najinega fanfica Double Trouble







*Abigail*
Iz Holmes Chapela sem se vrnila v poznih večernih urah. Takoj sem se usedla za mizo in odprla zvezke, ki sem jih seveda ves čas nosila sabo, ampak me na avtobusu niso preveč vabili k sebi. Ne s prevelikim navdušenjem sem se posvetila geografiji, sledili pa sta še angleščina in matematika, pri kateri se mi je pošteno zapletlo.
»DYLAN!« sem se zadrla in v mojo sobo je takoj pritekel starejši brat.
Zavil je z očmi, ko je opazil, da obupano gledam v zvezek za matematiko, obkrožena s počečkanimi papirji in ostanki od radirke. »Kaj želiš draga sestra?«
»No, ker si moj brat, ki je ob enem še matematični genij sem si zaželela brezplačnih inštrukcij.«
»Zakaj misliš, da bodo brezplačne,« je rekel in se zlobno nasmehnil.
Namrščeno sem ga opazovala, ko se je zadovoljno vrgel na mojo posteljo in v roke vzel sliko na kateri sva bili jaz in Larissa. Obrnil jo je proti meni in pokazal na mojo najboljšo prijateljico. In ob tem mi je postalo slabo.
»Dylan…«
Takoj me je prekinil. »Ti potrebuješ inštrukcije, jaz pa že celo leto sanjam o Larissi…«
»Tega res nisem hotela slišati.«
Dylan je nadaljeval, kot da me sploh ne bi slišal. »Zato sem se domislil, da bi sklenila dogovor. Pomoč za pomoč.«
Nejeverno sem strmela vanj, medtem ko so mi pred očmi poplesavale podobe Dylana in Larisse, ki plešeta in se nato v dežju poljubita. Takoj sem si želela, da Dylana ne bi prosila za inštrukcije, in da bi imela dar matematičnega genija.
»Ni šans! Larissa je moja najboljša prijateljica, ti kreten!« Sliko, ki jo je držal kot da je sveta, sem mu iztrgala iz rok in jo postavila nazaj na nočno poličko.
Zavil je z očmi in se odpravil proti vratom. »Potem pa nič. Oba bova nesrečna, nikoli več se ne bova smejala…«
»Okej, utihni!« sem se zadrla in na njegovem obrazu se je narisal zmagovalni nasmešek. »Pomagala ti bom. Ampak to pomeni, da te bom kdaj vzela z nama na sladoled, ne bom pa ji govorila kako jo ljubiš.«
Dylan se je resno zazrl vame, jaz pa sem ponovila za njim. Tako sva vsaj dve minuti strmela drug v drugega, dokler ni genij obupal in pokimal. Nato sva si segla v roke in takrat je v sobo prišel oči.
»Že spet sklepata trapaste stave?«
Dylan se je nasmehnil in odkimal. »Ne, pravzaprav se učiva matematiko, pri čimer naju ti pošteno motiš.«
Po nekaj minutah prepričevanja in vpitja (»James, pusti otroka pri miru!«) se je oči končno umaknil iz sobe in se odločil, da se bo raje posvetil gledanju mehiških nadaljevank, kar si je malo preglasno zamomljal v brado.
»Torej … ti mi boš pomagala.«
»Jasno. Mislila sem, da bi lahko šli vsi skupaj na večerjo. Naslednji teden, ob šestih v McDonald’su, prinesi rože, ker je pol leta od Larissinega rojstnega dneva, kar naj bi po njenih besedah praznovala vsako leto.«
Dylanu so se oči kar zalesketale od sreče in ponosno se je zazrl v strop moje sobe. »Ti, Abigail Grace, si najboljša sestra na svetu,« je rekel, nato pa mi pred nos vrgel zvezek za matematične vaje, ki je “zaprašen” ležal na tleh. »Greva na delo.
……………………………
Tako kot po navadi, sem sedela na okenski polici in strmela v - tokrat zasneženo - pokrajino. Ker so bile ceste na ta dan že urejene, sem v šolo prišla že pol ure pred začetkom pouka, zaradi česar sem morala čakati na Larisso, ki se je, tako kot po navadi, držala načela: Nikoli ni prepozno.
No, pravzaprav sem zrla na nasprotno stran ceste, kjer se je nahajala šola mojega brata, v kateri so bili - ravno obratno kot pri nas - sami fantje. Nekaj časa se mi je zdelo, da zunaj ni nikogar, dokler nisem za majhnim grmičkom zagledala Rebekahine glave in glave enega od njenih prijateljev, ki sta se (vsaj tako se je zdelo) na ves glas smejala. Nekatere izmed njenih “prijateljic” so sedele na klopci, ki je bila postavljena na poti proti telovadnici, ki se jo je z okna komaj opazilo, nekaj pa jih kot kaže, ni bilo na spregled.
Zazvonil je zvonec in Larissi sem takoj poslala sporočilo, da bi jo opomnila, kako bo spet zamudila ter se nato odpravila proti učilnici za matematiko, pri čimer me je rahlo zvilo v želodcu. Če mi Dylanove inštrukcije ne bodo pomagale, se bom skupaj z Larisso preselila na severni tečaj in se učila matematiko s pingvini.
Na poti do učilnice sem se ustavila še pri omarici, do katere sem se na nabito polnem hodniku komaj prebila, in iz nje vzela slušalke in učbenik za naslednjo uro. Vratca sem skrbno zaklenila in še enkrat za vsak slučaj preverila, če so res zaklenjena. Ključ sem pospravila na običajno mesto v svoji torbi, ki mi je visela prek ramen in se začela premikati proti učilnici.
Čim sem napravila nekaj korakov, sem se močno zaletela v nekaj centimetrov večjo postavo. Ko sem dvignila glavo in videla v koga sem se zaletela, mi je postalo slabo, v ušesih pa mi je začelo neprijetno šumeti. Opotekla sem se nekaj korakov nazaj in se z levico naslonila na neznano omarico.
»Kaj pa je narobe Abigail?« se je zaslišal njen - še predobro znani - piskajoči glas, zaradi katerega sem imela nočne more.
Zaradi mojega odziva je Rebekah na obrazu igral nasmešek, ki ga lahko vidiš samo kadar je zelo zadovoljna, ampak na tisti zlobni način. Z desnico si je poravnala lase in se obrnila k Monici - njeni zvesti prijateljici - ki je stala zraven nje in se zahihitala.
»Zgleda, da ji je muca pojedla jezik. Monica spomni jo, kaj dela narobe,« je rekla napol užaljeno, ko si je spet popravila lase.
Monica je dvignila glavo in v eni sapi povedala: »Kadar ti Rebekah postavi vprašanje, ji brez pomisleka odgovoriš.«
Brezvoljno sem strmela vanjo in se poskušala pogrezniti v zemljo, ob enem pa me je spreletela čudna želja po smehu. Kdo pa misli da je, da si kar takole izmišljuje pravila? Saj ni kraljica te šole.
Ker še vedno nisem pisnila niti besedice, je Rebekah stopila dva koraka naprej in me besno pogledala. »Saj se še spomniš lanskega šolskega leta … in začetka tega, kajne? Ne pripravi me do tega, da tvoje življenje spet spremenim v pekel Abigail Isaac.«
Moja desnica je v trenutku pristala na mojem levem zapestju, kjer se nahaja spomin na pet peklenskih mesecev za katere vemo samo jaz in ta skupina deklet. Vsi meseci laži, solz in izmikanja družine so se mi prikradli nazaj v misli, zaradi katerih so se mi v očeh nabrale solze. Ponižanje, ki sem ga doživela samo zaradi tega, ker sem povedala resnico, je postal del mojega vsakdana.
Po hodniku se je razširil odmev korakov, ki so prihajali iz smeri učiteljske zbornice. Takoj ko se je Rebekah zavedla, da se lahko znajde v težavah, si je spet poravnala lase in se prijazno nasmehnila.
»Kaj pa počnete tukaj dekleta? Pouk se je že zdavnaj začel in ve bi morale biti v učilnicah,« nas je obvestila pomočnica ravnateljice, za katero nihče ne ve, kako ji je ime.
Šele takrat sem se zavedla, da je hodnik popolnoma prazen, in da so že vsi v učilnicah. Dokler se je na hodniku še zadrževala pomočnica sem bila varna, zato sem le hitro pokimala in stekla v učilnico za matematiko, kjer so že sedeli ostali sošolci, ki so me le za sekundo oplazili s pogledi in se nato posvetili pogovoru s sosedom.
Za mojo mizo je na srečo že sedela Larissa, ki mi je prijazno mahala, vendar pa so njene oči zaskrbljeno švigale od mojih rok pa vse do oči.
»Kaj pa je s tvojo roko?« je vprašala takoj ko sem se usedla za mizo. »In zakaj se treseš?«
Odkimala sem in se tiho odkašljala, da bi prišla do glasu. »Ah nič. Samo spotaknila sem se ob stopnice, pa me malo boli zapestje. Nič hujšega,« sem rekla in hitro sklonila glavo, da me ne bi ujela na laži.
Nekaj sekund je še strmela vame, nato pa se je nasmehnila in mi pod nos pomolila telefon s sliko Liama - tistega iz One Direction - ki se je z mikrofonom v roki smehljal, s prosto roko pa je mahal neki oboževalki. Zmedeno sem se ozrla k Larissi, ki so ji oči kar žarele od vznemirjenja.
»Kaj ni luškan?!« je zacvilila, kar je slišalo kar nekaj sošolcev, med drugimi tudi profesorica, ki je v tistem trenutku prišla v razred in vsi skupaj so se zasmejali.
»Gospodična O’Connor, kaj Vas spet mučijo najstniški idoli?« jo je vprašala profesorica z nasmehom na obrazu.
Larissa je rahlo zardela, telefon pa pospravila v žep. »Nekaj takega.«
In nato sem morala še celo uro matematike poslušati o tem, kako je Liam Payne najbolj popoln človek na svetu, zaradi česar na koncu nisem imela pojma, kaj za vraga je simetrala lihih kvadrantov, naučila pa sem se nekaj drugega. Moj brat - Dylan Isaac - nima šans proti tipu z imenom Liam Payne, jaz pa moram izpolniti svoj del dogovora. Krasno.
………………………
V trenutku, ko sem prestopila hišni prag, je k meni kot kakšen komar z raketnimi pogoni, priskakljal Dylan in se pričakujoče zazrl vame.
Zavila sem z očmi. »Poznaš One Direction?« sem ga vprašala in on je prikimal. »No, poišči člana z imenom Liam Payne in ga prosi, če se lahko spremeniš v njega.«
Namrščil se je in rekel: »Si mi ravnokar namignila, da nimam šans ker nisem v bendu?«
»Ne, pravzaprav nimaš šans ker si podoben glisti,« sem rekla in zavila z očmi.
Dylan je ogorčeno strmel vame, nato pa bruhnil v smeh. Pravzaprav glasen krohot, ki je na hodnik privabil še oba najina starša, ki sta zmedeno gledala od Dylana k meni in nazaj. Skomignila sem z rameni in se, raje kot da bi pojasnjevala celotno zadevo, odpravila v svojo sobo, saj sem imela to popoldne že spet izmeno v Starbucksu, česar se nisem pretirano veselila, poleg tega pa sem morala nadoknaditi celo uro matematike.
Preden pa sem naredila karkoli od tega, sem se prijavila na facebook in preverila obvestila v primeru, da bi Rebekah spet navalila name, zaradi najinega pogovora. Na srečo sem zagledala le povabilo k igranju Candy Crush, zaradi česar sem hotela Larisso zakleniti v krsto.
Iz svoje šolske torbe sem, tako kot vedno, zmetala vse nepotrebne stvari - praktično sem v njej pustila samo učbenik za matematiko, ključe od hiše, denarnico in telefon s slušalkami. Nase sem spet navlekla “eskimsko opravo” in se odpravila iz sobe. V trenutku, ko sem stopila na hodnik, pa se je iz Dylanove sobe razlegel glasen krik. Čez sekundo so se že odprla vrata in ob njegovem zaprepadenem obrazu sem se celo rahlo nasmehnila.
»KAKO. NAJ. SE. KOSAM. S. TEM?!« je zakričal in mi pred nos porinil Liamovo sliko.
Skomignila sem z rameni in se odpravila proti izhodu. »Obljubila sem ti pomoč z zmenki, ne pa preobrazbe v Beckhamovega dvojnika. Sedaj pa res moram iti,« sem rekla in stekla iz hiše.
Čez petnajst minut sem že sedela na prijetno ogretem avtobusu in ob mojstrovinah Eda Sheerana, ki so prihajale iz mojih slušalk, sem po dolgem in napornem dnevu začela zapirati oči. Pokrajino, ki je bežala mimo nas, je kmalu zakrila tema.

-M&M
12. avgust 2016
Next, Next in še enkrat Next!
13. avgust 2016
Next
14. avgust 2016
Ojla! Se opravičujeva za zamudo, samo včerej res nisva imeli nič časa... UŽIVEJTE!







*Megan*
»Vidiš? Ujeli sva avtobus,« sem ponosno rekla Eve, ko sva sedli na zadnje sedeže na avtobusu. Eve je vidno zavila z očmi in se rahlo spačila.
»Ti kar bodi ponosna. Ampak če bi sem prišli pet sekund kasneje…«
»…o tem pa raje sploh ne razmišljaj. Na avtobusno postajo sva prišli še dovolj zgodaj, da sva ujeli ta avtobus. Iz njega naju ne more več spraviti nihče. In veš kaj?« sem jo vprašala z nasmehom na obrazu. Eve me je pogledala z zelo nezainterisiranim pogledom, a sem vseeno nadaljevala.
»Kmalu bodo pred teboj sedeli tvoji idoli. Lahko se boš pogovarjala z njimi, jih prosila za avtogram, se z njimi slikala … Tako, da iz svojega obraza izbriši ta kisel izraz in se nasmehni,« sem ji rekla in jo prijela za lička ter jih rahlo stresla. Eve me je odrinila stran, čeprav sem lahko opazila, kako ji je šlo na smeh.
»Ne moreš me obravnavati kot triletnega dojenčka,« je rekla v zlagani jezi. Ker so mi bile njene besede zelo všeč, sem se odločila, da ji še malo ponagajam. Svojo roko sem položila na njene lase in ji jih rahlo razmršila.
»Joj, uboga Evie,« sem se zraven pošalila. Eve se je nasmehnila in svojo glavo sklonila. Po tem sem prepoznala, da se res vedem malo preveč otročje do petnajstletnice. V obraz mi je postalo vroče in takoj sem vedela, da imam čisto rdeča lica. Tudi jaz sem svoj obraz obrnila k tlom.
»Oprosti,« sem tiho rekla Eve, ko sva že dve minuti sedeli v čisti tišini. Eve se je obrnila k meni z resnim izrazom na obrazu. Nekaj časa je bila tiho, potem pa je odvrnila:
»Naj ti bo. Ampak to samo zato, ker ne želim priti jezna na podpisovanje albuma. Sploh bi pa izgledalo zelo čudno, če bi tja prišla z osebo, s katero ne bi spregovorila niti besedice.«
Nasmehnila sem se ji in jo objela. Potem sem si v ušesa nadela slušalke in si na mobitelu prižgala glasbo. Z glasbo so moje misli odtavale k Niallu. Še zmeraj ne razumem čisto, zakaj sem morala koncert sanjati ravno noč pred tem dogodkom, ko greva s sestro na podpisovanje albuma. Mogoče, pa mi sanje želijo sporočiti, da je Niall tisti pravi, katerega že nekaj časa iščem. Ah, ne. Ni mogoče. Sploh pa se me Niall verjetno ne spomni več. Seveda. Kako se bi me sploh spomnil po vseh teh mesecih? Medtem je videl že na tisoče drugih punc, ki imajo pri njem veliko več možnosti, kot jaz. Sploh pa me ne zanimajo takšni tipi, kot je Niall. Tako, da pri meni nima nobenih možnosti, tudi če sanje želijo sporočiti nekaj drugega!
»Megan, tukaj sva,« je rekla Eve. Očitno so me moje misli že spet odpeljale čisto drugam in sem na svet okoli sebe čisto pozabila.
Obrnila sem se k njej in se ji nasmehnila. Eve mi je nasmeh vrnila. Njen obraz je kar žarel in videlo se je, da že komaj čaka, da vstopi v prostor, kjer bodo že sedeli fantje.
Izstopili sva iz avtobusa in se odpravili proti veliki stavbi, ki se je razprostirala pred najinimi očmi. Bolj, ko sva se bližali stavbi, vse večja je bila. Moje srce je bilo zmeraj bolj nemirno, saj me je zelo zanimalo, če se me bo Niall spomnil.
-Zdaj gre zares,- sem si mislila sama pri sebi, ko sva z Eve prestopili vhodna vrata te gromozanske stavbe. Globoko sem vdihnila in izdihnila. Eve je to očitno opazila, saj me je začudeno pogledala.
»Očitno si ti bolj vznemirjena kot jaz. Mi lahko prosim to tvojo vznemirjenost razložiš?« me je ukazovalno vprašala. Ni mi preostalo drugega, kot da ji odgovorim.
»Veš, vznemirjena sem zaradi tega, ker … ker boš ti čisto od blizu videla svoje idole. Ne želim, da ti zaradi tega pride na misel kakšna neprimerna ideja in me že zdaj pustiš samo s starši,« sem ji rekla. Eve se je začela glasno smejati.
»Ah ti trapa. Seveda, da te ne bom pustila kar same,« je rekla in me objela. Medtem se je še vedno smejala. Tudi jaz sem se ji pridružila pri smejanju. Res sem trapa, da rečem kaj takega. A resnice ji preprosto nisem mogla povedati. Bolje, da me ima za trapo, kot pa da izve za moje neumne misli!
Potem sva se z Eve postavili v vrsto, ki takrat še ni bila pretirano dolga. Vsaj tako je najprej izgledalo, saj na hodniku ni bilo skoraj nobenega. A ko sva se premaknili nekaj metrov naprej sva videli, kako se kolona vije po stopnicah v najvišje nadstropje. Takrat nama je postalo jasno, da bova do prostora, v katerem so One Direction, čakali še zeloooo dolgo.
…………………
»Naslednji, prosim.«
Po treh urah čakanja, sva z Eve končno prišli na vrsto. Eve je njen obraz spet žarel. Njene oči so se kar iskrile, na obrazu pa ji je igral poseben nasmeh. Komaj je čakala, da ji podpišejo nov album, ki ga je dobila pred kratkim.
Najprej ji je album podpisal Zayn. Pogledal jo je v oči in se ji iskreno nasmehnil. Tudi meni je naklonil nasmeh. Nasmehnila sem se mu nazaj.
»Lepo, da sta prišli,« je rekel, potem pa je album podal naprej. Pristal je v Harryjevih rokah.
»Živjo, kako si?« je vprašal Eve. Eve je bila čisto iz sebe. Nekaj časa je bila čisto tiho, a mu je potem končno odgovorila.
»Odlično, hva-hvala.« Pri njenem odgovoru mi je šlo rahlo na smeh, saj je nisem še nikoli slišala jecljati. Vsaj, ko je šlo za res, ne. A sem se za dobro obeh zadržala smeha. Bila pa sem zelo presenečena, kako lahko pet fantov vpliva na Eve. Ker drugače ji sploh ne moreš priti do živega.
Potem, ko je Harry slišal Evin odgovor, je album porinil po mizi naprej. Pristal je v Liamovih rokah.
»Kako gre?« je veselo vprašal, medtem pa je v albumu puščal svojo neizbrisno sled. Podpis seveda.
Eve je bila tokrat že bolj skulirana. Odgovor je bil veliko boljši kot pri Harryju. Zaradi tega sta se z Liamom zapletla v kratek pogovor, a sta ga morala kmalu končati, saj je Liama Harry že preganjal z naslednjo Directionerko, ki je bila za nama.
»Hvala za sijajen klepet,« se je Liamu zahvalila Eve. Liam se ji je nasmehnil.
»Ni za kaj,« ji je odvrnil, potem pa se je posvetil naslednji Directionerki, ki je bila na vrsti. Najin album, oziroma Evin album, je tako pristal pri Louisu.
Louis je album takoj prijel v roke.
»Kako ti je ime?« je vprašal Eve. Gledal jo je naravnost v njene čokoladno-rjave oči. Eve je očitno bila spet čisto šokirana, saj je bila nekaj časa čisto tiho. Louis je že začel pogledovati proti meni, naj mu izdam njeno ime. Ravno, ko sem mu želela povedati, je Eve spregovorila.
»Eve sem,« je ustrelila. Louis se je spet nasmehnil, potem pa pogledal v album in ji vanj nekaj zapisal.
»Hvala, da sta prišli,« nama je še rekel, potem pa album podal naprej. Tako je album končno prišel v Niallove roke, na katerega sem v resnici ves čas čakala. Zdaj. Zdaj je prišel trenutek resnice. Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo.
Niall naju je obe pogledal in se nama nasmehnil.
»Uživata?« naju je vprašal. Obe sva mu prikimali. Ker nama ni potem nič več rekel mi je bilo jasno, da sem jaz že preteklost, in se me ne spomni več. Saj ni čudno, drugega skoraj že ni bilo pričakovati. Kako se me bo spomnil nekdo, ki ima vsak dan pred seboj na tisoče lepih deklet? Sploh pa mi je namenil zgolj tri besede, ki bi jih lahko izrekel vsak moški in ne bi pomenile nič. Vsaj nič konkretnega ne. Bog ve kolikim dekletom je Niall že izrekel kaj takega.
Ko je Eve dobila v roke svoj album, sva se odpravili proti izhodu.
»Megan, počakaj. Slikaj me tukaj, da bom lahko vsem pokazala, da sem bila na podpisovanju albumov od One Direction,« me je ustavila Eve. Nasmehnila sem se ji in iz žepa potegnila svoj mobitel. Prižgala sem kamero in Eve slikala.
»Tako, sedaj pa pojdiva,« sem ji rekla. Prišla je do mene.
»Samo še nekaj morava storiti,« je rekla in pred naju postavila njen telefon.
»Če se ne bova slikali, ne bova imeli nobenega skupnega spomina na ta kraj,« je rekla in v trenutku prižgala kamero. Naredili sva nekaj selfijev, potem pa končno zapustili stavbo. Bila sem že sita tistega prostora. Če povem po resnici, me je tisto z Niallom kar malo prizadelo. Sploh ne vem zakaj, saj sem pričakovala nekaj takega. Pričakovala sem, da se Niallu ne bo niti sanjalo, kdo sem. Ampak vseeno se me je dotaknilo to, da so bile tiste Niallove besede ''zelo si lepa'' čisto prazne.
»Megan, tole je bilo odštekano!« je začela Eve, ko sva hodili proti avtobusni postaji.
»Ja,« sem ji odgovorila. »Si sploh že pogledala avtograme?« sem jo vprašala. Eve je odkimala in takoj odprla album. Bila je navdušena nad vsem, kar je našla notri.
»Megan poglej!« je vzhičeno zavpila in mi s prstom nakazala Louisove besede.
»Eve, izgledaš zelo prijazna. Ostani taka. Z ljubeznijo, Louis.« Ko sem to prebrala na glas, sem bila zelo presenečena. Nisem si mislila, da pri podpisovanju albumov, zraven napišejo še kaj takega. Eve sem objela saj sem videla, da se kar trese.
»Počakaj! Prosim, počakaj!«
V daljavi se je zaslišalo vpitje. Z Eve se za to nisva zmenili, saj sva bili prepričani, da nihče ne vpije za nama. Kar naenkrat pa se je Eve obrnila in zavpila:
»Niall je, Megan, Niall je!« Čisto šokirana sem se tudi jaz obrnila in za seboj res zagledala Nialla. Kaj za vraga počne? In zakaj vpije in teče za nama?
Niall se nama je kmalu približal. Bil je čisto zadihan, a časa ni izgubljal.
»Si ti tista, ki je bila, 7. junija 2014, na našem koncertu, v Wembley stadionu?« Nad njegovim vprašanjem sem bila čisto šokirana. Torej to pomeni, da se me še vedno spomni? Da ni pozabil, kateri je namenil tiste tri besede?
»Ja, sem bila,« sem mu negotovo odgovorila. Niallu se je na obrazu narisal gromozanski nasmeh. Skočil mi je v objem.
»Kaj se greš?« sem se zadrla in ga odrinila. Eve sem prijela za roko in jo začela vleči proti avtobusni postaji.
»Oprosti!« se je opravičeval, a se za to nisem zmenila. Kar naenkrat sem na svoji rami začutila njegovo roko. Obrnila sem se okoli.
»Bi me lahko prosim spustil?« sem mu zabrusila.
»Oprosti. Z objemom nisem želel nič slabega. Samo presrečen sem bil, ker sem te po sedmih mesecih iskanja končno našel. Veš kako težko mi je bilo, ker te nisem mogel najti? In zdaj, ko sem te našel, sem naredil tako neumnost. Oprosti,« je rekel otožno. Težko sem ga gledala, saj sem videla njegovo iskrenost, ampak kar naj odgovarja za svoja dejanja. Jaz ga nisem prisilila v to, da me je objel!
»Kar si naredil, si naredil!« sem mu odločno rekla in se obrnila okoli. Skoraj sem že začela hoditi, a me je spet ustavil.
»Mi lahko samo poveš, kako ti je ime?« je žalostno rekel Niall. Obrnila sem se okoli.
»Megan sem. Megan Zoe Boyt,« sem mu rekla, potem pa odšla proti avtobusni postaji. Videla sem, kako se je Eve zadržala pri Niallu in mu nekaj govorila. Vseeno mi je bilo, če pridem domov sama, a odločena sem bila, da tam ne ostanem niti sekundo več. Takrat sem postala prepričana, da sanje ne narekujejo ničesar, kar bi bilo povezano z ljubeznijo in Niallom.

-M&M
16. avgust 2016
Next prosim!
16. avgust 2016
Next
19. avgust 2016
Ojla Spet se opravičujeva za zamudo. Upava, da bova od zdaj naprej objavljali točno. Že v naprej se opravičujeva za vse zamude, do katerih bo mogoče še kdaj prišlo (upava, da ne)...

UŽIVEJTE!







*Abigail*
Zbudila sem se šele po nekaj minutnem bujenju s šoferjeve strani, zaradi česar me je bilo pošteno sram in sem se mu opravičevala še naslednjih deset minut, dokler mi ni povedal, da bom zamudila v službo. Stekla sem po glavni cesti in nekajkrat so mi vozniki besno potrobili, a si s tem nisem delala opravka in sem tekla naprej, dokler nisem prišla pred Starbucks.
»Abby, lepo te je videti,« je rekla šefica - Mary - takoj, ko sem prišla v garderobo. Svoje sive lase je imela spete v figo, na ustnicah pa je imela rdečo šminko in čeprav je bila stara že vsaj 59 let, ji je vse skupaj pristajalo.
Prijazno sem ji pokimala, torbo in oblačila pa odvrgla na stol ter si nadela trapasto črno srajco z zelenim predpasnikom. Svoje dolge lase sem spela v čop in se odpravila za svojo “delovno mizo”.
V kavarni ni bilo - poleg mene in Mary seveda - nikogar drugega, zato sem šla nazaj v garderobo in iz nje v roki prinesla svoj učbenik za matematiko. Mary, ki je sedela na drugi strani pulta, me je začudeno pogledala, potem pa se je prijazno nasmehnila in razumevajoče pokimala.
»Problemi z matematiko, kaj?« je vprašala.
Pokimala sem in odprla knjigo. »Tako nekako. Ampak trenutno mi pomaga brat, tako da ni problema … še,« sem rekla in se zazrla v snov z naslovom Enačbe funkcij. Ob misli, da bom čez mesec dni pisala snov, o kateri nimam pojma, me je zvilo v trebuhu.
Mary se je zasmejala. »Ta tvoj pogled mi pravi, da počasi obupuješ.«
»Ja Mary, nekako res. In če bi mi pustili, da se učim, bi bila zelo hvaležna,« sem se napol zasmejala in se pretvarjala, da me zelo zanima snov v učbeniku.
Mary se je še enkrat zasmejala in se odpravila do avtomata za vročo čokolado. Čez nekaj minut se je od njega začel razlegati tisti božanski vonj, ki mi je preprečeval, da bi še naprej brala nesmiselne stvari.
Graf linearne funkcije je premica, torej lahko enačbo premice zapišemo kot enačbo grafa linearne funkcije: y = kx + n. To obliko enačbe imenujemo eksplicitna oblika enačbe premice. Žal v tej obliki ne moremo zapisati ...
»Mary, ali to slučajno počnete zanalašč?« sem rekla in dvignila glavo.
Takrat pa so se odprla vhodna vrata in v Starbucks je vstopil moški z daljšimi lasmi, ki so mu štrleli izpod kape, ki jo je nosil na glavi. Oblečen je bil v debel plašč bež barve, na nosu pa je, kljub temu, da smo sredi zime, nosil očala. Obraz je bilo skoraj nemogoče videti, opaziti pa je bilo mogoče čevlje - bež škornji, ki so bili nekaj odtenkov temnejši od jakne. Rahlo sem se nasmehnila, ko sem opazila, da so že tako ponošeni, da se še komaj držijo skupaj.
»Dober večer,« je rekel globok glas in moški, ki je vstopil, si je sedaj snel očala in jakno ter jo odložil na stol.
Ko se je obrnil proti pultu sem skoraj izbruhala vse, kar sem imela v želodcu. Pred nos sem hitro postavila svojo matematično knjigo in se pretvarjala, da ga sploh nisem videla, zaradi česar sem lahko slišala Mary, ki se je tiho zahihitala.
Larissa me bo ubila, če ga ne slikam … Pravzaprav me bo ubila, ker sem ga videla. Skuliraj se Abigail!
»Abby,« je nežno zaklicala Mary, pri tem pa je komaj zadrževala smeh.
V odgovor sem samo pokimala z glavo, vendar ravno dovolj močno, da sem bila še vedno skrita za učbenikom. Še bolj sem ga potegnila k sebi in sedaj sem nos imela že dobesedno naslonjen na liste.
»Bi bila tako prijazna in postregla našega gosta … konec koncev si le v službi,« me je prijazno opomnila in se odpravila v garderobo. Pri tem me je močno boksnila v ramo, da sem na tla spustila učbenik.
In takrat sem ga končno zares videla.
Njegove zelene oči so strmele naravnost vame in imela sem občutek, da me bo pobralo, zato sem hitro vstala s svojega stola, pri tem pa brcnila učbenik, ki mi je sekundo prej padel na tla in odletel je pod pult. Tiho sem zaklela, vendar je naš obiskovalec nekako opazil in slišal vse kar se je zgodilo, zato se je tiho zasmejal.
V licih so se mu pojavile luknjice, zaradi česar sem skoraj padla po tleh. Nerodno sem se sklonila in pobrala učbenik, ki je ležal pod pultom, nato pa ga še bolj trapasto zabrisala v garderobo. Takoj mi je postalo vroče in moj obraz je postal barve paradižnika.
Kljub svojemu ranjenemu ponosu sem vstala, si poravnala lase in se zazrla nekam v njegovo ramo, ker si drugam nisem upala.
»Pozdravljeni v Starbucksu, želite?« sem zamomljala in prste postavila na tipkovnico.
Mladenič pred mano se je spet zasmejal in domnevam, da si je s čela odmaknil lase, zaradi česar sem bila hvaležna, da sem še naprej strmela v njegovo levo ramo. »Živjo,« je rekel, zaradi česar sem dobila težave z dihanjem.
Obnašam se kot Larissa!
»Samo en cappuccino bi, prosim,« je rekel umirjeno. Z levico sem že začela besno tipkati (pravzaprav so se mi tako tresle roke, da sem morala zbrisati vsako drugo številko) po tipkovnici od blagajne, vendar me je prekinil: »In kasneje pride še nekaj prijateljev, zato pusti račun še pri miru.«
Na koncu se je angelsko nasmehnil in se naslonil na pult. Počasi sem pokimala in se nato z očmi, še vedno na njegovi rami, zadrla “cappuccino,” zaradi česar sta se zasmejala oba z Mary.
S kupa lončkov sem vzela belega in v roke zgrabila flomaster. Nisem imela pojma, ali ga naj vprašam kako mu je ime, ali ne. Mislim, kdo ga pa ne pozna, ampak po drugi strani bi bilo nevljudno, če to vprašamo vsakega obiskovalca, njega pa kar ne bi. O moj Bog, Mary mi bo po tem dnevu morala povišati plačo. Ali pa me bo odpustila, ker sem čisto zablokirala.
Oh, fuck it. »Ime?« sem rekla in takoj osramočeno sklonila glavo.
Zasmejal se je. Ampak ne nesramno, bolj iskreno. Trenutek za tem pa je že postal ves resen in se je glasno odkašljal. »Harry Styles,« je rekel, pri čemer me je rahlo zmrazilo.
»Ok. Hvala. L-lahko se us-sedete. Vas bom poklicala,« sem zajecljala in se pri tem zabodla s svojo nevidno tretjo roko.
Harry se je spet nasmehnil in se nagnil naprej za par centimetrov. »Veš, ni me treba vikati. Ne vem, če sem že tako star,« je rekel in se sam pri sebi zasmejal, nato pa me pogledal poln upanja. Ker se nisem smejala, ampak sem še vedno zaprepadeno strmela vanj, se je nerodno popraskal in se odpravil za svojo mizo.
Še nekaj trenutkov sem strmela vanj, nato pa so me počasi začele peči oči, zato sem le zamežikala in se zavedla kozarca, ki sem ga držala v roki.
Ne vem, če sem se že kdaj tako osramotila. Da vprašaš Harryja Stylesa po imenu, moraš biti umsko moten in tole kar sem storila, potrjuje mojo trditev. Ampak, če sem se že osmešila … se bom osmešila vsaj toliko, da si me bo zapomnil. Najbrž je šel v Starbucks že milijonkrat, ampak slavnega “ime je vedno zapisano narobe” pa najbrž še ni doživel.
Flomaster sem pristavila ob skodelico. Hitro sem nakracala Harold Stiles namesto Harry Styles in kozarček dala Mary, ki je že potrpežljivo čakala name.
»Styles,« je rekla Mary, se mi nasmehnila in mi v roko porinila kozarček. »Abigail, zberi se. V službi si," se je zasmejala in se odpravila nazaj v garderobo.
Obrnila sem se proti Harryju, ki je že nasmejan čakal pred pultom. Pred njega sem postavila cappuccino in se mu - vsaj nekako - nasmehnila nazaj. Nato sem se odpravila nazaj do svojega stola in začela iskati svojo knjigo za matematiko.
»Veš, prej si jo vrgla skozi tista vrata,« je rekel in pokazal na garderobo.
Moj obraz je spet postal živo rdeč, ampak sem se mu vseeno hvaležno nasmehnila. Hitro sem se obrnila, da bi čim prej prišla v garderobo, pri tem pa sem se spotaknila ob stol in skoraj zbila na tla celo škatlo kozarcev, ki je bila na njem.
»For the love of God,« sem zasikala, ne da bi Harry slišal. Še naprej me je navdušeno opazoval, na licih pa mu je igral nasmešek, ob čimer sem postala še nekaj odtenkov bolj rdeča. »Je kaj narobe?« sem ga vprašala.
Odkimal je. »Samo fascinantno te je opazovati. Ne najdeš vsak dan nekoga, ki je zaposlen v Starbucksu in … Tako, no, štorast.«
»Uh, ja … Hvala?«
Če bi bilo to možno, bi v tistem trenutku izkopala luknjo, se vrgla vanjo in se lastnoročno zasula nazaj. Čeprav je to teoretično nemogoče. No, mogoče tudi praktično.
Harry se je nerodno zasmejal, nato pa pokazal na kozarček. »Narobe si napisala moje ime, mimogrede. Ime mi je Harry Styles, ne Harold Stiles.« Še enkrat se je zasmejal in odšel za svojo mizo.
V trenutku, ko mi je obrnil hrbet, sem stekla v garderobo in nato na stranišče. Mary se mi je le tiho smejala, v trenutku, ko pa sem zaprla vrata, je bruhnila v smeh. Zaklela sem, nato pa odprla pipo in si v dlani natočila hladno vodo. Z njo sem se polila po vratu in nato vse skupaj pobrisala.
Kako sem lahko tako nerodna? Vsak dan se iz mene norčuje cela šola, ko pa končno pride priložnost, da bi dokazala, da sem sposobna, odpovem in se petkrat skoraj ubijem. Pa sem morala samo predati naročilo in napisati ime. V očeh so se mi začele nabirati solze.
Okej, zberi se.
V roke sem zgrabila brisačo in si obrisala solze pri tem pa pazila, da si nisem razmazala maskare. Brisačo sem odložila nazaj in se naslonila na lijak. Nekajkrat sem globoko vdihnila, da bi pomirila svoje živce ter si začela dopovedovati, da nisem Larissa aka najstnica s prevelikimi razpoloženjskimi nihanji.
»Abby, nove obiskovalce imava,« je rekla Mary, ko je previdno potrkala na vrata. Še enkrat sem vdihnila in se vrnila nazaj za pult.
Tam sta stali dve novi gostji. Nasmehnila sem se jima. »Želite?«
Mlajša, z dolgimi rjavimi lasmi je odgovorila: »Uh, jaz bi vročo čokolado, mami?«
Starejša gospa se je prijazno nasmehnila. »Isto prosim.«
Pokimala sem in ravno, ko sem hotela odpreti usta, da bi ju povprašala po imenu, je mlajša spet spregovorila. »Vzeli bi za na pot, tako kot tale kreten tamle,« je rekla in pokazala na Harryja, ki je strmel v svoj telefon. Ko je začutil, da ga opazujemo, je dvignil glavo in se veselo nasmehnil. Zmedeno sem se ozrla od mladenke pa do Harryja in presenečeno ugotovila, da sta si precej podobna.
»No moje ime je Gemma Styles, pa Gemma se napiše z G-jem in ne J-jem. To pa je Anne Cox oziroma moja roditeljica.« Ob besedi roditeljica se je Anne tako glasno zasmejala, da se je še Gemma rahlo zdrznila. »Pa še to … Harry je rekel, da bo plačal, zato nikar ne delaj računa posebej, ker če ga boš, bom najprej ubila njega, ker mi obljublja nemogoče stvari, potem pa ne bom pobrisala krvi za sabo, zato jo boš morala ti.«
Debelo sem jo pogledala in svoje tresoče roke umaknila stran od blagajne. »O-okej,« sem zamomljala in stopila do Mary.
V glavi se mi je kar vrtelo od vprašanj. Ampak najpomembnejše je bilo: Zakaj za vraga strežem celotni “Styles familiji”?
Ko je bilo naročilo pripravljeno, ga je Mary brez besed odnesla k Stylesovim, mene pa je spet močno boksnila v ramo. Malo je manjkalo pa bi se zadrla nanjo, a sem vedela, da si tega ne upam, in da tega pravzaprav sploh nočem storiti. V roke sem hitro pograbila učbenik za matematiko in si ga spet postavila pred nos.
Minila ni niti minuta in Mary je že prišla nazaj. Z ramo se je “ponesreči” zaletela vame in se nato sklonila k mojemu ušesu. »Mladenič sprašuje po tvojem imenu in trenutno te gleda.« Zahihitala se je in odšla (da ne omenjam njenega nadaljnjega hihitanja - ženska je stara 60 let ne pa 12).
Umaknila sem učbenik in se ozrla proti edini zasedeni mizi v kavarni. Harry je hitro sklonil glavo ampak sem ga za trenutek ujela, ko je strmel vame. Kar naenkrat mi je postalo strašansko vroče in zdelo se mi je, kot da tu sedim že cel dan. S tresočimi rokami sem se oprijela za rob pulta in globoko zavzdihnila.
Pomiri se. Saj samo gleda vate. Tudi ti vsak dan buljiš v Dylana, pa to ne pomeni ničesar (razen tega, da mi razlaga matematiko in nimam pojma o čem govori - takrat buljim vanj).
»Um, oprosti ker motim,« zaradi Harryjevega glasu sem skoraj doživela srčno kap, »ampak res nujno bi morali plačati.«
»Ja,« sem zašepetala. »Mislim, takoj.«
Stopila sem do blagajne, vpisala vse potrebno in potem potrpežljivo čakala, da blagajna začne počasi izvajati kar sem ji naročila. »Gotovina ali kar-«
»Kartica,« je rekel Harry in mi v roko porinil belo bančno kartico.
Ko je vtipkal svojo pin-kodo, je blagajna končno odmrznila in začela divje printati račun. V obraz sem spet postala rdeča in nato Harryju s tresočo roko vrnila kartico in račun.
Nasmehnil se je, kot da bi ga grozno zabavala, kartico in račun pa je hitro pospravil v žep.
»Adijo,« je rekel, pogled pa mu je zašel na kartonček z mojim imenom, »Abigail.«
Globoko sem zajela sapo. »Zahvaljujemo se vam za obisk in … Adijo Harry.«
KAJ ZA VRAGA? ABIGAIL, MISLI PREDEN GOVORIŠ!
Harry se je zadovoljno nasmehnil in iz kozarca, ki je ležal na pultu, potegnil listek z navodili za nagradno igro. »Tole bom vzel.«
S sestro in mamo je nato odšel iz kavarne in lahko sem še ujela, kako ga je Gemma kar močno boksnila v ramo, Harry pa se je zarežal in ji ukradel kapo, ki jo je imela na glavi.
Čez nekaj sekund sem se brez besed vrnila na svoj stol in strmela v prazno.
Kaj se je pravkar zgodilo?

-M&M
20. avgust 2016
Next!!!!!
20. avgust 2016
Next
21. avgust 2016
UŽIVEJTE!







*Megan*
»Megan, veš česa ne razumem?« me je vprašala Eve. Nejevoljno sem jo pogledala in ji rahlo pokimala, saj nisem bila razpoložena za pogovor. Z mislimi sem še zmeraj bila pri tepcu Niallu in pri tistem neprijetnem dogodku, ki se je zgodil tisto dopoldne.
»Kako se te je Niall spomnil po sedmih mesecih?«
Zavila sem s svojimi modrimi očmi in jo pogledala.
»Ne vem in me, po resnici povedano, tudi ne zanima. Zdaj pa te prosim, da zamenjaš temo, ker se o Niallu niti slučajno ne mislim pogovarjati. Z objemom je šel čez vse meje. Sploh ne vem, kje ima pamet. Jo sploh ima?« sem začudeno vprašala Eve. Eve je bila vidno jezna.
»Veš kaj Megan? Karkoli je že naredil Niall, pred mano ga ne boš žalila. On je moj idol, in če ti povem po resnici, si res trapa, da iz rok izpuščaš nekoga, ki te je sedem mesecev iskal. Kdo še to dela? Skoraj nihče. Razen tisti, ki ve, da je našel osebo, ki mu pomeni zelo veliko!«
»Spremeni temo ali pa zapusti mojo sobo. Konec koncev je jutri šola,« sem jezno odgovorila Eve. Njene besede so se mi zdele popolnoma prazne. Eve so moje besede kar malo šokirale, saj je sredi sobe obnemela z odprtimi usti.
»Si mislila, da me bodo tvoje besede prepričale, da je Niall oseba, ki mu kaj pomenim? Žal si se motila,« sem zadirčno rekla Eve. Stopila sem do vrat moje sobe in jih odprla. Eve je zapustila mojo sobo. Preden sem zaprla vrata je še rekla:
»Megan, zadnjih nekaj ur te res ne prepoznam. In dokler ne boš spet stara Megan, se ne mislim pogovarjati s tabo!«
Eve je potem jezno odvihrala v svojo sobo in zaloputnila z vrati. Iz spodnjih prostorov sem lahko slišala mamin glas, kako se krega, ker z Eve loputava z vrati, čeprav je bila tokrat kriva sestra.
Potem sem odšla v mojo sobo. V glavi so se mi ves čas ponavljale Eveine besede: »Dokler ne boš spet stara Megan, se ne mislim pogovarjati s tabo!« Sem se res spremenila?
………………
»Eve, Evie, bi mi prosim odprla vrata?« sem zašepetala skozi ključavnico Eveine sobe. Iz njene sobe se je zaslišal njen glas:
»Megan, zakaj za vraga me budiš ob treh ponoči?« Nič ji nisem odgovorila. Odločena sem bila, da ji vse razložim, takoj ko me bo spustila v njeno sobo. Kmalu sem res lahko slišala, kako se je nekdo zvalil iz postelje in začel hoditi proti vratom.
»Deset sekund časa imaš,« je še napol v spanju rekla Eve. Stopila sem v njeno sobo.
»V redu. Torej … zbudila sem te, ker mi tvoje besede niso dale miru in zaradi njih nisem niti zatisnila očesa. Opravičujem se ti za vse besede, s katerimi sem užalila tebe in … Nialla. Najbolj mi je hudo, da sem užalila tebe. Moraš pa vedeti, da sem tudi jaz človek, ki ima čustva in mi to, kar je naredil Niall, ni bilo niti najmanj všeč. Ker se bo moj čas počasi iztekel, bi ti rada rekla samo še to. Rada te imam in te bom vedno imela. Si moja edina sestra, za katero sem res hvaležna vsem. To je vse, kar sem ti želela povedati. Lahko noč,« sem rekla Eve in začela zapuščati sobo.
»Kar tako boš odšla?« je rekla Eve. Obrnila sem se okoli in jo pogledala. Niti malo nisem vedela, kaj pričakovati. Kar naenkrat sem se znašla v objemu svoje sestre.
»Oprosti mi. Vem, da se ne bi smela tako razjeziti. In če ti povem po resnici, te čisto razumem. Niall je res šel rahlo predaleč.«
Ob njeni besedi rahlo, se mi je kar zaletelo v grlu, a rekla nisem ničesar.
»Rada te imam,« je kmalu nadaljevala Eve in me še močneje objela. Potem je še dodala: »Zdaj pa pojdi spat, da ne boš jutri v šoli čisto izmučena.«
Eve sem naklonila nasmeh, potem pa zapustila njeno sobo. Odšla sem v svojo sobo in v trenutku zaspala na svoji udobni postelji.
………………
»Addison, če bi vedela, da me boš takoj napadla, se te bi izogibala,« sem ji rekla, ko me je napadla z Niallom, takoj ko sem prestopila šolski prag. Oh, saj res. Addison je moja sošolka in ena mojih najboljših prijateljic. Skupaj z Marisso, Haley in Judy, no, pa tudi z Eve, mi pomeni zelo veliko. Skoraj o vsem se najprej posvetujem z njimi, potem pa šele storim tisto, kar sem že prej nameravala.
»Oprosti Megan,« se je takoj opravičila Addison. Resno sem jo pogledala, a nisem dolgo zdržala. Kmalu sem bruhnila v smeh. Objela sem jo.
»Je že v redu. A te teme raje ne načenjaj več,« sem ji rekla. Addison si je vidno oddahnila. Takoj mi je prikimala.
»Raje mi pripoveduj, kaj se je potem včeraj zgodilo s tistim…«
»…Tobiasom?« me je dopolnila Addison. Prikimala sem ji. Addison je ob omembi njegovega imena kar žarela.
»Torej. Včeraj me je povabil na večerjo v neko prestižno restavracijo. Do tja sem sicer mogla priti sama, a mi to ni bilo tako težko, saj sem komaj čakala, da Tobiasa spet vidim. In ko sem prišla tja, sem pred vrati zagledala Tobiasa, kako me čaka. Veselo sem mu pomahala. Tobias mi je pomahal nazaj. Potem sem odšla do njega. Objela sva se. Medtem mi je na uho zašepetal: »Danes si zelo lepa.«
Ob tem sem bila čisto šokirana. Moja usta so bila na široko odprta.
»Ja vem, težko je verjeti, da kdo kaj takega reče Addison,« je rekla in me prijela za ramo.
»Addison, ne zafrkavaj se. Raje pripoveduj, kaj se je zgodilo naprej, preden pridejo ostale punce. Potem boš mogla začeti od začetka,« sem ji rekla in se ji nasmehnila. Addison je potem nadaljevala.
»…in na koncu me je poljubil. Potem mi je še ponudil prevoz do doma, a sem ga mogla na žalost zavrniti, saj sem bila s svojim avtom.«
Ob vsem tem, kar sem slišala, sem čisto obnemela. Vedela sem samo eno.
»Addison, se ti ne zdi, da Tobias malo prehiteva vse skupaj? Poznata se šele štiri dni in te je že poljubil in ti celo ponudil prevoz do doma…« Addison me je prestrelila z jeznim pogledom. Odločno je odkimala.
»Tobias je že izkušen. Ve, kako hitro more iti naprej. Pa tudi, če prehiteva. Meni je to všeč!«
»No, če je pa tako, vama pa želim vso srečo,« sem ji rekla rahlo negotovo, saj mi je nekaj pravilo, da je Tobias podlež, ki bi Addison rad samo … no … rad bi jo samo položil in jo potem prizadel.
»Ampak vedi pa to! Če ti bo Tobias karkoli storil, naj se pazi mene, Marisse, Haley in Judy, ker bo že videl, da se s tabo nima kaj igrati!« sem odločno rekla Addison in jo potem objela. Addison mi je objem vrnila in se rahlo nasmehnila.
»Kaj dogaja?« je do naju prišla Haley.
»Tudi ti lepo pozdravljena,« sem ji rekla v šali in se rahlo nasmehnila. Zaradi tega sem dobila udarec v ramo.
»Auuu,« sem zacvilila, a Haley se za to ni niti malo zmenila. Čisto me je zignorirala in se posvetila Addison. Ker sta se pogovarjali o Tobiasu, sem jaz iz torbe privlekla svoj telefon. Prižgala sem mobilne podatke in na twitterju pogledala, kaj je novega.
»Na telefonu pa ne bomo preživeli tega jutra!« je veselo rekla Marissa in mi iz rok izpulila moj telefon. Nasmehnila sem se ji.
»Če pa sta me onidve odrinili stran,« sem rekla v hecu. Marissa se mi je nasmehnila.
»Veš, vsak izgovor ni vedno dober,« je rekla in mi pomežiknila. Vedela sem, da se samo šali, zato ji nisem nič več rekla. Potem je pozdravila še moji prijateljici. Obesila se jima je čez njuna ramena.
»Kaj zamujam?« je rekla tako glasno, da jo je lahko slišal cel hodnik. Skupaj z Addison in Haley se nismo mogle upreti, da se ne bi začele smejati.
»Kaj je?« nas je začudeno pogledala Marissa.
»Nič, nič,« smo ji v en glas odvrnile, čeprav smo se še vedno smejale na ves glas. Ko smo se vendarle umirile, smo pred sabo zagledale Marisso in Judy.
»Hej Judy,« sem jo pozdravila. Lažno se mi je nasmehnila.
»Kaj je tako smešnega?« nas je resno vprašala Judy.
»Marissa se počuti kot izmeček, saj se vse smejite, samo ona se ne,« je jezno dodala Judy. Vsem se je takoj izbrisal nasmeh iz obraza.
»Oprosti Marissa. Nismo želele biti nesramne, samo tvoj pozdrav je bil res smešen,« je tiho rekla Haley. Nekaj časa smo bile še vse tiho, potem pa je Marissa prekinila tišino.
»No, kaj sem zamudila?« je vprašala z zanimanjem. Vse smo si oddahnile, potem pa besedo prepustile Addison.
»Poljubil te je?« je začudeno vprašala Judy, ko je Addison prišla do konca zgodbe. Addison je ponosno prikimala.
»Ni to zelo hitro?« je rekla Marissa. Takoj sem ji odkimala. Marissa je vedela, da ga je polomila. Addison jo je prestrelila s še bolj jeznim pogledom, kot je prej mene.
»Marissa je mislila povedati, da je to za njo zelo hitro. Ampak, če tebi to ugaja, potem je vse v redu, kajne?« je Marisso rešila Haley. Addison se je nasmehnila.
»Sploh ne veste, kako je meni vse skupaj všeč. Mislim, da je on moj princ na belem konju!« je ponosno rekla Addison. Oči so se ji ob tem kar zasvetile. Vse nismo bile čisto prepričane o tem princu, a smo bile raje tiho. Skupaj smo objele Addison.
»Rada vas imam,« je rekla. Še bolj smo jo stisnile k sebi.
Ta popoln trenutek je prekinil zvok mojega telefona.
»Joj, se opravičujem,« sem jim rekla. Stopila sem na stran in iz torbe potegnila svoj telefon.
-Neznana številka.- Vse se mi je zdelo zelo čudno, a sem se vseeno oglasila, saj nisem želela biti neolikana.
»Prosim?« Nič. Na drugi strani ni bilo odgovora. Počakala sem dve sekundi in še enkat rekla: »Halo, kdo kliče?« še zmeraj nisem dobila odgovorila. Prekinila sem.
»Kdo je bil?« me je z zanimanjem vprašala Judy. Skomignila sem z rameni.
»Nekdo, kateremu je očitno mucka pojedla jezička,« sem se pošalila. S temi besedami sem vsa dekleta spravila v smeh. Medtem ko sem čakala, da se umirijo, mi je telefon spet zazvonil.
»Kdo me nadleguje?« sem jezno rekla in podrsala po zaslonu na desno stran, da sem se lahko oglasila.
»Prosim?!« sem rekla napol zadirčno. Spet nisem dobila nobenega odgovorila. Ker se mi ni dalo več ukvarjati s tem neznancem, sem kar takoj prekinila.
»Bedak!« sem jezno rekla. Dekleta so opazila, da sem jezna.
»Te je spet klicala tista številka?« me je začudeno vprašala Haley. Prikimala sem ji. Potem ni minila niti sekunda več, ko mi je spet zazvonil telefon.
»Kdorkoli že si, ne nadleguj me več, ker nimam časa zate in tvoje neumne igrice!« sem jezno rekla v telefon in skoraj že prekinila.
»Megan?« sem zaslišala glas na drugi strani. Čisto sem zmrznila. Nisem vedela, kaj naj storim. Haley mi je zato iz rok izpulila telefon.
»Veš kaj ti idiot, kdor koli že si? Če samo še enkrat pokličeš na to številko, se ti slabo piše! Nočeš sploh izvedeti, kakšne more boš potem prestajal!« je tistemu na drugi strani zabrusila in potem takoj prekinila. Jaz sem bila še vedno čisto v šoku.
»Megan, pozabi tega kretena!« je rekla Addison in me objela. Iz druge strani me je čez ramena objela še Marissa.
»Pojdimo raje v razred, da ne zamudimo pouka,« je rekla Judy. Odšle smo v razred. Čeprav so me dekleta skušala prepričati, naj vse skupaj pozabim, si iz glave nisem mogla izbiti mojega imena. Glas, ki ga je izrekel na drugi strani telefona, se mi je zdel zelo znan, a nisem mogla nikakor ugotoviti, čigav je bil.
ZAKAJ SE MI MORA DOGAJATI VSE TO?!

-M&M
22. avgust 2016
Next, Next, NUJNO!!
23. avgust 2016
Next PROSIM
23. avgust 2016
Ojla spet mava za vas nov del najinega fanfica! UŽIVEJTE!!

P.S.: Reeees lahko pustite kakšen komentar. Sprejemava use







*Abigail*
Od minute, ko sem prestopila šolski prag in zagledala Larisso, me je neprijetno zvijalo v želodcu. Zvečer je nisem poklicala, niti poslala sporočila o tem, kaj se mi je zgodilo in imela sem občutek, da me bo ubila, če ji samo omenim ime Harry Styles.
Cel dan me je spraševala kaj je narobe z mano, jaz pa sem le strmela v prazno in vsake toliko časa močno zardela, saj so se mi v glavo prikradli včerajšnji prizori. Takrat me je ponavadi močno boksnila v ramo, nato pa mi poklonila enega tistih svojih “vemočemrazmišljaš” pogledov, ampak povedano po pravici … Ni imela pojma.
»Samo fascinantno te je opazovati. Ne najdeš vsak dan nekoga, ki je zaposlen v Starbucksu in … Tako, no, štorast.«
Pravzaprav ne najdeš človeka, ki dela v Starbucksu in ga skoraj pobere, ko zagleda slavno osebo. To je redkost, ne pa nekdo, ki je štorast. Mislim, da bi morala pustiti službo, če bom še naprej taka. Kaj, če vstopi Ed Sheeran, jaz pa umrem, ko mu prinesem naročilo? Larissa bi me ubila.
»Abby, sovražim prekinjati tvoj miselni proces, ampak zakaj si v zvezek za matematiko napisala tole,« je zašepetala, da je učiteljica ne bi slišala, pri tem pa pokazala na stavek, ki se mi je po glavi vrtel že cel dan.
Moj obraz je dobil barvo zrelega paradižnika. Zvezek sem takoj zaprla in se neprepričljivo nasmehnila. »To … Uh, pišem novo knjigo,« sem se zlagala.
Larissa me je sumljivo opazovala in na ustnice se ji je kmalu prikradel poznavalski nasmešek. »Nekdo se je zatreskal v Starbucksu.«
Svinčnik, ki sem ga držala v roki mi je skoraj padel na tla. »Pravzaprav ne. Lahko rečeva, da sem … No, spoznala nekoga posebnega.«
»Povej mi,« se je zahihitala.
»Bom med odmorom, ker ne bi rada, da kdo sliši,« sem se ji spet zlagala. Pravzaprav nisem hotela, da me ubije pred celim razredom.
»Povej. Mi. Takoj,« je zasikala, na koncu pa se je ljubko nasmehnila. »Če ima kaj opraviti s Harryjem - saj veš, Holmes Chapel in to - ti pa mi nisi povedala, te bom ubila.«
Dih mi je zastal v grlu. Namesto, da bi rekla karkoli, sem se le sramežljivo ugriznila v ustnico in jo nedolžno pogledala. Larissine oči so zrasle za nekaj centimetrov in skoraj bi se zadušila zaradi lastne sline.
»Ti si kaj?!« je zasikala. »Učiteljica, Abigail se vrti v glavi, zato jo bom pospremila na hodnik,« se je zlagala in me brez dovoljenja učiteljice povlekla iz razreda. Takoj ko je zaprla vrata razreda, me je zgrabila za ramena in se vame zazrla, kot da me ima namen umoriti.
»Abigail Grace Isaac, takoj mi povej vse kar se je zgodilo … In O MOJ BOG, ZAKAJ ME NISI POKLICALA ALI PA VSAJ POSLALA SPOROČILA, SOVO, DIMNEGA SIGNALA, KARKOLI?! SI SE VSAJ SLIKALA Z NJIM? SI GA PROSILA ZA AVTOGRAM? ABIGAIL, SREČALA SI HARRYJA STYLESA AKA OČETA MOJEGA NEROJENEGA SINA!!!!«
Vrata zbornice so se v trenutku odprla in na hodnik je prišla ravnateljica, ki je besno strmela v Larisso. »O’Connor, enkrat si že bila pri meni zaradi tvojih izpadov, dvakrat je pa že preveč.« Nato je zaprla vrata, brez da bi nama namenila še en pogled.
Larissa je zavila z očmi, nato pa se spet posvetila meni. Tokrat je močno znižala nivo glasnosti. »Abby, zakaj mi nisi povedala?«
V očeh ji je pisalo, da je užaljena in razočarana. »Larissa … Bila sem v šoku, okej. Takrat se nisem spomnila niti svojega imena, kaj šele, da bi te poklicala. Sploh pa veš kakšna sem … Ne bi ga morala prositi za avtogram, pa če bi bila pijana.«
»Torej, kar mi želiš povedati je, da si srečala Harryja Stylesa in me nisi poklicala! Kdo sploh si?!« Larissa je vso svojo slabo voljo prenesla na omarico, ki je stala zraven moje. Resnično sem upala, da me njen lastnik ne bo ubil.
Zavila sem z očmi, v roke pa sem vzela vse knjige, ki sem jih potrebovala za učenje. »Če še ne veš, je bil to eden najbolj sramotnih trenutkov v mojem življenju in nekako nisem imela časa, niti volje, da bi te poklicala.«
Moja najboljša prijateljica se je glasno zasmejala. »Jaz ti ne morem pomagati, če na skrivaj “fangirlaš” zaradi njega,« je rekla. »Sploh pa … Ne, ne vem zakaj je bil to eden najbolj sramotnih trenutkov v tvojem življenju.«
Obupano sem jo pogledala. »Larissa, res bi morali nazaj v razred. Že tako ničesar ne razumem i-«
»Oh, shush!« me je utišala. »Med uro sploh nisi poslušala. In sedaj mi povej vse od začetka do konca.«
V znak predaje sem se usedla na tla. »Ubila me boš,« sem zastokala in ji nato natančno opisala vse kar se je zgodilo. Vmes me je nekajkrat prekinila, da bi lahko zajela sapo in se sprijaznila z dejstvom, da je - po njenem njena bodoča družina - prišla v Starbucks, ter da sem jih videla jaz in ne ona.
»No, vsaj Liama nisi srečala. On bo oče mojih otrok in nočem, da mi ga omrežiš,« je rekla, ko se je končno umirila.
Zavila sem z očmi ter vstala, da bi se odpravila nazaj v učilnico. »Sem mislila, da si rekla, da bo Harry.«
»Utihni, krava!« se je zasmejala. »Nikjer ne piše, da ne morem imeti otroka tudi z njim.«
……………………………………………
Po koncu šole sva z Larisso takoj stekli na parkirišče - delno tudi za to, da bi se izognili Rebekah - in poiskali mojega brata, ki naju je že čakal v svojem avtu. Ko naju je zagledal, nama je pomahal, kot da naju vidi prvič po treh letih (najbrž zaradi Larisse) in nama prijazno odprl vrata. Tudi zaradi Larisse.
Moja ugibanja so se potrdila takoj, ko sem z eno nogo stala v avtu in od Dylana prejela morilski pogled. »Mislim, da bom šla kar na avtobusno postajo,« sem rekla. »Tako ali tako bi šla domov le za kakšnih deset minut.«
Dylan me je potrepljal po rami in se odpravil na svojo stran avta, Larissa pa me je objela v slovo in mi zabičala, naj jo pokličem, če srečam Harryja ali pa ga prosim za podpis.
»... in povej mu, da ga imam rada in nimam čisto nič proti, če hodi z mojo najboljšo prijate-«
In sta se odpeljala, Larissa pa je skozi okno še vedno kričala navodila, zaradi česar sem z vso hitrostjo stekla na avtobusno postajo. Minuto ali dve sem čakala na avtobus, nato pa sem se odpeljala proti Holmes Chapelu.
In tisto z desetimi minutami je bila laž. Ko sem prispela do avtobusne postaje v Holmes Chapelu, sem imela na voljo še vsaj eno uro prostega časa. Razmišljala sem, da bi se preprosto usedla v garderobo in počakala na svojo izmeno, ampak to bi bilo dolgočasno. Že tako mi je dolgčas kadar delam, čakanje pa bi me ubilo. Larisse nisem morala poklicati, ker bi uničila vse Dylanove načrte (saj ne, da ima šanse, ker ni Liam) in potem bi se lahko ubrisala pod nosom s pozitivno oceno pri matematik… Lahko bi šla v knjižnico!
Ideja se mi je zdela tako dobra, da sem šele po nekaj minutah hoje ugotovila, da nimam pojma kam grem ali če imajo sploh knjižnico.
Mimo mene je ravno v tistem trenutku, kot po naključju, prišla starejša gospa, ki je v roki držala knjigo z rahlo obrabljenimi platnicami.
»Uh, oprostite.« Gospa se je v trenutku obrnila proti meni in se mi prijazno nasmehnila. Rahlo sem zardela in z desno roko zagrabila za naramnico svoje torbe. »Bi mi lahko povedali kje najdem knjižnico?«
Gospa se je zasmejala in zmajala z glavo. »Ti pa nisi od tu … Tamle je,« je rekla in s prstom pokazala na drugo stran ceste. Še bolj močno sem zardela in se ji hitro zahvalila.
Stekla sem čez cesto in se ustavila šele pred cvetlično gredo, ki je vsaj malo popestrila okolico. Znašla sem se pred dokaj moderno stavbo, ki je bila tako kot vse hiše v tej okolici, opečnate barve, eno od sten pa so krasila sama okna. Nasmehnila sem se in se odpravila proti vhodu.
Knjižnica je bila skoraj prazna. V njej so sedeli knjižničarka, ki je zmedeno strmela v računalniški ekran, starejši moški, ki je brskal med policami in še en obiskovalec, ki je sedel v kotičku za branje in glavo tiščal v knjigo poezij nekega japonskega pesnika. Prostor je bil majhen, a prijeten.
Hitro sem se ozrla še po ostalih prostorih v knjižnici, kjer bi lahko sedela, vendar nisem našla prostora, kjer bi bila lahko sama in pri tem sedela za mizo. V bralni kotiček si res nisem želela, ker me je skrbelo, da bi me obiskovalec napadel z vprašanji, na katera si res ne bi želela odgovoriti in bi se počutila neprijetno. Iz torbe sem vzela učbenik za matematiko - klasika - in se usedla kar na tla ter se naslonila na polico polno knjig.
»Oh, ljubica saj se lahko usedeš v bralni kotiček,« me je prijazno opomnila knjižničarka, ampak sem ji le hvaležno odkimala.
»Tukaj bo čisto v redu. Hvala.«
Pokimala je in se spet, skoraj boleče, zazrla v ekran.
Učbenik sem besno listala in natančno prebrala vsako besedo, ki je bila zapisana na listih, vendar se mi je zdelo, da razumem še manj, kot sem razumela pred tem. Čez nekaj minut sem obupano odložila knjigo. Končno sem razumela knjižničarko, ki je obupano strmela v ekran, čeprav nisem vedela njenega problema.
Zaprla sem oči in se naslonila na omaro. Nekaj minut sem v tišini sedela in premlevala dogodke preteklega leta in prijateljstvo z Larisso, dokler se ni nekdo glasno odkašljal.
Dvignila sem glavo in pred sabo sem zagledala Harryja, ki je vame spet zrl s tistim svojim pogledom, ki te prisili, da narediš kaj trapastega. Zastal mi je dih in v obraz sem postala rdeča še bolj, kot sem bila, ko me je Mary spraševala o Harryju.
»Oh, hej,« je rekel in se nasmehnil.
Moje srce je krvavelo ob pogledu nanj in njegovo lepoto, zaradi česar sem hotela z glavo tolči ob polico, dokler ne bi končno umrla.
Če je to sploh možno, sem zardela še bolj in svoj učbenik v trenutku zabasala v torbo. »Živjo,« sem zamomljala, nato pa se ugriznila v ustnico.
Molila sem, da bo storil karkoli je že hotel storiti in se odpravil naprej, vendar se je namesto tega usedel na tla zraven mene, v naročje pa odložil knjigo, ki jo je bral, ko sem vstopila v knjižnico - The Narrow Road to the Interior, Matsuo Bashō.
In kar naenkrat sem dobila težave z dihanjem. Prvič zato, ker je dišal neverjetno in drugič, ker je to le Harry Styles aka ena najbolj znanih oseb na svetu. Ki sedi na tleh v knjižnici. Poleg mene.
Harry je še naprej nasmejano strmel vame in postalo je rahlo neprijetno, zato sem se odkašljala in pokazala na knjigo, ki jo je držal v rokah. »Te zanima japonska poezija?«
Knjigo je obrnil tako, da je lahko videl naslovno stran. »Pravzaprav ja. Zakaj?«
V glavo mi je spet butnil val krvi, postalo pa mi je tudi strašansko vroče. »Ne vem. Slaven dvajsetletnik si in nekako sem si predstavljala, da bereš stripe in igraš igrice na pozlačenem play-stationu, ne pa da bereš japonsko poezijo.«
»Oh, torej me le poznaš,« se je zasmejal. »Pa sem mislil, da si čisto resno mislila s tistim Haroldom Stilesom.«
O, moj Bog! Ali me lahko kdo prosim ubije … Ali pa vsaj odpelje v Azkaban, da mi morakvarji uničijo dušo.
»Kaj?« se je spet zasmejal, ko je opazil kako ogorčeno strmim vanj.
»Nisem ravno navdušena nad obujanjem sramotnih spominov,« sem povedala po pravici.
»No,« je rekel in se sklonil k mojemu ušesu, »jaz pa nisem navdušen nad pozlačenim play-stationom.«
V tistem trenutku je moja duša zapustila moje telo in se preselila na Karibe, kjer bo živela srečno življenje. Ji vsaj ne bo treba prenašati zvezdnikov, ki mi šepetajo na uho.
Postalo mi je prekleto vroče in neprijetno, zato sem se pretvarjala, da sem pogledala na svojo nevidno uro na zapestju. »Veš kaj? Oprosti, ampak res moram v službo,« v obraz sem takoj postala živo rdeča. »In … uh … oprosti,« začela sem že vstajati, »no, bom kar šla. Adi-«
»Počakaj,« me je prekinil, še preden sem uspela vstati.
Vstal je in iztegnil roko. »Nisva se še uradno spoznala … Harry Styles.«
Previdno sem prijela njegovo ogromno dlan, pri čemer so se mi roke tresle kot nore. Njegova je bila topla in močna, kontrast z mojo hladno in popolnoma šibko. »Abigail Isaac … In … uh, hud plašč,« sem zamomljala in s prosto roko pokazala na plašč, ki ga je imel na sebi, nato pa takoj stekla iz knjižnice, kolikor hitro sem lahko.
Moj Bog, zakaj sem tako boječa in nerodna in zakaj bleknem vsako stvar, ki mi pade na pamet in zakaj sem pobegnila iz knjižnice in zakaj še vedno tečem?
Ozrla sem se okoli sebe in ugotovila, da stojim pred praznim Starbucksom. Ker sem imela še vsaj dvajset minut časa, sem iz žepa povlekla telefon in vtipkala Larissino številko. No, vsaj poskušala sem jo, ker so se mi roke tako močno tresle, da nisem morala niti držati telefona.

-M&M
26. avgust 2016
Next!!!!!!!!!!
28. avgust 2016
Next
29. avgust 2016
Ojlaaaa Se opravičujeva za zamudo, sam učerej res nisva imeli časa, ker sva bili na nekem praznovanju... uh ja, UŽIVEJTE!







*Megan*
Sedla je na gugalnico. Bila je res prvovrstna, z veliko, udobno desko za sedenje in lepima novima vrvicama. Deska je bila ravno prav dvignjena od tal. Alexander je res opravil dobro delo in lesena lopa je bila zares odličen kraj za gugalnico…
Ne morem! Ne morem se zbrati in v miru prebrati te, sicer odlične knjige z naslovom What Katy Did, avtorice Susan Coolidge. Vsakič, ko se želim z nečim zamotiti, mi pride v glavo tisti neprijeten spomin, ko sem na drugi strani telefona od popolnega neznanca zaslišala svoje ime. Še zmeraj ne vem kdo je to bil, a upam, da se to nikoli več ne ponovi. K sreči sem takrat ob sebi imela svoje punce, ki so tistemu bedaku povedale kar mu gre, a kaj bom naredila, če se to ponovi, jaz pa bom nekje čisto sama? Uh, raje sploh ne pomislim na to. Ob misli na to, me po celem telesu kar zmrazi.
Pri branju knjige, oziroma razmišljanju o neprijetnem dogodku, ki se mi je zgodil danes, me je zmotil moj telefon. Vzela sem ga v roke in si ga postavila nad glavo.
-Eno novo sporočilo,- je pisalo na zaslonu. Telefon sem odklenila in odprla sporočilo.
Megan Zoe Boyt!
Prosim, ne ustraši se, ampak sporočilo raje najprej preberi, potem pa ukrepaj.
Torej … kje naj začnem. V redu. Ti bom najprej razjasnil vso zmedo, ki jo verjetno imaš trenutno v glavi. Tisti bedak, ki te je zjutraj klical, sem bil jaz. Res se ti opravičujem, a ko sem zaslišal tvoj glas, sem čisto obnemel. Nisem vedel kaj naj, čeprav sem pogum, da te pokličem, zbiral kar nekaj dni. Celo napisal sem si govor, da slučajno ne bi šlo kaj narobe. Ampak, že ko sem zaslišal tvoj glas, je šlo vse po zlu. Zdelo se mi je, kot da bi prvič govoril s punco in ne bi sploh vedel, da znam govoriti. Tako si mi prekinila prvič, drugič, tretjič pa mi je prekinila tvoja prijateljica. Po njenih besedah se te nisem več upal poklicati. Zato ti sedaj pišem. Ne želim si ravno nakopati težav že na začetku. Zato te bi nekaj vprašal. Bi se lahko prosim, danes ob osmih zvečer, dobila v kavarni Saint Kitchen? Vse bi ti rad razložil, tudi tisti neprijeten dogodek, ki se je zgodil na podpisovanju našega četrtega albuma. Seveda pa bom razumel, če vabila ne boš sprejela. Bil bi nor, če bi bil prepričan, da boš privolila povabilu nekoga, ki te je dobesedno napadel, potem pa te je še klical in se ni predstavil. To bi bilo zaenkrat vse, kar sem ti želel povedati.
Z lepimi pozdravčki,
Niall Horan from One Direction x
Ko sem vse skupaj prebrala, nisem mogla verjeti svojim očem. Je to res napisal samo en človek? In to Niall Horan? Član skupine One Direction? Eden najbolj slavnih fantov na svetu sploh? Ker se vse zdi napisano iz srca in dobila sem celo občutek, da mu je zares žal, to pa ni čisto v skladu s tem, kar za slavne velja! Ampak podpisan je res on. Niall Horan iz One Directiona. O MOJ BOG! RAVNOKAR MI JE PISAL NIALL HORAN!
To moram takoj nekomu povedati! Bi povedala Eve? Ne, ona me bo ubila, če izve, da mi je pisal njen idol. Raje bom poklicala … Addison? Ne, tudi ona bi odreagirala podobno kot Eve, samo da bi jaz imela nekaj minut več, da zbežim. Tudi Haley ne morem poklicati, ker bo Nialla ubila že samo zato, ker me je tako prestrašil, ko me je klical in se ni predstavil. Torej mi ostaneta še Marissa in Judy. Oh ne, samo Judy ostane. Marissa ima inštrukcije iz fizike. Torej bom poklicala Judy.
V imeniku sem poiskala Judy. Podrsala sem po zaslonu na desno in že sem jo klicala. Kar nekaj časa je zvonilo, a Judy se mi ni oglasila.
-Čudno,- sem si mislila sama pri sebi. Po navadi se mi Judy takoj oglasi. Še enkrat sem poskusila, a tudi tokrat nisem na drugi strani dobila nikogar. Odločila sem se, da se grem preobleč, ker je bila ura že skoraj sedem zvečer.
Oblekla sem si temne kavbojke in turkizno majico, ki se je zraven podala kot nalašč. Čez majico sem si oblekla še črno tenko jopico, da me v kavarni ne bo zeblo. Potem sem se lotila še moje pričeske in make-upa.
Odšla sem v kopalnico in si podrla svoj visok čop. Dolgi kodrasti lasje so mi padli prek ramen. Nekaj pramenov iz vsake strani, sem si spela v majhen čop, pod njim pa so bili še spuščeni lasje. Elastiko sem prekrila z belo rožico.
Lotila sem se še svojega obraza. Najprej sem nanj nanesla nekaj pudra, potem pa sem svoje oči poudarila z eye-linerjem. Na koncu sem si na trepalnice nanesla še nekaj maskare, svoje ustnice pa sem obarvala z nežnim svetlo-roza glosom. Za dodatek sem se še dvakrat poškropila s svojim novim parfumom, ki sem ga dobila za novo leto od staršev.
Ravno, ko sem bila pripravljena, mi je v sobi zazvonil telefon. Iz kopalnice sem takoj stekla do postelje in iz nje pobrala svoj telefon. Bila je Judy.
»Hej!« sem se ji veselo oglasila. Judy mi je negotovo odgovorila.
»Živjo. Kaj pa te je spravilo v tako dobro voljo?«
»Nekaj, kar ti ne bi nikoli ugotovila. Ti povem?« sem jo vprašala z navdušenjem.
»Seveda!« je odgovorila. »Vidim oziroma slišim, da kar prekipevaš od sreče.«
Ker mi je dala proste roke, sem ji povedala vse od a do ž. »No, kako se ti zdi?« sem jo vprašala na koncu. Očitno Judy ni bila tako navdušena kot jaz, saj je bila nekaj časa čisto tiho.
»Megan, pa si prepričana, da je to res pravi Niall Horan?«
Njeno vprašanje me je zelo presenetilo.
»Seveda je. Saj se je celo podpisal Niall Horan from One Direction. Ni to dovolj velik dokaz?«
»Hmm Megan, jaz ne bi bila tako prepričana. Se zavedaš, da je podpisan eden najbolj zaželenih fantov na svetu? Kako je sploh prišel do tvoje številke? In kako veš, da se v ozadju ne skriva nekdo, ki v resnici ni ta, za katerega se predstavlja?«
Judyjine besede so me zelo šokirale. Prej sploh nisem pomislila na to. Bila sem presrečna, ker mi je pisal Niall Horan. Ja, tisti Niall, ki sem ga zmeraj zavračala in mi ni bil nikoli všeč. In tisti Niall, ki mi še zmeraj ni všeč.
Ampak v resnici je imela Judy prav. Ne morem vedeti, če je to res Niall Horan iz One Directiona. Z Judy sva tako sklenili narediti načrt. Odločili sva se, da ona pride k meni čez petnajst minut in se potem skupaj odpraviva v to kavarno, ki jo je predlagal Niall, in ki se nahaja … v Birminghamu?! In to deset minut stran od našega doma? To pa zares postaja že zelo čudno!
»Megan, Judy je prišla!« se je iz spodnjih prostorov zadrla Eve. Hitro sem stekla iz svoje sobe in po stopnicah pred vhodna vrata.
»Živjo!« sem jo pozdravila in jo takoj zvlekla v svojo sobo. Eve naju je gledala zelo čudno, a se za njene poglede nisem zmenila.
Ko sva prišli v mojo sobo, sem jo posedla na posteljo in ji začela razlagati vse, kar sem prej ugotovila.
»Veš kaj? Ugotovila sem, da me je ''Niall'' povabil v kavarno Saint Kitchen.«
»Ja, in? To si mi že prej povedala,« je rekla Judy in rahlo zavila z očmi.
»In? Prosim, malo pomisli. Ti res nič ne gre skupaj? Saj veš, Saint Kitchen je…«
»…v Birminghamu, jasno! O MOJ BOG MEGAN, KAKO NIALL VE, KJE SI DOMA?« je čisto ogorčeno vprašala Judy.
»Tudi sama se to sprašujem,« sem ji odvrnila. »Zmeraj bolj se mi zdi mogoča tvoja teza, da se nekdo samo pretvarja za Nialla. In to nekdo, ki ve kar nekaj o meni. Vedeti mora namreč vse, kar se mi je zgodilo zadnjih nekaj dni, potem mora vedeti, od kod prihajam in poznati mora mojo telefonsko številko. Judy, rahlo me postaja strah,« sem ji rekla, čeprav sem se od strahu kar tresla.
Judy mi ni nič odgovorila, ampak je samo strmela naravnost v mojo mizo, ki je stala v kotu sobe.
»Judy?« sem jo poklicala in ji pomahala pred obrazom. Judy me je takoj pogledala.
»Oprosti Megan. Zamislila sem se glede tvojih besed. Ampak nič ne skrbi. Itak boš ob sebi imela mene, sicer se bom skrivala v grmu pred kavarno, ampak bom imela vse pod nadzorom, tako da ti tisti tepec, ki ti je napisal ta SMS, ne bo mogel narediti ničesar. Za vsak slučaj, pa sem ti na poti k tebi še nekaj kupila. Izvoli, to je zate,« je rekla in mi nekaj porinila v roke. Ozrla sem se v tisto reč.
»Kaj je to, če smem vprašati?«
Judy se je rahlo nasmehnila.
»Res ne poznaš tega?« me je vprašala. Odkimala sem ji.
»Okej. Torej, to je solzivec za oči. Če z njim nekomu popršiš v oči, ga bodo oči takoj začele močno peči, videl pa ne bo niti en milimeter naprej. Vse, kar bo ta oseba videla, bo en sam zmazek. Tako boš lahko tisti osebi takoj pobegnila.«
Judy sem bila hvaležna, da gleda tudi na mojo varnost. Zahvalila sem se ji in jo objela.
»Hvala Judy. Ne vem, kako bi to danes preživela brez tebe in tvojih pametnih nasvetov in idej.«
»Hahaha ne pretiravaj,« je v smehu rekla Judy.
»Verjemi, ne pretiravam,« sem ji odvrnila. Potem sva bili nekaj časa tiho v objemu.
»Počasi bo čas, da odideva,« je rekla Judy. Negotovo sem se ji nasmehnila. Srce mi je bilo zelo močno. Globoko v sebi sem upala, da se z Judy samo motiva in bom na koncu pred seboj zagledala Nialla.
»Pripravljena sem,« sem čez nekaj sekund odvrnila Judy. Skupaj sva odšli do vrat moje sobe in se po stopnicah spustili v dnevno sobo. Obula sem si turkizne All Starke, ki so se perfektno ujemale z mojo majico. Na koncu sem si okoli sebe ogrnila še svoj topel bež plašč.
»Eve, če bodo starši spraševali kje sem jim reči, da sem šla k Judy. Pridem kmalu!« sem se zadrla, potem pa zaprla vhodna vrata in jih zaklenila. Judy se mi je rahlo nasmehnila.
»Kaj je?« sem jo vprašala. Rekla ni nič, ampak je samo zmajala s svojo glavo.
………………
»Tukaj bom. Če boš karkoli potrebovala, samo zavpij in bom v sekundi pri tebi.«
Prikimala sem ji in jo objela.
»Hvala Judy,« sem se ji še enkrat zahvalila, potem pa se po stopnicah podala v to kavarno.
Ko sem stopila vanjo, sem pred seboj takoj zagledala mizo, za katero so bile že odložene stvari neke osebe, na mizi pa je bil listek Niall in Megan. Torej so bile tiste stvari od ''Nialla'', kar pomeni, da je ''Niall'' že nekje tukaj, samo da se zaenkrat še skriva.
Sedla sem za mizo in si slekla plašč. Za vsak slučaj sem odpela svojo torbico in v roke zgrabila solzivec. Bila sem pripravljena, da pred sabo zagledam neznanega človeka, v katerega bom brez pomisleka pošpricala solzivec.
»Megan?«
Ko sem za seboj zaslišala moški glas, ki kliče moje ime, mi je vsa kri butnila v glavo. Postalo mi je zelo vroče. Obrnila sem se okoli in pred seboj zagledala pravega Nialla Horan iz One Directiona.
»Kaj za vraga počneš?« je napol jezno rekel Niall. Šele takrat sem se zavedla, da sem ga podzavestno pošpricala s solzivcem. Niall si je skušal obrisati oči, a bolečine nikakor ni ustavil. Njegov obraz je postajal vse bolj rdeč, saj si je z roko drgnil po njem. Izgledal je vse huje in nisem ga mogla več gledati, kako trpi po moji krivdi.
»Oprosti Niall, nisem za nalašč. Tako sem bila prestrašena, da sem podzavestno sprožila solzivec in te z njim pošpricala po očeh. Res mi je žal. Oprosti še enkrat!« sem mu rekla, ga še enkrat pogledala, potem pa zbežala iz kavarne.
»Kako je bilo?« me je takoj napadla Judy.
»Ne bi o tem,« sem ji odvrnila, potem pa so mi po licih stekle solze. Tekla sem. Čimprej sem hotela stran od te kavarne. Judy mi je sledila.
»Če ti je ta bedak, ki se je izdajal za Nialla, kaj naredil, se me naj takoj pazi!« je jezno rekla Judy, se obrnila okoli in odvihrala nazaj proti kavarni.
»Judy!« sem zavpila za njo, a se ni ustavila. »Bil je pravi. Pravi Niall Horan iz One Directiona. In verjemi, nič mi ni naredil,« sem ji rekla. Judy se je po mojih besedah takoj ustavila in prišla nazaj do mene.
»Kaj pa se je potem zgodilo?« je rekla zaskrbljeno. »Po licih ti tečejo kar potoki solza,« je še dodala.
»Lahko o tem kdaj drugič? Prosim?« sem jo lepo prosila. Po pol minute prepričevanja, je končno le privolila. Objela sem jo.
»Zdaj pa bi bila rada sama. Če te ne moti.«
Judy je razumljivo prikimala. »Megan, če boš karkoli rabila, me samo pokliči,« je še rekla, potem pa je odšla.
Tudi sama sem se odpravila domov. V bistvu sem kar stekla domov. Tako sem se osramotila, da se nikoli več nočem prikazati izven hiše. Sploh kjerkoli! Tako vsaj ne bom mogla narediti še kakšne neumnosti! Poleg tega pa me ne bo mogel nihče ubiti zaradi tega, ker sem Nialla Horan skoraj spravila v bolnišnico. Kakšna sramota! Najraje bi se kar pogreznila v zemljo in se iz nje nikoli več vrnila!

-M&M
30. avgust 2016
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
01. september 2016
Next
03. september 2016
Ojla!! Spet je prišlo do zamude... SE OPRAVIČUJEVA!!
Uživejte!







*Abigail*
Sedela sem na postelji. Samo sedela, v ušesih pa sem imela slušalke, da bi z glasbo utišala svoje misli. Po glavi se mi je namreč pletlo toliko različnih vprašanj in sramotnih prizorov, da sem hotela jokati, dokler se preprosto ne bi posušila zaradi pomanjkanja vode v telesu. Vsake toliko časa sem dvignila telefon, da bi pogledala koliko je ura, nato pa sem nadaljevala s predvajanjem pesmi.
Tri zjutraj.
Že odkar sem prišla domov - torej od devetih - se sploh nisem premaknila. Mami je nekajkrat potrkala na moja vrata, da bi preverila, če sem sploh še živa, pa je po nekaj poskusih odnehala.
Nisem ji mogla povedati, da se mi preprosto blede zaradi nekega zvezdnika. Mislim nikoli, ampak res nikoli, nisem bila obsedena z nikomer in kar naenkrat bi ji povedala, da sem padla v depresijo zaradi srečanja s Harryjem Stylesom (“Harry kaj?” bi rekel oči). Pa ne, da bi bila noro zatreskana vanj, samo … ZAKAJ ZA VRAGA BERE JAPONSKO POEZIJO IN SE POGOVARJA Z MANO? Zvezdnik je. Pogovarja naj se s Katy Perry ali pa z Tomom Hanksom, ne pa z mano.
Prevalila sem se na trebuh in prižgala prenosnik, ki je ves čas ležal zraven moje glave. V brskalnik sem vtipkala Basho, saj je bila to edina beseda, ki sem si jo zapomnila iz naslovnice. Kliknila sem na prvo možnost, ki se mi je pokazala in pred sabo sem zagledala življenjepis nekega japonskega pesnika. Poiskala sem njegova dela, pri čimer mi je v oči takoj padel naslov The Narrow Road to the Interior.
Da bi potešila svojo radovednost - že nekaj ur me je namreč mučilo vprašanje, kaj sploh bere - sem poiskala nekaj prevodov pesmi, ki se nahajajo v knjigi.
Even this grass hut
could for the new owner be
a festive house of dolls.
Začudeno sem strmela v prvo pesem - oziroma haiku - ki sem ga našla. Ni mi šlo v glavo, zakaj bi nekdo kot je on bral … no, tole. Nad pesmijo se je sicer nahajala zgodba o nastanku lete, ampak vseeno ni razjasnilo ničesar. “Prelistala” sem celo knjigo, da bi našla kaj logičnega, vendar sem obupala in se odločila, da je preprosto preveč zapleteno zame in moje utrujene možgane.
Vrnila sem se nazaj na prvo stran. Iz nočne omarice sem vzela svoj dnevnik in si vanj zapisala haiku, ki sem ga prebrala prvega. Nisem imela pojma zakaj to počnem, ampak zdelo se mi je, da bi to preprosto morala nekam zapisati. Dnevnik sem zaprla ter ga pospravila nazaj v nočno omarico.
Še enkrat sem ošinila haiku, nato pa ugasnila računalnik. Glavo sem naslonila na blazino in tokrat zaprla oči ter si poskušala iz glave spraviti zmedo, ki sem si jo ustvarila. Moje misli so bežale od Starbucksa do haikujev. Na koncu pa sem počasi, res počasi potonila v spanec.
Na svoji rami sem začutila toplo roko, ki me je rahlo stresla. Odejo, s katero sem bila pokrita, sem povlekla čez glavo, da bi preprečila nadaljni postopek bujenja, ki sem ga naravnost sovražila, sploh če ga je vodil moj nadležni brat.
»Abby, daj no! Zbudi se, ura je že ena, ti pa še kar spiš,« je rekla mami, medtem ko me je neuspešno poskusila ločiti od odeje. »Pohiti, čez pol ure gremo na kosilo!«
»Zakaj?« sem zamomljala.
Mami se je glasno zasmejala. »Si mar pozabila? Danes je deseti januar. Dan, ko je v Ameriki izšel prvi album skupine The Beatles. Vsako leto praznujemo.«
Zvenela je že kar malce užaljeno, ker sem pozabila na - po njenem mnenju - najpomembnejši dan v življenju njenih idolov. Ob pogledu na njen žalostni obraz sem se končno odkrila, v glavi pa prosila Boga, naj ji izbriše spomin na njeno mladost. Vsakih nekaj dni namreč praznujemo nekaj pomembnega. Nekaj tednov nazaj je čisto pozabila na moj rojstni dan, saj je na isti dan umrl Walt Disney, name pa se je spomnila šele proti večeru, zato je hitro stekla do pekarne in mi prinesla sedemnajst muffinov (oči se je hotel odseliti … dobesedno).
»Okej, že grem.« Mami se je zadovoljno nasmehnila in se dobre volje odpravila iz sobe.
Nase sem hitro navlekla pajkice, pulover in svoj zimski plašč, na trepalnice pa sem si nanesla nekaj maskare. Na glavo sem si poveznila kapo in že čez nekaj minut sem stala v predsobi skupaj z očijem - ki je deloval, kot da bo koga ravnokar ubil - in Dylanom, ki se je trapasto smehljal v ekran svojega telefona, na katerem je imel za ozadje Larissino profilno sliko.
»Spomni me, zakaj sem se poročil s to žensko,« je zašepetal oči na moje uho, ko je po stopnicah prišla mami, dobesedno zasuta s svojimi “The Beatles” oblačili, ki si jih je naredila sama.
»Ugrabili so te vesoljci in ti v kri vbrizgali serum zaradi katerega si se zaljubil v prvo osebo, ki si jo srečal - mami.«
Oči je obupano zavzdihnil ter me potrepljal po rami. Z Dylanom sva se odpravila proti avtu, medtem ko je oči poskušal umiriti svojo ženo, a ga je ta le grobo napodila k nama.
Vožnja je bila prijetna, če odmislim mamino petje, ki je z neba preplašilo še tiste sončne žarke, ki so previdno kukali izza oblakov. Dylan je nekajkrat zagrozil, da se bo utopil v reki, če ne preneha, a jo je to še bolj spodbudilo.
Jaz pa sem medtem zamišljeno strmela skozi okno in opazovala kako pokrajina beži mimo nas. Drevesa na katerih so se kot biseri lesketale s soncem obsijane snežinke, so me čisto prevzela in sploh nisem več slišala hrupa, ki je vladal v avtu. No, vsaj dokler nisem zagledala table za Holmes Chapel, zaradi česar me je rahlo zvilo v trebuhu.
Saj ne, da bom videla Harryja. Mislim, možnosti, da se bova spet srečala so zelo majhne in upam, da pri tem tudi ostane.
»Kam sploh gremo?« sem vprašala.
Oči je priložnost takoj izkoristil, da je lahko utišal radio IN svojo ženo. »The Yellow Broom,« je rekel in s pogledom ošinil mami.
Zavzdihnila sem. »Jedli bomo v restavraciji, ki je namenjena poročnim kosilom?«
»Restavracija je super! Sploh pa v zimskem času nimajo porok, ampak je samo navadna dobra stara restavracija, kjer lahko normalna družina kosi,« je užaljeno rekla mami ter si popravila zapestnico, ki se ji je zapletla v jakno.
Dylan je glasno prhnil. »Normalna družina, ja.«
Oba, mami in oči, sta se pretvarjala, da ga nista slišala, v tistem pa smo že prispeli pred restavracijo, kjer je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov. S pogledom sem ošinila mami, ki je vsa ponosna stopila iz avta in nato očija, ki je še vedno deloval, da bi se raje obesil, kot prestopil prag restavracije.
»Samantha, se ti ne zdi, da rahlo pretiravaš,« je spet poskusil.
Brez, da bi se ozrla k nam, se je odpravila proti vhodu. »Ti pretiravaš … James.«
Dylan je obupano zavzdihnil in nama pomignil, da ji vsi skupaj sledimo.
Bilo je lepo. Pravzaprav prečudovito. Stavba je od zunaj zgledala bolj stara, notri pa je bila neverjetna. Po tleh so bile položene bele ploščice, stene pa so bile bež barve, kar je prostor naredilo bolj topel in prijeten. Povsod so bile okrogle mize, prekrite z belimi in oranžnimi prti. Na vsaki mizi se je tudi nahajala vaza, polna rož. Okoli njih je sedelo veliko ljudi. Pravzaprav so bile vse mize zasedene in za eno od njih je že sedela mami, oblečena v “the Beatles merch”.
Prisedli smo in nato v tišini počakali na natakarja, ki nam je prinesel jedilnike. Mami se mu je v zahvali prisrčno nasmehnila, pri čimer se je oči skoraj zadušil in začel glasno kašljati - fant je bil namreč star okoli dvajset let.
»Nehaj James,« je rekla in zardela.
Dylan se je glasno zasmejal, kar je povzročilo obračanje številnih glav v sobi. Sama sem se skoraj skrila pod mizo, pred oči pa sem si postavila jedilnik.
»Pizzo bom,« smo rekli hkrati vsi razen mami, ki si je zamišljeno ogledovala seznam nekih zelenjavnih jedi.
»Pa ne, da boš postala vegetarijanka,« se je zasmejal oči, Dylan pa se mu je pridružil.
Tokrat sem se postavila mami v bran. »Hej, s tem ni nič narobe, saj tako umre kakšna žival manj. In če hoče biti vegetarijanka naj bo, saj je to njena odločitev, ne pa vajina.« Mami se mi je zadovoljno nasmehnila in zaprla meni.
Čez sekundo je pred nami že stal natakar, ki si je skrbno zapisal vse, kar smo naročili in nato odšel.
»Torej,« je začela mami, »kako gre šola?«
»Kakšna bedna vpr-«
»Super je,« sem prekinila Dylana in mu namenila jezni pogled.
Ja, tudi meni ni prijetno sedeti v restavraciji polni ljudi, medtem ko je mami oblečena v najbolj grozna oblačila na svetu, ampak nesramna pa ne bom do nje.
Čez približno petnajst minut smo dobili hrano in skoraj v tišini pojedli. Vse, kar se je slišalo je bilo mamino momljanje pesmi Love Me Do in tihi pogovori od drugih miz.
»Abigail, bi mi prosim podala sol,« je tišino prekinila mami, ki je namrščeno strmela v neko ''zelenjavno brozgo'', kot ji je rekel oči.
»Vidim, da ti življenje vegetarijanke ne ustreza,« se je zasmejal in ji kar namesto mene podal sol.
Še nekaj trenutkov je strmela v krožnik pred sabo, nato pa v sekundi ukradla kos pice z Dylanovega krožnika in ga pojedla.
»Vi niste normalni,« sem se zasmejala, ko sem vstala od mize, da bi šla na stranišče.
Sprehajala sem se med mizami, da bi prišla do vrat ženskega stranišča in pri tem sem se počutila skrajno neprijetno. Imela sem občutek, da me opazuje vsaj deset parov oči, zaradi česar sem roke skrila v žepe svojega puloverja in sklonila glavo. Vendar pa sem jo čez nekaj sekund naglo dvignila, saj sem z druge strani sobe zaslišala glasen smeh.
Pred sabo sem zagledala prizor, ki si ga nisem predstavljala niti v sanjah. Ob mizi je stala Rebekah, ki se je priliznjeno smehljala Harryju, on pa se je pripravljal na slikanje z njo. Njen obraz je kar žarel od sreče, čeprav je še nekaj tednov nazaj Larisso zmerjala z obsedenko in najbolj otročjo srednješolko, kar jih je videla. In Harry … No, izgledal je super, tako kot vedno.
V meni je kar zavrelo, ko sem videla kako je Rebekahina roka segla okoli njegovega pasu, on pa jo je stisnil k sebi, kot da mu pomeni vse na svetu. Pa ne, da bi bila ljubosumna samo … Zakaj Rebekah? Hotel sem iti do nje, ji uničiti njeno Diorjevo torbico in poklicati Larisso, da bi se lahko končno slikala s svojim idolom, a to je bilo nemogoče, ker sem telefon pustila v plašču.
Še nekaj sekund sem strmela vanju, dokler se ni Harry zasukal in se zastrmel naravnost vame.
V obraz mi je butnila kri in tako kot v Starbucksu, sem tudi tokrat skoraj izgubila ravnotežje in padla po tleh. Pred obraz sem si takoj porinila nekaj las, da me ne bi prepoznal, nato pa sem “ponosno” nadaljevala pot proti stranišču.
Ko sem končno prijela za kljuko in se zaklenila v stranišče mi je močno odleglo. Naslonila sem se na umivalnik, pri čimer mi je srce še vedno bilo kot noro zaradi jeze in vse sramote, ki sem si jo že nakopala zardi tega tipa.
………………………………
Nekaj minut po tem, ko sem opravila vse kar sem hotela, sem še vedno sedela na tleh ženskega stranišča v The Yellow Broom in se poskušala domisliti kako bi lahko neopazno pobegnila na parkirišče, od kjer bi nekako priklicala svoje starše.
V mislih sem imela brezglavi beg skozi vrata, ampak to bi vsi opazili, ali pa bi se preprosto pretvarjala, da sem dobila enega od svojih ne-tako-redkih napadov panike. Tudi ta ideja se mi je zdela neuporabna, ker bi moje starše preveč skrbelo. In mami ne morem pokvariti njenega dneva.
Bum, bum.
Zmrznila sem in se obrnila proti vratom. Čez nekaj sekund sem spet zaslišala trkanje.
»Abigail, bi prosim pohitela,« se je zaslišal Rebekahin glas.
Dih mi je zastal v grlu, roke pa so se mi začele noro tresti. Nisem bila pripravljena, da se soočim z njo, sploh pa ne v restavraciji, kjer naju lahko vidijo najini starši. Le kaj bi si mislila mami, ko bi videla, da sem v solzah pritekla z wc-ja.
»Ta-takoj,« sem zamomljala ter odprla vodo v umivalniku, da bi si pridobila nekaj časa.
Okej, ne bom tekla, ne bom jokala, ne bom bila reva, ampak bom odprla vrata in se ponosno odpravila do svojega stola. Saj ne more biti tako težko.
Vodo sem pustila teči, dokler nisem umirila svojih tresočih rok. Še enkrat sem globoko vdihnila, nato pa na stežaj odprla vrata.
Pred mano je stala Rebekah, ki je v rokah držala svoj Iphone. Zaničljivo me je pogledala, ampak nato brez besed odšla mimo mene v stranišče.
»To počnem samo zaradi staršev,« je zašepetala tik preden je zaprla vrata.
Sesedla sem se na tla in si z rokami pokrila obraz. Te so se mi spet tako tresle, da sem jih komaj obdržala na mestu. Odleglo mi je kot še nikoli. To, da se ni spravila name sredi restavracije je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo.
»Zakaj sediš na tleh?« Harryjev glas me je zbudil iz razmišljanja. V obraz sem postala živo rdeča, zato sem imela glavo še naprej naslonjeno na svoje roke.
»Zdijo se mi veliko bolj udobna kot stoli,« sem rekla ter se sekundo za tem močno ugriznila v jezik, da bi si preprečila blebetanje. »Moško stranišče ni zasedeno, lahko greš noter veš?«
Harry se je zasmejal. »Gledati v tla, ko se s kom pogovarjaš ni vljudno veš?«
Oh, upam, da ni opazil mojega intenzivnega strmenja v njegovo ramo, ko je prišel v Starbucks, ker bi situacija postala zelo neprijetna.
Ko sem bila prepričana, da je rdečica izginila z mojega obraza, sem končno dvignila glavo. Harry je čepel ob meni, kot da ni to nič takega in zamišljeno strmel vame.
V trenutku, ko sem pogledala naravnost v njegove zelene oči, mi je postalo grozno slabo, v glavi pa se mi je začelo vrteti.
»Včasih imam občutek, da me zasleduješ, čeprav bi morala biti jaz tista, ki počne to,« sem rekla, pogled pa prestavila na njegovo levo uho.
»Ah, hotel sem živeti življenje nadležnega zalezovalca,« je rekel in se usedel na tla, »in za tarčo sem izbral tebe.«
Rahlo sem se nasmehnila. »Počaščena sem.«
Tišina. Nihče od naju ni rekel ničesar, oba sva le strmela predse, kot da bi natančno preučevala steno na drugi strani hodnika. On je bil tiho, ker ni imel pojma kako naj odgovori na moj trapasti stavek, jaz pa sem se skoraj razpočila, tako mi je bilo nerodno.
Čez čas, ko je postalo že sila neprijetno se je Harry odkašljal. »Bi šla z mano na spre-«
Prekinila so ga vrata stranišča, ki so se na stežaj odprla, za njimi pa je stala Rebekah, ki je delovala, kot da se ji je ravnokar zlomil noht. Strmela je direktno v naju, nato pa oddivjala nazaj za svojo mizo.
»Kaj pa je bilo tole?«
Skomignila sem z rameni, čeprav se mi je svitalo kaj bi jo lahko tako potrlo. »Nimam pojma, ampak sedaj bi morala pa že res nazaj do svojih.«
»Čakaj,« je rekel Harry še preden sem uspela vstati. »Prej sem hotel reči, če bi šla z mano na sprehod?«
Pri srcu mi je postalo toplo, ko je sedel pred mano ves skuštran, oblečen v pulover s kapuco in gledal vame s tistimi zelenimi očmi, kot da se mu bo podrl svet, če rečem ne. Nekaj trenutkov sem še tiho strmela vanj, nato pa dvignila kazalec, preden bi me začel prepričevati.
»Če grem,« sem rekla, »to pomeni, da dobim svoje lastno stanovanje?«
Harry me je debelo pogledal in počasi vstal. »Ne, samo zasebno letalo.«
Zasmejala sem se - čisto zares zasmejala. »No, potem pa nič. Mislim, da bom počakala na naslednjega fanta, ki mi prekriža pot in me povabi na sprehod.«
»Kaj pa praviš na jahto?« se je začel igrati z mano. Na ustnice se mu je prikradel nasmešek, ki sem ga videla že v Starbucksu.
»Abigail!« sem zaslišala mami, ki se je drla na ves glas.
»Sranje, iti moram,« sem mu rekla in že odšla proti svoji družini, vendar me je Harry ustavil.
»Torej ne greva na sprehod?«
Skomignila sem z rameni. »Nisi mi obljubil stanovanja,« sem rekla in odšla do naše mize.

-M&M
04. september 2016
Next
05. september 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg