Forum
u105121
u105121
No tko..že neki časa se mi dogaja da se dougočasm med poukom zato sm začela na telefon pisat eno zgodbico..Posebnih predstavitev nebo pa tud slikc ne ker use delam prek telefona in zna bit zapleteno. Pa oprostite zrd kšnih slouničnih napak ampak se trudim da prou pišem.Osebe,kraj in časi ter imena lokalov trgovin al pa česar kol so izmišljena,le nekatera so prava.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- 1.Hodila sm po pločniku. In čakala. Še sama nevem nakaj sm čakala. Samo hodila sem. Sama. Le nekaj minut nazaj sem se zavedala resnice,predkatero že teden dni bežim.Odšel je.Prečkal je cesto. Ob dveh ponoč. V temi. A ni bil sam. Bil je tudi pijani prehitri voznik. Zbil ga je. In odpeljal naprej. In za vse sem kriva jaz. Jaz sem ga napodila ob dveh zjutraj od mojega doma. In to zaradi neumnosti. Zaradi bednega prepira. Zaradi tega je moral umreti. Zaradi prepira so morale njegove tople rjave učke ugasniti. Bil je moja prva ljubezen in še vedno ga ljubim. Ko sem prišla do njega, ko je le nemočno obležal na tleh je bil še živ. Dihal je plitvo in hitro. V učeh mu je pisalo da ve da bo umrl. Niti trudil se ni več živeti. In njegove zadnje besede... Nikoli jih ne bom pozabila. Zarezane so v srce. Globoko.
Ampak sedaj ga ni več. Sedaj sama hodim po cesti in čakam. Kaj? Kdo bi vedel? Morda da se zbudim in ugotovim da so vse bile le sanje. Morda zopet zagledam njega. Ampak to je samo želja. Resničnost je drugačna. Naenkrat se nehote znajdem tam na kraju kjer se je Luka vdal. Kjer mu je v mojem naročju nehalo biti srce in njegova iskrica v učeh je dokončno ugasnila. Stala sem tam na pločniku in gledala na cesto. Niti ne vem koliko časa. Mogoče pet minut,deset, dve uri... Naenkrat pa zaslišim za sabo nepoznan glas." Tudi ti pogrešaš Lukata?" Naenkrat sm se obrnila in se zagledala v temne solzne oči. " Am a se poznava? " " Ne poznaš me. Anže sem. Lukatou prjatu. In ti si njegova punca, če se ne motm ali pač??"

Če hočeš next napiš sicr pa jutr itak nou deu objavm :-)
07. januar 2013
u105121
u105121
2.Le gledala sm ga in se čudila ter si mislila kdo on je. "Sedaj razmišlaš kdo sm. No sm Lukatov zelo dober prijatelj. Tako rekoč najbolši." "In kako je možno da te ne poznam? Poznam njegove prijatelje. In tebe med njimi ni bilo. I thing." Pogledu me je, vzdihnil in rekel "Res je. Zgodba je sicr dolga ampak če skrajšam. Bla sva najbolša prjatla. U pravm pomenu besede. In pol je med nama pršla ena punca. Začela sva se oddaljevat ampak se vedno sva bla frenda. Pol sm jst mogu zrd tastarih za pou leta u ZDA. Sedaj sm se vrnil in na žalost je blo prepozn da bi se še kdaj z njim u živo..počivi Bro. " V njegovih očeh sem videla žalost. Ampak ga nisem mogla potolažt ker sm tudi jst rabla podporo, ker sem bila žalostna, izgubljena. Lukata sem ljubila. In izguba boli. " Emm. Nevem sicr kaj naj rečm. Luka te.." " ... Nikol me ni omenil. Vem. Izgubila sva stike ampak to sedaj ni važn." Zopet žalost v njegovih učeh. Nisem vedla kaj rečt. Zato sem se le obrnila in se zagledala v tisto mesto. Za katereg si želim da ga ne bi bilo. Tudi on ni nič rekel in tako sva oba le strmela in nič spregovorila. Vsak je imel svoje misli.
Nakar sm rekla." Ja njegova punca sm. Mislm sm bila. Tina sm. In kako si vedel kaj kle počnem??" Ni odmaknil oči od ceste in rekel " Če kej znam je opazovati. In že ko si hodila sem te videl. Vedel sem oz. saj približno sem vedel o čem razmišlaš. Gledala si odsotno, žalostno. Ko si se ustavila tu in gledala na kraj kamor so me napotil frendi... Enostavno sem vedu."
08. januar 2013
u105121
u105121
3.Pri tem sem le nemo strmela predse.Nisem vedela da se z mojega obraza da toliko prebrat.Pomislila sem. Kako mu povedat zakaj je umrl. Kako naj mu povem zakaj je ob dveh zjutraj odhajal od mene in prečkal to cesto?
"Kaj razmišlaš?"
Okej, kako je vedel ne vem in me ne zanima. Nobenemu nisem povedala da sva se sprla in je zato odšel. Ampak ne poznam ga. Nebom nekemu tujcu razlagala kaj si mislim. Ali pač? Bi morala to povedat kašnemu tujcu? Mi bo lažje? Al ne? Nič mu nisem odgovorila. Delala sem se kot da nisem slišala. Pa tudi on ni nič naredil. Vsaj videla ga nisem. Stala sem malo pred njim. Odločila sem se da je čas da grem. Domov. V svojo sobo. V svojo toplo in varno posteljo. Na kraj kjer lahko jokam pa nihče ne bo nič vedel. Obrnila sem se proti njemu. Bila je tema in zato ga nisem razločno videla le nekaj malega, ker je malo svetlobe na naju metala ulična svetillka. Videla sem solzo. Tekla je po njegovem licu. Kljub temu da je videl da ga gledam si je ni obrisal. Nisem vedela kaj storiti. Kar naenkrat se je sesul. Nove solze so prišle na plan, tiste ki jih je hotel potlačiti vase in se ob steni stavbe sesedel na tla. Jaz pa sem še vedno stala tam in ga gledal. Ko sem vidla da je hudo sem se usedla zraven njega na tla. Nihče ni nič rekel. Tudi meni so začele teči solze, ki sem jih hotela skriti pred drugimi. Tako sva sedela še dolgo časa kdo bi vedel,koliko časa vsak zaposlen z svojimi mislimi in vsak z svojimi solzami,ki so tekle po licu.
Tišino je presekal on.
"Povedal so mi da je bil tiste noči pri tebi.Da je takrat odhajal od tebe. In sprašujem se zakaj hudiča ravno tukaj. Od tukaj nikamor ne moraš. Tu ni pot do njegovega doma."
Za tenutek sem se zamislila
" Ne, res je. To je napačna pot."
A takrat sem se zavedala.
"Vem kam je šel. Nikakor ni šel domov."
Solze so mi še bolj tekle.
"Kaj? Kaj to pomen? Če ni šel domov kam pa je šel? In zakaj je sploh šel sem,če že ni šel domov?"
" Tukaj.."
Pri tem sem vstala. In pričela hoditi. Tudi on je vstal in mi sledil.
"Tukaj, tukaj je..." Prišla sva okoli vogala in tam zagledala gozdiček in majhno jezerce.
" To je ta kraj. Sem je hotel."
"Ampak kako veš da je hotel sem. Lahko bi šel kamorkoli."
Takrat sem se usedla na klopco. Natanko tisto na kateri sva se prvič poljubila.
" Tukaj sva oba doživela prvi poljub in od takrat sva par. Sedaj....ga...nnni več."
Usedel se je ob mene in me le gledal. Videla sem da ne ve kaj storiti.
"Ampak kak...."
" Poznam resnico. Samo jst in nihče drug."
" Kašno resnico neki?"
Globoko sem zajela sapo in si vbrisala solze ter nadaljevala
" Tistega večera...kot veš je bil pri meni...in."
zajokala sem spet in še bolj.
" Sprla sva se zaradi neumnosti..hudo sprla. Končal se je tako da sem ga nadrla in odšel je..takoj mi je bilo žal in..in sem šla za njim. In viidelaa....sem kako je tekel in..."
Stavka nisem dokončala. Nisem mogla preveč je bolelo. Boli. Anže ni rekel nič. Videla sem kako me je želel prej objeti ramen, sedaj pa je roke dal v žepe.
"Vem jst sem kriva da je umrl. Če mu ne bi takrat rekla da naj odide,bi morda odšel nekaj sekund kasneje....in mogoče.."
Stisnila sem kolena k sebi in tiho jokala. Vstal je in brez kakršne koli besede odšel. Za trenutek se je ustavil in me pogledal kod da bi želel kaj reči. A ni. Odšel je. Ostala sem sama. To me niti ni motilo saj sem bila vedno sama. Ampak tokrat je bolj bolelo kot včasih. Ker odšel je tudi Luka. Čez nekaj časa sem se zavedala da moram domov. Z muko sem se pobrala. Ko sem prišla domov je bila ura že dve zjutraj. Ni se mi dalo nič, niti razmišljati. Zato sem si v ušesa vtaknila ipod in na postelji zaspala. Zbudila me je mami. Itak. Vsakič ko ni treba me zbudi. Prva misel k mi je prešinila je bila, da je danes pogreb. In da se moram zrihtari in iti na kraj kjer bo Luka počival. Večno počival. Solze so se mi ulile, spet. A sem si jih obrisala in odšla na zajtrk. Ni se mi dal ničesar jest zato sem si skuhala kavo, vzela piškot in vse skupaj odnesla v sobo, kjer sem v miru brez motenj spila kavo. Nato sem se pričela oblačiti. Oblačila so bila črna. Še bolj črna kot ponavadi. Nikoli nisem marala roza ali kakšne takšne žive barve in nikoli nisem nosila oblekic in majic z izrezom. Imela sem vedno otekle noge zaradi bolezni in čez prsi sem imela veliko brazgotino zaradi operacije ko sem bila majhna. Ampak to sedaj ni važno. Spomnila sem se da je bilo Lukatu všeč,da sem nosila samo hlače in običajne majice in se nisem ličila. Rekel mi je da sem tako lepša in bolj naravna.
Da sem lepša kot tiste ki imajo kilo pudra na sebi. Že ob tej misli sem postala še bolj žalostna kot sem že bila.

Prišel je čas odhoda. Vsi skupaj smo se posedli v avto in se odpeljali. Ko smo prispeli na pokopališče sem najprej zagledala njegova starša kako sta objokana sprejemala roke in spodbudne besede tistih ki so prišli na pogreb. Tudi sama sem jim izrazila sožalje.
"Gospa em ne vem kaj naj rečem.."
"Nič Tina nič. Vem da si ga imela rada tudi ti. Tudi tebi je težko vem. Nič ni treba reči."
"Res je, a nisem ga imela rada. Preprosto ljubila sem ga. Hvala."
Po teh besedah me je le toplo objela. Njegovemu očetu nisem uspela nič reči, ker ko sem ga videla kako joka sem začela se sama in sva se bila zmožna samo objeti. Tudi njegovega malega bratca sem šla pozdravit. Stal je ob bok nekemu fantu k ga nisem videla dobro saj se je ravno obrnil okoli. Šla sem do Mihca, Lukatoveg brata.
" Hej mali."
Počepnila sem k njemu. Le pogledal me je žalostno.
" Kako si? No sj vem da je neumno vprašanje.. Hotela sem samo pozdraviti pa ti reči da te mam rada in Luka te je imel tudi,čeprav ni dovolil da greš z nama v kino."
Po teh besedah se mi je glas zlomil. Fak. Niti pred malim se nisem znala toliko zadržat,da ne bi postal še bolj žalosten.
" Hvala Tina. Vem da me je mel lad. Jst te mam tud lad. Pa ne jokat. Lj ti bom oblisu solze. Blit morš močna."
Ob teh besedah sem se za sekundo celo zasmejala. Miha mi je z svojimi drobnimi prski obrisal solze ki so mi tekle po licih.
10. november 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg