Forum
~Živjo, moje ime je Kat in sem stara 14 let. V šoli nimam dobrih prijateljev, saj se držim bolj zase. Je pa ena stvar o meni, ki je zelo pomembna: sem depresivna, a starši še ne vedo. Ne še.~
Jok. Spet jok. Vsako prekleto noč jok. Ne morem, ne zdržim več, a kaj naj naredim. Mami in očija ne smem obremenjevati, saj sta že tako v stresu zaradi finančnih težav in službe. Ampak nekomu moram povedati. Ne morem prijateljem, saj v bistvu sploh niso pravi prijatelji. So bolj sošolci, ki me samo prenašajo v šoli. Dnevnik. Dnevnik je tisti, ki mu lahko zaupam vse in ne bo odšel ali me obsojal. Zato pričnem pisati vse, kar se je zgodilo danes. Kako sem dobila 1 pri biologiji in kako sem zaradi tega jezna nase. Ko pišem v dnevnik, čutim olajšanje. Kot da 100-kilogramsko skalo nekdo skrajša za 1 kilogram. Ne jokam, nisem panična, popolnoma umirjena sedim na tleh sobe, kjer se počutim varno. Ko napišem vse, kar sem hotela napisati, se uležem na posteljo in ležim tam še dolgo časa,dokler ne zaspim. Vsako noč, preden grem spat, začnejo moji možgani na veliko razmišljati, a le o tako neumnih stvareh, da ne bom niti govorila. Pri sebi si mislim: >>Še en zavržen dan.<< Nato zaspim. Naslednji dan se zbudim in odvihram v šolo, kjer smo morali napisati spis o naših največjih strahovih. Jaz sem pisala o tem, kako me je strah, da bodo en dan demoni v meni privihrali na dan in me ne bo več in kako me bodo starši našli mrtvo v kopalnici. Čez približno 3 ure, mi reče učitelj, naj grem ven iz učilnice, saj me nekdo čaka zunaj. Bila sta starša in šolska psihologinja. O ne, prebrali so moj spis, zdaj vejo vse. Joj, zakaj sem mogla to napisat?! Oči in mami sta bila v šoku, zato smo vsi šli v njeno pisarno, kjer smo se začeli pogovarjati o mojih problemih. Pričela sem govoriti, kako se je vse to začelo, kako se sedaj počutim in da me je strah povedati kako čutim. Psihologinja se je dogovorila za obisk psihiatra v psihiatrični bolnišnici. Ko je bilo tega mučenja konec, sem rajši odšla domov s starši. Bili so žalostni, začudeni, predvsem pa razočarani. Videlo se ji jima je na obrazu. Skupaj smo se še enkrat pogovorili in obljubili, da bomo držali skupaj, ne glede na kaj. Nato sem se kočno pomirila. Nisem bila jezna na starše, oni pa niso bili jezni name. V miru sem to noč prespala brez solz.

Next?
25. oktober 2014
Next
29. oktober 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg