NASLOV: Do zadnjega diha
STOPNJA: NC - 17
ŽANR: Kriminalni erotični triler

OPOMBA: Zgodba je postavljena v sedanjost, torej smo v letu 2018. Dogaja se v namišljenem svetu, torej kraji bodo izmišljeni, vendar pa opozarjam, da se bo veliko stvari dogajalo na sodišču, zato sem dogajanje postavila v ameriški pravni sistem - naj vas to ne zmede, najverjetneje ga dobro poznate iz filmov in serij. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami, kraji ali dogodki je zgolj in samo naključna!

Dobrodošle vsakršne kritike, mnenja, pohvale, vendar prosim držite se vljudnega komentiranja.

***

Prolog

Ste že slišali za to, da se nam takrat ko umremo, življenje kar naenkrat odvrti pred našimi očmi in se nenadoma zavedamo kako drugače bi moralo biti? No, meni se to ni zgodilo. Mogoče zato, ker takrat še nisem zares umrla, ampak v trenutku, ko sem dvignila roko, pištolo prislonila na svoja senca in pritisnila na sprožilec, se je pred mojimi očmi prikazala samo tema. Tema in neskončna tišina…

Ampak ne prehitevajmo dogodkov. Jaz sem si mogoče res pognala kroglo v glavo, ampak na drugem koncu mesta, natančneje v sodni dvorani najvišjega državnega sodišča in to tik pred izrekom razsodbe, pa je v tem trenutku vladal kaos. In to kaos v pravem pomenu besede. Anabelle Banks je bila pravkar spoznana za krivo umora prve stopnje in s tem tudi na smrtno kazen. Za zločin, ki sem ga v resnici storila jaz.

***

Sojenje se je začelo že pred letom dni in nihče ni pričakoval, da bo na pogled tako mila in nežna pojava, obtožena tako grozljivega zločina. Anabelle Banks je bila poosebljenje pravega angela. Imela je svetle, nekoliko valovite dolge lase, ki so ji segali do lopatic, verjetno pa je ob kakšni drugi priložnosti imela veliko bolj urejene, kot tega dne. Tega dne si jo kot stara volna viseli okoli glave, bili so mastni in nepočesani. Imela je drobno in krhko postavo, če pa si jo pogledal naravnost v obraz pa se je v njenih očeh človek lahko kar izgubil. Ampak, če si pogledal malo bolje, so te oči skrivale toliko skrivnosti, kot jih premorejo samo najgloblja morja in morda prav zato ni bilo naključje, da so bile njene oči modre kot ocean. Porota je ob prvem pogledu nanjo pomislila, da gre gotovo za pomoto. Anabelle je bila obtožena umora svojih staršev, vendar pa sta bila ta umora tako osebna in iz njiju je izžarevala takšna jeza, da niti največji zagovorniki kaznovanja takšnih zločinov niso bili prepričani, ali pred njimi stoji resnična morilka. Enostavno ni tako delovala!

V prvih dneh sojenja je bil izraz na obrazu Banksove kot izklesan in prav ob nobenem slikovnem dokaznem gradivu, pričevanjih ali besedah sodnice, se na njenem obrazu ni prikazalo prav nobeno čustvo. Kot da bi Anabelle to opazovala nekje od daleč, izven svojega telesa in ji za to ne bi bilo prav zares mar. Prva čustva je obtoženka pokazala šele, ko se je v sodni dvorani znašel tudi Alan Scott. Alan je novinar pri zloglasni reviji, The Spectator, in mnogi so ga klicali kar Razčlenjevalec. Zakaj, namreč Alan je bil specializiran prav na tem področju. Njegovo poslanstvo, kot je sam pravil, je bilo razčleniti zločine do potankosti in v tem je bil prav dober. Ne, narobe je reči dober. Bil je odličen. Usoda je prav gotovo želela, da se je na njegovem seznamu zločinov znašel tudi ta z gospodično Banks. In še dobro, da se je.

1. Poglavje – Alan

Anabelle Banks sem spoznal kakšen teden dni po začetku njenega sojenja. Vedeti morate, da kot novinar, ki raziskujem zločine in jim dodam osebno noto, nimam nikoli miru pred ljudmi, ki mi pošiljajo primere in želijo, da se jim posvetim. Sprejmem jih mogoče 5%. Tudi tega z Anabelle nisem želel sprejeti, ampak ko so po tednu dni sojenja namigi o njeni nedolžnosti postali vse glasnejši, sem se odločil zadeve potipati nekoliko pobliže. Na uho so mi prišla razna namigovanja o obtoženkini hladnosti in distanci, kar nikakor ni bilo nenavadno, obtoženci se na nasvet odvetnika po navadi obnašajo točno tako, presenetilo pa me je to, da je Anabelle samo enkrat izjavila, da je nedolžna, prav tako pa ni želela stopiti na prostor za priče, kljub vztrajnim prigovarjanjem njenega odvetnika.

Sodna dvorana je bila, kot se za takšno sojenje spodobi, nabito polna. Sedel sem v predzadnjo vrsto, ravno toliko oddaljeno od prizorišča dogajanja, da sem še imel pogled na vrata, skozi katera bo v spremstvu paznikov pripeljana obtožena. Ozrl sem se po dvorani in na prav vsakem izrazu na obrazu se je risal dvom. Ljudje so šepetali en drugemu in čeprav nisem razbral besed, sem lahko ugotovil, da govorijo šokirano. Šok se jim je risala na obrazih in, če je že kdo od prisotnih to želel skriti, tega ni naredil prav dobro.

Anabelle so pripeljali v dvorano vklenjeno in niso ji dovolili niti, da bi se preoblekla v svoja oblačila. Bila oblečena v tisti grozljiv oranžni pajac, ki je njeno angelsko podobo kar nekoliko pokvaril. Kdorkoli je rekel, da je oranžna nova črna, je gotovo imel barvno slepoto. In kdorkoli je želel Anabelle pokazati v drugačni luči, je bil uspešen. Je pa bilo res, kar so govorili ljudje. Njen izraz na obrazu je bil kot izklesan in zdelo se je, da dogajanje kar beži mimo nje. Nekajkrat je samo pokimala besedam svojega odvetnika, sicer pa je ves čas zrla v nevidno točko nekje za hrbtom porote. Ne vem točno, kaj je botrovalo moji odločitvi, ali je to bil njen hladen izraz na obrazu ali vse te govorice o njeni nedolžnosti, ampak nekje na polovici pričanj tega dne sem se odločil. O tej ženski morem izvedeti vse. Hladnokrvna morilka ali ne, njeno zgodbo moram raziskati.

***

Obiskal sem jo že naslednji dan. Čeprav je obiskovanje zaporov moja stalnica, pa se še vedno nisem navadil na vzdušje, ki je tam vladalo. Pazniki so me gledali po strani (ali pa se mi je samo tako zdelo), ko so mi nejevoljno odpirali vrata, jetnice pa so me opazovale skozi male odprtine na vratih celic in mi govorile opolzkosti, ki jih res nisem želel poslušati. Ob tem sem vedno pogladil svoj poročni prstan in se trudil razmišljati samo o svoji ženi.

Končno sem prišel do sobe za obiskovalce. Tam me je že čakala Cora, ki pa je še pred pozdravom dvignila roko in me ustavila.
»Ne moreš noter, Alan. Njen odvetnik ne dovoli, da bi govorila s komerkoli, kaj šele novinarjem.«
Nekoliko presenečeno sem jo pogledal.
»Ampak,…« Odkašljal sem se. »Mislil sem, da je Anabelle prav izrecno zahtevala pogovor z menoj po včerajšnjem sojenju. Ali se s tem ni posvetovala z odvetnikom?«
»Očitno ne.«
Cora je bila neizprosna in tudi njeni odgovori so bili kot vedno kratki, jedrnati in s pridihom cinizma. Cinizma nisem maral, morda zato, ker ga nikoli zares nisem razumel ali znal uporabljati. Med tem je moja sogovornica prekrižala roke na prsih in mi s tem dala vedeti, da se ne bo premaknila niti za milimeter. Sranje.
»Cora,« sem vseeno poskusil svojo srečo, »ne prosim te, da mi dovoliš videti Anabelle Banks, ampak prosim te lepo, vem da mi lahko dobiš številko njenega odvetnika. Ti si tukaj oči in ušesa. Prosim?«
Moj glas je dobil obupan podton in mislim, da ga je zaznala tudi Cora, kajti samo pokimala mi je in me s tem odslovila. Z nekoliko lažjim občutkom sem zapustil zapor in ni mi preostalo drugega, kot da do konca dneva čakam na njen klic.
22. avgust 2018
~Lily~
~Lily~
Tole je super!!
Next
22. avgust 2018
Priznam, da so se mi zadnje minute pred objavo vlekle kot tak star žvečilni gumi, ampak čakanje se je več kot izplačalo.

Najprej moram pohvaliti izvirnost - obožujem to 'odvetniško' tematiko, da je to področje, ki ga obvladaš, pa še dodatno obogati celotno pripoved. Začela si namreč s tistim ta pravim 'hookom' in zdaj me zanima milijon stvari in bom seveda vsa nestrpna čakala na nadaljevanje (toliko o moji potrpežljivosti ).

Kdo je dekle iz prologa? Zakaj je umorila Anabellina starša? Zakaj je Anabell tako apatična? Skoraj ne verjamem, da je tu le upoštevanje odvetnikovih navodil - izguba staršev pač ni kar tako. Upam, da najdem odgovore skupaj s tem Alanom, pa da seveda izvem še kaj več o njem. In zadevo si označila kot kriminalni erotični triler - če ti to ne da misliti, potem pa ne vem, kaj bi še človek rad.

Obsodba: Piši dalje, pa hitro .
22. avgust 2018
Ponovno se težko nestrinjam s Peloghale :3

Tematika je zelo posebna in meni osebno zelo privlačna. Prav tako je čisto nekaj novega in drugačnega, vsaj glede na večino zgodb, ki smo jih navajeni na tem forumu.

Prolog in prvo poglavje sta me zelo privlačila, čeprav prvo poglavje za odtenek bolj. Izjemno se mi zdi, da si za pripovedovanje zgodbe uporabila tudi novinarja, saj je tako pogled na celotno situacijo drugačen, kot če ga bi spremljali (samo) iz oči Anabelle.

Next
23. avgust 2018
Next
24. avgust 2018
2. Poglavje – Anabelle

Sranje. V zaporu sem. Dejansko so me stlačili v to smrdljivo luknjo, ki je videti kot mučilnica ali še bolje, kot umobolnica iz kakšne mehiške grozljivke. Ženske tukaj so prav razdeljene v nekakšne 'klane' in samo čakam lahko, kdaj bom postala nekomu sužnja. Takšnim kot sem jaz se to vedno zgodi, pa obtožba za umor gor ali dol. Da sploh ne omenjam tega, kako na straniščih smrdi po sami scalini in dreku, vložki pa ležijo kar vsepovsod naokoli. Fej in fuj! Slišala sem celo, da vsako novinko čaka prav čiščenje teh ogabnih stranišč. O bog, samo tega ne, prosim.

Paznice so me vlekle po hodnikih, kot da sem neka vrča krompirja, je pa res da me tudi moje noge niso ravno najbolj ubogale. Sploh ne morem verjeti, da sem privolila v to, da se pustim strpati v zapor samo zaradi… Eh, sploh nima smisla razmišljati o tem. Opazila sem telefone.

»Hej, hej, hej!«

Začela sem se upirati in s prstom kazati na telefone.

»Pravico imam do telefonskega klica!«

Paznica me je samo pisano pogledala, vendar je vseeno nekoliko popustila prijem. Ni bila videti ravno najbolj zadovoljna in videla sem, kako si je izmenjala pogled z rdečelaso paznico, ki je stala in nadzirala telefone. Le – ta je samo skomignila z rameni. 'Moja' paznica me je zato še zadnjič nekoliko grobo prijela za komolec in me pogledala naravnost v oči. Bile so modre kot moje, vendar še zdaleč ne tako nežne, kakršne baje imam sama.

»Nobenih neumnosti, si me slišala?«

Jasno in glasno. Kakšne neumnosti vendar? Zaprta sem v najbolj varovanem zaporu daleč naokoli, kaj je mislila, da bom začela teči proti izhodu, se histerično dreti in prevračati avtomate za vodo, da bi jim s tem zaprla pot? Postalo mi je jasno zakaj dela kot paznica. Vseeno sem samo pokimala.

»Imaš tri minute.«

Kot da se že odpravljam po injekcijo sem se odvlekla proti telefonu in si v mislih ves čas ponavljala telefonsko številko, ki sem se jo, tik pred incidentom, morala naučiti na pamet. Počasi sem dvignila slušalko, se kradoma ozrla naokoli, da sem se prepričala, da res nihče ne more poslušati kaj se pogovarjam, nato pa sem počasi odtipkala telefonsko številko. Dvakrat je pozvonilo in že se je oglasil ženski glas.

»Srčno upam, da si ti Anabelle.«

Ta glas sem slišala spet po treh tednih in v želodcu me je kar zvilo. Potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem zadihala, preden mi je uspelo izdaviti hripav 'da'. Odkašljala sem se.

»Tukaj sem, kot si želela.«

Nespametno bi bilo reči zahtevala. Cel čas sem se morala opominjati, da sem v zaporu, kjer je vsak telefonski klic strogo varovan, zato je bila izbira besed še posebej pomembna. Ampak vedela sem, da bo razumela. In je res.

»Želela?« Njen glas ni bil niti malo presenečen, prekleta naj bo.

»Kaj sedaj?« sem jo prekinila, saj so sekunde, ki sem jih imela na voljo za ta klic, tekle hitreje kot kadarkoli poprej.

»Najkasneje ta konec tedna te bo obiskal odvetnik. Ne skrbi zelo sposoben je. Ampak narediti moraš natanko tako kot ti bo svetoval on in nič drugače, si me razumela?«

Pogoltnila sem slino. Načrt je morda res bil dodelan do zadnje pikice in če kdo, je vsekakor ona vedela, kaj počne, ampak nisem se mogla znebiti občutka, da bo slej kot prej šlo nekaj strašansko narobe.

»Razumem.«

In zveza je bila prekinjena. Če me je do sedaj bilo strah, v smislu nekakšnega nežnega črvičenja v želodcu, pa sem bila v tem trenutku prestrašena na smrt. Komaj sem se uspela zbrati, ko sem se vrnila k svoji modrooki paznici, je ta morala opaziti moj bled obraz in moje prestrašene oči, saj se je nekoliko nasmehnila. Že tega dne se je šušljajo, da sem nedolžna, ampak težko je bilo prepoznati tiste, ki so v to verjeli in tiste, ki niso. Ta paznica je bila vsekakor tista, ki bo na moji strani.

***

Že čez tri dni se je pri meni oglasil odvetnik, kot mi je bilo povedano po telefonu. Ime mu je bilo Hayden Brooks in če ne bi bila ravno v zaporu, bi se definitivno ogrela zanj. Bil je privlačen temnopolt moški z rahlo priraščeno bradico, očali in čvrstim stiskom roke.

»Pozdravljena, Anabelle. Sem Hayden Brooks in verjetno veš kdo me je poslal, da te rešim iz te zagate.« Namenim mi je pomenljiv pogled in stišal je pogled. »Kljub temu, da so najini pogovori zaupni, pa morava biti tukaj zelo, zelo previdna. Nikomur ne smeš povedati niti besedice o tem, o čemer bova govorila na privatnih sestankih, sploh pa ne po telefonu ali v pismih. Si razumela?«

Sanjavo sem ga opazovala in samo prikimala, zato si je prav gotovo mislil, da sem rahlo bedasta. V tistem trenutku pa je na mizo vrgel kovček in uspela sem se zbrati. Vse skupaj je postalo veliko bolj realno in čeprav je ob njegovem prihodu pritisk v mojih prsih nekoliko popustil, pa sem sedaj spet bila ena velika živčna razvalina in zdelo se mi je, da imam srce v grlu.

»No, pa začniva s pripravami na tvojo obrambo, kaj praviš?«

»Samo trenutek,« sem ga ustavila. »Glede na to, da ste prišli sem na željo,« na kratko sem postala, »bolje rečeno ukaz, ali ste prepričani, da poznate celotno zgodbo?«

Videti je bilo, da mu to vprašanje ni najbolj všeč, morda zato, ker pri tem ni želel sodelovati, pa je bil prisiljen, morebiti pa zato, ker dejansko celotne zgodbe ni poznal, niti je ni želel. Kar je skrajno neumno. Čeprav sama nisem odvetnica, mi je jasno, da mora odvetnik poznati vsako najmanjšo podrobnost zgodbe svoje stranke in ne samo to, poznati mora tudi vsako najmanjšo podrobnost glede stranke same. Njenega karakterja. Sposobnosti.

»Dobro me poslušaj, Belle.« Uporabil je moj vzdevek iz otroštva, vrag ga vzemi. Želela sem ugovarjati, pa je dvignil roko in me ustavil. »Vem, da nisi ti storila tega, vem kdo je to storil in vem tudi zakaj. Prav tako vem, zakaj si sedaj tukaj ti in ne tista oseba. Ampak sedaj je pomembno, da ti poslušaš mene in je jaz tebe. Ker sicer nama bo zmanjkalo časa in ti boš dobila injekcijo.«

Samo ob omembi te besede na I, se mi je koža na tilniku naježila. Zato sem lepo utihnila, se naslonila nazaj na stol in do konca najinega sestanka samo še poslušala.

***

Sojenje se je začelo šele čez pol leta, kar nama je s Haydnom dalo več kot dovolj časa, da se nanj ustrezno pripraviva, čeprav brez občasnih besednih dvobojev med nama vseeno ni šlo. Sploh pa se je bilo ob njem zelo težko brzdati, ko pa sem vsakič po tem, ko je odšel, celo noč imela o njem tako pokvarjene sanje, da se mi je obtožba zaradi umora naslednje jutro, zdela že kar zelo zelo mila.

Sojenje je prvih nekaj dni potekalo še zelo mirno, vendar pa mi je kmalu postalo jasno, da če mi je zunanja javnost sicer naklonjena, da mi porota in sodnik nikakor nista. Na to sem skušala opozoriti Haydna, ki pa je vsakič samo odmahnil z roko, češ da se morava držati načrta.

»Pa kakšnega načrta?!« sem tega dne rohnela nanj, kljub temu da me je želel pomiriti. »Tega, da so me tega dne videli doma, se ne bi smelo zgoditi, si pozabil?! Tole bi moral izpodbijati!«

»Belle, vem da si sedaj razjarjena,…«

Skočila sem v zrak in udarila s pestjo po mizi. Prst sem uperila vanj in ga tako morilsko pogledala, da sem bila presenečena, da se ni kar zgrudil na tla.

»Ne. Govori. Mi. Da. Sem. Razjarjena.«

Počasi in razločno sem izgovorila eno besedo za drugo, ne da bi med tem zajela sapo.

»Kaj za vraga se dogaja? Če se bo sojenje tako nadaljevalo, bom injekcijo ali pa plinsko celico videla hitreje, kot Anne Boleyn giljotino! In vsi vemo kako hitro so zadeve tam eskalirale!«

Nemirno sem hodila gor in dol po sobi, ne da bi poslušala Haydna, dokler se nisem odločila.

»Hayden. Govoriti želim z Adamom Scottom.«
Hayden je kar obmolknil in sledila je dolga tišina, ki sem jo na koncu prekinila jaz. Pogledala sem ga naravnost v oči.

»Danes sem ga videla v sodni dvorani in vem zakaj je tam. Govoriti želim z njim in ti mi boš to omogočil.«
06. september 2018
Hvala vsem za pretekle komentarje, tukaj pa je že nadaljevanje, ki pa je malo napačno objavljeno, ampak naj vas to prosim ne zmoti. Naslednje bo ponovno objavljeno pravilno.
06. september 2018
Next
06. september 2018
Next
07. september 2018
Next
08. september 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg