Forum
Hej! Verjetno bom pisala samo čez vikende, ker čez teden nimam tolkoo časa.
Tukaj je prvi, uvodni del!
Prosim za komente, pohvale, pripombe bla bla bla pač use sprejemam!
Začnemo? =P
********
Sedla sem na okensko polico in gledala snežinke, ki počasi padajo na tla. Že vsaj tri ure sneži. Želim si, da bi bil on tu. Lepo bi bilo. Spet bi bilo kot včasih, ko sva kot zaljubljenca sedela na postelji, se pogovarjala in zasanjano gledala v snežinke.

http://data.whicdn.com/images/22475085/In-the-bed-Love-body-beauty-Photography-art-portraits-light-bw-mood-love-is-four-letter-word-amor-bkwht-couple-on-twin-bed-sexycute-helex-2_large_large.jpg

Iz okenske police sem se prestavila na stol in se vpisala na facebook. Malo sem klikala pa sem se kmalu naveličala in se prestavila na posteljo. Bila sem utrujena in čeprav je bila ura komaj 6 popoldan se utonila v spanec. Zbudil me zvonec. Pogledala sem na uro, ki je kazala pol osem in nato šla odpret. Zunaj ni bilo nikogar. Začudila sem se, zavila z očmi in šla nazaj v hišo. Stopila sem v kuhinjo in odprla hladilnik. Preden sem si uspela dobiti kaj za jest, je na vratih še enkrat pozvonilo.





»Odnehajte ljudje!« sem kričala, medtem ko sem hodila do vrat. Pred njimi je stal Domen.

»Hej!« poskusil je z fejk nasmehom, ki pa mu ni najbolje uspel. Oči je imel čisto solzne in izgledalo je, kot da jih komaj zadržuje.

»Kaj pa je narobe?« Sem ga vprašala, čeprav sem že slišala, kaj se dogaja v njihovi družini. Verjetno se je njegov zdrogiran brat spet spravil na mamo, oče pa je opit sedel v dnevni sobi in gledal tv. Takrat je ponavadi Domen zbežal. Ampak zakaj k meni?

»Nič…Samo domov ne morem. In nikamor ne morem in ti si edina…« Nehal je govoriti in spustila sem ga v hišo. Nalila sem mu čaj in sedla sva na kavč.





»Tvojih staršev ni doma?« Odkimala sem.

»Službeno potovanje. Si ti dvakrat zvonil?« Odkimal je in srknil malo čaja.

»Boš prespal tukaj?« Bil je zelo nezgovoren. Vsaj zdaj.

»Upal sem, da bom lahko tu.« Pokimala sem.

Ves večer in pol noči sva gledala filme. Smejala sva se in izgledalo je, kot da je čisto pozabil na vse. Kmalu sva šla spat. Na tla sem mu dala spalno vrečo in jo obložila z nekaj odejami. Nazadnje sva pogledala na uro ob dveh. Kmalu za tem sem zaspala in verjetno tudi on.





Zjutraj sem se zbudila. Na tleh. Čisto sem pozabila na včeraj in se začela spraševati zakaj so sploh odeje tam. Šla sem v kopalnico, si sprala obraz in se nato spomnila na Domna. Pogledala sem v sobo in ni ga bilo tam.

»DOMEN!« sem zakričala. Nisem slišala odgovora, zato sem še enkrat zakričala. Panično sem začela tekati po hiši…

*******************************
Always yours!
By

No?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

23. februar 2012
Next
23. februar 2012
še vsaj dva komenta
23. februar 2012
Pogledala sem na uro. Oooo ne! Ponedeljek je in pouku zamujam že dvajset minut.

»DOOOMEN!« Sem zakričala še enkrat, nato pa stopila v kuhinjo in na mizi opazila listek: 'šel sem domov po stvari za v šolo. Hvala za gostoljubnost. Domen.' Hitro sem ga našla! Oblekla sem, kar mi je prvo prišlo pod roke in si koliko toliko uredila lase. Nadela sem si trak in lepo bi bilo, če bi imela vsaj torbo pripravljeno.





Šla sem in zaklenila za sabo. Vsi so bili že navajeni, da sem ob ponedeljkih zamujala k prvi uri. Ampak še nikoli je dejansko nisem zamudila. Prišla sem ravno še za konec ure. Potrkala sem in počasi vstopila.

»Dobro jutro, Neža! Spet zobozdravnik?« Pokimala sem in sedla.

»Kje si bila?« Mi je zašepetala moja prijateljica Maja.

»Zaspala sem se.« Sem rekla nazaj in se posvetila uri. Dan je potekal počasi. Po naslednji uri smo imeli malico in odpravila sem se v jedilnico. Ko sva se usedli, je ona pričela z malico, jaz pa sem samo gledala v hrano.

»Neža! Neeeža! A si z nami?« Se je Maja pošalila na moj račun, saj me je morala vsaj trikrat poklicati. »Kaj je narobe? Nekam zamišljena se mi zdiš.«

»Zmedena.« Sem jo popravila.

»In…kaj te je zmedlo?«

»Marsikaj.«Izmikala sem se, da mi ne bi bilo treba povedati za nenapovedan obisk prejšnji dan.

»Povej mi že kaj se je zgodilo!« Še naprej se je posvečala malici in ni izgledalo, kot da jo zanima. »Včeraj je k meni prišel Domen. In bil je zelo žalosten, ni povedal zakaj, sama pa tudi nisem drezala. In me je prosil, če lahko prespi pri meni. Zjutraj pa je izginil in zato sem zamudila, ker sem ga vsaj petnajst minut Iskala po hiši.« Gledala me je in njene oči so se povečale, pozabila pa je tudi zapreti usta.





»WTF? Zakaj bi prišel k tebi?« Meni je bilo še manj jasno. Naslednji trenutek sem korakala proti tistim vozom, kamor odložiš pladenj. Kmalu sem dobila močen udarec in zabilo me je na tla. Nad sabo sem zagledala Domna in se mu nasmehnila. Nasmeha mi ni vračal, niti mi ni pomagal vstati, kaj šele, da bi se mi opravičil. Kar mimo je šel in se pogovarjal z svojimi prijatelji. K meni je prišla Maja.

»Si prepričana, da je bil včeraj pri tebi?« Zavila sem z očmi in z njeno pomočjo vstala.

»Kako me lahko kar tako ignorira?« Sem se potožila Maji.

»Veš, kaj mislim? Da si si ti vse izmislila. Poslušaj me. Razumem, da ti je všeč ampak…«

»Nič si nisem izmišljevala!« sem se razjezila.

»Seveda si nisi. Le resnico si prekrila z lažjo. Mogoče si pa samo sanjala.« Zdaj me je pa res razjezilo.

»veš kaj?! Ne potrebujem te. Ne potrebujem nekoga, ki mi nič ne bo verjel in me poskušal prepričati, da sem nora!« Šla sem mimo nje in se skoraj zaletela v tajnico.

»Neža, ravno tebe iščem. Pridi zraven mene.« Hodila sem za njo…

[img]http://data.whicdn.com/images/22495095/cded882800113afc4f2e882a_large.[/img]

»Torej, Neža, nastale so neke težave z omaricami. Dobili smo novega učenca, zato ti bomo prestavili omarico. Stvari so ti že prestavili. Ključ je tukaj…« v roke mi je potisnila ključ, jaz pa sem dala njej starega »številka tvoje omarice je 231. Hvala. Lahko greš.« Ravno v tem trenutku je zazvonilo. Pohitela sem v razred. Sedla sem v zadnjo klop, ki je bila ponavadi prazna, saj nisem hotela sedeti zraven Maje. Ura se je začela.

»Danes je nekdo vprašan.« Roke so se mi zatresle. V meni so odmevale besede: 'naj me ne izbere, naj me ne izbere.' »16! Neža, pridi.« Glavo sem naveličano nagnila nazaj. Ne smem dobiti enke. Ne še ene.

»Si se učila?« Zlagano sem pokimala in pokazala, da malo. Matematika res ni moj predmet. Nikoli ne bo.

»Prepiši ta izraz in ga reši.« Mi je naročila in jaz sem začela prepisovati. Številk ni manjkalo, črk pa ravno tako ne. Zavlačevala sem z prepisovanjem. Ravno sem začela reševati, ko je nekdo potrkal. Učiteljica je vstala in pred vrati je stal…





******************

Now deu!
Hope u like it.
PaPa
Always yours!
23. februar 2012
NEXT!!!!!!!!!!!!!!!!!! NEXT!!!!!!!!!!!!! NEXT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! NEXT!!!!!!!!!!! PLISSSSS!!!!!
24. februar 2012
u79395
u79395
next!!!!!!!!!
24. februar 2012
Ravno sem začela reševati, ko je nekdo potrkal.
Pred vrati je stal...Domen.
"Se opravičujem če motim. Neža mora k ravnatelju." V mislih sem se norčevala iz njega: "neža mora k ravnatelju!" Izbruhnila sem v smeh, šele nato pa sem se zavedla, kaj je sploh rekel.
"Neža!" je strogo rekla učiteljica. "Gospodič...a...dežurni, pospremite jo do pisarne." Se je še obrnila k Domnu, ta pa je samo prikimal. Šla sem skozi vrata in on jih je zaprl za mano. Šla sem pred njim in niti malo me ni zanimalo, kaj mi ima za povedati. Če mi sploh ima kaj.
"Neža! Počakaj." Prijel me je za roko in me potegnil nazaj. "Počakati moraš, da ravnatelj pride najprej. Naročil mi je, da naj pridem potem pote, ampak...se nisem mogel upreti."




"Nisi se mogel upreti čemu?" sem jezno zarenčala.
"Daj no! Rešil sem te spraševanja, en hvala ne bi bil odveč."
"Tudi tvoj ne. Ali pa vsaj kakšen oprosti." sem mu zabrusila nazaj. "Najbolje, da grem nazaj v razred, pa me prideš iskat potem." Vstala sem iz mize, na kateri sem bila naslonjena in se odpravila po hodniku.
"Neža, počakaj. Rad bi se ti zahvalil. Saj veš, za včeraj."
"Ne potrebujem tvoje zahvale." Nisem se imela namena družiti z njim še posebej ne po dogodku v jedilnici. "Naslednič lahko greš h kateremu od svojih prijateljev, s katerimi si se malo prej norčeval iz mene." Pogledal je v tla. Ni točno vedel kaj naj mi reče in jaz sem dosegla svoj namen. "saj se mi je zdelo tako." so bile moje poslednje besede, preden je prišel ravnatelj. Poslala sem mu blow kiss in nato zakorakala v ravnateljevo pisarno.
"Gospodična..." se mu je zataknilo, saj očitno ni vedel niti mojega imena.



"Neža." sem ga dopolnila.
"Da, Neža. Kot veste, je prišlo do neke zmešnjave z omaricami, zato si boste omarico z nekom delili. Omarica 231 je še od enega učenca, ampak sem se z njim že pomenil in je rekel, da bo z vedeljem delil omarico z vami, samo da ne bo zmešnjave." Zadovoljno se je nasmehnil, kot da bi bil ponosen, da je vse to izrekel v enem dihu, hkrati pa je pričakoval, da bom jaz nekaj rekla.
"Torej?"
"Ja, bom že potrpela te štiri mesece."
"Dobro. Zdaj moram iti. Imam sestanek." In že je odvihtel iz pisarne.
"Gospod, s kom pa si...." Ni me več slišal. Kar tako na brezveze sem še dodala: "delim omarico?" Zakaj so ravno z mojo omarico težave? Vrnila sem se k dežurni mizi. Domen se mi je nasmehnil.
"Ne boš zdaj hodila v razred. Dve minuti je še."
"Greš stavit?" sem ga še vedno sovražno izzivala. Prijel me je za roko in me potegnil k sebi. Moje roke so bile skrite nekje v njegovem objemu in nisem se mogla premakniti. Niti se nisem hotela.

http://data.whicdn.com/images/22137938/302815_252310498133772_144347462263410_867432_8349369_n_large.jpg

Čutila sem njegov dih in najine ustnice so se že čisto stikale. Tedaj so se iz učilnic vsuli učenci, saj je pred nekaj trenutki zvonilo. Spet me je odrinil in k njemu so prišli prijatelji.
"Stari, kdo je to?"
"Pojma nimam. Pojdi pa jo vprašaj." Samo stala sem. Vsi so prerivali mimo mene in prešinilo me je, da je moja torba še vedno v razredu. Tekala sem tja in tam so si fantje že podajali mojo torbo.
"Dajte mi jo nazaj! Moja je!" Sem kričala in skakala, da bi jo dobila. Pa je nisem. Bila sem majhna proti njim. Takrat je tja prišel nek fant. Velik, postaven, še nikoli ga nisem videla. Prijel je mojo torbo in mi jo podal.
"Izvoli." Oblila me je vročica.
"Hvala." sem se zahvalila in jo dala na ramo. Njega so fantje začeli izzivalno tepsti po rami se zraven smejati, on pa je samo strmel za mano. Preden sem zapustila učilnico sem se obrnila nazaj in se nasmehnila.
*******
Hej!
Še en del. =) uživajte u branju oz. zdj ste vrjetn že konec haha =P

Papa
Always yours!
24. februar 2012
next
24. februar 2012
u70105
u70105
next
24. februar 2012
next
24. februar 2012
Odšla sem do svoje nove omarice, ki sem jo mimo gre iskala vsaj deset minut. V ključavnico sem potisnila ključ, ampak omarice še vedno ni šlo odpret. Naenkrat sem zaslišala pok in ugotovila, da je nekdo udaril po omarici.
"Skupaj jo imava. Včasih se malo zaskoči." Za mano je stal Domen. Bil je dežuren, ampak očitno mi je priskočil na pomoč.
"Saj se hecaš!" Sem v prhu rekla in iz omarice vzela športno. Nato sem omarico zaprla in se sprehodila do telovadnice. Postavila sem se med punce. Vse so bile večje od mene, zato sem se počutila malce 'pritlikavo' in neprijetno.



Kmalu je prišla učiteljica. Iz nje je skoraj pihalo in na daleč smo vedele, da nas bo terjala gor in dol. Nimam veliko kondicije, zato se ponavadi izmučim že po dveh krogih. Komaj sem čakala da se ura konča, pa se kar ni hotela. Igrale smo nogomet in bila sem v obrambi. Ne davno nazaj sem ugotovila, da je tako najbolje, kot pa če se ženeš naprej. Ozrla sem se proti balkonu in gor je stal Domen. Spet?!?! Gledal je naravnost vame, zato sem se odločila, da poskušam nanj narediti vtis. Šla sem na nasprotnico, ji vzela žogo in tekala na drugo stran igrišča. Zamahnila sem z nogo. Stopila sem naravnost na žogo in nerodno padla.



Bilo me je sram in videla sem, kako se smeji. Zelo smešno! Čisto izmučena sem se odvlekla do slačilnice in se počasi preoblekla. K meni je prišla punca, ki se najbolj žene. Ime ji je Neja. Vsepovsod hoče biti prva in pri nogometu ta njena tekmovalnost doseže vrhunec. Na gol nacilja vsaj desetkrat, od tega nekaj dva zadane.
"Lepo. Zaploskati bi ti morala. Kakšen vrhunec..." ostale punce so se smejale, meni pa ni bilo prav nič smešno. Sklonila se je k meni in mi zašepetala na uho: "Ne poskušaj impresionirati Domna. On bo kmalu moj. Niti poglej ga ne več!" Kot da ga hočem?
"A ste slišale, da ima Domen punco? Z Uršo hodi." Se je oglasilo z drugega konca garderobe. Uršo? Ona živi čisto blizu mene. Le, da se še nikoli nisem pogovarjala z njo. Niti se nimam želje. Vedno sem ven šla prva. Pa naj sem se še tako počasi spravljala.
"Adijo." Sem odzdravila učiteljico. Ta se je samo namrdnila. Očitno je, da me ne mara preveč, pa se vedno zelo trudim. No, zdaj mi ni več pomembno. Šla sem do omarice in bila prepričana, da tam ne bom srečala njega, saj je dežuren. Odklenila sem jo in nato vlekla, udarjala, ampak se ni hotela odpreti. Spet je prišel Domen in udaril po njej.
"Saj se boš navadila." Tako, na brezveze in na fejk sem se nasmehnila in zraven spustila smešen zvok. "Boš že govorila z mano, ali kaj?" je začel.
"Nimam tega namena." Sem rekla in poskušala iti naprej. "O, glej prijatelji te iščejo. Pazi, da te ne vidijo z mano." Sem strupeno zabrusila in odšla. Res bom znorela, če bom morala imeti omarico z njim.





Prišla sem domov in doma me je čakalo presenečenje. Oči in mami!
"Doma sta! Pogrešala sem vaju!" sem rekla in ju na veliko objela. Res sem bila vesela, ker sta doma. Pregledovala sem darila, ki sta jih prinesla in prvič danes sem se nasmehnila. Na vratih je pozvonilo. Prepričana sem bila, da je Domen, zato sem rekla očiju, da grem jaz odpret...

*********
hej!
4. deu...upam da ste uživale! Upam da pustite kakšen komentarček.
"Love u"
Always yours!

Papa
24. februar 2012
nekšt
24. februar 2012
next!! takoj!!
24. februar 2012
next
24. februar 2012
next
24. februar 2012
u70105
u70105
next
25. februar 2012
"Doma sta! Pogrešala sem vaju!" sem rekla in ju na veliko objela. Res sem bila vesela, ker sta doma. Pregledovala sem darila, ki sta jih prinesla in prvič danes sem se nasmehnila. Na vratih je pozvonilo. Prepričana sem bila, da je Domen, zato sem rekla očiju, da grem jaz odpret. Toda tam ni stal on, niti Maja. Tam so stali neki ljudje. Prvič sem jih videla. Štiri članska družina. Mogoče pa so kakšni prijatelji, ki jih še nikoli nisem srečala. Mogoče so se spoznali na potovanju. Ali kaj takšnega.

»Oči, mami! Nekdo je prišel!« kaj pa naj rečem kdo so, če jih še poznam ne.

»Zdravo. Neža, kaj ne?« Me je prvi pozdravil moški. Nasmehnila sem se in prikimala. Takrat je tja že prišel oči in ni izgledalo, kot da bi bil obiska vesel.

»Vstopite.« Je rekel z kislim nasmeškom na obrazu, jaz pa sem za njimi zaprla vrata.





»Čakajta! Ne sledim vama več!« Sem rekla, saj sem mislila, da se hecata.

»Ljubica.« je nežno rekla mami, jaz pa sem vstala, pogledala družino, nato pa odvihrala v sobo. Vrata sem močno zaloputnila, da bi vsi vedeli kako jezna sem, da mi nista prej povedala. Ne more biti res! Uho sem prislonila na vrata in poslušala, kaj se pogovarjajo. V glavi sem si še enkrat ponovila besede očija: »To je družina Novak.« Saj niti ne izgledajo tako slabo. Ljubeča starša in dva mala otročička. Spet sem se začela prepričevati, da to ni res, nato pa sem se s solzami v očeh vrgla na posteljo.





»Neža! Odpri vrata. Vem, da je težko zate, ampak prosim, odpri vrata.« Sem zaslišala mamin nežen glas.

»Ne bom!« Sem ostro zabrusila nazaj.

»V redu. Novakovi zdaj odhajajo. Če hočeš se pridi poslovit od njih.«

»Nočem!«

»Pridi, ko se boš pomirila.« Zdaj res ni bil pravi čas za te besede. Nisem šla ven niti na večerjo. Celo noč sem ostala notri in večinoma samo jokala. Malo sem zaspala, saj me je od joka že bolela glava in oči so se mi same zapirale. Zjutraj sem se zbudila točno za v šolo, čeprav mi nikamor ni bilo za iti. Odločila sem se, da grem čisto po tiho v kuhinjo in si naredim en sendvič za na pot. Nikakor ne mislim jesti z njima. Pogledala sem se v ogledalo in izgledala sem grozno. Rdeče sledi od solz se niti z vodo niso dale sprati in nato se tudi nisem več trudila. Vseeno mi je bilo, če me vidijo tako. Kar naj me. Tako bodo vsaj vedeli, da moje življenje ni postlano z rožicami. Prej s čim drugim. Odpravila sem se. Začela sem jesti sendvič, ki mi ni čisto nič več teknil. Pol sem ga pojedla, nato pa sem ga dala nekemu brezdomcu, ki me je za to prosil. V usta sem dala žvečilni, da bi imela bolj svež zadah. Končno sem prišla do šole. Skoraj sem zamudila. Samo še pet minut je bilo do začetka pouka.
»Neža, a si se učila biologijo?« O, ne. Pozabila sem. Tako ali tako nimam volje.

»Amm ja malo sem se.« kot vedno sem se zlagala. Pokimala je. Šla sem v biologijsko učilnico. Učiteljica nam je razdelila teste. Odločila sem se, da najprej test preletim in vidim, če sploh kaj znam. Po večini nisem nič znala. Malo nekaj sem rešila in bila prepričana, da bom spet dobila enko. Pred očmi se mi je stemnilo in postajalo mi je slabo. Poskušala sem pustiti oči odprte, pa se mi je začelo vrteti.

»Neža, a si dobro?« Padla sem s stola. Peljali so me na urgenco. Ko sem se zbudila, sem že bila doma v postelji.

»Neža, ti je dobro?« Videla sem obraza očeta in mame. Pokimala sem, nato pa srknila malo čaja. Nato sem zaprla oči in zaspala nazaj. Imela sem grozne sanje, zato sem se prebudila čisto premočena. Ura je bila enajst in starša sta že spala v spalnici. Oblekla sem si jopico in obula all starke, nato pa stekla ven. Tekla sem kolikor sem mogla, saj sem se hotela znebiti vsega. Spomnila sem se, kako je pred nekaj dnevi k meni prišel Domen. Mogoče bi mi koristil pogovor z njim. Začela sem teči proti njegovi hiši. Solze so se med tekom posušile, čez nekaj časa pa je začelo deževati. Super, še to! Sploh nisem gledala naprej in se zabila v nekega človeka. Vrglo me je na tla in človek mi je ponudil roko. Vstala sem. Pogledala sem, kdo je in videla Domna. Nehalo je deževati.





»Tudi ti bežiš od doma kaj?« sem prva spregovorila in pokimal je. »Kam pa si bil namenjen?«

»Mislil sem priti k tebi in očitno si mi prišla kar nasproti.« Nasmehnila sem se. »Neža, kaj delaš tu zunaj tako pozno?«

»samo…nič, zbežati sem hotela. Pred vsem.«

»Saj nisi bila namenjena k meni?« Je rekel v hecu in se malo nasmehnil. Jaz pa sem ostala resna. Spomnila sem se, da me verjetno doma iščeta. Ali pa sploh nista opazila da me ni.

»Pridi, nekaj bi ti rad pokazal.« Je rekel, me prijel za roko in začela sva teči. Tekla sva po pločniku in kmalu prišla do najvišje stavbe, kar sem jih kdajkoli videla. Odplazila sva se na zadnjo stan in začela plezati po požarnih stopnicah.

»Je to varno?« Sem ga vprašala. Pokimal je.

»saj je ograja. Primi se je.« po nekaj minutah sva bila na vrhu. Od tam si videl vse mesto.

»Sem pridem, ko moram o čem razmišljati. Ali ko…« videla sem solze v njegovih očeh. Obrnil se je stran.

»Lahko mi poveš. Vem, da potrebuješ nekoga.«

»pa še kako.« Je dodal. Nato pa mi je začel razlagati. »Brat me je že večkrat prisil, da sem se tudi jaz drogiral, zato sem se včasih tudi tako čudno obnašal. Ker sploh nisem vedel kaj delam in to mi je prišlo v navado, nato pa mi je bilo žal. O očetu sploh nočem govoriti, mama pa…vedno misli, da se to dogaja v vseh družinah in vsi mislijo, da se bo vse rešilo samo od sebe. Dosti imam tega! Nočem biti več tam!« Začel se je jokati. Objela sem ga in dolgo sva stala tako. Zmrazilo me je. Malo me je zeblo, pa tudi po zgodbi mi ni bilo čisto vseeno. Spomnila sem se na svoje težave v družini.

»Moja starša sta ravno včeraj prišla iz potovanja.« sem začela. Nisem imela namena mu kaj povedati.

»gotovo si ju bila vesela. Oh, kaj bi dal, da bi imel takšno družino, kot jo imaš ti.« je še dodal. Molčala sem. Nisem se nasmehnila in rekla: »ja, res imam srečo.« namesto tega sem rekla: »Si že kdaj doživel, da so ti vse življenje lagali?« Pokimal je. »Potem najbrž veš kako se počutim. Veš v moji družini ni vse rožnato. Ne, res se nobeden ne pretepa ali počne takšne stvari, kot pri vas, ampak lepo bi bilo, če bi jaz sploh imela družino. Ne vem več, kdo so oni. Kdo sta onadva.«

»Ne razumem.«

»tudi jaz ne."



25. februar 2012
next
25. februar 2012
u73295
u73295
next
25. februar 2012
NEXT! PLIS! NEXT!!!
25. februar 2012
u70105
u70105
next
25. februar 2012
u76594
u76594
next
25. februar 2012
u47197
u47197
Next!
02. marec 2012
u73660
u73660
next
02. marec 2012
u78116
u78116
next
03. marec 2012
next
pače lahk pošiljaš ko boš nextala na zs pliss
03. marec 2012
u47197
u47197
Neext.
09. marec 2012
next
16. marec 2012
u47197
u47197
Next.!
22. marec 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg