Forum
Če bi se še enkrat rodila, se ne bi želela roditi kot človek.
Raje se rodim kot muha enodnevnica, pingvin, mačka ali konj. Karkoli, samo ne človek.

Mogoče ker človek preveč razmišlja. In to razmišljanje ga ubija, počasi, ampak ga.
Ali pa, ker je človek sebičen. Briga ga zase, za nič posebno drugega.
In ker človek obsoja. Obsoja, česar ne pozna. Česar ne razume.
Zato nočem biti človek, raje sem žival, raje 100 let vsako pomlad cvetim zraven stare hiše kot stara 100letna lipa.
Dejansko, sliši se smešno, meni pa bi bilo všeč.
Vse, samo človek ne.

Nekateri ljudje se mi preprosto gabijo.
Vzemimo primer; facebook, ljudje na njem. Vsi so pod njegovem vplivom, vsi živijo v virtualnem svetu namesto v realnosti. Kul si če maš 3000 prijateljev, 200 lajkov na sliko in vsaj 50 na vsako navadno objavo. Kot sem rekla, živijo v virtualnem svetu.
Ne bom rekla, da jaz nisem pod vplivom tega, ampak da bi objavljala svoje slike na vsake 10 minut, dobesedno prosila za lajke, na vsake 5 minut objavljala novo stanje, govorila o zasebnosti, se izpostavljala, govorila kako sem bila prejšnjo soboto pijana, NE. Meni je to bolano.
Drugi primer; poznam dekle, ki se pri 13 letih drogira s speedom, travo in drugim. I mean, seriously, you're like 13?
Tretji primer; kako ljudje obsojajo, zaničujejo in blatijo druge. Neko 13letno dekle je blatila nekoga, ki je že na žalost preminil. Prisežem, da sem samo strmela v njo in mislila, da jo bom klofnila, kaj ji ni jasno, človek je umrl in ti se boš delala norca iz njega. Isti otrok je zaničeval dekle, ki ima neko bolezen in je dosti bolj močne postave in se ne zna braniti. Zagovarjala sem dekle, hotela 3letnemu dekletu nekaj utupiti v glavo, pa sem obupala, takim otrokom ne moreš dopovedati ničesar. In še naprej je blatila druge, ki ji niso všeč.
Četrti; bila sem deležna psihičnega nasilja sošolk, ki so me obtožile za nekaj, kar sploh nisem naredila. Spravile so se name, me žalile, spravile pod obilico migren.

Ja, zaveš se kakšen je ta svet, ko si enkrat sam deležen tega blatenja, poniževanja, zaničevanja. Jaz vem, preveč dobro. In zato skušam biti do drugih prijazna, razumljiva in kakšne besede raje zadržim zase. Ker vem, kako besede bolijo. Bolj kot fizično nasilje. In sama sem večkrat okusila psihično nasilje, nočem ga zadajati komu drugemu.

So, yeah i wanna be a fucking bird who flies all over the sky all day, doesn't care about anything, has no big worries, has ni limits, i wanna be a bird.
Just not human.


24. februar 2012
Next.!
24. februar 2012
Vse je spet tako zmedeno v moji glavi. Sploh ne vem kaj hočem, ne vem, kaj bi rada. No ja, verjetno hočem tisto česar ne morem dobiti. Ja seveda, njega. Ogromno čustev, ki se kar naenkrat zberejo v moji glavi, čez nekaj trenutkov pa izginejo. In potem se to ves čas ponavlja. Precej nadležno. Enkrat se počutim, kot bi letela med oblaki, obdajajo je res najboljši občutki in kmalu vse to izgine in po možnosti postanem otopela, otrpla.



On je drugačen, prisežem. Vredno se je boriti zanj. Ne vem pa, če se je vredno boriti, ker bi na koncu obupala in ga prizadela. Zaradi naveličanja, ker se vsega prehitro naveličam, in bojim se, da bi se tudi njega. Ampak, saj če je pravi, se ga ne moreš naveličati? Ali sem to le jaz, izjema, ki se lahko? In on, ja, drugačen je, zanimiv, poseben, prijazen. Ne tak kot drugi, ni tak, da bi vsako takoj odjebal, ignoriral in podobno... prijazen je. In zakompliciran, včasih res ne dojemam njegovih besed, ali kar želi povedati, ampak to je samo še ena stvar, ki povzroči, da mi postane še bolj všeč.



Oh... da pridemo k bistvu, zakaj sem zmedena, zakaj je zakomplicirano, zakaj se ni vredno truditi, zakaj je vse skupaj nemogoče, zakaj tukaj ni srečnega konca zame. Ker ima dekle. Dekle, ki jo menda močno ljubi. In skupaj sta že več kot pol leta. Torej, tu pa sem jaz, ki spet ostanem sama. Moj problem je, da me njegovo dekle ne odvrne od tega, da mi ne bi bil prekleto všeč. Je ovira do mojega srečnega zaključka z njim, ni pa ovira za moja čustva, ki tako ali tako delajo in čutijo po svoje. Predvidevam, da ga ne bom tako hitro pozabila, po možnosti lahko traja tudi do treh let, kot je že enkrat.



Ne zaljubi se, preveč lahko izgubiš. Sam... kako preprečiti to? Kako doseči? Da se ne zaljubiš? Da ti z vsakim svojim pogledom, nasmehom in dejanjem ne postane samo še bolj všeč? Kako se ob njegovemu pogledu obrniti stran in zapreti oči? Kako pozabiti in spet začeti na novo?
***************************************************************************************************************
to ni zgodba!! to so samo misli ki trenutno švigajo (ljubim to besedo) skozi mojo glavo
24. februar 2012
My past
Zdaj, ko se dolgočasim spominni pridejo na plan čeprav bi raje, da bi si nekatere zbrisala sem se spomnila enega, ki ga verjetno ne bom pozabila. Vse je bilo povezano z mojo bivšo najboljšo prijateljico kako sma postali prijateljici in kako sma se skregali,da sma zdaj samo sošolki ali znanki.

Njena najboljša prijateljica se je preselila iz države in ostala je sama. S časoma sem se začela družiti z njo in postali sma dobri prijateljici kmalu pa najboljši takrat mi je bila kot sestra in res sma se odlično razumeli. Čeprav je ona imela popolnoma drugačno mnenje na žalost in spretno ga je skrivala. počasi se prihajalo do vedno več prepirov a sma še vedno ohranili prijateljstvo dokler ni več zmogla biti moja prijateljica. Obtožila me je,da sem rekla da je debela jaz seveda nisem imela pojma o čem govori. Bila sem besna na njo pa mi ni hotela izdati. Ampka ni bilo potrebno kmalu je prišlo vse na dan rekla je vsem v razredu,da sem naj slabša iseba in ne vem kaj vse. razred se je obrnil proti meni prizadelo me je amapk sem zdržala in preživela.

Zdaj vem,da oni niso bili nikoli moji prrijatelji le sošolci jaz pa njihova sošolka. Ker če bi bili moji prijatelji bi mi stali ob straani so mi pa obrnili hrbet. Pa sem se pobrala tudi brez njih. Kmalu so pozabili in me sprejeli med se zdaj smo spet sošolci in se normalno razumemo. Svojo bivšo BFF pa raje gledam zviška in se ji smejim sama je delala napake in če me ni prenašala in je bila ljubusumna, če sem bila v bližini njenega fanta. Ne potem rres ni bila moja prijateljica!
Saj vem moje dolge razprave ...

Why is life complicated ?
Sometimes I feel so lost and ask myself " Why is life so complicate ? "

To vprašanje si postavim večkrat na koncu pa ugotvim,da če ne bi bilo zakompliciranega življenja bi nam to manjkalo. Nekdo bi rekel,da ima popolno življenje laže nima ga le živi življenje in ga izkoristi maksimalno. Na poti srečamo težave, ovire, bolečino, srečo vsa čustva. kaj bi brez zakompliciranega življenja dolgočasli bi se če bi bilo vse popolno . Ampak življenje te ponavadi stre takrat moramo ostati močni in imeti srečne trenutke v mislih, da se poberemo ob sebi pa tiste, ki jih imamo radi življenje je samo eno torej izkoristi ga !

My life
Ogormno sem premisljevala kaj naj napisem da bi napisala da sem vesela nisem. Vsaki dan zdaj ko je bil sem prisla v solo z fake smilom in se pretvrajala da je vse ok in je perfects. V sebi pa sem jokala, se jezila in bila prizadeta in besna zaradi dolocenih oseb. Sem prisla domov in spet razmisljala zakaj te ljudje hocejo unicit. Ne zamerite eni ljudje sploh ne vejo kaj je bolecina ali prizadetost ti ljudje so samo obcutljivi. Niso izkusili vsega pravijo da sem hladna in brez custev nisem ampak ljudje te prehitro prizadenejo zakaj bi vsem zaupala na koncu pa bi noz dobila v hrbet. Pravijo da sem eksplozivna ne nisem samo borim se za tisto kar si zelim. Vem da vedno ne bos vsega z lahkoto dosegel zato se bori. Pravijo da sem nesramna nisem samo vi ste zamerljivi. Ce nisem v hipu zaljubljena sem cudakinja nisem samo dovolj sem bila ze prizadeta . Pravijo da sem prepirljiva nisem samo ne prenesete me. Pravite da sem cudna nisem samo ne razumete me. Imate se za moje prijatelje ne niste vsi moji prijatelji in zato me ne obtozujte ce nisem taksna kot vi. Me ene osebe res tako ne prenesejo ??

Ce bi me nekateri poznali bi vedeli da se za fake nasmeskom skriva zalost in jeza. Ce bi me poznali bi vedeli da nisem slaba oseba. Ce bi me poznali bi vedele sosolke da nisem tista ki krade fante. In ce bi me poznali bi imeli drugacno mnenje o meni ampak me ne zato se ne cudite ce vam ne dovolim soditi. Ko me boste poznali boste lahko sodili.

Zakaj moras vedno imeti padce da prides na dobro pot kaj pa ce ne ? Zakaj je zivljenje vcasih sama bolecina. Pridem v solo mi fre an jok zaradi tega ker prizadenejo ne pokazem custev in grem dalje. V sebi pa se pocutim tako zlomljeno. Edino na koga se lahko obrnem so prijatelji. In ko od nekaterih pricakujes podporo ti zarijejo noz v hrbet. Ampak nasla sem tudi nekaj ljudi katerim vem da mi bodo vedno stali ob strani in mi bodo rekli saj bo boljse bos vidla. Bodo jokali z mano se smejali me podpirali in mi pomagali ko bom v tezavah. Je to tako tezko ???
06. april 2012
u85605
u85605
Next
06. april 2012
Ko buljiš v tablo, samo sediš nepremično na stolu, ki niti malo ni udoben, ne razumeš niti besedice, ki jo profesor razlaga. No, morda ker niti ne želim slišati kaj razlaga.
Manjka glih malo, da ne zaspim. In zakaj za vraga moram biti glih čist spredaj pri tem predmetu ? Aaa, točno - ker ga nevem, ker se mi niti sanja ne. Oh, torej zato bi naj poslušala razlago, ups, prepozno se spomnim na to. Moje misli uhajajo nekam drugam, trudim se, da ostanem z mislimi pri predmetu, a ne morem, misli mi kaj hitro zbežijo nekam vstran. K njemu, k spominom, k temu kako hitro čas mineva, ter temu kako še nisem naredila nič pametnega do zdaj, samo zabušavam. Čas leti, jaz pa še kar nepremično sedim in ne delam ničesar.
To je moj vsakdan, takšna sem. Očitno se mi nič ne da. Obkrožena sem z bedaki, par oseb je, ki mi jih je v redu, lahko jih preštejem na prste.
Kaj se je zgodilo, še zdaj nevem. Vsi se mi zdijo odtujeni, morda sem sama tudi takšna postala a ne zaupam skoraj nikomur več. Vsi sčasoma pokažejo svoj pravi obraz.
Imam dve edini pravi prijateljici, ki vem, da me ne bosta zapustili. Z eno sem skupaj že od rojstva, z drugo se poznam skoraj celo življenje, a sva se zbližali komaj pred 2 letoma in od tedaj, sva zmeraj skupaj. Všeč mi je, da imam nekoga z katerim sem lahko takšna kot sem res jaz ; NORA, odštekana, totalni večni sanjač, na nek način čudaška.

In nekaterim se zdi čudno, ker svoji mami povem vse (včasih kakšne malenkosti izpustim, ker morda niso za njo, ali pa mi je nerodno govoriti o tem kar sem delala ).
Ampak meni se ne zdi čudno, zdi se mi fantastično, da ji lahko povem, zaupam vse kar mi leži na duši, ne obsoja me. Najprej me tiho, mirno posluša, kasneje pove svoje mnenje, me spodbuja, da kakšen nasvet. Do zdaj sem si toliko njenih izrečenih besed zapomnila, ter nasvetov, ki so mi zmeraj prav prišli.
Všeč mi je, kako me razume, kako me podpira pri njemu, kako me nagovarja, naj mu tudi jaz kaj rečem, kot je on meni, kako naj ne bom več tako odtujena od njega.
Morda ne ve, kako hvaležna sem ji, ker ji vrjetno nikoli tega ne povem ampak jo imam res najraje in je ne dam za nič na svetu. Zaradi nje in še par drugih oseb ne mislim nikoli obupat nad življenjem, nad ničemer - predvsem pa ne zaradi same sebe.


06. april 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg