Forum
u102556
u102556
Jou! Ker živimo v 21. stoletju, se mi zdi, da je prov, da se vanga uklučm tut js. Res uno čas gre najprej, nemorem si kaj, tut js grem z njim naprej.
Tuki, bo dnevnik mene. Izmišljen bo, a zagotovo bo zanimiv. Šlo se bo o življenju najstnice, ki ima kot vsi zelo veliko težal, a ker je ona, vse premaga, med tem spozna nove prijatelje, simpatijo, prave starše, ...
Začela bom;
No, sem najstnica Barbara, kličejo me tut Barbi. Živim z bratom Matevžem, star je 11 let. Aja, btw mam jih 17. Matevž je zelo lušen. Zato, se punce palijo nanj. Name se ne noben
Starši so naju pred nevem kook cajta zapustil, uno ej nemorem vrjet. Al ziher so mel kak dober razlok. Ne poglabljam se v to. Ker sem optimistična gledam na svet, bul tko Happy pačč.
No pač un felling veš, živiva pr najini teti, k nama je ful pr srcu. Moja najbolša številka je od nekdaj 18. pačč ...
Js:




Matevž:




Teta:




Tetino stanovanje:




2 next nadaljujem ...
16. maj 2014
u172042
u172042
neeeeeext
+dober pišeš
16. maj 2014
somebody12345
somebody12345
Fullll.hudo...komi cakam nadaljevanje
16. maj 2014
u102556
u102556
Nadaljujem
--------------------------------------------------------------
1.1.2014
Danes, je bil pač praznik, "novo leto" z Matevžem in teto smo smo včeraj odlšni spat pač bol kasno, se pravi danes. Zato sva z Matevžem spala, do 11.00. Ko pa sva se zbudila, nisva odkrila nobenega darila, kot vsa leta do zdaj, celo tete nisva našla pod odejo, kot ponavadi. Bila je že v kuhinji. Prihitela sva k njej, ampak se je obrnila stran od naju. Spogledala sva se, čudno nama je bilo. Skomignila sem z rameni, in matevžu požmignila, naj gre v svojo sobo, da se na samem pogovorim s teto. Šel je na komp in hkrati poskusil slišati, kaj bo rekla teta.
Počasi sem se obrnila proti teti in rekla je; RABIM MALO MIRU, POJDI V SVOJO SOBO!!
z zelo strogim glasom. Odgovorila sem ji; ZAKAJ SI TAKO ČUDNA? KAJ SE JE ZGODILO?
... Na njenem obrazu sem opazila razočaranje in strah. Zato sem raje odšla. V Matevževo sobo sem stopila in Matevžu povedala. Oba sva sklenila, da bova teji zadevi prišla do dna. Zvečer je teto nekdo poklical. Moški z čudno hripavim glasom. Nisem utegnila slišati o čem, ali o kom se gre ... slišala sem samo besede "In Matevža ... " zelo sem se prestrašila. Teta je vrgla slušalko na tla, tako, da je močno počilo. In planila je v jok. Pritekla sem k teti in jo poskušala potolažiti.
T-teta
J-jas
J- Teta, teta, Kaj je narobe?
T- Skrbi me za vaju? --- izdihne sapo, kakor da bi jo lovila cel dan skupaj.
J- Zakaj? Za naju? Kaj je narobe?
T- mogoče, mogoče bo ... bodo prišli ... je zajecljala in planila še v večji jok.
J- Kdo bo prišel? Kdo? Midva bova ostala s tabo, zagotovo, kajne? Sem odvrnila z ponižujočim glasom.
T- Kar koli se zgodi, teta vaju bo imela najrajši. --- so bile tetine besede. In nato je planila v še bolj močan jok.
Nisem je morala potolažiti. Z Matevžem sva kmalu zaspala, okoli 11 ure. In še slišala, kako se teta joka v kuhinji, niti povečerjala ni z nama.
Ko se zjutraj zbudim, še pred Matevžem, okoli 7h. Ne slišim več joka, mislim si, da je teta zaspala. Pogledat grem v kuhinjo. Teta je ležala na tleh, imela je pokrit obraz z srvetom. Ni več dihala. Zakričala sem in prebudila Matevža, ki je takoj pritekel v kuhinjo. Bila sva prestrašena, oba naenkrat sva pograbila telefon ter poklicala rešilce. Kmalu so prišli, a je bilo prepozno. Sedaj sva cel dan točila sovse za teto.
Okoli 7h popoudne je zazvonil zvonec. Bili so možje, v črnih oblačilih. In naju odvlekli ven. Niti vrat stanovanja nisva utegnila zapreti. Povedali so nama, da naju peljejo v sirozišnico v Los Angeles. Rekla sva, da morava spakerati kovčke. Pustili so naju vendar le za 10 minut. Res sva pograbila vse stvari. Matevž je vzel tudi svoj računalnik, da bi se lahko slišal s svojimi prijatelji iz šole. Telefon pa sem imela samo jas. Odpelaljali so naju na letališče ...
Los angeles:




Možje, ki so naju odpeljali:




Za nadaljevanje rabim 2 nex-ta
17. maj 2014
u169237
u169237
next
17. maj 2014
next
17. maj 2014
somebody12345
somebody12345
next....a bojo vredu trije
17. maj 2014
u102556
u102556
majasemjaz : Seveda, hvala, vsem bralcem, da berete.
Nadaljujem;
--------------------------------------
Med potjo so nama prebrskali kovčke, da nebi s seboj vzela česa nepomembnega. V Matevževem so našli komp. Takoj so ga zalučali skozi okno limuzine, v kateri smo se peljali po avtocesti, na letališče. Telefon sem k sreči imela pri sebi. Na letališču so naju "vrgli" iz limuzine in izginili. Ravno je prispelo letalo, točno tisto, na katerega, bi morala. Matevž je podal predlok, da se obrneva, ter vrneva domov in raziščeva okoliščine tega, kar se je zgodilo danes. A naju je še pred poskusom pobega ujel paznik, ki je izgledal približno tako, kot kakšen policaj. Zagrabil naju je ter nesel naravnost na letalo. " Mislim, da to letalo ni pravo" sem potihem in previdno na uho zašepetala Matevžu, ker se videla, da na spredni strani letala piše New york. " Groza! " je s prestrašenim glasom zavpil Matevž. A ravno ko sva hotela izstopiti, se je letalo začelo premikati. Vzleteli smo. V očeh Matevža sem zagledala sovze. Rekla sem mu, da se bova že znašla. Ves šunder, ki se je dogajal doma, naju je precej utrudil. Vdala sva se spancu.
Ko pa sva ponovno odprla oči, sva okoli sebe, zagledala velike ogromne stavbe. Začelo me je resnično skrbeti, kaj bosta majhna otroka kot sva midva počela v tako ogromnem mestu. Ko sva izstopila, nisva več vedela kaj naj narediva. " Tu zagotovo ne pričakuje na nas nobena sirotišnica, kot tam v Los Angelesu" se je oglasil Matevž. "Pri sebi imam 700 e, ki mi jih je teta podarila včeraj. Peš, sva se napotila v center mesta in upala, da najdeva rešitev. Pihal je kar močan veter, tako, da naju je že rahlo zeblo. Nato na tleh zagledam Novice " Matevž, poglej!" zakričim, ter pograbim v roke en dan stare novice, ki jih je veter odnesel in prinesel mimo naju. Na naslovnici z velikimi črkami piše; PO 10 LETIH MARIJA IN TOM IŠČETA SVOJO HČERKO IN SINA , A UPANJE, DA JU NAJDETA STA SKORAJ IZGUBILA. Matevž me je z zanimanjem pogledal in dodal; " Ne pretiravaj, lačen sem, greva na pizzo!" Prikimala sem mu. Približno v centru mesta sva se ustavila v gostilni in naročila pizzo. Z užitkom sva jo jedla. V kotu te picerije je stal velik tv. In ravno se je predvajalo 24. ur. Prisluhnila sva. "MARIJA IN TOM PO 10 LETIH POSKUŠATA NAJTI IZGUBLJENO HČERKO IN SINA. UPANJE STA ŽE SKORAJ IZGUBILA. Na tv-ju sva zagledala sliko. Zdela se mi je nekam znana, a se za živo glavo nemorem spomniti, od kje. Ko sva pojedla sva plačala 5e in se odpravila na pot. Bližala se je noč. Z nežnim glasom, sem poskušala razložiti prestrašenemu Matevžu "Danes, bova morala prenočiti v apartmaju, naprej pa nevem". In se zazgledala po mestu. Na veliki stavbi je pisalo z odebeljenimi črkami HOTEL. Tja sva se namenila. "Prenočila bova v hotelu!!!" je bil navdušen Matevž. "Tega sem si vedno želel" je še dodal. Nasmehnila sem se. Našla sva najino sobo, in se kmalu zleknila, še večerje nisva pojedla in zaspala. Vendar bivanje v Hotelu ni bilo niti podobno, tistemu srečnemu izletu, s teto.
Letalo:




Najina kovčka:




Gostilna:




Hotel:




Za nadaljevanje rabim 2 nex-ta<33
17. maj 2014
u169237
u169237
next
17. maj 2014
u172042
u172042
neeeeeeeeeext n
17. maj 2014
u170417
u170417
next
17. maj 2014
u102556
u102556
Nadaljujem
---------------------------------------
Sredi noči zaslišim nek ropot. Hitro skoččim s postelje. Prestrašena pogledam proti vratom najine sobe v hotelu. Bila so odprta. Tudi Matevža ni bilo na njegovi postelji. Počasi stopam do vrat. Vsak korak me je bilo bolj strah. Na hodniku je bila luč vgasnjena, prižgala sem jo. Nato se mi zdi, da me je nekdo udaril, padla sem po tleh, naprej se ne spomnim. Zjutraj se spet zbudim, ležim na hodniku. O gadd pomislim, kaj se je zgodilo? O ne, Kmalu za tem pride varnostnik, s sabo pripelje še Matevža. Začudeno pogledam. Varnostnik začne govor:
V-Varnostnik
J-jas
V: Tega mladeniča smo ponoči zasačili, ko je hodil v spanju po hotelu.
J: Joj res oprostite, mogoče ga je tlačila mora. Se poskušam izmazati.
V: To se nesme ponoviti.
J: Obljubim, da se nebo. In začudeno pogledam prosti Matevžu.
V: Kje pa so vajini starši?
Žalostno sva se spogledala in nato je Matevž rekel; Nimava jih. Matevža je varnostnik spustil v sobo. In se hitro odpravil. Matevž je zajecljav" Nevem, res nevem, kaj se je zgodilo, ponoči sem spal."
Kmalu se varnostnik spet vrne. Z globokim glasom reče; "Za vaju sem našel dom v sirotišnici v centru New yorka." Spogledala sva se in oba hkrati skomignila z raameni.
Oblekla sva se v 30 minutah, da naju varnostnik nebi predolgo čakal. Peljau naju je do sirotišnice. Tam sva preživela okoli 7 dni. Potem pa ....
Hodnik:




Varnostnik:





Za nadaljevanje rabim 2 nexta + hvala, vsem bralcem!
17. maj 2014
u169237
u169237
next
17. maj 2014
next
17. maj 2014
next
23. maj 2014
u102556
u102556
Nadaljujem + hvala usem ki beretee<33
---------------------------------
Saj nič ne rečem, sirotišnica je bila res razkošna. Vrata so bila kot v kakšni vili velika in balkon v vsakem nadstropju kot v hotelu. Pa vseeno se z Matevžem nisva počutila ravno najbolje. Čutila sem, da lahko najdem rešitev, da naju lahko nekako rešim, ...
7 noč sem premišljevala. Oči nisem zatisnila niti za sekundo. Premišljevala sem o vsem; o novicah, o novih prijateljih s tragičnimi zgodbami is sirotišnice, za katere je svet že skoraj končan, o ljudeh, ki nimajo doma, o Matevžu in njegovi prihodnosti. Zagotovo sem premlela skoraj vse teme. VEDELA SEM, DA ZA NAJU NI SVET KONČAN!
Z mislimi sem odpotovala nekam ...
Zjutraj so nam povedali, da na obisk prideta gospot in gospa, če jima bo kateri od sirot iz sirotišnice posebaj všeč ga bosta posvojila.
Iz torbe sem kmalu potegnila torbico z ličili se naličila, umila lase, da so se bleščali, oblekla v najlepšo obleko, ki sem jo utegnila vzeti s seboj, si okrog vratu nadela srebrno ogrlico, ter čakala. Prav to je storil tudi Matevž.
ogrlica:




obleka:





----- Kratek next, drugi so bli dougi<33 za nadaljevanje 2 nex-ta <33 ----
23. maj 2014
next
23. maj 2014
u169237
u169237
next
24. maj 2014
u159129
u159129
neext
24. maj 2014
u102556
u102556
Nadaljevanje; hvala vsem k berete<33
----------------------------------------------
Z Matevžem sva zelo nestrpno čakala prihod dveh zakoncev. Nekako se mi je porajala misel, da naju bosta posvojila, a pri toliko otrokih v sirotišnici, je to skoraj nemogoče. A še vedno sem imela upanje. Ob 11h zjutraj so nas poklicali na dvorišče pred sirotišnico. Za menoj in Matevžem se je kar zakadilo, ko sva se zapodila po hodniku mimo ostalih sob. Zunaj je že stala ravnateljica "ta glavna", ki nam je razložila in povedala nekaj besed. Vse se mi zdi, da se je navezovalo na oliko, več nisem utegnila slišati. Zasanjala sem se in samo razmišljala;"kaj če posvoji ravno naju".
V odzadju se je v teški megli, ki je pokrivala hrib pred sirotišnico zablesketala bela luč. Sirotišnici se je bližal luksuzni avto, z odprto streho. Matevž bi rekel "takega bom js meu!". Ustavil se je točno pred nami. Iz avta je najlprej stopila veličastno oblečena gospa, z blond lasmi, za njo pa še starejši gospod. Na hitro sta preletela vse nas z očmi in se sprehodila mimo. Gospa je vsakega povprašala po imenu. Zdela se mi je podobna gospeji s televizijskih novic, prav tako tudi gospod. Pomežiknila sem Matevžu in čakala, da se sprehodi mimo.
In res, z Matevžem sva stala čisto na koncu vrste, da naju bi opazila. Prišla je do naju, nekako se mi je zdelo, da se mi je ljubko nasmehnila. Obrnila se je proti 1. dvojici v vrsti in stopila proti njima. Zdelo se mi je, da bo vzela deklico, ki je stala prva v vrsti, in je imela skodrane rjave lase. A se je obrnila nazaj. Spet se mi je nasmehnila. In rekla; "Vidva pojdita z mano!". Matevžu se je na obraz narisal nasmeh, meni pa prav tako. Odpeljala naju je v avto. "TOO" sva od veselja zavriskala.
avto:




gospod in gospa:




----- te zanima nadaljevanje? Next-aj<3
27. maj 2014
u159129
u159129
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexttttttt
27. maj 2014
Neexxttt
27. maj 2014
itaq da next
28. maj 2014
nnneeeeexxxxxxxxttttttttt carsko
30. maj 2014
u102556
u102556
Hvala vsem za nexte <3
Nadaljujem
-------------------------------------------------------------------------
Po kratkem pogovoru sta gospod in gospa stopila v avto v katerem sva čakala. Avto se je počasi začel premikati. Vozili smo se po avto-cesti. Prispeli smo čez okoli 30 minut. Z Matevžem sva polna upanja in pričakovanja stopila iz avta. Oba sva z začudenim obrazom ter odprtimi usti strmela v veliko vilo, ki je stala pred avtom, v katerem smo se pripeljali. Nato, pa sta gospod in gospa iz čiste tišine spregovorila; "To je zdaj vajin novi dom. Skrbela bova za vaju, lepše kot si lahko predstavljata." Otprla sta vrata vile velike in razkošne kot grad. Stopila sva čez prag te hiše na hodnik. Sezula sva se in vsak iz svoje potovalke privlekla rumene copate. Ozrla sva se okoli in videla prelepe lesene stopnice."Zgoraj bo vajina soba. Vsak ima svojo." Stekla sva po stopnicah v sobe, ki so bile še razkošnejše od tistih v hotelu. "wow" sva bila začudena. Česa lepšega še nisva videla. Postelje so imele v moji sobi roza postelnine in bile naravnost čudovite, prav tako tudi vstalo pohištvo. Z Matevžem sva se vsak v svoji sobi hitro razpakirala. Se vmila in oblekla pižamo ter kmalu vlegla v posteljo. Kar brez većerje sva zopet hotela zaspati. Skoraj ko sem že spala pa v mojo sobo stopi gospod no, nevem mogoče mu lahko pravim kar "oče" ali morda "oči" ali pa samo "oč". Usedel se je na rob postelje in rekel. "Tu imata povezavo do wi-fija. Zjutraj vama bova z mamo razkazala novo šolo. Že naslednji tedenj bosta začela obiskovati novo šolo."Bila sem še kar navdušena. Iz predala v nočni omarici sem potegnila telefon in se povezala z wi-fijem. Šla sem na Facebook. Videla sem veliko sporočil, obvestil, pa tudi novih prijateljev, ki so me dodali. A spanec me je premagal.
Bila je ura okoli 1h zjutraj, ko sem se zopet zbudila. Bila sem zelo žejna. Odšla sem po stopnicah naravnost v sobo najinih "staršev" saj nevem ali jima tako lahko pravim, samo zame sta najpopounejša skrbnika. Na njuni nočni omarici sem videla sliko, na kateri sva bila jas in matevž. Zdelo se mi je zelo čudno. Žeja je izpuhtela. Odšla sem nazaj v sobo, a nisem morala zaspati. Tlačila me je misel, kako imata lahko sliko mene in Matevža, ko sva bila še majhna. In to v okvirju.
vila:




moja nova soba:




Matevževa soba:




- Nadaljevanje? te zanima? Moraš dati next! <3
30. maj 2014
u159129
u159129
neeeeeeeeeeeeeeeeeexttt!!!!!!
31. maj 2014
u82298
u82298
neeeeeeeeeeeeeeeeeexttt
31. maj 2014
NEXT
01. junij 2014
Next
01. junij 2014
nexttttttttttt
02. junij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg