Forum
Dnevnik Povprečnega Dekleta/Pobeg od doma/My life is music

Dragi dnevnik! 23.4.

Danes je Tasha povedala očetu in Hanni, da je pustila študij medicine in se želi lotiti mode ter postati modna oblikovalka. Očetu se je skoraj strgalo, tako je bil besen, Hanna pa se je delala, da zgroženo lovi sapo. Jaz sem hitro pobegnila v mojo sobo, saj sem slutila, da bo huda ura - in imela sem prav. Kakšne pol ure sem ležala z glavo pod blazino, da nebi polušala vsega vpitja in zmerjanja - tudi nekaj dragih stvari se je razbilo. Še zdaj si tega ne morem pregnati iz glave. Kljub glavi pod blazino sem vseeno razločila očetove grožnje, da bo Tasho vrgel iz hiše in jo nehal priznavati kot hčer, toda to njene odločitve ni moglo spremeniti.
Upala sem, da njena odločitev ne bo pustila kakšnih posledic na meni, toda motila sem se.
Ravno sem se odpravljala ven na uro klavirja, ko me je oče ustavil. Že takrat sem vedela, da sem v težavah. "Kam pa misliš da greš?" Začudeno sem ga pogledala: "Saj veš, uro klavirja imam." Odkimal je z glavo in zaprl odprta vhoda vrata. "Nimaš več ur klavirja." Presenečeno sem zazijala vanj. "Kaj..?" "Če Tasha ne bo postala 'pametna glava' družine, boš to ti. Vedno sem imel sanje, da bo ena izmed vaju znanstvenica. Če to ne bo Tasha, boš pa ti. Vpisal sem te na fakulteto za matematiko." Kaj? Moje sanje so bile, da bi šla na BAM (Brooklyn Academy of Music)! Kot da nebi moglo it še kaj na slabše, je nadaljeval: "Od zdaj naprej pozabi na glasbo. Brez nje ti bo boljše." Živeti brez glasbe? Kaj je znorel? "Brez glasbe? Kaj? A ti to resno? Mislim, to je nepravično! Hočem študirat na BAM!" Moj izpad je hitro prekinil: "Svarim te, Emma, raje utihni." Jezno sem se zapodila v svojo sobo in si nadela slušalke ter začela ob pesmi peti,
ko je nekdo skoraj razbil vrata moje sobe. "Resno, Emma, česa ti pri stavku: Nič glasbe v tvojem življenju ne razumeš?" Iz roke mi je iztrgal slušalke, nato vzel mojo kitaro in jo udaril ob mizo, da se je zlomila (kitara, ne miza). "Še enkrat premisli o stavku: Nič glasbe v tvojem živlenju."
Stavek sem dobro razumela, in groza ga me je bilo. Glasba JE moje življenje. Brez nje sem nič. Mislim, nikoli nisem bila izjemno pametna (oziroma sploh pametna), športnica tudi nisem (ali kakor bi se izrazila moja sestra Tasha - še vreča krompirja pride prej čez cilj v teku kot jaz). Samo glasba me je delala drugačno, nekaj posebnega. In nisem prenesla misli, da bi jo izgubila. To bi bilo tako, kot... Kot da bi Tashi sežgali njeno omaro z njenimi grdimi kreacijami. Mimogrede, danes sem jo zopet preverila, in vanjo je dodala eno novo grozno obleko: krato oblekico živo zelene barve in z živo rumenim pasom ter temno oranžnimi dolgimi rokavi. Skoraj sem bruhala, ko sem jo videla, vendar bi jo brez problema lahko oblekla, da bi potem lahko šla na BAM.
In še nekaj: doslej nisem ravno verjela, da si lahko v enem dnevu uničiš življenje, a meni je to uspelo. No, ne ravno meni, ampak moji dragi starejši sestri Tashi in mojemu dragemu očetu.


11. september 2013
u147130
u147130
full dobr next!
11. september 2013
u123472
u123472
next čim prej
11. september 2013
Dragi Dnevnik! 25.4.

Obupana sem! Ta dva dneva brez glasbe sta bila najhujša dneva mojega življenja - kot nočna mora! In to naj bo od zdaj naprej vsak dan? Tega ne bom zdržala! Imela sem sicer neko idejo, nek plan, a sem se ga bala izpeljati, ker sem se bala, da bom družinske člane izjemno prizadela. Očeta sem zasovražila še bolj močno! Itak sem ga že sovražila, odkar se je poročil z Hanno komaj leto in pol po mamini smrti. Še bolj pa sem ga, ko nama je z Tasho glasno povedal, da nobena od naju ne sme imeti glasbene kariere. Toda to je bila pa kaplja čez rob! Halo, kako lahko zdržim brez glasbe - pa tudi brez 1D? V roke sem vzela dva svinčnika in začela z njima bobnati po mizi v ritmu. Zraven sem začela mrmrati nek napev, dokler se mi ni zazdelo, da bi to lahko bila pesem! Aja, nisem še povedala, da pišem pesmi. Samo to je največja skrivnost na svetu (celo večja kot ta, da je moje srednje osovraženo ime Victoria). Hitela sem si jo zapisati v moj zvezek za pesmi (oziroma drugačeno povedano - v moj zvezek za angleščino). Ravno sem preizkušala refren, ko je v mojo sobo vstopila Hanna. Hanna sovraži mene, jaz pa sovražim njo. S tem je vse povedano. "A se učiš?" Hitro sem skrila svoj zvezek z pesmimi in pograbila prvo knjigo, ki mi je prišla pod roke. Slučajno so to bile Osnove Kvantne Mehanika. Hanna je radovedno prebrala naslov in skomignila z rameni: "No, prav da se učiš, saj mi je Hermann povedal, da če ne boš naredila sprejemnih izpitov, lahko pozabiš na vse elektronske naprave v tvoji sobi. Vključno ogrevanjem. In, mimogrede, kdaj boš začela pakirati?" Bebasto sem jo pogledala. "O, torej ti Hermann še ni povedal? Fakulteta je v Los Angelesu. Ti greš v internat." Kaj? No, tam bom vsaj lahko uživala v glasbi. "In to poseben, za dame. Nič glasbe, ljubica." Jezno sem zardela. "Zakaj je glasba tako nepomembna? Mislim, tebi in Hermannu mogoče ne pomeni nič, zame pa je glasba življenje! In zakaj moram v Los Angeles? Tu v San Diegu imamo tudi nekaj fakultet za matematiko." Hanna se je pirko zasmejala. "V Los Angeles greš, da mi izgineš izpred oči, ljubica! Pa ne samo meni, tudi Hermannu in Tashi. Za nas si samo ena mala nadlogica. Zakaj pa drugače misliš, da te oče tako nadzira? ZAto ker bi brez takega nadzora hitro propadla! Zguba si!"
Še zdaj jokam, ko pomislim na to. Toda to so tudi solze olajšanja. Zdaj lahko izpeljem moj plan, ne da bi koga prizadela!


11. september 2013
u147130
u147130
next
11. september 2013
Dragi dnevnik!
Danes zjutraj sem se počutila junaško, polno energije in pripravljeno na vse, zdaj pa sem utrujena, lačna in zebe me.
Zgodaj zjutraj sem se zbudila in pograbila že pripravljen nahrbtnik, v katerem sem imela denar, telefon, vozovnico za vlak, obleko, lasuljo in list z hišnimi naslovi. Po prstih sem se opravila do vhodnih vrat in jih previdno odklenila. Smuknila sem ven, nato pa hitro stekla do stranišča bližnje kavarnice, kjer sem se preoblekla in si nadela dolgo temno rjavo lasuljo - drugače imam kratke svetle lase. Stara oblačila sem vrgla v koš, nato pa sem se odpravila do podzemne postaje. L.A., tu prihajam! Ker nisem zajtrkovala, sem bila lačna, zato sem iz nahrbtnika potegnila denarnico in se odpravila kupit hamburger. Ravno sem naročala, ko mi je nekdo iz roke potegnil nahrbtnik. "Hej!" Jezno se se obrnila in se pognala za možakom, toda ta je hitro izginil v množici. Čisto sem pozabila na hamburger, moj vlak gre čez 3 minute in jaz nimam vozovnice! Stekla sem do prodajnega pulta in hitro kupila vozovnico - na vlak sem skočila tik preden je odpeljal. Tiste pol ure vožnje sem razmišljala, kaj bom zdaj naredila. Denarja mi je preostalo dovolj samo še za taxi, tako da...
Ko sem zapustila podzemno, sem hotela poklicati taxi, ko sem se spomnila, da ne vem naslova majhne sobice, ki sem jo z pomočjo očkove kreditne kartice vzela v najem. Počasi sem se začela sprehajati po centru Hollywooda in čakala, da mi kakšna pametna ideja pade v glavo. Najprej, moram si najti kakšno delo, saj sem bila z denarjem zelo na tesno. Drugo, moram si najti sobo, kjer bom spala, in tretje, jutri moram pregledat vse časopise, upam da je novica o izginuli milijonarjevi hči iz San Diega na prvi strani!
Ko sem se znašla sredi nekega parka, me noge niso več ubogale in sesedla sem se na klopco. Na njej zdaj pišem dnevnik (ja, rešila sem ga že malo prej iz nahrbtnika, pisalo pa sem sunila nekemu moškemu). Kaj naj zdaj naredim? Nič, še malo se bom sprehodila in čakala na dobre ideje!

21. september 2013
u147130
u147130
nexttttttttt
22. september 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg