Forum
To zgodbo pišejo konji... Ni o ljudeh...
●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●
Če ti ni res všeč, ne beri...
●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●
Ne rabim nextov, samo želim, da vsi spoznate, kaj so zmožni konji!
●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●
1. IZGNANSTVO
DIDI
Danes je poseben dan zame – bojevala se bom s svojo sestro. Zakaj? Ker je to običaj. Če je ne premagam, me bodo izgnali iz Vodera. Za vedno. Ona pa bo postala Alfa samica. Jaz pa lepan, izgnanec. Oh, naj razložim našo delitev. V Voderu, plemenu, nas je okoli 50. Prvi in najpomembnejši sloj tvorijo: Alfa samec in Alfa samica ter njuni potomci – tanemi. To sem jaz, skupaj z mojo sestro in bratoma. Ko eden izmed alf umre, ali pa dopolnita (oba) 15 let, se njuni otroci stepejo za izpraznjena mesta. Samice med sabo, samci med sabo. Če pa je premalo (ali nič samic), se lahko tepejo tudi lepani. Kdo so lepani? Dam primer. Bojevala se bom svojo sestro za prevlado. Če pa me bo moja sestra Anna premagala, bom morala oditi v drug Voder, kjer bom predstavljala drugi sloj: lepane. To so izgnani tanemi. Če imata tanem in lepan potomca, je ta tretji sloj, tlanem. Vsi ti, torej tanemi, tlanemi in lepani, so vladarske krvi. Nato pa nastopi četrti sloj, navadni konji, plaki. Če pa ima plak, ki nima vladarske krvi, potomca z lepanom, tanemom ali tlanemom, predstavlja potomec najnižji sloj, peti sloj, in je imenovan platken. A teh ni veliko, ker so zelo prezirani, prav tako pa vladarji ne marajo plakov, da bi z njimi mešali kri.
11. april 2013
Jaz sem trenutno še tanem, vendar bom mogoče postala lepan. Upam da ne. Kajti moja brata sta mi vedno pripovedovala grozne stvari o drugih plemenih. Še sedaj se tresem. A Tress je že tu. »Pridi Didi, pridi, da vidimo, koliko te je pod grivo.« nasmehnem se mu in vstanem. Nežno me butne z glavo in zahrza: »Upam da zmagaš. Da boš moja Alfa kobila.« presenečena ga pogledam, saj kakor sem vedela se še ni spopadel z Pegressem. »Kaj si ga že premagal? Čestitam, meni najbrž ne bo uspelo,« mu potrto odvrnem. »Ne, ni mi še, a mi bo. Malo samozaupanja! Res je Anna starejša tri leta od tebe, a ti si hitrejša in vzdržljiva. Premagala jo boš.« spodbudno se mi nasmehne in odide stran. Hitro vstanem in odidem do bližnje mlake, da vidim, kakšna sem. Vame se zazre prijazna holštjanka kostanjevo rjave barve in temno rjave grive. Oči se ji skrivnostno svetijo. Dobro zgledam! Takrat pa zaslišim Anno, kako me kliče. Moj čas je prišel. Ko se obrnem, zagledam Anno v krogu plakov, tanemov, lepanov in tlanemov (platkenim je prepovedano gledati). Pogumno zajamem samo, nato pa se pripravim. Sklonim glavo, napnem stegna, zaprham in se poženem proti moji sestri. Ona stoji še trenutek pri miru, na kar ponovi moje gibe in se požene proti meni. Obe drviva ena v drugo. Pripravim se na trk, in upam da ne bo preveč bolelo.
11. april 2013
Napaka! Ko trčiva, me Anna z kopitom udari v prsi, da mi iztisne ves zrak iz pljuč. Ko se mi zaradi pomanjkanja zraka stemni pred očmi, me močno ugrizne v vrat. Zaradi bolečine se vzpnem in zajamem zrak, Anno pa brcnem z nogami. Čutim, da sem jo zadela, a se vzpne skupaj z mano, močno zmaje z glavo in ajsss!! Kako peče! V gobcu ima kos moje kože z vratu. Hitro jo spusti na tla, in se, še preden ugotovim kaj namerava, obrne stran od mene in me z zadnjimi nogami močno brcne v bok. Ker desne sprednje noge sploh ne čutim, se zvrnem po tleh. Vse postane temno. Nič več ne slišim. Sama sem. Popolnoma sama. Takrat pa v temi zagledam lučko in zdi se mi, da slišim nekakšne glasove. Sledim luči, bližje kot sem ji, svetlejša je, in glasove slišim bolj razločno. Kličejo me. Mene? Zopet jih zaslišim: »Didi, Didi! Didi, Didi.« postalo me je strah. Kaj pa če sem mrtva? Kaj če sem res? Poskusila sem odpreti oči. Svetloba je postala vse močnejša in po kratki sekundi zaslepljenosti zagledam Tressa. Stoji nad mano. Nežno me podrgne z gobcem in prijazno, a žalostno zahrza. »Didi.« Razumela sem ga. Poskusila sem se postaviti na noge – umaknil se je. Vstala sem, vsa tresoča in izmučena zaradi prejšnjih dogodkov. Takrat pa je nekdo za mano posmehljivo zahrzal; »Zguba.« Ozrla sem se in zagledala Anno. Jasno, sedaj je bila ona Alfa samica. Kaj pa samec? Hitro sem pogledala Tressa. Bil je dobre volje. Očitno je zmagal. Opogumila sem se: »Tress, si zmagal?« »Ja sem, kaj pa si pričakovala? Seveda sem zmagal! In ona,« pri tem je stekel k Anni in jo ljubeče podrgnil z gobcem, »Je moja samica – Alfa kobila. Ti, ti ki si pa zguba, si pa lepan! Sem vedel, ker si zguba, da boš zgubila! Zdaj pa mi odpeketaj izpred oči. Ne maram te več vohat.« Otrpnila sem. Anna pa me je posmehljivo pogledala: »Tako se govori! Kar z pravo mislijo na dan, nič več krinke prijaznega bratca!« »Tress, je to res? Lagal si mi? Povej, da se Anna laže!« sem se proseče obrnila k njemu. A on je samo zmajal glavo; »Didi, ti sploh ne spadaš k nam, ne prej, ne zdaj,« in odšel stran, Anna pa za njim. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Tress je vedno govoril, da me ima rajši kot Anno, in da tudi če bom zgubila, me bo imel še vedno rad. Lažnivec! Kako sem mu lahko verjela? Vse lepe besede, vsa naklonjenost je bila laž! Kar naprej mi je lagal! Od obupa in besa sem se obrnila in odgalopirala stran.
11. april 2013
Ko sem bila dovolj oddaljena, da črede nisem več videla, sem se ulegla na mehko travo ob potoku. Tu je bilo zelo mirno in tiho, slišala sem samo žuborenje potočka in petje ptic. To mi je ustrezalo, saj sem morala o vsem tem, kar se je zgodilo, temeljito razmisliti. Torej; izgnana bom iz domačega Vodera, morala bom poiskati drugega. Tress mi je celo življenje lagal. Delal se je, da me ima rajši kot Anno, a me sovraži. In očitno je vedel da bom zgubila. Groza. Pa tako sem mu verjela! Njegove besede so mi vedno pomagale. Kadar sem padla, me je pobral. Če sem se izgubila, je prišel pome. Pa tudi v prenesenem pomenu – kadar nisem videla poti naprej, kadar mi ni bilo več mar življenja, je on dodal energijo in pokazal pot. Vedno mi je bil v oporo in pomoč. A zdaj vem, da je bila to samo krinka. Lagal je za svoje dobro! Ko so namreč drugi člani Vodera videli, kako dobro skrbi za svojo mlado sestro, so ga vzljubili. Mene pa je izkoristil in sedaj zavrgel. V čem je še smisel življenja? Ni ga! In tu je težava. O, sem se spomnila, pa je! Sedaj bom trenirala in vadila, da bom boljša kot Tress. Moram mu dokazati, da nisem zguba! Da se lahko poberem, in ne bom več le njegova lutka. Ko sem se to odločila pa sem zaslišala tihe in hitre korake. Hitro sem vstala in se skrila za grm. Ni mi bilo treba dolgo čakati, saj je že v naslednji sekundi k vodi lahkotno pridirjal konj. Svojo nežno, lepo oblikovano glavo je že stegnil k vodi, na kar je kar naenkrat nekaj zavohal, zato je glavo sunkovito dvignil in začel »okušati« zrak. Takrat sem si ga lahko dobro ogledala. Bil je malce večji kot jaz, a lahke pasme, z lepo oblikovanim vratom, suhimi nogami in sklepi, ki so bili prirejeni za hitrost. Bil je zelo lep, zagotovo kakšen lepan, tlanem ali tanem. Takrat pa je sunkovito premaknil glavo in pogledal naravnost vame in me prekinil v mojem razmišljanju. Previdno sem stopila naprej, in ko je zaslišal šumenje listja, se je postavil v napadalno držo. A sem že stala pred njim. Zavzdihnil je in se zopet prijazno obrnil proti meni. »Kdo si?« ja kaj pa naj mu rečem? »Ja lepan sem. Kaj pa ti?« ko je slišal ime lepan, se je zdrznil. »Jaz sem še tanem. In bom še dolgo, ker sta obe Alfi še mladi in zdravi. A si že našla nov Voder? Če ga nisi, lahko prideš v našega. Je pa še zelo mlad in majhen, samo okoli petnajst konjev šteje.« obotavljala sem se sprejeti njegovo ponudbo, ker mi še niso ukazali oditi. To, da sem odšla preden so vsem jasno in glasno pokazali in prikazali novi Alfa par in izgnance, je bila neposlušnost, prevara. Pa kaj, danes sem doživela že dovolj prevar! »Ja, bom šla s tabo. Kako pa ti je sploh ime?« »Am… Ja… Arnii sem. Naša rodbina se kaže po dveh i-jih v imenih konjev. Kaj pa tvoje ime?« »Jaz sem Didi. A lahko greva? Rada bi bila hitro pri vaši čredi.« Živčno sem se mu nasmehnila. Upala sem, da ne bo opazil, da se zelo bojim sprejema v njegov Voder. O sprejemu sem slišala samo od Nee, stare lepanke. Ko sem bila še žrebiček, mi je velikokrat pripovedovala o sprejemu, Prevoderovanu, kot mu je rekla sama. Meni je takrat ta beseda zvenela tuje, zaprto, dokler mi ni Nea nekoč povedala, da jo je skovala sama, in da pomeni zamenjavo Vodera, Prevodiranje, kot sem mu nato rekla sama. Točno ravno nisem vedela, o čem se gre, a Nea je namigovala, da ni ravno prijetno.
11. april 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg