~Lily~
~Lily~
1. Del
Stojim pred drevesom in čakam, da se bo prikazal. Ob meni je luža in odsev polne lune se v njej lesketa kod zlato.
Sprašujem se, kako bi bilo, če bi z roko segla vanjo. Zamišljam si svoje prste, kako začutijo gladino, kako grejo vse globje in globje, dokler pod vodo ne izgine cela dlan in takrat začitim nek novi svet, zaslišim znan glas, ki šepeta moje ime. Pomislim: mama! Tuja roka nežno prime mojo in me potegne na ono stran luže.
Takrat se moje sanjarjenje konča. Nevarno blizu zaslišim šumenje listov, kod bi se nekdo ali nekaj prebijalo skozi grmovje.
V roko primem nož in ga vperim v smer, od koder prihaja zvok.
"Salis?" Zašepetam.
"Šira?" Na svoje olajšanje dobim v odgovor.
Oddahnem si in pustim nožu, da mi spolzi iz rok.
"Lahko drugič prideš malo man skrivnostno. Od strahu bi me skorah kap." Ga oštejem.
"Oh se bom potrudil. Svojo sestrično bi rad imel ob sebi, vsaj še nekaj časa."
Zavijem z očmi. "Lepo."
Salis zagleda lužo in se ji očarano približa.
"Hej! Pridi pogledat to."
"Se ne bi raje pobrala od tu. Precej nevarno zna biti. Saj to veš."
Nož skrbno stiskam v dlani in prisluškujem zvokom gozda, niti odsaljeni šumi, ki jih nosi veter mi ne uidejo.
Napeta sem, v polni pripravljenosti.
"Daj pridi za minutko." Bratranec ne odneha.
Zavzdihnem in ga ubogam.
On iz luže zajame vodo in z njo poškropi zemljo okrog nje. Jaz ga samo vprašujoče pogledam in pogled prestavljam iz luže na njega.
Naenkrat pa začne nekaj kliti in strah se sprevrže v radovednost. Rastline postajajo vse večje in večje, dokler ne vscvetijo prečudovite rože. Listi so prepleteni z vzorci, cvetovi pa oddajajo čudovito modrikasto svetlobo.
"VOV, to je...čudovito." Je vse kar uspem spraviti iz sebe.
Prikima. "Zdaj vidiš kakšno moč ima voda z odsevon polne lune. Mesečnice. Vsakič me pustijo brez sape."
Nemo prikimam.
"Samo ne razumem, ponavadi traja precej dlje časa, da vsklijejo. Če sploh."
Ob teh besedah pa mi nekaj preklopi.
"Katera luna v mesecu je to??"
"Mislim, da kaka sedma? Pišem si koledar, ampak ga imam doma."
"Salis, si prepričan?!"
"Amm, ja, čakaj...praznik lune!?"
Prikimam.
"Zato so mesečnice tako hitro vscvetele."
"Ja, očitno, ampak to sploh ni pomembno. Se zavedaš, kaj bo, če kdo izve, da sem bila zunaj!?"
Ne čakam na odgovor, ampak se poženem proti naselku našega klana. Na praznik lune, vsi ustanemo, ko je polna luna najvišje na nebu in izvajamo razne obrede, da jo počastimo. To naj bi nam prineslo srečo.
Zapuščanje naselka pa je strogo prepovedano. Nihče ga ne sme zapustiti! Nihče! Razen tistih redkih, ki so zato posebej izurjeni, da nam lahko prinesejo najnujnejše.
Nevem, kaj bo, če me kdo opazi. Ječa ali izgnanstvo. Pravzaprav nevem kaj je hujše. Prav nič ne bojo popuščali, kljub temu, da se stara 14.
Salisova družina je bila izgnana, zaradi staršev, ki niso spoštovali tega pravila.
Mama, oče, sestra, leto dni star brat. Vsi so umrli v divjini. Le on je preživel. Od strica, tete, sestrične in dveh bratrancev, mi je ostal le še on, Salis.
To se je sicer zgodilo že dolgo nazaj, a včeraj sem prvič zbrala pogum, da zapustim naselek. Sicer moj cilj ni bil bratranec, toliko časa, ga že nisem videla, da nisem verjela, da ga bom še kdaj. Niti nisem verjela, da je še kdorkoli živ. Samo svobode sem si želela, a sva se po naključju srečala.
Tečem in tečem brez prestanka. Ni časa, da bi mislila na vse nevarnosti, ki mi prežijo, od raznih makelov pa do ertil in drugih krvoločnih bitji.
Moj edini strah ta trenutek je, da me kdo opazi, ječa, izgnanstvo. Nevem kako bi se potem znašel moj bolni oče.
Mame že davno več ni.
01. julij 2018
SlytherNicky
SlytherNicky
Next
05. julij 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg