Forum
Živjoo ! ;D
Odločila sem se, da začnem pisati novo zgodbico. Pisala sem že zgodbico z naslovom : "Kako naj te sovražim??", pa so mi jo na žalost zbrisali. Zadnja 2, 3 mesece sem bila precej odsotna, prvič zaradi prepovedi računalnika, drugič zaradi obveznosti v šoli. Moram pa priznat, da res uživam v pisanju in v tem času sem v glavi ustvarila že kar nekaj novih zgodbic. Med drugim sem začela pisati eno v angleščini, ki jo bom mogoče pozneje začela pisati tukaj. No, na tej strani pa bom začela pisati vampirsko zgodbico .

UVOD:
Dež je močil tla. Težke kaplje so se odbijale od asfaltne ceste, po kateri so dirjali avtomobili vseh različnih znamk, katerih nisem niti poznala. Obrobje Santa Monice je bilo ta dan deževno. Prav neobičajno za ta konec sveta. Capljala sem po mokrem asfaltu proti domu, pred dežjem me je 'varovala' premočena kapuca, dežnik pa sem že zjutraj pustila doma. Pravzaprav včasih nisem niti vedela, da ga imamo. Ozrla sem se okrog sebe. S priprtimi očmi sem opazovala peščene obale, ki so bile danes prazne, le nek moški se je stiskal pod dežnikom in opazoval morje. Kljub dežju sem si v ušesa vtaknila slušalke in prižgala moj I-Pod.
Končno sem slekla svojo premočeno jopico in zaklicala: "Doma sem!" Mama me je pozdravila iz kuhinje, v dnevni sobi pa je moja sestra nekaj zamrmrala. Vsa mokra sem se odpravila skozi dnevno sobo proti svoji sobi. Aillene me je čudno pogledala in se skremžila. Skomignila sem z rameni. Po stopnicah sem stekla v svojo sobo, v kot zabrisala torbo in iz omare potegnila suho majico in hlače.
Dan je minil v normalnem ritmu, le da je danes deževalo. V posteljo sem se odpravila kar hitro. Niti najmanj se nisem veselila jutrišnjega dne v šoli. Grozila mi je slaba ocena pri matematiki, pri biologije pa definitivno spet nisem naredila domače naloge. Poleg tega sem bila prepričana, da bo deževalo. Pa ne, da ne maram dežja, nasprotno: obožujem ga. Le dežnik je tisti, za katerega sploh ne vem, da obstaja.
Zjutraj sem nejevoljno vstala in se oblekla. V kopalnici sem si umila zobe in počesala moje dolge, svetle lase. Zazrla sem se v moje sinje modre oči v odsevu ogledala. Veliko fantov jih je opazilo, pa čeprav mi nikoli do njih ni bilo. Seveda so mi bili všeč, pa vendar mi njihova pozornost ni preveč ugajala. Moja najboljša prijateljica mi je kar naprej težila, naj si oči obrobim v črno barvico. A jaz sem oboževala naravni videz. Brez pudrov, barvic, senčil in podobnih nekoristnih reči. Res, da sem imela ličila, a jih nisem uporabljala. Vsak dan že ne. Včasih sem si trepalnice le namazala z maskaro, to pa je bilo tudi vse. Tako sem jo potegnila iz predala in si namazala trepalnice. Stekla sem po stopnicah navzdol in iz obešalnika vzela jopico. Počakala sem še Aillene in skupaj sva se odpravili v šolo.
Tako, to je uvod. Zgodbica bo govorila o 17 letni punci Evelyn Bell (pišem v prvi osebi) in o ... no, vse bo še v nadaljevanju. Bo bolj ljubezenska, vampirska zgodba. Upam da vam bo všeč! ;D
11. april 2012
next!
12. april 2012
next
12. april 2012
babyblack & borovnija: hvala za nexte. Upam, da vama je všeč ;D
Evo 1 next
**********************************************************************************************
1. POGLAVJE:
POPOLN
Aillene je bila kot vedno oblečena po zadnji modi. V svojih visokih petah se je komaj skobacala na voznikov sedež. Na jeziku sem imela stavek: 'Saj lahko jaz vozim!' a sem ga pospravila na varno. Saj je sama želela voziti. Tako naj bi izgledala bolj 'modno', ne pa, da jo leto dni mlajša sestrica vozi v šolo. To se ji je preprošto zdelo sramotno. Saj je ne obsojam, le ta ugled ji preveč pomeni. Da, bila je razvajena smrkla v dvanajst-centimeterskih petah, a sem jo imela rada.
Ko sva prispele pred šolo, je Aillene kar odletela iz najine Honde S2000 v objem svojega tedanjega fanta TJ-ja. Spraševala sem se, če ga bo pustila v naslednjih dneh ali bo zdržala do naslednjega tedna. Rada je menjavala fante in prav vsak jo je želel imeti. Vsaka punca je bila ljubosumna nanjo, in velikokrat so se čudile, kako da ji ne zavidam te popularnosti. Saj sem bila tudi sama dokaj popularna, a sem sama to popularnost zavirala in jo tiščala v kot, stran od mene. In ne, Aillene nisem nikoli zavidala. Prvič zato, ker je moja sestra in jo imam rada, drugič zato, ker me te stvari niso niti zanimale.
Zavzdihnila sem in počasi izstopila iz avta. Aillene sem namignila, naj ga zaklene, a dvomim, da me je sploh videla. Zakorakala sem proti šoli in na poti pokimala nekaj fantom, ki so me navdušeno pozdravili. Skušala sem vsaj za silo skriti mojo nejevoljnost in se za silo nasmehniti. Na hodniku v šoli sem našla Kaitlin, mojo najboljšo prijateljico. Objela sem jo in pozdravila. Načele sva najin vsakdanji pogovor o nepomembnih rečeh. V glavnem je govorila ona, jaz sem jo le bežno poslušala. Srce v prsih mi je razbijalo in imela sem neprijeten občutek. Kot da se bo nekaj zgodilo. A nisem mogla razbrati, ali se počutim dobro ali slabo. Občutek sem nekako potlačila in se prisilila poslušati Kaitlin, ki je razlagala o nekem fantu iz 4. letnika. Prikimavala sem z glavo in se nasmihala, čeprav sploh nisem vedela, kaj govori. Bila je res velika klepetulja, nasprotno od mene je bila odprt človek. Jaz sem bila večinoma vase zaprta in tiha, a včasih, ko sem bila dobre volje, sem rada klepetala. Saj s tem ni nič narobe. Kmalu je zvonilo in s Kaitlin sva se odpravili v razred, kjer naju je čakala naporna ura angleščine, ki jo uči naša razredničarka, ga. Johnson. Sedla sem na svoje mesto ob desnem robu učilnice, Kaitlin pa je učiteljuca potisnila v čisto nasprotni kot v ozadju. Družbo ji je delal klepetav James, ki je bil še kar prijeten in sem ga uvrščala v moj krog prijateljev. Kaitlin ga je imela rada, značajsko sta se res ujemala. Včasih sem celo pomislila, da bosta nekega dne par. Za razliko od nje je meni družbo delal prazen stol, kar mi je ugajalo. V miru sem lahko sledila pouku, če se mi je kdaj ljubilo, drugače pa sem lahko v miru razmišljala, včasih sem celo poslušala I-Pod. Danes sem ga pustila kar na miru, nisem bila pri volji za glasbo. Še hrup v učilnici mi je najedal živce. Potrebovala sem tišino, zato sem oči uperila v moje roke na mizi in si zamišljala, da sem nekje drugje, mogoče na kaki lepi jasi, kjer ne slišiš ničesar, le šelestenje listov in ptičje petje.
12. april 2012
ful doro pišeš ;3
+ next.
12. april 2012
u73295
u73295
next
12. april 2012
hvala vam, da berete mojo zgodbico ! ;**
*************************************************************
Kljub moji odsotnosti sem slišala učiteljičine korake. Ni bila sama. Njenemu teptanju s tankimi, visokimi petami so se spridružili še drugi koraki, če prav ugibam, superge. Ujela sem njene besede: "Dobro jutro, učenci. ...bla, bla ... No, to pa je vaš novi sošolec, Damon Serafini. Pravkar se je preselil iz New Jerseya v našo lepo Santa Monico. No, pa ravno danes mora deževati ..." Zdrznila sem se. Serafini. Ta priimek mi je tako znan. Tako ... zanimiv. Slišal se je tuje, prav nič ameriško. Mogoče italijansko? Napenjala sem možgane, a se nisem mogla spomniti, kje sem ga slišala. Prav zagotovo sem ga. "...Damon, prosim sedi tja, k Evelyn." Streslo me je po vsem telesu. Čutila sem njegov pogled na meni, pa čeprav ga nisem gledala. Sploh ga še nisem pogledala. Slišala sem sošolke, kako šepetajo. Besede, ki sem jih največkrat ujela, so mi odmevale v glavi: Lep, seksi, božanski. 'Pa kaj, če je lep', sem si mislila. Veliko fantov je lepih. Oči sem vstrajno držala na mojih rokah, ki so še vedno počivale na mizi. Kar vleklo me je, da bi ga pogledala, nekaj v meni pa me je vstrajno zadrževalo. Nisem imela pojma, kaj mi je. Čutila sem vročino in mraz hkrati. Roke so se mi tresle, zadrževala sem dih. Saj tega ne more povzročiti en navaden fant? Vse skupaj je skregano z logiko. Slišala sem, kako je odmaknil stol poleg mene. Ko je sedel na stol, je profesorica začela z razlago snovi. "Živijo. Moje ime je Damon. In ti si Evelyn, kajne?" Neka popolnost v njegovem glasu me je omamila, kot da bi se pojavili angeli in zaigrali angelsko glasbo. Sama sebi sem se čudila. Čutila sem njegovo sapo. Čudno, bila je mrzla. Ampak bila je prijetna, njegova prisotnost mi je mešala glavo. Opogumljala sem se, da bi ga pogledala. Na njegovo vprašanje sem na kratko pokimala in zajela zrak. Pogledala sem ga in se zazrla v čisto črne oči, ki so se bleščale kot biseri. Zmanjkalo mi je zraka. Kar strmela sem vanj, nisem se mogla načuditi njegovi popolnosti. Ne pretiravam, bil je POPOLN. Imel je temno rjave lase, skoraj črne. Presunljivo, le kako lahko ima čisto črne oči? Njegov obraz je imel popolne poteze, njegova polt je bila ... drugačna. Popolna. Ne bela, ne črna, ne zagorela, prav tako ne bleda. Bila je mešanica bele in bronaste, pa vendar niti približno podobna tema barvama. Njegov pogled me je prebadal, gledal me je drugače, posebno ... Popolno. Nasmehnil se je in razkril vrsto snežno belih zob. Bila sem kot začarana. Na usta se mi je podzavestno prikradel nasmeh, njegove temne oči pa me niso spustile iz njegovega pogleda. Slišala sem sošolke, ki so nekaj šepetale, a nisem mogla razbrati, kaj. Slišala sem profesorico, razlagala je neko snov, a nisem razumela niti ene besede. Jaz pa sem strmela vanj, kot da bi prvič v življenju videla človeka. Čez nekaj trenutkov me je končno osvobodil iz njegovega pogleda. Z nasmeškom na ustih je začel slediti profesorici, smejal se je, kot da ga nekaj neizmerno zabava. Oblil me je mraz. Za trenutek se me je polastil občutek, kot da je nekaj narobe. Pravzaprav, kot da se nekaj ne bi smelo zgoditi. Občutek je kmalu izginil, njegova prisotnost mi je še vedno jemala sapo. Počutila sem se, kot da ga poznam. Kot, da sem ga že videla. Bil mi je tako znan ... a hkrati tako tuj. V meni je vrela vročina, a hkrati je bil hladen, leden. Nekaj je bilo na njem. Nekaj posebnega. Bil je POPOLN.
12. april 2012
Next.?
14. april 2012
Da-aaa NEXT!!!!!!!
14. april 2012
nexxxxxxxxxxxxxxt!
14. april 2012
2. POGLAVJE
RDEČA VRTNICA
Pri angleščini se nisem mogla osredotočiti na razlagano snov. Pravzaprav se nisem niti hotela. V meni je vrelo in komaj sem čakala, da odzvoni konec ure. Hkrati pa sem želela ostati blizu njega. Smešno.
Čeprav v nadaljevanju pouka nisva več imela skupne ure, mi ni in ni hotel oditi iz glave. Vedno znova so se mi prikazovale njegove sijoče črne oči in njegov popoln obraz. "Si v redu?" me je pri kosilu vprašala Kaitlin. Pokimala sem ji in se zazrla v sendvič, ki ga nisem niti nameravala pojesti. Nisem bila lačna. Tu in tam sem pogledovala k vratom, nekako sem upala, da bo kmalu stopil skoznje. Ni ga bilo. Kaitlin mi je spet razlagala o neki novi obleki, ki jo bo oblekla na neko zabavo. Prikimavala sem ji in tu in tam izustila kakšen 'super' ali 'krasno'. Moje odsotnosti ni, kot po navadi, niti opazila, ali pa jo je samo ignorirala. Hvaležna sem ji bila, da ni drezala vame.
Tisti dan Damona nisem več videla. V šoli ni bilo ne duha, ne sluha o njem, kot da bi se vdrl v zemljo. Cel dan sem porabila za strmenje v strop moje sobe, če zunaj ne bi deževalo, bi si verjetno ogledovala nebo.
15. april 2012
NEEEEXXXXXXXXXXXXTTTTTTTT!!!!!!!!!
15. april 2012
nexxxxxxxt!
16. april 2012
next ^^
16. april 2012
next
17. april 2012
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!! Sem ti rekla, da bom prebrala
Kako naj ti povem noo: TO JE SVETOVNA ZGODBA!
Opisi čustev so res krasni in počutim se, kot da sem jaz ta oseba, v zgodbi!!!!!!!
Ko bi bla jaz ta fant, bi ble vse v mene Hahahahahahahaha!
NEXT!!!!!!!!!!!!!!
18. april 2012
p.s. A oglašujem malo na mojih zgodbicah? Če želiš...
18. april 2012
Awwwh, Nika, lepo da si prebrala :]
thank you za pohvale
hahahahahaha
Pa lahko malo oglašuješ, še 1x thankyou
Evo, en next zate in za vse ostale ;]
*********************************************************

Tema.
Tišina.
Naenkrat se zasliši krik.
Krik nekega dekleta.
Koraki.
Bližajo se mi.
Listje šumi in veje pokajo.
Nekdo se mi pribljižuje.
Obrnem se.
Zagledam znane črne oči in krvave ustnice, pod njimi se svetikajo snežno beli zobje, ogromni podočniki.

Zakričala sem in se zbudila v svoji sobi. Pogledala sem okrog sebe. Nočna mora. Spet. Odkar pomnim, sem imela nočne more. Vedno me je v njih želel nekdo ubiti. Tokrat pa je bilo drugače. Bil je on. Damon. In ni me želel ubiti. V njegovih očeh je pisalo tako. Gledal me je tako, kot da me želi pojesti. Ha. Smešno. A vendar mi njegov poželjiv, krvoločen obraz ni dal miru. Navdal me je s strahom, a hkrati s takim občudovanjem in toploto, da sem pozabila na svet okoli sebe. Obrisala sem si potno čelo in se zavila v odejo. Poskušala sem zaspati, a mi ni najbolje uspevalo. Spanec me je premagal komaj proti jutru, ko sem pa že morala vstati.
V šoli sem upala, da ga bom spet videla. Na urniku je bila angleščina, torej se bo moral prikazati. V pričakovanju sem preživela tisti dve uri, ki sta me ločili od angleščine. Končno je zazvonilo.
Stol je bil prazen. Ni ga bilo. Razočarano sem zavzdihnila. Morda pa se bo le prikazal. Dvomim.
Odmaknila sem stol, da bi sedla, nato pa sem opazila, da je nekaj na moji strani mize. Bila je rdeča vrtnica. Presenečeno sem strmela v prelepo cvetlico. Je bila namenjena meni? Torbo sem odložila na stran mize in roko stegnila proti vrtnici. Za sekundo sem se ustavila, nato pa sem jo rahlo privzdignila. Izpod velikega, cvetočega cveta je pokukal droben listek. Zajela sem sapo, ga dvignila in obrnila. Osupnila sem, ko sem prepoznala moje ime.
"Za Evelyn. D. S."
D.S. Damon Serafini? bi lahko bil on? Podzavestno sem privzdignila vrtnico k obrazu in jo poduhala. Tako lepo je dišala. Nasmehnila sem se.
19. april 2012
nex
20. april 2012
3. POGLAVJE
TA OBČUTEK
Pouk se je vlekel, komaj sem čakala, da odzvoni zadnja ura. Ko sem to končno dočakala, sem se z vrtnico v roki odpravila iz učilnice. Na hodniku sem pozdravila Kaitlin, ki je spet malce čudno pogledala vrtnico. Že pri kosilu sem ji povedala zanjo in za sporočilce, ona pa je bila prepričana, da sem temu "kdorkoli je že bil" zagotovo všeč. Seveda ji nisem povedala mojih sumov o Damonu. Kaitlin se je nato poslovila, z mamo se je namreč odpravljala po nakupih, kasneje pa naj bi obiskali njeno teto, ki je imela rojstni dan. Jaz sem se nato odpravila sama proti izhodu.
Ko sem odrinila velika, steklena vrata me je oblil mraz, takoj za tem pa velik val vročine. Ta znan občutek me je kar malo prestrašil, S prstom sem pobožala vrtnico v moji roki.
"Si jo našla?" se je za mano oglasil tisti popoln glas. Počasi sem se obrnila in se zazrla v njegove črne oči. Danes so se mi zdele tako tople, da je hlad v meni za trenutek izginil. "Torej si bil res ti?" sem odgovorila z vprašanjem. Z nasmehom mi je odgovoril na vprašanje in stopil korak bliže meni. S pogledom je ošinil vrtnico, ki sem jo držala v rokah. "So ti všeč? Rdeče vrtnice," me je spet vprašal. Pokimala sem. "Moje najljubše." Nisem lagala. Od nekdaj sem oboževala rdeče vrtnice. Njihovi cvetovi so bili tako krhki, zdele so se mi polne toplote, ljubezni ... Hkrati pa je njihovo trnje predstavljalo boj, obrambo pred tistimi, ki ti želijo škodovati. "Vem," je rekel, tiho, skoraj šepetaje. Skozi mene je šinil val toplote, začudeno sem ga pogledala. "Kako si vedel?" Ni mogoče, da bi vedel. Da bi vedel karkoli o meni, razen mojega imena. Do zdaj še nikoli nisva spregovorila besede, kako je lahko poznal mojo najljubšo cvetlico? "Khm," se je odkašljal, "samo ... predvideval sem." Bila sem zmedena.
Zazvonil je telefon. Damon je iz žepa kavbojk potegnil svoj mobitel in nekaj bral. Verjetno sporočilo. Pogled je iz telefona privzdignil name in rekel: "Moram iti." Nasmehnil se je in se na kratko poslovil, preden sem pa uspela kaj reči, ga že ni bilo več. Tisti občutek mraza in vročine hkrati je izginil.
Domov sem prispela zatopljena v svoje misli. V dnevni sobi sem na kratko pozdravila Aillene in se odpravila proti moji sobi. "Od kod pa ta vrtnica?" me je zaustavila z vprašanjem. Pogledala sem vrtnico v svoji roki. "Ah, nič posebnega," sem se poskušala izmuzniti iz njenih krempljev. "Kdo ti jo je dal?" je še naprej vrtala vame. "Sošolec," sem na kratko govorila in upala, da me bo tokrat izpustila. "Kateri?" Grrrr! Zavila sem z očmi. "Damon," sem naposled rekla. "A tisti, ki je včeraj prišel na šolo? Sestrica, ta pa je hud!" Še enkrat sem zavila z očmi. "Kot da nisem sama opazila," sem si rekla v mislih in po stopnicah stekla v svojo sobo.
23. april 2012
Vsebina moje najljubše knjige mi ni šla v glavo. prebrala sem jo že osemkrat, znala sem jo že skoraj na pamet, danes pa nisem razumela niti ene povedi, kot da bi brala kitajsko pisavo. Pogled mi je uhajal k rdeči vrtnici na mizi, misli pa k njemu. Tiste sanje mi še vedno niso dale miru, tisti občutek, da ga poznam od prej, pa ni želel izginiti. Počutila sem se kot v začaranem krogu, kjer iščem kot, da bi sedla in si odpočila misli, pa ga ne najdem. Nazadnje sem izmučeno odložila knjigo in legla na posteljo. Vso to razmišljanje me je čez nekaj minut utrudilo, zato sem se kljub zgodnji uri v kopalnici stuširala in se odpravila spat. In nato so se spet pojavile tiste sanje. Za razliko od prejšnje noči sem zdaj lahko razločila temne obriše drevesnih krošenj in debel, kot da bi bila v zelo temnem gozdu. Na nebu nisem opazila niti ene zvezde, pa tudi lune ne. Spet sem zaslišala krik. In korake. Ko sem se obrnila, je bil spet tam on. V njegovih očeh pa se je zdaj svetlikala tista toplota, kot danes pred šolo. Za trenutek dlje kot prejšnjič sem opazovala popolne poteze njegovega obraza, nato pa se je začel megliti in kmalu izginil v podobi moje sobe. Z roko sem si obrisala potno čelo in zavzdihnila. Namesto morilcev me je v sanjah začela loviti njegova popolna podoba, čeprav nekoliko strašna. Zavila sem se v odejo in preostanek noči prespala brez sanj, ki so me zadnja dva dni spravljale iz tira.
09. maj 2012
Next ?
14. maj 2012
Jooj čisto sem pozabila na zgodbico...oprosti
Drugače je pa super in čim prej nextaj!
14. maj 2012
nič hudega, saj tud mene zadnje cajte ni blo gor, da bi nextala pa to ...
upam, da bo kdo bral, drugač pa jo na wordu pišem vnaprej, če nebo nihče več bral pa jo bom nehala objavlat.
Prilimam next danes al pa jutri popoldne.
14. maj 2012
nextttttttt
15. maj 2012
evo en next
***********************************************************************************************
Dvanajstcentimeterske petke so odmevale po šolskem hodniku, številni fantje so poželjivo upirali poglede vanjo, dekleta pa ljubosumno vihale nos ali pa skušale izpasti kot najboljše prijateljice. Žvižg tu, žvižg tam, ona pa z dvignjeno glavo kot kakšna kraljična koraka na sredi hodnika in se ne zmeni za njih. Zavila sem z očmi in zavila proti moji učilnici na drugem koncu avle. Aillene kot običajno ni niti opazila, da sem ze izmuznila izza njenega hrbta in se nehala zanjo plaziti kot služinčad. Če bi le imela svoj avto, tega več ne bi rabila prenašati. Moji prihranki se večajo, ob koncu leta se bo morda nabralo za kakšnega rabljenega Fiata ali pa morda Kio, glavno da ima štiri kolesa in motor. Aillene bo že zavijala z očmi in mi pred nos metala svojo sijočo Hondo, a že zdaj se ne zmenim zanjo.
Ko sem se odcepila od moje avšaste sestre in po avli zavila desno proti moji učilnici sem se spraševala, če se bo Damon danes prikazal tudi pri pouku. Smešno, a podzavestno sem pričakovala tisti čudni občutek, ki me ponavadi prevzame, ko sem blizu njega. In res. Ko sem se približala učilnici, se je name vsul val ledu, mraza, naslednjo sekundo pa me je zavzel oblak vročine. Vedela sem, da je tam. V učilnici sedi za najino mizo, vsa dekleta ga gledajo in se spogledujejo, on pa ostaja hladen kot led. A tudi danes je v njem nekaj toplega, še toplejšega kot včeraj. Vidim mu v očeh, ko stopim skozi vrata. V oči mi pade še ena podrobnost: rdeča vrtnica v njegovih rokah. Popoln obraz mu krasi nasmešek, njegove oči pa okupirajo moje, da me spet zajame vročina. Ne vem, kaj je to, on je nekaj posebnega. Nekaj drugačnega, tujega, a vendar tako znanega. In le on je tisti, ob katerem me prevzame ta občutek. Ne vem, zakaj, a vedno je tukaj.
15. maj 2012
nexttttttttttttttttt
16. maj 2012
omg kera dobra zgodbica!!!
NekŠTaaJ!!! (y)
16. maj 2012
u63958
u63958
neext
18. maj 2012
Neeeeeeext!
18. maj 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg