Forum
u177126
u177126


Rosalie Ann Jones





*flashback*
"Rose, pohiti pozna bova," se je zaslišalo iza vrat kopalnice. "Kako si prišel noter?" sem vprašala, medtem ko sem nanašala maskaro. "Vem kje skrivaš rezervni ključ," je rekel in me prijel za roko, ko sem odprla vrata. Zavrtel me je v svoj objem in dodal:"Nisi tako nepredvidljiva, dobro te poznam." Pogledala sem ga z narejenim užaljenim izrazom na obrazu. Sklonil se je k meni in me poljubil. Zakopala sem roke v njegove mehke lase in uživala v trenutku. Ko sva se ločila je stopil korak nazaj in me premeril od pet do glave. Nasmehnila sem se ko si je ogledoval mojo belo oblekico obrobljeno s čipko. Z očmi je potoval višje in se ustavil na mojih očeh. "Torej...kaj misliš?" sem vprašala. "Mislim..." za hip je premolknil. "Mislim, da bova zamudila," sem povedala skupaj z njim. Zasmejala sem se. "Tudi ti si predvidljiv Niall." "OK," je poskusil ponovno. "Mislim, da na svetu ni lepšega dekleta od tebe, zato sem pravi srečnež, da te imam. In ne morem si pomagati, da se nebi spraševal, kako sploh hodiš v teh petah." Zarežal se je , jaz pa sem ga grdo pogledala, a ko sem dobila hiter poljub na lice sem se mu vseeno pridružila. Popravila sem si rahlo valovit pramen rjavih las, ki mi je padel na obraz. "Torej..." radovedno sem ga pogledala "kam greva?" "Na zabavo," mi je odgovoril. "Čigavo?" "Boš že videla," je rekel in se mi skrivnostno nasmehnil.
*end of flashback*
Začutila sem kako mi je solza spolzela po licu. Hitro sem jo obrisala z rokavom sivega puloverja, ki sem ga imela oblečenega. Odprla sem škatlo pred sabo. Ven sem vzela belo obleko. Tisto ki sem jo nosila tisti dan. Njeno mesto v omari so zdaj zavzeli puloverji in trenirke. Odložila sem obleko in izpod nje privlekla majhno škatlico. Odprla sem jo in iz nje vzela verižico z obeskom v obliki srca. Privzdignila sem jo k obrazu. Pustila sem, da je hladna kovina hladila moj od joka razgret obraz. Zaprla sem oči, ki so me noro pekle in spomini so se spet vrinili v moje misli. Za zabavo se je izkazalo, da mi jo je priredil Niall za moj 15. rojstni dan. Podaril mi je to prav verižico. Kmalu je zbledelo vse razen njegovega obraza. Obesek sem močneje stisnila v dlan, da se je ostri rob zaril v mojo dlan. Spraševala sem se, kako se je lahko najboljši fant na svetu izkazal za popolnega bedaka.
__________________________________________________________________________________
To je moja prva zgodbica, tko da najbrž ni glih dobra.
Next?
07. avgust 2014
O moj bog! Dej piš a loh zdej takoj??? A pa next!
07. avgust 2014
u177126
u177126
hvala
07. avgust 2014
u177126
u177126
Rosalie Ann Jones





Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da bi skoraj preslišala trkanje na vrata. Razprla sem dlan in obesek spustila na posteljo. "Rose, rada bi se pogovorila s tabo," je zaklicala mama. Na srečo sem zaklenila vrata. Kljuka se je upognila, nato pa spet skočila nazaj gor. Mogoče bo odšla, če se ne oglasim. Zadnje, kar sem si trenutno želela je bil eden od tistih moraš-živeti-naprej ali našla-boš-drugega pogovorov. "Rosalie Ann Jones vem, da si notri. Zaklenjeno je od znotraj!" je že skoraj zakričala. Njen glas je bil paničen. Vem kaj si je mislila. Mislila je, da sem si kaj naredila, da sem naredila samomor. A ga nisem. Priznam, da sem že razmišljala o tem, a sem bila preveč strahopetna za kaj takega. "Takoj bom!" sem zaklicala in vse zmetala nazaj v škatlo in jo hitro skrila v najbližjo omaro. Obrisala sem si solze in pogledala svojo dlan. Obesek je na njej pustil ravno, rdečo sled. Odprla sem vrata. Mama je vstopila in sedla na posteljo. "Kako si?" je vprašala. Kot da nebi vedela. Nisem vedela kaj hoče, da ji povem. Da le še malo manjka pa se bom dokončno zlomila? Da še vedno razmišljam o njem, čeprav vem kaj je naredil in je minilo že nekaj mesecev? Da v šoli nimam niti minute miru? Da ponoči ne spim zaradi nočnih mor? Da sem utrujena od vseh prejokanih ur? "V-vredu sem," sem na koncu izdavila in roko avtomatsko položila na koleno, da bi zakrila prasko. "To je moja punca," je rekla mama. Pričakovala sem, da bo odšla. A ni. Ostala je. "Rose...z očetom sva razmišljala." je začela. Vedela sem, da ne sledi nič kaj dobrega. "No...jaz bom v službo po novem hodila že ob šestih in tebi se pouk začne šele...no ob sedmih ali osmih, zato te ne bom mogla več peljati v šolo. In ker je predaleč, da bi šla peš, misliva, da bi morala biti med tednom bližje šoli," je nežno rekla. Čakaj, se selimo k šoli? "Saj grem lahko z avtobusom. Zaradi tega se ne rabimo sel..." sem jo začela prepričevati, a me je prekinila. "Nisi mi pustila, da dokončam. In za avtobus je prezgodaj. Sploh pa se ne selimo. No, vsaj ne vsi," je nadaljevala. Ne vsi. Kako je to mislila? "Z očetom sva ti poiskala primerno stanovanje nedaleč od šole." Zavrtelo se mi je. Že samo misel, da bom obkrožena z vrstniki iz naše šole, je bila grozna. "Torej hočeta, da se odselim?"sem skoraj zgroženo vprašala in jo pogledala v oči. "Ne, seveda ne. Kadarkoli naju lahko obiščeš," se je začela braniti. Nisem ji mogla zameriti. Še sama sem se komaj prenašala.
______________________________________________________________________________
Mnenje(iskreno)?
Next?
08. avgust 2014
next
08. avgust 2014
Next
08. avgust 2014
neeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!1
08. avgust 2014
u100166
u100166
Mnenje(iskreno)? waw *W* ful dobr!!!! zdele sm začela brat in res....waw!
Next? S-E-V-E-D-A
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!<3
08. avgust 2014
u177126
u177126
Hvala za nexte, kr nism mislila, da bo sploh kdo bral, tko, da res hvala.<333
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Niall James Horan





Minili so trije meseci in 14 dni. Stal sem na mrzlem zraku pred šolo in gledal kako so avtomobili vozili mimo in puščali umazane sledi na belem snegu. Nisem vedel na kaj sem čakal. No, pravzaprav nisem vedel le zakaj sem čakal. Dijaki so začeli polniti šolo. Nekateri so se zadržali pred šolo. Za sabo sem zaslišal korake. "Čakaš koga?" je vprašal Harry. "Am...ne, samo...sprehajam se," sem odgovoril, a obotavljanje je bilo dovolj, da mi ni verjel. "Mislim, da bi moral," je rekel. "Moral kaj?" sem zmedeno vprašal, saj nisem imel pojma o čem je govoril. "Moral bi se ji opravičit." Harry je bil edini, ki je vedel vso resnico. "Ne čakam Rose." "Nisem rekel, da jo,samo mislim, da bi se moral opravičit." Imel je prav. Avto njenih staršev sem zagledal že na daleč. Ko je stopila iz avta, so se proti njej vsule žaljivke. Kapuco si je potegnila na glavo. Še preden je roke potisnila v žepe, sem na njeni dlani zagledal ureznino. Ne, gotovo je le naključje. Pospešila je proti vratom. "Hej,Rosalie," sem zaklical. Še sam nisem vedel, kaj sem nameraval reči. Presenečeno se je ozrla, presenečena, da jo je nekdo poklical po imenu. Ko me je zagledala se je v njenih očeh zarisala tiha prošnja, ki jo je hitro zamenjala jeza. Želel sem reči, da mi je žal. Želel sem reči, da jo pogrešam. V meni se je odvijala bitka. Moje srce proti mojemu ponosu. Ostali so me pričakujoče gledali, čakali so, da rečem še kaj. Moj ponos je zmagal. "Lep pulover," sem sarkastično zaklical. Se mi je le zdelo, ali je jezo na njenem obrazu res zamenjalo razočaranje. Kaj sem naredil.
___________________________________________________________________________
Kako mislte, da se bo Rose odzvala na to, da jo je poklicou?
Next?
11. avgust 2014
u100166
u100166
Kako mislte, da se bo Rose odzvala na to, da jo je poklicou? Hmmmm,pomoje bo razočarana,da ni izbral dovolj poguma,da bi se ji opravičil,ampak vseeno žalostna in jezna nanj.
Next? O,ja!!!
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!<3
11. avgust 2014
Next
11. avgust 2014
next!!!!! full hudo rach! mislm, da se bo sam zjokala od obupa in žalosti.
12. avgust 2014
u177126
u177126
Rosalie Ann Jones





Stopila sem iz avta, brez da bi se poslovila. Ko sem stopila na pločnik, je avto odpeljal. Proti meni se je vsul plaz zmerljivk in kletvic. Kapuco sem hitro povlekla čez glavo, roke pa vtaknila v žepe, da bi zakrila ureznino. Že tako so imeli dosti idej, da so me poniževali. Pohitela sem proti šoli. "Čudakinja!" Ok, Rosalie samo hodi. Ne oziraj se. Glej v tla. "Kako je neumna!" "Grdoba!" Med vsem tem se je znašlo še nekaj veliko hujših besed, ki sem jih raje preslišala. "Hej, Rosalie!" se je zaslišalo za mano. Glas bi prepoznala kjerkoli. Bila sem presenečena. Pa ne zato, ker je me je ogovoril. Uh, to je storil že prevečkrat. Ampak zato, ker me je poklical po imenu. Obrnila sem se. Strmela sem vanj polna upanja. Zdelo se je kot, da se odloča kaj naj reče. Vsi so se za trnutek nehali pogovarjati in me pustili na miru. "Lep pulover!" je zaklical Niall z očitnim sarkazmom v glasu. Zaslišal se je glasen smeh jaz pa sem stekla v šolo. Snela sem si kapuco. Šla sem na stranišče in si si obraz splahnila z mrzlo vodo. Ne bom jokala. Ne smem. Mislim, kaj sem sploh pričakovala. Da se bo opravičil? Saj to je Niall. Preveč je poln sam sebe, da bi bil zmožen izgubljati čas z opravičevanjem. Moram se sprijazniti, da me nikoli ni imel rad. Po obrazu mi je spolzela ena sama solza. Obrisala sem jo in zaprla oči. Kapuco sem spet namestila na njeno prejšnje mesto. Ko sem se malo pomirila sem šla v razred. Potrkala sem in vstopila. "Oprostite, ker zamujam, bila sem na stranišču," sem hitro zdrdrala. Učitelj Smith mi je nakazal naj sedem. Sedela sem zadaj, zraven mene ni sedel nihče. Prej je bila tu Caytlin, a se je presedla k Stacie. Vedno je sledila najpopularnejšim. Bili sva dobri prijateljici, ko pa me je Niall pustil je odhitela stran. Po učilnici se je zaslišalo šepetanje. Smith je umiril razred. "Oh, in gospodična Jones,"je rekel "prosim snemi kapuco, ko si v razredu."
Bil je edini, ki je imel problem s tem. Zakaj? Po razredu se je razlegel smeh. Snela sem kapuco in se posvetila čečkanju po zvezku. Končno je začel razlagati snov. Sploh nisem poslušala. Razmišljala sem o tem kaj vse bi lahko Niall še rekel. Kaj bi naredila na primer, če bi rekel, da me pogreša. Nisem imela pojma. Prisilila sem se, da sem bila pozorna na pouk. Manj kot bom pričakovala, manj razočaranj bom doživela. Zakaj me nikoli ne izuči?
___________________________________________________________________________
Nadaljujem?
13. avgust 2014
next hudoooo!
13. avgust 2014
Waaaau kok je to popolno *000*
Neeeeeext *0*
nova bralka <3
13. avgust 2014
u100166
u100166
waw! *0*
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!<3
13. avgust 2014
next
13. avgust 2014
u173906
u173906
ja, moreš nadaljevati nujno
13. avgust 2014
Next, dobr pišeš!<3
14. avgust 2014
Next
15. avgust 2014
u60555
u60555
Next
15. avgust 2014
Next plis nextaj hitro kr je res popouna zgodbica
15. avgust 2014
u178075
u178075
Nexttttttttttttttt+dobila si novo bralko <3
15. avgust 2014
u177126
u177126
Hey, je sploh kdo gor al kr jutr nadaljujem?
15. avgust 2014
piiiiišiii<3
15. avgust 2014
u178075
u178075
Dans nadaljuj!!!!!!!!!!!!!!!!!
15. avgust 2014
u177126
u177126
OK bom, sam bo še nekej časa trajal, kr se mi je vse zbrisal
15. avgust 2014
ughh poznam -.- :/
15. avgust 2014
u177126
u177126
Hey!
Hvala za nexte pa pohvale<3!(čeprov si jih ne zaslužm)
Mene sam zanima še, če naj zdej, k vas je mal več začnem pisat posvečene nexte?
Evo, pa sm se spravla pisat...
--------------------------------------------------------------------------------------------------------
Rosalie Ann Jones





OK, preživela sem prvo uro. Zdaj je bila na vrsti likovna. To je bil eden mojih najljubših predmetov. Lahko sem naslikala svoje počutje. Ne tistega pretvarjanja, da sem vredu, ampak moje prave občutke. Tiste, ki so bili skriti pod površjem. Vstala sem in zvezke z mize dobesedno pometla zvezke in si torbo vrgla na rame. "Rosalie." Profesor Smith. Stopila sem bližje k njegovi mizi. "Ja?" se vprašala, čeprav me ni ravno zanimalo kaj hoče povedati. Želela sem si le čimprej priti v učilnico likovne. "Če se današnje zamujanje ponovi bom moral poklicati starše, razumeš?" je rekel. "Potem me pa ne zadržujete, če nočete, da zamujam," sem pomislila. Seveda tega nisem rekla na glas. "Razumem," sem namesto tega povedala, kar je hotel slišati. Počasi sem se navadila tega, da ne povem svojega mnenja. "Vredu, pojdi zdaj." Ni mu bilo treba reči dvakrat. Odhitela sem iz razreda na hodnik. Na mojo nesrečo se je tam še vedno prerivalo kar nekaj učencev. Hitro sem se izmuznila med njimi in odšla po daljši poti. Nisem imela želje poslušati kaj si mislijo o meni zaradi tistega bedaka. Pohitela sem in v razred prišla še pred zvonenjem. Zadihana in rdeča, kot kuhan rak, sem brez premisleka vstopila. Kapuca mi je med tekom padla z glave in pokazala razmršene rjave lase. Val smeha je butnil vame, ko sem odprla vrata. Zmedeno sem se ozrla in kapuco hitro potegnila na glavo. "Si se pozabila počesati?" "Kam hodiš k frizerju?" "Katero rdečilo uporabljaš?" Skušala sem se pretvarjati, da jih ne slišim. Stisnila sem ustnice in odšla proti svojem mestu. Ko sem šla mimo Stacie in Nialla se je Stacie postavila predme. "Glej no glej," je začela "slišala sem, da se seliš. Upam, da na Antartiko." Njene besede me niso prizadele, zakaj bi me? Nikoli nisva bili prijateljici. Prizadelo me je to kar se je zgodilo potem. Niall se je zasmejal in ona ga je poljubila. Želodec se mi je obrnil, ob tem prizoru. Prerinila sem se na svoje mesto in tiho preživela preostanek ure. Po 2 uri smo imeli malico. Odšla sem na igrišče in zavila na stopnice za tribuno. Odprla sem škatlo z malico, a se ničesar nisem niti dotaknila. "Boš pojedla to?" je vprašal Harry in pokazal na sendvič, ko je prišel. Bil je edini, ki se je pogovarjal z mano, kljub vsej Niall-drami. Nihče mu ni mogel nič, saj je bil na isti ravni kot Niall. Odkimala sem in vzel je sendvič, ter se usedel zraven mene. "Hvala, svoje sem pozabil doma," je zamomljal s polnimi usti. Nasmehnila sem se. To se je zgodilo redkokdaj. "Hotel se je opravičiti, veš?" je rekel in točno sem vedela o kom govori. "Ne verjamem," sem rekla in se spomnila kako se je o nečem odločal "in tudi, če je to ničesar ne spremeni." "Moram it," je rekel in se mi nasmehnil. "Boš vzel preostanek sendviča," sem rekla in mu ga pomolila pred nos. Zdaj ga zagotovo nebom pojedla. Vzel ga je. "Hvala," sem rekla. "Da sem vzel tvoj sendvič?" me je začudeno pogledal, jaz pa sem zmajala za glavo. "Ne, hvala, da mi stojiš ob strani." "Ne skrbi, vedno bom tu," je rekel in odšel. Obrnil se je nazaj in mi pomahal. Pomahala sem nazaj in se nasmehnila. No, vsaj nekoga imam.
___________________________________________________________________________
Končnu sem dokončala...
Mnenje?
Next?
15. avgust 2014
u173906
u173906
Mnenje? waw
Next? jp next
16. avgust 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg