Forum
ok bomo počakale na Next. vsak ima svoje obveznosti pa to
09. julij 2017
7.Del (poglavje)

"Doktor Talbott," Geoff je ponovil za bratovimi besedami. "Zdi se mi znano," je po kratkem premoru odvrnil. Njegov pogled se je ustavil na Edwardu, ki je sedel na klopi. "Tja morava,"
Videti je bilo, da je Edward preslišal Geoffove besede, saj je še vedno strmel v okolico...v prazno temo. Ni se odzval na bratove besede, niti mu ni vrnil pogleda. Pozoren je bil na vse kar se je premaknilo v temi. "Se nisi najedel?" je jezno šepnil Edward, ko je opazil kako Edwardove plenilske oči iščejo v temi novo žrtev.
"Tokrat ti ne bom dovolil, da napadeš človeka," Edwardu so se zaiskrile oči namenil mu ubijalski nasmešek: "Kaj pa tista tvoja Cindy,"
Čeprav ga Cindy ni zanimala je poskušal le izzivati.
"Edward rekel si, da mi boš pomagal potem, ko te bom spet nahranil," Edward je začutil kako Geoffa počasi začenja skrbeti. Mogoče je Geoff naredil usodno napako, ki jo kasneje ne bo moral popraviti. "Kaj je brat, te skrbi?"
Geoff ni moral več skrivati tega. Pravzaprav je v sebi začutil jezo, ki bo vsak čas izbruhnila iz njega. Ne, mora se zadržati. Edward ga samo poskuša izzvati. Užaljen bi bil, če bi Cindy postavil spet pred njega, ampak to noč je zares potreboval njegovo pomoč.
Čutil je, da nekaj ni vredu z Cindy in če bo prepozen, da bi izvedel ali je na varnem si bo očital za vedno. Verjetno tudi ona pogreša njega, verjetno se sprašuje kam je izginil ali pa kaj se ji je v resnici zgodilo. "Edward moraš mi pomagati!"
Edward se ni nasmehnil, le medlo je skomignil z rameni. "Če jo boš pozabil za vedno in se vrnil z mano v Deželo senc, potem bom to naredil..."je po kratkem premisleku odvrnil z reskim glasom. "Edward vse sem pripravljen narediti, da jo dobim nazaj. Kaj pa če..." še sam ni moral vrjeti, da je na koncu prišel na tako idejo: "...bi si Cindy delila?" Toda kmalu mu je postalo žal, ko so se Geoffove oči nevarno zasvetile. Geoff je opazil, da se je od nekot priplazila šibka svetloba, ki ju je zdaj obsijala. "Da, dovolj Moči imam, da jo spremeniva, brat moj," Edward se je zmrščil. Kadar je Edwarda obsijala luna nikoli ni bilo preveč dobro. Kot bi luna hotela držati z njim. Geoff se je zavedal, kako močan je zdaj, ko ga je nahranil in vedel je, da more biti z njim previden.
"Ni šans! Lahko jo bi poškodoval," Geoff ni hotel deliti svoje sreče s Edwardom, to je bilo jasno kot beli dan. Hotel je le njegovo pomoč, toda pozabil je, da ga ne bo moral pretentati. "Počasi Geoff. Moje Moči so okrepljene in bil bi zelo previden z njo. Prav za prav bi lahko sam ugotovil ali je za preobrazbo dovolj močna, ali je sploh pripravljena za kaj takega."
"Dobro. Vseeno je kaj bova naredila z njo, samo hočem, da bova spet skupaj,"
"Hočeš reči, da bomo skupaj," ga je popravil, Geoff pa se je ob njegovem nasmešku spet skremžil. "Da..."
10. julij 2017
Next
super je
10. julij 2017
Sedel sem v svoj udoben avto in čakal, da se mu Edwar pridruži na sovoznikov sedež. "Prideš?"
"Kaj delaš?" je začudeno vprašal, ko je Geoff začel užigati motor.
"Začelo se bo daniti in preden bova prišla do bolnišnice bo v Toskani že dan," mu je pojasnil. "Ja, a to še ne pomeni, da bova lahko kar tako obiskala Cindy,"
Geoff je postal pozoren na bratove besede, zdelo se mu je, da ga nič več ne razume.
"Tako je, prav si slišal. Doktor Talbott ne sprejema nenapovedanih obiskov..."
"Oh, torej je bila moja ideja o tem, da bi jo obiskal ti namesto mene čisto brez veze...kako mi nisi moral povedati tega že prej?"
Edward se je namrščil: "Meni tvoja ideja tako ali tako ne bi bila preveč všeč. Slišal sem, da ne mara duhov. Da je nekakšen izganjalec,"
Geoffa je olajšano zadihal: "Dobro, samo da ni pošast..." Edward ga je ošinil nato pa se brez besed usedel na sopotnikov sedež.
10. julij 2017
Geoff je po avtocesti vozil zelo hitro, spretno se je izognil vsakemu avtomobilu, ki ga je na poti oviral. Želel si je, da bi Edward občutil malce straha v kosteh, zato je začel vedno bolj pospeševati. No, kaj bi se pa sploh lahko zgodilo, če bi se zaletela? Bi sploh lahko umrla?
Edward je nedvomno uživa v bratovi vožnji, lagodno je sedel na sedežu in s svojimi Močmi skušal poskati signal za radijsko postajo
10. julij 2017
Next
10. julij 2017
Torej je bil njegov trud, da bi se Edward prestrašil zamanj. Pravzaprav je zaradi tega ogrožal vse druge udeležence v prometu, zato se je odločil, da preneha s poskušanjem. "Ah, daj no...če bova tako počasi vozila ne bova prišla nikamor," se je razjezil Edward, ko se je zabava na avtocesti končala. "Prosim Edward...prenehati moraš razmišljati tako otročje,"
"Jaz?" za trenutek odmaknil pogled. Edward se s tem nikoli ni moral sprijazniti. S svojim bednim razmišljanjem. Pa saj ni moral razmišljati drugače, če pa je živel v temi...njegovo srce je bilo prepojeno s temo. Še huje, bilo je podhlajeno, da ni presegal in čutil nobene človečnosti...
"Hotel sem se samo malo pozabavati."
10. julij 2017
Next
10. julij 2017
Dovolj je bilo prepirov in vseh teh besed. Geoff se ni hotel zmesti. Moral je ostati pozorn na to kaj se dogaja na cesti in zdaj ni bilo casa za ponovni prepir. "Si ze kdaj pomislil, da ta tvoja igra vednl zahteva veliko zivljenj.." Edward se je dobro zavedal, da od kar je Geoff spoznal Cindy postalo vse drugace. In to mu ni bilo vsec. Spraseval se je ali je mozno, da ga je ena sama zenska lahlo tako spremenila, tako oddaljila stran od njega...Včasih sta se oba na smrt zabavala, danes pa to obžaluje?
Spet je lahko začutil in prebiral njegove misli kot odprto knjigo. Da, Geoff se je v bolečini spominjal vse žrtve, ki sta jim brez usmiljenja pred leti vzela življenje iz čiste zabave. "Žal mi je toda že nekaj časa nisem več uslužbenec Smrti..ne mislim se vrniti nazaj." je nakomcu dodal v blagoslovu svetlobe jutranje zarje, ki ga je obsijala in skoraj zaslepila.
10. julij 2017
Prispela sta v Toskano. Sonce se je dvignilo visoko nad jasno nebo in obsijalo vso to precudovito pokrajino, ki se je razprostrila pred Geoffom in Edwardom.
Geoff se je pocutil precudovito. Se nikoli bolje do zdaj, ko je lahko spet po dolgem casu na sebi obcutil soncnp svetlobo, energijo, ki mu je dajala Moč. Edward se je z težavo spravil iz zatemnelega avtomobila. Na obraz je nadel temna soncna ocala, v katerih je izgledal se bolj zapeljiv kot kadar koli prej.Seveda mu je Edward to zavidal, enostavno ni moral verjeti, da lahko taksno zlo premore toliko lelote in sarma, kot ga je nosil njegov brat. Ceprav sta bila dvojca,sta si bila precej razlicna. Edward je slekel crn plasc in se do Geoffa elegantno sprehodil v bi srajci. Geoff ni imel casa, da bi mu zavidal njegovo neclovesk, nadnaravno lepoto...stal je na posuseni travi, pred njim pa se je razpostrila suha in pusta ravnina, na kateri ni bilo nic drugega kot pozgana trava in nasad oljk. Ne, Geoff ni strmel v ravnino, strmel je v tisti hrib,nasproti njega, na katerem je bil postavljen dvorec dktorja Talbotta.
10. julij 2017
10. julij 2017
Kaj mislite kaj se bo zgodilo naprej? Pišem ko piridem spet na novo strsan pa ko dobim neki spodbude za pisanje
10. julij 2017
10. julij 2017

Edward se je z težavo spravil iz zatemnelega avtomobila. Na obraz je nadel temna soncna ocala, v katerih je izgledal se bolj zapeljiv kot kadar koli prej.Seveda mu je Edward to zavidal, enostavno ni moral verjeti, da lahko taksno zlo premore toliko lelote in sarma, kot ga je nosil njegov brat.


tukaj mi ni jasno a je Geoff zavidal Edwardu ali ravno obratno
drugače pa Next
10. julij 2017
Ali ti lahko nekaj predlagam? Da nexte objavljaš na enkart, ne da jih objavljaš po 3 na dan zaporedoma in kratke. Raje daj enega na enkrat, pa malo daljšega. To je samo moj nasvet!
Drugače pa je odlično! oprosti, ker sem kar malo nehala brati!
Next Next Next NEXTNEXT Next Next!!!
10. julij 2017
LoveANIMALS Upsala..kot kaze sm se res zmotla. Logično bi bilo, da bi v tem kontekstu Geoff zavidal Edwardu za vso to nečloveško lepoto...
I LoveMoonligh Hvala za nasvet, ga bom upoštevala čeprav je včasih težko kr misliš, da bi poglavje že lahk zaključu ampak ne pol se spolneš, da bi ga še lahk mal popestril
zato pride do tega..če te že zanima
Naj se vam vsem skupaj, tisti, ki spremljate mojo zgodbo, pridno komentirate itd., še enkrat zahvalim. Res mi veliko pomeni, sploh kadar mi kaj napišete!
Zgodbo nameravam nadaljevati danes. Mogoče bom napisala kar 2 dela.
Odvisno od tega kako si bom organizirala čas. Namreč imam še veliko drugega dela in
srčno upam, da mi bo vse to nekako danes uspelo
LP
11. julij 2017
NEEXT fuuul dobro *_*
11. julij 2017
A, zdaj pa razumem! Upam, da bo kmalu Next!
11. julij 2017
8.POGLAVJE
"Cindy!" ko sem počasi odpirala oči in se znašla v prečudoviti spalnici sem naprej pomislila na Geoffa. Ja, lahko bi bil njegov glas. In najbrž sem se znašla v njegovi spalnici. Če sem čisto iskrena še nikoli nisem bila v njegovi hiši...tole me vse bolj preseneča!
Geoffova postelja je bila neverjetno mehka in udobna. Bila je iz škrlatnega preogrinjala in pozlačenih stebrov, ki so povezovali zgornji del postelje. Ko sem se razgledala po prostoru pa sem kmalu spoznala, da me ta soba preveč spominja na bolnišnico doktorja Talbotta. "Saj ne more biti res," Ko sem se sprehodila do okna sem za seboj zaslišala tihe korake. Sunkovito sem se obrnila: "Doktor Talbott!" sem kriknila. "Prestrašili ste me," za trenutek sem obstala kot trapa sredi sobe in čakala, da se moje nemirno srce spet pomiri. Doktor Talbott se je prijetno nasmehnil, njegove oči so ošinile posteljo nato pa še mene. "Vesel sem, da se počutiš bolje,"
Ne. Seveda se nisem počutila nič bolje, ko pa sem ugotovila, da sem še vedno v tej trapasti bolnišnici. Bila sem sita vseh terapij in preiskav: "Kako dolgo bo to še trajalo?" v mojem glasu je bilo zdaj zaznati nestrpnost,ki jo je doktor Talbott hladno ignoriral: "Ne skrbi Cindy, saj veš, da se ne smeš preveč vznemirjati,"
"Mimogrede tisto zadnič, kaj si mislila s tem, ko si odrla v mojo pisarno?" Pogoltnila sem debel cmok sline: "Hotela sem samo..."
"No, da slišim, kaj si hotela," Naredila sem nekaj korakov nazaj in se butnila v omaro, šele potem sem s tresočim glasom komaj izdavila. "Hotela sem samo tisto fotografijo moje mame," sem se hitro zlagala. "Ah, tako." iz žepa je potegnil fotografijo:" Najbrž si iskala tole." Prijazno se je nasmehnil: "Saj se me ne bojiš, kajne?" je rekel po kratkem premoru, ko je opazil, kako s prestrašenimi očmi strmim zdaj v sliko, zdaj v njega.
"Cindy?" približal se mi je in me skušal pobožati po laseh. Spretno sem se mu izmuznila in zbežala na drugo stran sobe: "Rekla sem, da se me ne dotikajte!"
Doktor Talbott je obstal na mestu in se skremžil. "Nobene pravice nimate, da se me dotikate..." sem siknila. V resnici sem zvenela neverjetno odločno in pogumno kot sem bila v resnici. Toda tresoče noge so me kmalu izdale, ko se je doktor Talbott spet obrnil k meni, da bi spregovoril. Bila sem presenečena, da je nad vsem tem ostal tako hladen in umirjen kot se ne bi dogajalo nič nenavadnega. "Povejte mi, zakaj me še vedno zadržujete tukaj? Zakaj me ne more nihče obiskati? In kar je najbolj čudno...ta fotografija, ki jo nosite s seboj. Verjetno ni naključje..." sem počasi zbrala pogum.
Doktor se je rahlo nasmehnil: "Da, mogoče imaš prav Cindy. Mogoče bi morala vedeti resnico..."
"Ha! Sem vedela, da ste mi ves ta čas nekaj prekrivali!"
"Ne Cindy, tole absolutno ni pravi čas, da bi izvedeli za to..." je previdno rekel. Njegov glas je bil skoraj tako globok kot njegove nepojasnjene skrivnosti in od njegovega izmikanja sem skoraj dobila živčni zlom. Prijelo me je, da bi planila nanj in zahtevala, da mi pojasni vse, kar je imel z to fotografijo moje mame.
Toda resnica, ki sem jo izvedela kasneje je bila drugačna: "Cindy, ne bi ti smel povedati tega. Cindy, si dobro? Cindy ne zapuščaj sobe!" "Cindy!"
Stekla sem po hodniku, se pognala proti stopnicami navzdol in skušala premagati vse ovire pred menoj. (ljudi, paciente, medicinske sestre). Pognala sem se naravnost k glavnemu vhodu bolnišnice in jih brez zadržkov odprla. Če bi vedela, da bo z očetom tako hudo, bi iz bolnišnice pobegnila že veliko prej. Zaustavila sem se pri kovani železni ograji, ki mi je preprečila pobeg na drugo stran. Če se mi ne bi noge še vedno tako močno tresle jo bi lahko z lahkoto preplezala.
Bila sem tako šokirana nad novico in h krati jezna, da mi jo niso povedali že prej. Ko sem za seboj zaslišala korake varnostnikov in glas doktorja Talbotta sem vedela, da sem poražena.
11. julij 2017
Next !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!1 odlično
11. julij 2017
Next
super je
11. julij 2017
9. POGLAVJE
"Spustite me!" sem kričala, ko sta me varnostnika odvlekli stran od kovanih vrat. Nisem se morala upirati, preveč močno sta me držala za roki, da se mi je od bolečine kar vrtelo. "Ne bodita preveč groba z njo," je ukazal doktor Talbott, ki je stal na drugi strani in je vso to moje trpljenje le mirno prenesel. Tokrat me niso peljali nazaj v posteljo, ampak v doktorjevo pisarno. Privezala sta me za stav kot ujetnico, potem pa se odmaknila, ko je doktor Talbott spet stopil v sobo. "Draga Cindy," je tiho rekel in počakal, da varnostnika zapustita sobo. "Moja zdravila lahko imaju tudi stranske učinke, zato te ne morem spustiti kamor koli," je nadaljeval, ko so se vrata njegovega kabineta zaprla.
"Upam, da boš razumela," je počasi dejal. Nisem morala ničesar reči, čeprav se mi je ob njegovih besedah kar kopičilo vprašanj. Usta sem imela zlepljena z trakom, ki je zadušil vsako moje upiranje. "Najbrž te zanima, zakaj si še vedno tukaj?" obstal je pri oknu in zagrnil zavese. Nato se je počasi obrnil proti meni: "Saj pravim, stranski učinki zdravila so lahko zelo nevarni...posledično so krivi za tvoje nenavadno obnašanje. Kot lahko opaziš, povzročajo tudi to, da si ves čas tako vznemirjena...če bo šlo tako naprej, bom moral najti novo rešitev. Ne smem pustiti, da te bi karkoli vznemirilo. Zato hočem, da od zdaj na prej ostajaš v svoji sobi. Resno mislim. Že dvakrat se je zgodilo, da si padla skupaj samo zato, ker tvoje telo ne prenaša vznemirjenosti...če ne bi jemala teh zdravil bi bilo tvoje telo bolj sproščeno in potem ne bi prihajalo do tega...me razumeš." Pokimala sem, čeprav nisem razumela čisto vsega, ampak zdelo se mi je, da zdaj ko mi je povedal o stranskih učinkih zdravila, vem mnogo več. Trak mi je previdno in počasi potegnil iz ust in na ustnicah sem lahko spet začutila prijetno topel zrak. "Oprostite za mojo bedasto obnašanje," sem počasi dejala, ko mi je odvezal roke. Ko sem odhajala proti sobi sem se počutila veliko bolje, saj se mi zdi, da so me njegove besede spet pomirile. Mislim, da me je najbolj pomirilo, da sem dosegla to, kar sem želela. Doktor mi je obljubil, da me bo jutri odpeljal bolnemu očetu.

Dragi dnevnik!
Počutim se veliko bolje, zdaj ko vem resnico.
Ne razumem, zakaj sem se do doktroja Talbotta, do človeka, ki
se mi je pomagal vsa ta leta boriti z smrtonosno boleznijo in me rešil pred smrtijo, tako grdo obnašala. Osumila sem ga za zločinca, saj sem bila prepričana, da je ta kraj, ki je podoben nekakšni bolnišnici, le moja iluzija.
Res ne vem, kako mu to uspeva, ampak preveč noro se sliši, da bi lahko bilo res!
Kakorkoli...zdaj vem odgovore na vsako moje vprašanje.
Doktor Talbott ni nič drugega kot moj osebni zdravnik. Noben mamin ljubinec, samo stari znanec. Prav za prav o tem priča dokaz, ko mi je doktor Talbott danes v svojem kabinetu pokazal tisto knjigo, s katere je priletela mamina fotografija. To je pojasnilo vse. Vsi dokazi se zlivajo s tem in resnica je ta, da bo kmalu nastopilo 20. leto od mojega rojstva. Knjiga, ki mi jo je pokazal doktor Talbott je bila nekakšna evidenca porodov v tej bolnišnici. Natanko deset dni manjka do mojega rojstnega dne, do 20. letne obletnice mamine smrti.
Ne vem ali bi bila žalostna ali vesela?
11. julij 2017
11. julij 2017
Next
super je
11. julij 2017
Ko sem tistega večera vrnila iz terapije, nisem razmišljala prav o ničemer. Bila sem tako utrujena, da sem se prekucnila na posteljo in padla globok spanec. Prepustila sem se sanjam, ki so me odnesle v pravljično deželo, kjer ni bilo nobenih skrbi, vse dokler to ni zmotilo glasno trkanje.
"Cindy, si tukaj?" takoj sem skučila po konci in ošinila na uro, ki sem jo imela pripeto na zapestju. Neznani glas na drugi strani vrat ni bil doktorjev, o tem sem bila prepričana. "Čas za obiske je že zdavnaj potekel," sem zamrmrala. Zazdelo se mi je, da bi lahko na drugi strani vrat bil Geoff. Toda bilo bi nemogoče!
Doktor Talbott ga ne bi nikoli spustil k meni, saj je bil prepričan, da me je skušal tistega večera v gozdu ubiti. "No prav, potem pa bom moral oditi," je tiho dejal. Da, to so bile Geoffove besede: "Čakaj, ne odhajaj!"
Sunkovito sem odprla vrata in skoraj prenehala dihati, ko se je pred mojimi očmi znašel visok postaven moški.Lase so bili rahlo razmršeni od vetra, toda vseeno je izgledal neverjetno privlačno. Zardela sem ob njegovem pogledu. Ne, to ni bil Geoff. Čeprav mu je bil na prvi pogled kar precej podoben, mi je takoj postalo jasno, ko je snel sončna očala. Imel je sinje modre oči, njegovi lasje pa so bili nekaj odtenkov temnejši.
"Se smem predstavit?" je tiho dejal in stopil v sobo, potem ko sem mu z očmi nakazala naj vstopi. Še preden mu bi dovolila, da je spregovoril o sebi, sem preverila ali naju je kdo opazil. "Jaz sem Edward, Geoffov brat," je nadaljeval, ko sem se obrnila nazaj v sobo. "Najverjetneje me še ne poznaš,"Podala sva si roko in se drug drugemu zazrla v oči: "Cindy, Geoffova punca," sem sramežljivo odvrnila. Za trenutek sem v njegovih očeh opazila nekaj, kar me je spolnilo na vse to...česar sem se tiste noči prestrašila? "Geoff ni morilec," je rekel, ko sem se počasi odmikala stran od njega, kot bi mi lahko prebral misli. Ni razumel, kaj se dogaja, verjetno je mislil, da se bojim, da mi bo kaj naredil. "Ne bi smel biti tukaj," sem živčno rekla, ko sem naredila nekaj korakov stran. Njegove oči pa so se le nedolžno zalesketale. "Prišel sem pote Cindy, da te odpeljem na varno," je pojsnil.
Odkimala sem : "Ne morem ti zaupati," sem prestrašeno dejala. "To je tistega večera rekel tudi Geoff," Dvignila sem pogled k njemu in se zastrmela vanj: "In kako si lahko prišel sem, najbrž doktor Talbott tega sploh ne ve?"
Ob slednji misli sem začutila, kako so se mi noge pod seboj zatresile. "Geoff te čaka," me je prekinil. "Pohiteti morava," je nadaljeval, jaz pa sem še vedno samo strmela v njega kot bi se ponovno zaljubila. Nisem morala verjeti, ampak pravkar sem spoznala še eno od Geoffovih skrivnosti. Nikoli mi ni povedal, da ima brata. Prav za prav sem bila presenečena. "No prav," sem se na koncu odločila. "Lahko me peljeta k očetu,"
Edward se je skremžil: "Ne vem, kakšne načrte ima Geoff, a verjetno bi te lahko,"
"Zdaj pa me dobro poslušaj," Pozorno sem sledila njegovim navodilom. "Primi me ze za prstan in ne razmišljaj samo o tem, kako bi rada postala nevidna." Vsaka njegova beseda je zvenela tako drugačna od Geoffove, čeprav sta imela zelo podoben glas, le da je bil Geoffov nekoliko bolj visok.Vesela sem bila, da sem imela to čast, da sem se mu lahko približjala in občutila kako me je grel. "Druga prepusti meni." pograbil je črn plašč in si ga zavihtel okoli ramen. Z roko je naredil še prostor zame in me povlekel sebi pod plašč. Zdaj res nisem morala o ničemer drugem kot o njem. Bil je enostavno preveč očarljiv, da bi se mu lahko oprla.
11. julij 2017
Next
11. julij 2017
*Zdaj res nisem morala razmišljati o ničemer drugem kot o njem. Bil je preveč podoben Geoffu, prav za prav je v sebi nosil še nekaj več. Več šarma in energije, ki me je tako zelo privlačila. Ne morem verjeti, ampak ko sem pred bolnišnico zagledala Geoffa, ki se je naslanjal na svoj avto, sem občutila toliko sreče kot je še nikoli nisem.
Edward me je spustil iz plašča. Bilo je neverjetno in niti sanjalo se mi ni, kako sva lahko malo prej lebdela po zraku. "Polij me z vodo, da se prepričam, da ne sanjam!" sem zašepetala Geoffu na uho , ko sem bila spet v njegovem objemu. Močno me je stisnil,nato sem na svojem čelu začutila vroč poljub, ki sem si ga tako močno želela vse te dni..."Vesel sem, da te lahko spet vidim," je hladno rekel.Bila sem šokirana. Nisem razumela zakaj to počne. Mislila sem, da se bojo njegove ustnice ustavile kje drugje...na primer na mojih ustnicah. Njegove besede so bile zares še vedno tako hladne, kot vedno. Pospremil me je na drugo stran avta in mi pridržal vrata. Pri tem sem opazila, da vsako toliko časa s pogledom ošine svojega brata.
Da, Edward naju je ves čas opazoval. Bil je ljubosumen...in misli, da se je Geoff zato tako vedel.
Molče sem sedla v avto. Edward mi ni postajal več tako všeč, saj sem opazila, da se Geoff zadržuje pred njim.
Nekako sem čutila, da se pretvarjata, da je vse v redu. Toda čutila sem, da ni bilo tako.
Med vožnjo sem zbrala pogum in razbila tišino med njima: "Mi lahko kdo od vaju razloži, zakaj se je takšna tišina v avtu?" prisiljeno sem se zasmejala, kot bi bilo to smešno. "Sta mogoče skregana?"
Edward in Geoff sta se samo spogledala: "Zakaj bi bila skregana?" je začudeno vprašal Edward in čakal, da o tem pojasni Geoff.
"Ne bom odpiral stare teme," je odločno rekel, medtem ko je skoncentirano strmel na cesto. Geoff se mi ni zdel prav nič drugačen kot takrat kot tiste dni pred nesrečo. Naenkrat se mi je zdelo, da ga povsem tem ne ljubim več tako močno...ne vem zakaj, a upala sem, da se bo po tej nesreči vse skupaj njegovo obnašanje spremenilo.
"Še vedno se ne spolnem vsega, kaj se je zgodilo tiste noči, Geoff," sem ga napadla. Edward me je prekinil: "Saj sem rekel, da ti ni storil ničesar. Da pa bi razumela vse...oh kako ji naj to
razložim," obrnil se je Geoffu, da mu bi nekako skušal pojasniti, toda on ni bil pripravljen sodelovati. "Kako naj rečem, policisti imajo napačne dokaze," je po kratkem premisleku rekel.
"Napačne dokaze?"
"Ja, nekaj je bilo v gozdu in zaradi tega si se močno prestrašila. Zbežala si in ko si bežala si padla na tla in potem si začela krvaveti."
Postajalo je vedno bolj čudno...kako je lahko nekdo, ki ga ni bilo tam vedel za vse to. Kako?
"Si rekel, da sem nekaj videla v gozdu..." takrat sem se spolnila. Črne oči, vampirski zobje, vse to se mi je prislikalo pred mano. Glava me je močno zabolela. Srce pa mi je začelo divje poskakovati. Geoff je nemudoma ostavil avto na robu gozda: "Poglej kaj si storil!" je kriknil Geoff, zdaj je bilo videti, da je postal zares jezen nanj. "Ne smeš je preveč vznemiriti!"
"Oh kako sem sploh lahko dovolil, da mi pomagaš," je začel kričati. Počutila sem se spet tako slabotno, kot bi mi nekdo vzel dušo. Počutila sem se tako lahko: "Ne Cindy, ostani močna!" odprl je vrata avtomobila in me zvlekel ven. Potem se je spolnil, da to ni dobro in me odložil nazaj v avto. "Ne prebližuj se ji!" je zarenčal na Edwarda, ki se mi je zdaj skušal približjati.
"Daj Geoff, umakni se. Zdaj je dovolj pripravljena na preobrazbo,"
"Ne!" je siknil in ga odrinil. "Ne bom ti pustil, da jo ubiješ!"
Kar naenkrat se je okoli avta zmeglilo in Edwarda je izginil. Geoffa nisem videla še nikoli tako prestrašenega in h krati besnega. Prepričana sem bila, da če
bi Edward naredil še kakšen korak, bi se med njima unel divji boj.
11. julij 2017
Next
11. julij 2017
kaj predlagate da se zgodi naprej?
11. julij 2017
Next
11. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg