Forum
02. julij 2017
3.del (poglavje)
*************************

Že kot otrok sem sovražila bolnice in vse kar je bilo povezano z njimi. Skoraj celo svoje otroštvo sem preživela tukaj. Bila sem nenehno bolana, potem pa je nek zdravnik kot po naključju odkril zdravilo zame. Tudi tokrat se je gospod Talbott uglasil pri meni.
Ležala sem v ambulanti št.22, za težke poškodovance, kjer sem bila priključena na najrazličnejše aparate.
"Gospodična Fletcher," je navdušeno zaklical doktor Talbott. Po dolgem času sva se spet videla, tokrat z drugačno diagnozo.
Nisem vedela kaj naj rečem, lahko sem mu bila spet samo hvaležna, da me je ohranil pri življenju. Doktor Talbott je bil majhne in zavaljene postave, na laseh pa se mu je delala pleša. Nosil je očala in belo halijo, kakršno so nosili vsi zdravniki.
"Kako se počutite?"
"Precej bolje," sem prijazno odgovorila in mu vrnila zadovolen nasmešek.
Ne vem zakaj, ampak še zdaleč se nisem počutila tako v redu, kot sem skušala zveneti.
"Prav za prav, me nekaj zanima?" Doktor je postal nekoliko bolj pozoren na moje besede. "Ničesar se ne spolnem, kako sem prišla sem in kaj se mi je zgodilo," Doktor in medicinska sestra sta se spogledala, potem pa je doktor spremenil temo:"Am...morda bi bilo bolje, da se še malo uležete," Prijel je za blatino in jo malo popravil, nato pa nadaljeval: "Vaša glava še ni najbolj zdrava, zato bi morali še veliko počivati,"
"In medicinska sestra vam bo skuhala čaj,"
02. julij 2017
Next
02. julij 2017
Dragi dnevnik!
Pred nekaj minutam je v bolnišnico vdrla policija.
Skozi steklena vrata moje sobe sem lahko opazovala prepir med doktorjem
Talbottom in policisti, ki so bili skoraj dvakrat višji od doktroja.
Da ne bi izgledalo preveč čudno, sem v roke vzela list papirja in se začela pretvarjati, da nekaj pišem. Čečkala sem po listu in vsake toliko časa ošinila policiste na hodniku.
Da, prepričana sem, da so zrli vame. To bi najbrž pomenilo, da so tukaj zaradi mene ali pač?
Odličila sem se zdaj, da zdaj ko nisem priključena več na aparate malo sprehodim po bolnišnici. Moje noge so bile še zelo šibke, toda pomagala sem si z berglami.
Odšla sem na stranišče in ko sem se zagledala v ogledalu sem bila šokirana.
V ogledalu se skoraj nisem prepoznala. Skoraj polovice glave sem imela zavito v povoj in obraz je bil potolčen. Takšne se nisem prepoznala. Ko sem si želela umiti roke, so se moje roke začele zelo močno tresti. Začelo se mi je vrteti in morala sem se vrniti nazaj v sobo. Med potjo sem skoraj zletela po tleh, kot bi bila pijana. Res čudno, toda noge me niso hotele ubogati. Ko sem se končno vrnila nazaj v sobo in za seboj zaprla vrata sem se počutila tako olajšano in veliko bolje-pred menoj je bila postelja na mizi pa me je že čakal čaj.
Šele ko sem se spravila nazaj v posteljo sem opazila, da je doktor Talbotott že ves čas stoji pri oknu.

"Upam, da vas niso vznemirili policisti," pričakovala sem, da se bo doktor Tilbott razjezil, vendar se presenetljivo ni. Počutila sem se sila bedasto, ker sem vedela, da ne bi smela zapustiti sobe, sploh pa ne zdaj, ko sem tako slabotna. "Ne," sem potiho šepnila in hitro prijela za skodelico čaja, da mi ne bi bilo potrebno pojasnevati zakaj sem potem odšla iz sobe.
"Pravzaprav ja!" po požirku vročega čaja sem se odločila, da mu povem po resnici. "Ne razumem kaj se dogaja," roke so se mi še kar tako močno tresle in skodelico čaja sem komaj odložila nazaj na mizo.
Gospod Talbott se je usedel na mojo posteljo in me prijel za roko, da se bi nehale tresti. Z drugo roko je iz vrata snel verižico, na kateri je bila pripeta kapsula z zdravilom.
Poznala sem to zdravilo.
Doktor Talbott ga je pred letim naredil zame. Kadar sem bila slabotna, mi ga je kanil v čaj in potem sem se takoj počutila bolje.
"Se mogoče spolnite imena moškega, ki vas je sinoči skušala ubiti? Ste ga poznali?" Po telesu me je zmrazilo kot bi me po celem telesu spreletel srh.
Edinega moškega, ki sem ga poznala in se z njim družila tistega večera je bil Geoff Richarson. Moškega, ki sem ljubila bolj kot kogarkoli na tem svetu...
02. julij 2017
nnnnnnnneeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxtttttttt!!!!!!!!!!1
02. julij 2017
02. julij 2017
Se opravičujem za vse slovnične napake pač na telefonu pišem kr mam leptop pokvarjen-.- in je zlo težk pisat in tut brat kr je pač na mejhnem ekranu
02. julij 2017
Ok... mogoče bi bilo bolje, če bi doktor Talbott vprašal, če se spolni moškega, ki je včeraj delal družbo... ne pa da jo je skušal ubiti. Ker to jo bi gotovo preveč vznemirilo.
03. julij 2017
Next
čisto vredu je
03. julij 2017
_____________________________
"Megleno se spominjam dogodka," Zakašljala sem in se prestavila na bok.
"Oprostite mi," Doktor Talbott je kratko prikimal in se obrnil nazaj k onku.
"Razumem, nekater dogodke je včasih težje dojeti," je kasneje nadaljeval z nekoliko bolj globokim glasom.
"Cindy, če se ne spolniš njegovega imena , se spolniš vsaj približno kako je izgledal?" svoje oči je prevsmeril vame, v pričakovanju, da mu bom izdala vsaj kakšen namig.
"Da, spolnem se..." Doktor me je začel pozorno poslušati.
"Imel je najlepše oči, kar sem jih kdaj videla."
To je bilo vse kar sem se spolnila. Geoffa, ki se je sklanjal pred mano.
Pred sabo se mi je prislikal ta prizor in za trenutek me je po telesu spreletel srh, ko sem v njegovih oči opazila solze.
Ničesar več nisem razumela.
Glava me je močno zabolela in slika pred menoj je začela bledeti.
Doktor Talbott je iz mize pograbil časopis in ves vznemirjen začel listati po njem.
Njegov izraz na obrazu se je zmračil, ko se je ustavil na strani, ki jo je najbrž iskal. Počasi je dvignil svoj pogled iz časopisa in se zazrel proti meni.
Moje otroške oči so nedolžno zalesketale, ko je časopis obrnil proti meni.
"Najbrž ste ga poznali," je tiho dejal. Pogoltnila sem debel cmok sline, ki se mi je nabral v grlu in moje oči so se ob pogledu nanj zrosile. "Da,"
"Toda prepričana sem, da mi ni storil ničesar," sem hitro dodala. Doktor Talbott se je spet usedel k meni: "Žal mi je, toda vse sledi, kažejo nanj..."
S svojimi rokami se je dotaknil mojih las, to me je preveč vznemirilo: "Pustite me!" Doktor me je presenečeno pogledal in na obrazu sem začutila rdečico.
Ne morem verjeti, a pravkar sem povzdignila glas, nad nekom, ki mi je rešil življene.
Bila sem preveč vznemirjena in ko sem utrujena legla sem začutila, kako hitro mi bije srce.
Mogoče je bilo res.
03. julij 2017
Dragi dnevnik!
Še nikoli se nisem počutila tako zmedeno, tako potrto.
V želodcu me je stiskalo kot bi me pravkar nekdo z vso močjo boksnil v trebuh.
Bilo mi je slabo, zaradi laži, ki sem jih širila svojim prijateljicam.
Morala bi vedeti, da bo resnica nekega dne prišla na dan.
Geoff in jaz še zdaleč nista imela popolnega ljubezenskega razmerja, pravzaprav ne vem
zakaj sem sploh govorila o razmerju...Geoff mi nikoli ni izpovedal ljubezni.
____________________________________________________________________
03. julij 2017
Next
03. julij 2017
3.del
Stal je ob pečinah in zrel v temne oblake, ki so na morje
prinašali nevihto.
Svojo neskončno bolečino je utapljal v steklenicah alkohola.
Ne, ne bo si moral odpustiti. Pa tudi če mu bi kdaj odpustila, bi
spomini krivde vedno ostali globoko v njegovi podzavesti.
Začutil je kako veter znova in znova zaganja v njegov hrbet kot bi ga nekdo skušal poriniti na rob pečin.
"Ne, ne bo se premaknil pa naj se zgodi kar koli," upiral se je, toda kljub njegovim močnim in izoblikovanem telesu ga je veter prisili, da naredi še en korak bližje robu.
Čeprav je še pred nekaj minutami razmišljal o samomoru ga je misel na njegovo ljubezen odvrnila od tega.
Veter ga je sunkovito potisnil še bližje in zdaj je za svojim hrbtom je Geoff zaslišal prisotnost nekoga, za katerega je vedel, da je to njegovo maslo.
Sunkovito se je obrnil proti njemu in v grozi zakričal njegovo ime:"Edward!"
03. julij 2017
Next
03. julij 2017
03. julij 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
wow Next!
03. julij 2017
Veter je ponehal, toda temni oblaki so še vedno zkrivali jasno nebo.
Geoff je odvrgel steklenico alkohola v travo in si popravil svetlo rjave lase,ki
so mu zaradi vetra zdaj štrleli na vse strani.
Pred Edwardom ni hotel izpasti kot bedak.
"Oprosti za dvoumnost, prijatelj moj, toda tvoje oči mi pravijo, da nekaj ni v redu," Geoffov je namrščeno pogledal: "Upam, da nisi prišel samo izzivati,"
Edward se je glasno zarežal, na njegovem obrazu se je narisal širok in zadovoljen nasmešek. Zamahnil je z roko in nadaljeval: "Ah,seveda ne."
V Geoffovi glavi je še vedno odmeval Edwardov smeh, toda ni si moral pomagati, le trudno je zamahnil proti njemu da bi ga zgrabil za ovratnik plašča.
Toda brez uspeha.
Spet je pozabil. Pozabil je, da je bil Edward,njegov brat dvojček samo senca.
"Presneto!" je zakričal.
"Zakaj si spet tukaj," Edwardov obraz se je ob bratovih besedah zresnil. Postal je skoraj otožen in žalosten kot tistega dne, ko sta se morala ločiti.
03. julij 2017
Next
03. julij 2017
Čeprav sta bila zdaj telesno ločena, sta bila duševno še vedno zelo povezana.
Geoff je v rebrah začutil enako bolečino kot jo je čutil Edward.
"Zdaj vem...od kar si spoznal to prekleto dekle, si pozabil name!" Edward je svoj pogled užaljeno umaknil stran od Geoffa.
"Da, Edward. Ne morem celega življenja preživeti v temi. Človek sem in to živ," je odločno rekel. "In s tem bi se že skozi vsa ta leta lahko sprijaznil!" je na koncu nekoliko manj samozavestno dejal.
"Žal mi je, brat moj," Skušal ga je prijeti za ramo in ga potolažiti,toda njegova roka je šla skozi in na roki je občtutil le zrak.
Neznansko mu je bilo hudo zanj. Počutil se je grozno,
toda konec koncev je bil Geoff še vedno človek.
Človek, ki je bil naveličan živeti v večni temi in prekletstvu.
"Vidiš Geoff kaj si storil! Zaradi tebe sem postal senca," Brcnil je v kamen, ki se je komaj da premaknil. "Niti Moči nimam več, da bi udejanil svoja dejanja,"
03. julij 2017
Next
03. julij 2017
Geoff je v sebi že zdavnaj sprejel odločitev.
Ni mu povedal še zanjo. Toda prepričan je bil, da se ga
bo lahko znebil zelo kmalu, kajti Edwardove Moč je postala zelo
šibka. Tako šibka, da je začel počasi izginjati.
"Če boš dovolil, da izginem za vedno, boš izgubil nesmrtnost." ga je posvaril Edward.
Geoff mu je namenil prisiljen nasmešek: "V redu, meni je prav."
03. julij 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Next
03. julij 2017
Preden začnem pisati 4.del me zanima vaše mnenje o do zdaj napisani zgodbi...
Pripravljena sem sprejeti kakršne koli kritike, ker vem da s tem ubistvu lhk postaneš še samo boljši..in ja prosim razpište se . Nebo nobene zamire!
Lahk mi pa tut kej predlagate..za u naprej.
03. julij 2017
Next
do zdaj je super.
samo lahko bi nexte objavljala malo redkeje. recimo trikrat na dan
03. julij 2017
4.del (poglavje)
___________________________________________
*
Ko sem se tistega jutra prebudila sem se počutila mnogo bolje in nisem razumela, zakaj me doktor Talbott že skoraj mesec zadržuje tukaj, v svoji bolnišnici.
Kot vsako jutro me je na mizi pričakal čaj. Za to je vsako jutro poskrbela medicinska sestra Margaret. Nisem vedela, da na svetu še obstajajo tako prijazni ljudje.
Tudi ostale medicinske sestre so bile zelo prijaze, saj so me na hodniko vedno pozdravile in se toplo nasmehnile.
Zanima me ali so bile takšne do vseh pacientov.
Zdrvela sem po stopnicah navzdol vse do doktorjeve pisarne, ki je bila na koncu hodnika.
Rekel je, da mora opraviti še nekaj preizkav preden me izspusti.

Preden sem hotela odpreti vrata pa sem na hodniku zaslišala glasno ropotanje. Prihajalo je iz jaška, ki je bil prekrit z mrežo. Ko sem se pribljižjala in hotela prisluhniti zvoku je ropotanje potihnilo.
Čudno.
Verjetno gre samo za naljučje. Sem pomislila. Umaknila sem se in ko sem hotela ubrniti hrbet sem za sabo spet zaslišala zvok.
Mogoče sem od vsega tega zdravljenja imela le prisluhe.
"Oh, Cindy tukaj si," Presenečeno sem pogledala k višku, ko sem iz stopnic zaslišala moškega v beli haliji. "Ali ne bi morala biti sedaj na terapiji za stopala?" Gospod Talbott mi je deloval zelo zmedeno, prav za prav ga še nikoli nisem videla takšnega.
Njegova bela halija je bila zapacana s krvjo in njegove roke niso bile nič kaj bolj čiste.
"Mislim, da sem se malce izgubila," sem odvrnila s tresočim glasom.
Pozorno sem opazovala vsak njegov gib. Ne vem zakaj, toda doktorja Talbotta sem
se zares prestrašila. Nisem pričakovala, da ga bom sprečala na hodniku. Še malo prej se mi je zdelo, da je nekdo bil v njegovi pisarni in mislila sem, da je bil on.
"Upam, da te nistem prestrašil, draga moja," Krvave roke si je obrisal v že zapacano halijo in se skremžil: "Pravkar sem končal z res izjemnim primerom," je nadaljeval.
Pridržal mi je vrata kabineta in me povabil naprej: "Ne boj, pogledala bova kako je z tvojim celjenjem, potem pa te bom pospremil na terapijo stopal,"
Doktorjeve besede so me nekako pomirile in prepričale,
da sem se ob njem spet počutila varno.
03. julij 2017
**
Njegov kabinet je bil polen nekih čudnih starinskih predmetov. Na policah je imel hranjeno
ustekljeničene organe. To me ni preveč prestrašilo, kajti tega sem bila vajena iz veterinarske akademije. Bolj me je motil prah, ki se je nabiral na nedotaknjene knjige na policah.
Teh knjig že zagotovo leta ni nihče odprl. Zanimalo me kaj piše v njih.
Ali so res tako nezanimive?
Ko sem se skušala dotakniti eno od knjig in jo vzeti iz police se se doktorjeve oči zmračile. Skušal mi jo je strgati iz roke. “A-a-a..tole pa ni najbolj pametna izbira,” živčno se je nasmehnil in si popravil svoje redke lase.
“Zakaj? Ali v njih piše kaj o čemer ne bi smela vedeti?” Nisem razumela zakaj se je doktor zadnje čase tako čudno vedel, a prepričana sem bila, da mi nekaj prekriva. Šele ko mi je knjigo strgal iz rok sem na njegovem obrazu opazila olajšanje. “Ne, samo nekoristne in stare so. Strup za mozak…” je jezno pihnil . “Že zdavnaj se jih bi moral znebiti,”
Sedla sem na prazen stol nasproti doktorja. Knjigo je pospravil v predal pri tem pa sem opazila, kako je iz knjige na tla padla neka fotografija.
Pobrala sem jo, doktor pa je nemočno strmel vame.
04. julij 2017
Nekaj časa sem brez besed strmela v sliko.
Bila sem v šoko, toda moje oči so videle prav!
Obraz, ki mi je bil tako podoben je bil lep in mlad.
Ampak ne, to ni bil moj obraz.
In čeprav je nisem nikoli imela priložnosti spoznati, sem vedela,
da je najlepša ženksa na svetu.
Na fotografiji je bila moja pokojna mati.
"Ste jo poznali?" v meni je kar kipelo in zdelo se je kot, da bom vsak čas planila v
grozen jok. "Da," je sočutno odvrnil.
Komaj sem zadrževala solze, ko je nadaljeval: "Bila je prava lepotica, ženska vredna občdovanja," Ob njegovih besedah sem se nasmehnila in že so mi solze začele drseti po licah.
Solze sreče, seveda.
"Bila sva dobra prijatelja,"
"Najbrž res, saj še danes hranite njene fotografije," To se mi je zdelo zelo lepo od njega, toda vseeno mi ni bilo preveč všeč. Kar koli je že gospod Talbott imel z mojo mamo, bi moral vedeti, da bo imel opravka s mojim očetom.
Še huje bi bilo, da bi bil gospod Talbott njen skrivni ljubimec.
Ko sem odhajala iz njegove pisarne sem ves čas razmišljala še samo o tem.
Torej je tudi moja mati imela mračne skrivnosti?
Gospod Talbott se mi je torej ves čas zdel tako skrivnosten in sumljiv samo zaradi tega, ker sta skupaj z mojo mati imela skrivno razmirje.
Zdaj mi je postajalo vse bolj jasno, zakaj me oče ni smel obiskati
v bolnišnici. Razbiti koščki velike sestavljanke se počasi spet sestavljajo nazaj.
In zdaj vem, kaj moram narediti.
Razsiskati mamine najbolj mračne skrivnosti.
04. julij 2017
Next
04. julij 2017
Next
04. julij 2017
5.del (poglavje)
Preveč dolgo je čakal in ni se moral odločiti, kaj naj stori. Na koncu se je predal in popustil.
"Naj ti bo Edward," Geoffove besede so bile ostre in hladne kot bi govoril s sovražnikom.
Edward se je zmagoslovno nasmehnil. Vedel je, da brez njegove
pomoči ne bo zmogel.
"A naj ti bo jasno, to delam izključno samo zaradi nje,"
"Dobro, dobro,"
Edward je poskušal izkazati hvaležnost svojemu bratu.
Hvaležen, da je bil tako nemočen in šibek brez njegove pomoči.
Geoff ni bil preveč razpoložen. Preveč ga je skrbelo za Cindy, saj je globoko v sebi čutil nemir. Čutil je, da je Cindy še vedno v nevarnosti.
In bal se je, da bo prepozen.
Njegovo razmišljanje je prekinil njegov brat:
"Vem, o čem razmišljaš," za trenutek se je ustavil pri Geoffu.
Toda Edward je še vedno bil samo senca, odvisna od Geoffove volje.
"Me boš zdaj končno nahranil?"
"Dovolj imam vsega skupaj!"
"Kaj ti ni jasno? Še malo prej si govoril, da potrebuješ mojo pomoč."
Geoff se je dvignil in pograbil svoj plašč, hotel je oditi iz sobe, toda
Edward mu je to preprečil. Imel je še toliko Moči, da je lahko priklical piš
vetra, ki je zaloputnil vrata še preden bi Edward uspelo prestopiti prag njegove sobe.

"Preklet bodi!" je zarenčal nad njim. "Uničil si nama razmerje in zdaj me prosiš naj ohranim tvoje Moči?" Geoff je sklonil glavo in niti pogledati ni želel proti Edwardu. Če bi ga pogledal in na njegovem obrazu zaznal kanček privoščljivega nasmeška, bi brez usmiljenja planil nanj in ga pokončal.
Stiskal je pesti in se skušal obvladati, da ne bi pograbil kakšne stvari in jo zalučal v steno.
Ohraniti je moral mirno kri.
Edward še zdaleč ni vedel, česa vse so bile sposobne njegove človeške roke.
"Če bi hotel pošteno zmagati me bi moral najprej spraviti nazaj v fizično obliko. " je previdno rekel Edward, ko se je Geoffov pogled počasi dvignil.
"Ja, ampak jaz sem naveličan vseh teh umorov."
"Vsa ta leta po najini ločitvi sem živel skupaj s tabo in ti namenjal vso to pozornost, samo zato, da se ne bi počutil tako osamljenega. Ne rad si se vračal v Deželo senc. Ampak ko zdaj pomislim...si to delal samo zato, da ne bi imel časa spoznavati nove ljudi in se veseliti dneva. Si to delal samo zato, ker si bil ljubosumen name, ker so me izbrali, da sem jaz tisti, ki preživim operacijo?"
Vse, kar si želim je, da bi imel spet normalno in mirno življenje Edward in če to počneš samo zato, da bi mi preprečil srečno življenje z osebo, ki jo ljubim, te bom moral ubiti,"
Še preden je uspel dokončati stavek, ga je Edward prekinil:
"Torej, če sem te prav razumel si se pripravljen boriti pošteno?"
"Da," je po kratkem premisleku rekel Geoff.
A še preden je uspel pogledati na uro, da bi izvedel, koliko časa mu je preostalo, ga je obsijala luna in kmalu je lahko spet začutil bratovo združitev.
04. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg