Forum
detektivka z naslovom predstava pripoveduje o deklici Leyi in njenih prijateljicah,
v prvem delu, se Leya preseli v zelo prijetno mesto in spozna nove dobre prijatelje... a vse je prelepo da bi bilo res... tan tan tannnn
15. april 2016
»Leya si pripravljena?!« je iz spodnjega nadstropja naše popolne hiše vpila mama. »skoraj!!« zavpijem, čeprav lažem, nisem pripravljena na selitev, nisem pripravljena na odhod iz te prečudovite hiše, in še najmanj nisem pripravljena zapustiti mojih prijateljic, preselili bi se naj v Kungoto. Seveda so pohištvo z kombijem že odpeljali v hišo, sama hiše še nisem videa, a vem da bo grozna. Iz spodnjega nadstropja se je spet zaslišalo »Leya! Pridi dol, kovčki so tako ali tako že pripravljeni« »Ja Leya pohiti!!« sta vpili moji mlajši sestrici, čeprav sta dvojčici, sta po značaju zelo različni, zato je v hiši večinoma vladal prepir. Ko je zavpil še očka, obupam in se po stopnišču odpravim v spodnje nadstropje. Nisem se več upirala, konec je, zares bomo zapustili to prelepo hišo. Posedli smo v staro kripo, ki se je začuda še premikala (ne vem, zakaj mu še vedno pravimo avto), a nas je vedno pripeljala na cilj, čeprav s 18 kilometri na uro. Čakala nas je dolga vožnja, ura je bila 9 zjutraj prispeli pa naj bi ob 11.00 na radiu pa se je vrtela Katy Perry. Med potjo smo se pogovarjali o različnih stvareh, a vedno znova prišli do enakega zaključka, preselili se bomo in vse začeli znova (mama je dobila novo službo in nam vsem obljubila nov začetek; boljše življenje) velik pritisk za 14 letnico. Iz torbe sem potegnila tablico, priklopila slušalke in med poslušanjem glasbe zaspala.
Ko sem se zbudila v avtu smo stali, smo na postajališču mama očka in dvojčici pa sta so se že vračali s vrečkami polnimi prigrizkov. »glej jo zaspanko, se je zasmejal očka, spala si dve uri, tačas ko si spala smo se mi najedli, kar pomeni da bomo v približno petnajstih minutah na cilju« se je zakrohotal očka v moj odgovor je bilo slišati le nejasen »juhu« nisem bila navdušena, niti najmanj a tega seveda nisem rekla na glas. Naslednjih petnajst minut je potekalo v tišini, ne vem zakaj a noben si ni upal načeti teme… »tukaj smo« sem zaslišala vesel glas svoje mame, ki me je obenem zbudil iz prelepih sanjarij. Alice in Jana sta začeli vsklikati od sreče in skoraj polomili avto ko st se skušali skobacati ven. Očka in mami sta se navdušeno zasmejala drug drugemu, jaz pa sem ostrmela »woow« rečem, nerada priznam a česa takšnega še nisem videla, to je najlepša hiša v državi, ne to je najlepša hiša na svetu.
Imela je prekrasen sprednji vrt obdan z belo ograjico, zlato rumena hiša je stala na sredini parcele, pomeni da je za hišo vrt, hiša je stala malo nad tlemi, saj so do vrat vodile stopnice, vrata so čudovite bele barve ter se tako ujemajo s številnimi okni in ograjo dveh balkonov, pred hišo sta dva manjša drevesa, ki sta bila lepo oblikovana, trava, brez najmanjše napake je bila ravnokar pokošena… skratka ta hiša je popolna sem si mislila ne da bi kaj rekla, nerada priznam, a morda je imela mama prav, tole bo res nov začetek. Moje razmišljanje je prekinil hrup kombija s pohištvom in glas mame » sobe so v zgornjem nadstropju, kdo bo v naprej odzgoraj si lahko izbere najlepšo!!« dvojčici Alice in Jana sta se pognali v dir, jaz pa sem se po prelepi potki iz kamenja odpravila za njima, ter pri tem ob strani hiše opazila garažo v kateri je bil črn bmw, moje misli so bile prepričane da je avto od prejšnega lastnika.
Ko sem stopila skozi vrata hiše v prelep predprostor, s predalnikom in stojalom za čevlje, seveda polnem rož, sem bila prijetno presenečena, stopila sem skozi druga vrata in pred mano je bilo stopnišče, eno je vodilo v klet, drugo pa v zgornje nadstropje, desno od stopnišča so bila vrata ki so po širokem hodniku vodila mimo dnevne sobe, v kateri je bil moder kavč poleg njega pa velikanskim televizorjem in dvema omarcama, v njem sta bili tudi dve vazi z vrtnicami, nasproti dnevne sobe so bila dvojna vrata, ena so vodila v moderno kopalnico, druga v stranišče. Odpravila sem se naprej po hodniku in prišla do jedilnice z obokanim vhodom ki je vodil v kuhinjo, celotno nadstropje je bilo opremljeno z modernim in novim pohištvom. Odpravila sem se nazaj po hodniku v zgornje nadstropje, na vrhu stopnišča je bila knjižna polica, poleg pa naslanjač s svetilko, odpravila sem se skozi obokan vhod po hodniku. Na vsaki strani so bila vrata, na desni dvojna, ena so vodila v skupno kopalnico, druga pa v prazno sobo na katere od vratih je pisalo kabinet, na drugi strani so bila trojna vrata, na enih je pisalo, Alice in Jana, soba je bila prazna a v njej sta že skakali deklici in bili presrečni, torej mama ni mislila resno s tem ko je rekla da si lahko vsak izbere svojo sobo, sem se zasmejala v glavi, sobe so že izbrane. Na naslednjih vratih je z prelepimi črkami pisalo Sabine in Dane, soba je bila malo manjša od sobe dvojčic, a oni dve sta bili le dve, moja soba je bila srednje velika, manjša od ostalih, a vseeno ravno pravšnja, za razliko od ostalih sob je bila že opremljena in imela še ena vrata, ki so vodila v KOPALNICO, kar zavriskala sem od veselja ko sem v kopalnici zagledala še manjša vrata ki s vodila v zares zelo malo savno, resda da je bila mala, a bila je!!! Sob je bila obarvana svetlo roza barve, in imela belkasto roza pohištvo, s posteljo, predalnikom veliko mizo, nočno omarico in omaro z velikim ogledalom, nad posteljo pa je bilo okno s belimi zavesami. SOBA JE BILA POPOLNA!!!
Ko mi je očaka prinesel kovček sem mu planila v objem »hvala, hvala, hvala, stokrat hvala« sem kričala, on pa se je samo nasmehnil in dodal » preden smo šli, si mi takole parala živce da ne želiš iti, v zahvalo, si lahko manj tečna kot si sedaj, a raje se zahvali mami, ona je izbrala sobe« »je kdo rekel mami? « je vprašala mami in prihitela v sobo, še njo sem tesno objela, ona pa je rekla »moja mala punčka ni več tako mala, a poznam jo do volj dobro da vem da ji bo všeč« v odgovor nisem zavila z očmi, samo nasmehnila sem se in po solzah v njenih očeh sem sklepala da je srečna skoraj tako kot jaz. »Sedaj pa razpakiraj kovčke in pridi dol, pozneje bomo šli na pico da proslavimo, kaj praviš? «
torej... vem da prvi del oz. poglavje ni najbolje napisano, in vrjetno je zelo dosti napak, ampak če vam je všeč... in bi radi videli kaj se zgodi, napišite Next.
15. april 2016
u206290
u206290
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext superr
20. april 2016
Next. Začetek je obetaven za dobro zgodbico.

Vabljena k branju mojih zgodbic
20. april 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg