Forum
u96380
u96380
1. DEL *!*!*!*!*!*!*!*!*!
_____________________________________________________________________
V zraku sem čutila napetost. Globoko sem vdihnila zatohel notranji zrak in se živčno ozrla prek ramen.
"Učitelj, povedala sem vam..." sem začela, a me je ravnatelj grobo prekinil. "Važno je dejstvo, Joana, DEJSTVO," je skoraj zavpil, levo roko stisnil v pest in z njo udaril po mizi. V tistem trenutku sem si želela, da bi se pod menoj udrla tla. Par mravljincev je s svetlobno hitrostjo spolzelo po mojem telesu in se ustavilo na podplatih.
Tam se jih je zadržalo še par nadaljnih trenutkov, nato pa so v hipu izginili. Počutila sem se resnično bolje, a še kar me je nekje globoko v srcu zbadalo zaradi moje preteklosti. In prihodnosti. Prav nič lepega se ne bliža, to sem lahko čutila. Vedela. Vonjala v zraku.
Kanček matese in rossie je prav zaudarjal. To je bilo očitno, a vendar navadni ljudje tega niso občutili.
"Neorganizirano, grdo bitje," je zarenčal ravnatelj in me tako zbudil iz misli. "Grozno! Mala punčara me niti ne posluša," je obupano izjavil nihče drug, kot ravnatelj. Tako sem sovražila besedi mala in punčara, vsega drugega sem bila tako ali tako že navajena. Komaj sem se zadržala, da ne bi na dan planila z vsemi besedami, ki sem jih hranila v sebi, že odkar tega človeka poznam.
"Lahko zdaj grem?" sem previdno vprašala in zdrsnila z visokega stola. "Da, gospod Manheddro, odpeljite jo nazaj v razred in jo imejte pod budnim očesom," je pokimal in se obrnil proti velikemu oknu. Njegove noge so se tresle in vedela sem zakaj. Boji se me. Ravnatelj se me BOJI. Kot večina delavcev na tej šoli. Zato so zelo previdni z menoj. Čeprav me zbadajo z žaljivkami, vem, da se me globoko v srcu bojijo. To sem lahko videla, vonjala in čutila.
"Pojdiva," je rekel z ostrim glasom moj učitelj matematike, me grobo prijel pod roko in se hitro odpravil iz pisarne. Stopala sva po pustem hodniku, kjer ni bilo videti žive duše. Vsi so mirno čakali v razredu fizike, kjer smo imeli danes matematiko. Profesorja, ki me ravnokar drži pod roko, so se strašansko bali. Še bolj pa mene. Kar mi ni bilo všeč. Čeprav sem vedela, da sem za njih nevarna s svojimi sposobnostmi, saj se včasih ne morem nadzirati, sem si želela vsaj eno prijateljico, ki se me nebi bala. Bi bila z menoj v težkih trenutkih.
Učitelj je imel nenavadno mrzlo, skoraj ledeno roko. Lahko bi celo pomislila, da je vampir. Vendar ne, ni. To sem videla, vonjala in čutila. Ne more biti vampir.
Njegove oči so med hojo švigale k mojim rokam. Vedela sem, kaj preverja. Če se mi tresejo. Vendar se mi niso. Kadar se moje roke tresejo, učitelji postanejo nenavadno prijazni z menoj, kot bi vedeli kaj to pomeni. Čeprav ne vedo. NE vedo.
Moje skrivnosti nikdar ne smejo dokonca odkriti.
Kmalu sva prišla do pustih lesenih, že obrabljenih vrat. Učitelj je pritisnil na mrzlo kovinsko kljuko, v kateri sem preverjala svoje oči. Navadne barve. Modre.
Vrata so zaškripala, kot bi hotela povedati, da trpijo. V vseh sem lahko videla njihovo počutje. Lahko videla, vonjala in čutila. Nihče se pred menoj ne mora skriti.
Ko sva z učiteljem vstopila v razred so učenci v hipu potihnili. Njihove oči so bile vprte v moje.
"Ne skrbite, ni nevarna," je rekel učitelj in me grobo posadil v zadnjo klop zraven Canettie. Ta me je zmedeno in hkrati zaskrbljeno pogledala, nato pa svojo glavo sunkovito zasukala proč od mene. Vedela sem o čem premišljuje. Le kako naj sebe ohrani mirne krvi? To je bilo pri meni težko.
"Zdaj pa se posvetimo matematiki. Gospodična Cathbhergot, povejte mi koliko je 4635 kubičnih decimetrov hektolitrov?" je vprašal in začel postopati po razredu. Njegovi koraki so bili močni, odločni, a hkrati počasni.
Skrivnost mora biti varna, za to bom poskrbela...
________________________________________________________________
Nadaljujem? Kako se vam zdi? Kaj spremenim?
16. junij 2012
u96380
u96380
Kakšen komentar? Prosim?
16. junij 2012
NEXT!!!!!!!! moj komentar........ upoštevaj moj next in NEXTAJ!!!!!!1
16. junij 2012
next.!!!!
16. junij 2012
u96380
u96380
Lara-se ti zdi uredu?
16. junij 2012
u96380
u96380
Drgač pa hvala vama
16. junij 2012
Sara- TI SPRAŠUJEŠ? o.O WTF?! ITAK DA MI JE VŠEČ!
16. junij 2012
Neeeeeext Carsko!!!!
16. junij 2012
u96380
u96380
Lara- Jst sprašujem, ja.... Lepo, da ti je všeč! Sm vesela!

Nika- Ne pretiravaj! :*
16. junij 2012
Sara- sam da si
16. junij 2012
Be pretiravam!
16. junij 2012
u96380
u96380
Nika- ja paaaa
16. junij 2012
u77108
u77108
neeeeext
16. junij 2012
Sara spama svojo stran NEXTY ŽE!
16. junij 2012
u96380
u96380
Lara- ja ful si spamam stran ? nextam že? sej je komi bil next!!!
16. junij 2012
Neeeext!
16. junij 2012
Sara- NEXTY RES K JE CAAAAAAARSKOOOO!!!!
16. junij 2012
next!
16. junij 2012
u96380
u96380
Hvala
16. junij 2012
u77108
u77108
NNNNNNNNNNNNNNNN
EEEEEEEEEEEEEE
XXXXXXXXX
TTTTT
!!!!
16. junij 2012
Neeext!!!
16. junij 2012
u73295
u73295
nexxxxxxxxxt!
16. junij 2012
nextiiiiii!
17. junij 2012
u96380
u96380
Amm... mam uprašanje za vas-
s to zgodbo mislim sodelovati na Cool-ovem natečaju, pa če mislte da je dovolj vredu/dobra?
18. junij 2012
u96380
u96380
*!*!*!*!*!*!*!*!**!*!*!**!!*!*

Vsi smo potihnili. »No, bi kdo odgovoril?« je vprašal in začel s pogledom prečesavati razred, da bi le našel svojo novo žrtev, ki nima niti malo pojma o matematiki. Ja, vedela sem, da bo izbral mene.
Njegove oči so se ustavile na meni in se zapičile globoko v moje roke. Spet. Spet preverja. »Naj vas opozorim, gospod učitelj! Danes nisem prav dobre volje za vašo nesmiselno tegobo. Vi dobro veste, kaj lahko pričakujete od mene v takih trenutkih,« sem vstala in besede odgovorila odločno, kakor jih še nikdar prej nisem.
Njegove zenice so se manjšale, manjšale in manjšale... naenkrat so bile že tako majhne, da sem mislila, da bodo izginile. Njegove ustnice so se spreminjale v tanko ravno črto, lica pa so se mu obarvala živo rdečo.
Brez besed je še kar naprej buljil v moje roke, ki so se v hipu začele tresi kot bi bil potres. Vendar ne, tokrat ni bilo zares. Bilo je le igranje. Le igranje, da bi učitelja postalo strah. Izbuljil je svoje majhne oči, da je izgledal kot kakšna pasma psov, tistih napadalnih, na primer buldog. Njegova lica so se rahlo udrla, da so izgledala kot izklesana. Nikdar prej ga še nisem videla takšnega. »SPRAVITE JO VEN! NOČEM JE IMETI VEČ V SVOJEM RAZREDU!« je zakričal, njegov visok glas pa je rezal zrak. Rahlo sem se nasmehnila svoji učinkovitosti, nato pa se zadovoljno uzrla v Canettie. Ta me je prestrašena gledala in z očmi prosila, naj jo pustim na miru. Bila je edina oseba, ki sem ji lahko kdaj pa kdaj zaupala.
Največji v razredu, Nalleo, ki je bil tudi največji nasilnež, me je pograbil pod roko in poskušal na silo odpeljati iz razreda. Takrat. Takrat se nisem več mogla nadzirati. Moje oči so se pobarvale vranje črno, zenic se mi sploh ni več opazilo.
Svoj pogled sem zapičila v Naellove oči. Moj pogled je bil smrtonosen, ampak le takrat, kadar so se mi oči pobarvale vranje črno. Vijolične, zelene, živo rdeče.... nobena barva tega ni zmogla.
***

Zbudila sem se nikjer drugje kot doma. Ničesar se nisem več spominjala. Nobenega dogodka v šoli. Vedela sem le to, da sem znova nekoga ubila. UBILA. Zdaj se me meščani le še bolj bojijo. Najbrž me bodo želeli obglaviti, sežgati na grmadi, ali kaj podobnega, kar so počeli včasih. Ampak zdaj smo v 21. stoletju. Saj ne bodo pomislili na tako krute ukrepe ali?
»Ljubica, prinesla sem ti maslene rogljičke in sok,« v sobo je vstopila mačeha in pred menoj postavila pladenj z zajtrkom. Za zajtrk sem imela najraje maslene rogljičke, vendar danes mi to ni teknilo. »Vem, vem za dogodek včeraj,« je mučno tišino prekinila mačeha in sedla zraven mene, na mehko posteljnino. Brez besed sem pograbila kozarec in naredila požirek soka. »Torej veš...« »...da si spet nekoga ubila. Ja, vem, draga moja,« je rekla in pokimala. »Veš, ampak zdaj se sploh ne menim za to... vem, da zveni čudno saj si moja pastorka ampak... me to ne gani več,« je rekla, se blago nasmehnila in proti meni porinila še majhno čokoladico. »Ampak kaj če se bom v nekakšnem transu ali karkoli se mi pač dogaja, ne da bi se zavedala.... ubila tebe?« sem boječe vprašala in sklonila glavo, da so mi sprednji lasje padli na oči. »Potem... bo pač tako kot bo,« je rekla in glavo zasukala proč od mene. »Verjemi, tega niti najmanj ne bi želela,« sem odkimala, po mojem licu pa je spolzela drobna solza in kapnila na sveže oprano posteljnino.
Nadaljujem...?
18. junij 2012
u36219
u36219
Kul zgodba
Next
18. junij 2012
u96380
u96380
Hvalaa
18. junij 2012
u73295
u73295
NEXT!!!!!!
18. junij 2012
next!
18. junij 2012
NEXT!!!!!!!!!1 in nujno se morš prjavt
18. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg