Forum
Hej hoj!

Zdaj vam moram pa že res najedati ... kakorkoli.
Malo se preizkušam v moški prvi osebi. Upam, da ne bo nastal samo zmazek.
Uživajte!
Styx.
25. junij 2017
Prolog(-ec):
Pogledal sem nazaj po pomolu. Vedel sem, da se ne morem vrniti tja. Nikoli več.
Po drugi strani sploh nisem bil prepričan, če bi si želel. Nikoli ne bi rekel, da lahko pravljica zblojenega očeta tako spremeni tvoje življenje. Ampak, ali je bil res zblojen? Vse, kar je povedal je bila resnica. Prekleta, bedna resnica.
A zdaj sem vedel. Nisem želel. Ampak sem.
In on je bil kriv za to.
Skočil sem.
Slana voda mi je zapolnila nos in čutil sem, kako so se mi od pritiska zamašila ušesa. Kaj mi mar.
Zaprl sem oči in čakal, da zadanem dno. Nisem ga.
Stegnil sem noge proti dnu, a vse, kar sem čutil je bilo le še več vode.
Ne! Ne še ena pravljica!
Nisem otrok!
Odprl sem usta in poskusil kričati. Voda mi je zapolnila grlo in začutil sem sol na jeziku.
Kričal sem in kričal in čakal, da me vzame tema. Ni me. Vedel sem, da me ne bo.
Koga briga? Dovolj ljudi me je že razočaralo, pa naj me še smrt. Eden gor ali dol.
Začel sem se smejati. Najprej čisto malo. Potem malo bolj. In v nekem trenutku sem se režal kot norec. Smrti v obraz. Zdaj sva bila že stara prijatelja.
Čutil sem bolečino kot bi mi v lobanjo eno za drugo zabadali igle. Končno.
Če bi jih imel, bi nezavest sprejel s prekletimi piškoti dobrodošlice.
Upam, da je nasmeh zadostoval.
25. junij 2017
Slovenski naslov: Mrtev v srcu
Zdaj upam, da se zgodbica prime tako pri meni kot pri vas. Recimo, da bom Next-ala enkrat tedensko ... recimo v petek. No, sej bomo videli.
25. junij 2017
don't cry
don't cry
Začetek je super (: Neeext
25. junij 2017
Next
25. junij 2017
Next
25. junij 2017
neeext bzzbzzz
25. junij 2017
Next
29. junij 2017
Next
03. julij 2017
Okej. Kot prvo naj povem, da se zgodba ne bo nadaljevala po prologu. Kot drugo bi bilo pametno vedeti, da bo ta zgodba delno Nosilci src (nad katero sem obupala) in delno ... nekaj drugega. Prav tako obstaja možnost, da bo prolog (v malo drugačni obliki) našel svoje mesto skozi zgodbo - je pa res, da je zgodba v tretji osebi.
Poskusila bom redno objavljati, ampak ničesar ne obljubim; zaenkrat recimo, da bom objavljala vsak petek.
Razumela bom, če zgodbe zaradi sprememb ne boste želeli brati.
Ker zgodbe Nosilci src ne bom več nadaljevala vam sporočam, da lahko na osnovi zgodbe in prologu nadaljuje katera/kateri izmed vas, a bi prosila, da glavni lik (Karolina Hestija) preimenujete, ker bo ime uporabljeno v tej zgodbi. Preden začnete pisati mi samo sporočite, da vem. Recimo, da bom temo Nosilci src izbrisala v ponedeljek - do takrat imate čas za razmislek.
Hvala za razumevanje, potrpljenje in vse vaše Next-e,
Hestija
30. avgust 2017
Kot obljubljeno, prvi Next. Upam, da vas ne razočara. Uživajte.
Ps. Lahko povem tudi, da bodo tile Next-i po zgledu avtorjev na AO3 veliko daljši (1000-3000 besed).
01. september 2017
NIKOLAJ
»Vidiš tisto zvezdo,« vnuk je s pogledom sledil mestu na nebu, kamor je kazal zguban prst. »Tisto, ja.«
Videl jo je. »Če se kdaj kadarkoli zgodi, da te najdejo, samo sledi zvezdi. Sledi zvezdi in prišel boš na varno.«
In začelo se je. »Pridi, deda. Mislim, da je čas, da te spraviva noter.«
»Samo … samo še sekundo, kaj praviš?«
»Sekundo, deda.«
»Veš spominjaš me na, na …«
»Ja, deda, saj vem,« počasi je mlajši član pogovora začel vstajati s klopce. »Pridi, greva zdaj noter.«
Takrat ga je dedek prijel za roko in za trenutek se je zdelo, kot da je resnično pri sebi. »Ne pusti, da te vzamejo.«
Toliko o tem, da je pri sebi. »Ne bom, deda. Pridi, prosim, greva noter preden začne deževati.«
»Kaplja za kapljo, dež in dež. Dež je voda, veš? Dihidrogen oksid in to,« starejši je za trenutek postal in zajel sapo, potem pa nadaljeval »Rad bi videl morje, Nikec. Pelji me na morje.«
»Bom, deda.«
Za tem je utihnil. Utrujeno se je starec naslonil na svojega vnuka in počasi sta se odpravila v hišo. Takoj, ko sta stopila pod nadstrešek, je začelo deževati. Preprosto ulilo je.
Mož, ki bi mu jih še trenutek nazaj dodelil devetdeset je kot petletnik stekel nazaj na dvorišče.
»Dežek, dežek, dežek!«
»Deda, pridi nazaj, moker boš!«
»Voda in jaz. Jaz in voda.«
Za zdaj še suh mladenič je zavil z očmi in stopil izpod strehe na terasi. En korak naprej in v trenutku je bil premočen. Stekel je za dedkom, ki je zdaj skakal iz luže v lužo.
»Deda!«
Otrpnil je. »Veš, danes še nisem jedel.«
In kar tako se je na lepem streznil in se odpravil v hišo, vnuka pa pustil zunaj. Na dežju. Samega.
Ko je tudi on zdaj prišel noter, je njegov dedek že sedel pred televizorjem v svoji modri črtasti pižami. Še vedno premočen, si je Nikolaj slekel majico in jo ožel v koritu. Obrnil se je proti svojemu dedku, a ta mu ni posvečal pozornosti.
»Si zdaj sit?«
Preden se je odzval je minila že skoraj druga minuta. Zadovoljen je zagodel.
Obema je še vedno kapljalo z las.
»Pridi zdaj. Čas za spanje.«
Dedek je pogled končno odvrnil s televizije. Bil je očitno zmeden. »Včasih imam občutek, da se do mene obnašaš kot do otroka. Spoštuj starejše, Nikec.«
»Bom, deda.«
Nikolaj je pohitel do kavča in dedka prijel pod roko, da bi mu pomagal vstati. Odrinil ga je, a se mlajši ni dal in hitro ga je odpeljal po stopnicah navzgor. Mogoče mu bo uspelo, preden se njegov dedek spet spomni steči ven. Imel je dovolj dežja za en dan.
»Nikec.«
Obstal je skupaj z dedkom. Ton njegovega glasu ni sporočal nič dobrega.
»Ja deda?«
»Se spomniš svoje mame?«
Preden je spregovoril je obstal in premislil. Mama ni bila nikoli varna tema.
»Ne, deda. Ne spomnim se je.«
Dedek se je presenečen zasukal proti vnuku, on pa je le skomignil. Mama je izginila malo pred njegovim tretjim rojstnim dnem. Oče dve leti kasneje. Lahko je bil hvaležen za utrinke spominov.
Starec je nadaljeval šepetaje, skoraj obtožujoče. »Vsak otrok mora poznati svojo mamo.«
»Nisem imel dovolj časa za to.«
S svojim palcem se je počasi dotaknil Nikolajeve brade. Bil je previden kot bi bil mladenič pred njim porcelanasta lutka in ne njegov premočen vnuk.
»Tole imaš po njej. Privihana brada in nos. Bila je prava nadloga, tvoja mama.«
»Res?«
Rad je poslušal zgodbe o svoji mami. Tako si jo je lahko, če ne drugega, o njej vsaj predstavljal.
Dedek se je nasmehnil. »Ja. S svojim slabim hrbtom je nikoli nisem uspel ujeti. Veš, nekoč …« Dedkov pogled je postal steklen in Nikolaj je vedel, da danes ne bo izvedel ničesar več. »Lačen sem.«
»Malo prej si jedel, deda.«
»Nisem! Me hočeš izstradati ali kaj?«
Hotel je izvedeti še kaj več o mami. Še toliko več. Ampak to zdaj ni bilo pomembno. Zdaj je bil pomemben dedek. Moral je poskrbeti za dedka.
»Ne, oprosti. Pridi, pripravil ti bom opečenec.«
»Glej zvezde, Nikec. Ko bo čas … glej zvezde.«
»Saj jih vsak večer gledava.«
Vnuku je otožno pogladil lase. »Tisti večer bo poseben, boš videl.«
Nikolaj je dedka posedel za jedilno mizo in pred njega položil krožnik s hrano. Preden je pojedel dva uboga kosa prepečenca, je minilo pol ure in še dodatne pol ure preden je starec končno ležal v postelji.
Zdaj je imel končno čas zase. Sedel je pred televizijo in jo prižgal, a kot po navadi ni bilo na njej nič vrednega ogleda.
Vstal je in preveril, če so vhodna vrata zaklenjena in ključ vrgel v zemljo lončnice ob vratih. Pri dedku nikoli ne veš. No, tudi zunaj so se zadnje čase dogajale čudne stvari.
Zaprl je okna, preveril teraso, potem pa zagrnil zavese. Seveda ju je opazoval. Opazoval ju je zadnja dva tedna, vsak dan na istem mestu, vsak dan ob istem času.
Nikolaj je sovražil biti moker. Še posebej dvakrat v enem dnevu. Po drugi strani pa je rabil nekaj, s čimer bi se zamotil.
Odklenil je vrata, jih za sabo zaklenil in stopil na teraso. Pomahal je osebi, ki je stala ob klopci pod drevesom. »Živijo … umm … jaz sem Nikolaj.«
Podoba je stekla. Črno ogrinjalo je plapolalo v dežju za njim in potreboval je trenutek, da se je zganil.
»Hej!«
Kdorkoli je to že bil, se je še enkrat obrnil, potem pa stekel v temo.
Nikolaj ni tekel za njim. Ni se mu zdelo vredno.
Zakričal je v nebo. Na nikogar drugega se ni imel jeziti kot na praznino. Nase.
Še enkrat je zakričal. In še enkrat. Še enkrat!
KRIČAL JE!
V trenutku mu je odleglo.
Sesedel se je na tla sredi dvorišča in začel proučevati svoje dlani. Deda je pravil, da so podobne maminim. Imela je dolge, elegantne prste. Rekel je, da je igrala klavir.
V trenutku se je zbral. Deda ga bo iskal.
Vstal je, še enkrat pogledal po dvorišču, potem pa se odpravil noter in naravnost v posteljo.
Zbudili so ga golobi, ki so v jutranjem vetriču posedali na klopi. Poznal je njihov glas, a nanj se nikakor ni mogel navaditi. Sovražil jih je.
Sedel je, do kolen še vedno pokrit z odejo. Ni bil prepričan, kaj narediti naslednje. Ko se mu je ljubilo, je stekel ven in prepodil hrupneže. Druge dneve je preprosto posedal na postelji in razmišljal, kdaj se bo njegovo življenje spremenilo.
Zavzdihnil je in počasi stopil s postelje, da je med prsti začutil razpadajočo preprogo. Nekaj domačega je bilo na njej.
Oblekel se je in se odpravil navzdol. Vedno je bilo bolje, če je bila kava že kuhana, ko se je njegov ded zbudil. Turška, z dvema žličkama sladkorja – rjavega – in za prst mleka.
Deda se je v kuhinjo privlekel pol ure kasneje. Skoraj dobesedno. Zaspano se je obešal po ograji stopnišča, potem pa se je opotekel do najbližjega stola postavljenega okoli kuhinjske mize. Nikolaj je predenj takoj položil prvo skodelico kave. Brez treh se njegov dedek nikoli ni premaknil. Sedela sta, drug nasproti drugega, in gledala predse. Deda je bil preponosen, da bi nosil očala, s katerimi bi bil zmožen brati časopis in tako sta oba le zrla predse. V tišini.
»Hmm … deda?«
Ni mu odgovoril.
»Deda?«
»Kaj je, Nikec?«
Nikolaj je ob vzdevku stresel z glavo. Tako ga je klical že od malega in ni bilo videti, da se bo to kadarkoli spremenilo.
»Nič. Samo zanimalo me je, če si še živ.«
Prasnil je v smeh. Vedno je. Čisto vsako jutro znova.
Nikolaj je rad videl, kako se njegov dedek smeji. Ne tisti nori smeh, ampak resničen, pravi smeh.
Vstal je, dedku dolil kave, potem pa se odpravil nazaj po stopnicah navzgor. »Takoj bom nazaj, deda.«
Vedel je, da nima veliko časa, preden se bo moral vrniti k dedku, drugače bo spet začel povzročati težave.
Preskakoval je po dve stopnici hkrati, na vrhu pa preprosto obsedel na tleh. Ni bil prepričan, zakaj se je sploh odpravil sem.
Najbrž je hotel biti malo sam.
»Nikec!«
Vstal je in se počasi odpravil navzdol. Nič ne bo s samoto. »Kaj je, deda?«
Starejši mož je ves paničen pritekel do njega. Zagrabil ga je nad komolci. Močno.
»Da mi nikoli več tako ne izgineš! Ti ne veš, kdo vse je tu okoli! Nikoli ne smeš biti sam!«
»Vedno sem s tabo, deda.«
»Ne!« za trenutek je obmolknil. »Ne, ne, ne!«
Nikolaj se ni upal premakniti. Ni si upal ustaviti dedka. Nazadnje, ko je to poskusil, ga je porinil po stopnicah. Naslednji trije meseci so bili obupni – za hišo sta skrbela zmešan starec in njegov vnuk z zlomljeno nogo. Bolje je bilo počakati.
»NE!«
Stare, že rahlo osivele roke, so ga še vedno stiskale in Nikolaj je vedel, da bodo ostale modrice.
Ko ga je dedek končno nehal tresti in je njegov prijem rahlo popustil, se je Nikolaj upal oglasiti: »Deda?«
»Vedno z mano, razumeš? Drugače bodo prišli pote in ko pridejo …«
Prijel je Nikolaja za zapestje in ga zvlekel po stopnicah navzdol. »Pridi, greva jest.«
Nikolaj ni do konca zajtrka rekel ničesar več. Povedati ni imel ničesar pa tudi upal si ni.
Ko je dedek pojedel in se sit zvrnil na zdelan naslonjač, se je Nikolaj tiho odpravil iz hiše. Če ga bo deda zasačil, bo moral ostati doma in danes res ni bil pri volji za še eno grajo.
Sedela je na stopnicah terase.
Otrpnil je takoj, ko je zagledal znano podobo ogrnjeno v črno.
Če je preživel dedka, bo tudi to, kar sledi. Ob tej misli se je nasmehnil.
»Kdo si?«
Podoba se je obrnila, a obraza še vedno ni videl.
»Kdo si?«
»Moje ime ni pomembno, Nikolaj.«
»Kaj pa tvoj obraz? Ali pa razlog, da naju zasleduješ?«
»Ne zasledujem vaju, Nikolaj.«
»Ne?«
»Samo tebe.«
»Zakaj me zasleduješ?«
»Samo sledim ukazom.«
»Kakšnim ukazom?«
»Vse ob pravem času, Nikolaj, vse ob pravem času.«
Ni več čakal. Obrnil se je in se odpravil nazaj v hišo. Podoba ga ni ustavila.
Dedek je v hiši še vedno smrčal v svojem naslonjaču, medtem ko si je Nikolaj pripravil drugo skodelico kave.
»Prej ali slej boš moral z mano.«
Glas se je oglasil tik izza njega. Skoraj skočil je v zrak in medtem polil vrelo kavo po sebi, takoj za tem pa že začel preklinjati.
»Kaj počneš tukaj?«
Deda je naenkrat stal ob kuhinjskem pultu. »Kako si kdorkoli izmed vas drzne prikazati tukaj?!«
»Gospod …«
»Izgini!«
»Nikolaj, pojdi v sobo. Zdaj!«
Kar stekel je po stopnicah.
Dedek se je obrnil nazaj k postavi s kapuco. »Ti pa izgini!«
Nikolaj je otrpnil na vrhu stopnic. Ni se spomnil, kdaj je njegov dedek nazadnje imel toliko energije. Res, da je imel vsake toliko izpade, a nikoli ni privzdignil glasu. Vsaj ne toliko. Nikoli. Počepnil je in pogledal navzdol. Oseba je bila še vedno tam, a zdaj ji kapuca ni več pokrivala obraza.
»Poslali so mene, ker so mislili, da se boste meni najtežje uprli. Prosim vas. Ne želimo vam nič slabega, samo predajte nam Nikolaja. Samo to in potem nas nikoli več ne boste videli.«
»Hestija …«
»Žal mi je, ampak to se mora zgoditi.«
»Kaj so ti naredili, Hestija?«
Dekle pod kapuco je imelo dolge, črne lase spete v čop. Videti je bilo, kot da njene živo zelene oči kopljejo globoko v dedkovo dušo. Šele takrat je Nikolaj opazil, kako zelo se je tresel. In njegov deda tudi.
»Hej!«
Oba, deda in Hestija, sta se obrnila proti njemu.
»Pusti ga pri miru! Šel bom s tabo, prav?«
Preden je Hestija izginila je še enkrat pogledala deda, tokrat veliko bolj žalostno in človeško kot prej. »Žal mi je mentor. Resnično mi je.«
Nikolaj se je začel še bolj tresti. Želel je vse skupaj ustaviti, obmirovati, ampak mu ni uspelo.
Čutil je otopelost v prstih.
Čutil je, kako so mu trzala kolena.
Čutil je, kako izgublja oprijem sveta.
In potem ni čutil ničesar.
01. september 2017
Next
omg ta zgodba je takk
01. september 2017
Iskreno se opravičujem za tako veliko zamudo, a začetek šole mi je vzel več časa kot sem pričakovala. Hvala za Next in uživajte!
17. september 2017
»Dihaj.«
Odprl je oči. Ni se mogel točno spomniti, kaj se je zgodilo.
»To ni še nič.«
Zdaj je bil buden. Vsega se je spomnil.
»Poklical te je Hestija.«
Sedela je kakšen meter stran od klopi, ki je služila kot avtobusna postaja. Na tleh. Sam je bil pod ulično svetilko, ona pa je bila skrita v temi in ni mogel videti, kaj je delala.
»Ker je to moje ime.«
»Ne pa ni.«
Zdaj je otrpnila. Obrnila se je proti njemu. »To je edino ime, ki ga boš izvedel. Lahko ga uporabljaš ali ne.«
»Zakaj si me ugrabila?«
»Nisem te. Prostovoljno si šel z mano.«
»In kam greva?«
»Boš videl.«
S tem se je obrnila stran. Nikolaj ni imel niti volje niti energije za pogovor. Legel je nazaj na trdo podlago in zaprl oči.
Padel je s klopi. Ne, Hestija ga je porinila s klopce.
»Iti morava.«
»Iti kam?«
Ni mu odgovorila.
»Tudi prav. Tudi jaz sem lahko tiho.«
»Srčno upam.«
Naredila sta komaj par korakov. Do cilja se bosta še pobila.
»Zapri oči in se me primi.«
Zmedeno jo je pogledal. »Zakaj?«
»Lahko pa tudi hodiš do tja. Ali pa greš z mano in se napol poti sesedeš. Ali pa bruhaš. Ampak jaz ne bom čistila za tabo. Zato se me primi in zapri oči.«
Tokrat ni oporekal.
Ni vedel, kdaj se je vse skupaj začelo. Ni vedel, kaj se je zgodilo in ni vedel, kdaj se je končalo. Vseeno si ni upal odpreti oči.
»Tukaj sva.«
Še vedno je miroval. Ni bil prepričan, kaj pričakovati.
»Zdaj lahko odpreš oči, Nikolaj.«
Za trenutek se je obotavljal, preden jo je ubogal. Ni bil prepričan, kaj naj si misli o kraju okoli njega. Strop je bil izjemno visok in lahko je videl risbe na vrhu, a v temi ni mogel razbrati, kaj so prikazovale. Ko se je ozrl okoli sebe, je videl, da so na isti način poslikane tudi stene. Edina pusta stvar v prostoru so bili stebri, ki so bili v sobani razvrščeni v dve vrsti.
»Prideš?«
Pohitel je za Hestijo, ki je bila že napol poti do velikih vrat nasproti njiju.
»Kaj je na poslikavah?«
Upočasnila je korak, a ni se ustavila ali obrnila. »Bogovi.«
»Kateri?«
Ni bil prepričan, kaj naj pričakuje v odgovor; v bistvu ni bil prepričan o ničemer več.
»Vsi.«
To zagotovo ni bil odgovor, ki ga je pričakoval. »Kako misliš vsi?«
»Vsi. Točno tako kot sem rekla. Ko, oziroma če se nam pridružiš boš prejel enega izmed tistih, ki ti bo ponudilo zaščito. Samo upaj, da ti eden izmed njih bo.«
»Kaj pa, če mi je nihče ne ponudi?«
»Zdaj ni čas za pesimizem. Pridi, čakajo naju.«
»Kdo?«
»Boš videl.«
Za tem je utihnil. Pustil je Hestiji, da ga je za roko odvlekla po poti, ki je sam ni poznal.
Za vrati ga je naprej vlekla po urejenih hodnikih. Nikolaj si je poskušal zapomniti kam in kolikokrat sta zavila, a je po petem ovinku obupal. Kaj kmalu zatem sta se ustavila.
»Počakaj tu.«
Ni si upal niti vprašati, zakaj. Hestija je bila manjša od njega, a vedel je, da bi ga lahko v pretepu kadarkoli in kjerkoli. Zato je raje molčal in jo ubogal.
Ko je izginila za še enimi velikimi vrati, pred katerimi sta se ustavila, je na hodniku ostal sam. Ni bil prepričan, kaj naj naredi sam s sabo. V bistvu ni bil prepričan o ničemer.
»Hitro! Pridi noter!«
Ni imel časa ugovarjati, preden ga je Hestija povlekla skozi vrata. Dvorana je bila skoraj enaka prejšnji. Razlikovala se je le v veliki polkrožni mizi postavljeni na sredino. Vzdušje bedno podobnih soban in obrazov, ki jih izpod kapuce ni mogel videti mu je začelo počasi najedati.
»Si nam pripeljala sramežljivo miš ali kaj?!«
Hestija ga je potisnila bližje. »Ne, gospod.«
V odgovor ji je samo pokimal.
Zdaj jo je nagovoril eden izmed ostalih, ki so sedeli za mizo. Ni bil prepričan, kateri. »Pusti nas same.«
Te besede so Nikolaju zvenele kot nočna mora.
»Kar stopi naprej, saj ne grizemo.«
Zdelo se je, da se vsakič oglasi drug izmed mož.
Obrnil se je nazaj proti mizi in poskušal ne razmišljati o tem, da ga je Hestija ravnokar pustila sama z njimi.
Stopil je korak naprej. Samo enega.
»Daj no. Še malo,« glas je bil isti kot prej. Miren, prijazen, a v njem razen posmeha ni bilo čustev.
Stopil je še dva koraka naprej. Zdelo se mu je dovolj.
»Torej … Kdo si ti, ki te ščiti najboljša izmed naših?«
Ni bil prepričan, kaj odgovoriti. »Umm … Nikolaj?«
Moški je pokimal. »Spoštujemo zasebnost. Če je to ime, s katerim želiš biti prepoznan, dokler ti ne dodelimo drugega, naj bo tako. Dobil boš priložnost, da se uriš kot eden izmed nas, Nikolaj in če ti uspe, boš krščen, tako kot vsi ostali. Če ti ne uspe, no, tudi tu ne bomo delali razlik, kajne? Tukaj obstajajo določena pravila. Drži se jih in vse bo v redu, prekrši jih in kaznovana bosta ti in tvoj mentor. Oh, seveda. Kot mentorja ti dodeljujemo Hestijo, Nosilko sto sedeminštiridesetih src, ki se je odpovedala svojemu rojstnemu imenu za bogove. Upajmo, da so ti naklonjeni.«
S pestjo je udaril po mizi in naenkrat so vsi začeli odhajati. Nikolaj je še vedno kot prikovan stal na mestu.
Začutil je roko na svoji rami. Slišal jo je, preden jo je zagledal. »Pridi, najdiva ti nekaj za pojesti.«
Šele takrat se je zavedel, kako lačen v resnici je.
»Moram pa te opozoriti, da tukaj hrana ni niti približno tako okusna kot tam, od koder sva ravnokar prišla.«
Ni mu bilo mar za okus hrane. »Kje pa sva zdaj?«
Vprašanje je preprosto odslovila z zamahom roke. »Pridi. Menza je v to smer.«
Sledil ji je in tokrat si ni poskušal zapomniti kam in koliko ovinkov sta prehodila.
Brez, da bi se resnično zavedel ga je Hestija posedla za mizo in predenj položila krožnik z nečim, za kar ni bil prepričan, če je resnična hrana.
»Samo zapri oči. In ne vohaj. Potem je vse veliko lažje. Ne okušaj, samo pogoltni in poskusi ne bruhati. S časom se navadiš.«
Nikolaj ni bil prepričan, kako bi se lahko kadarkoli navadil na to. Še preden je prvo žlico brozge približal ustnicam je videl, kako je Hestija poleg njega položila lonec. Delal se je, da ni opazil ali pa mu preprosto ni mar.
Hrano si je potisnil v usta, hitro pogoltnil. V zadnjem trenutku se je nagnil nad prazno posodo poleg njega, še preden je izbruhal tisto malo, kar je imel v želodcu še od prejšnjega dne.
Ni bil prepričan, kaj je bilo tako smešno.
»Ne skrbi, to se zgodi vsakemu,« je rekla in ga potrepljala po hrbtu.
Pogledal jo je. Čutil je, kako mu slina teče iz ust in po bradi navzdol. Poskusil se je nasmehniti, a vedel je, da je videti kot bedak.
»Tukaj je težko najti zabavo. Čudovito je izkoristiti priložnost, ko zabava pride k tebi.«
»Ampak … ampak ti si moja mentorica.«
Začela si je čistiti umazanijo izza nohtov. »Lekcija ena. Svet je tudi, ko nisi na njem krut.«
Hotel jo je nekaj vprašati, a dlan mu je preprosto položila čez usta. »Prosim ne pobruhaj roke. Vonj se težko izpere,« utihnila je, kot da razmišlja. »Oh, ja! Utihni že!«
Odpravila se je stran. »Hitro pojej, če si slučajno še lačen, potem pa pridi za mano.«
Minila ga je vsakršna lakota in skoraj skočil je na noge. »Kam greva?«
»Na trening. Pravi trening.«
Ni bil prepričan, kaj naj si misli o tem. Dvomil je, da je bil tukaj kaj več kot eno uro, a kljub temu se mu je zgodilo več kot v zadnjih petih letih skupaj.
»Kaj pa …«
»Šššt!«
Seveda ga je prekinila preden je končal.
Ustavila se je tako nenadno, da se je Nikolaj spotaknil čez njeno stopalo in skoraj padel po tleh.
»Mogoče imaš tokrat dejansko prav.«
Zasukala se je na petah in se odpravila po hodniku nazaj v menzo. »V knjižnico, piflarček moj, v knjižnico!«
17. september 2017
Next
17. september 2017
Next
30. september 2017
Next
02. oktober 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg