Forum
Tole je ideja, ki sem jo kupila od IdeasGirl: http://www.igre123.com/forum/tema/ideas-covers-and-more-.../186154/

Prvi del bo verjetno objavljen jutri







Igralska zasedba:
Avril Lavigne as Beth
Colin O'Donoghue as Will Devil

PROLOG:
Svetloba uniči nas, tema obdari nas.
To so njihove svete besede, njegove svete besede, naše svete besede, moje svete besede.
Te besede pripadajo nam, Temnim. Nam, ki imamo duše črne kot najtemnejše sence. Nam, katerim edini cilj v življenju je biti pokoren Temi. Nam, katerih besede so strup in vedno bolijo.
Starši pripovedujejo zgodbe o Temnih svojim otrokom, ko jih tako hočejo prepričati, naj bodo dobri. A ne deluje tako, nekateri se že rodijo s temo v srcu in samo vprašanje časa je, kdaj bodo dokončno sprejeli svojo temo.
Zdaj sem tudi sama Temna. Sledim svoji usodi in služim Temi.
A ni bilo vedno tako, nisem bila vedno Temna. Nekoč sem bila drugačna.
_________________________________________________________________________________
Next?
11. julij 2016
Next
11. julij 2016
Next
11. julij 2016
u193768
u193768
Next
11. julij 2016
u211706
u211706
Neext
11. julij 2016
Neext
12. julij 2016
u210820
u210820
Next
12. julij 2016
Tukaj je nov del, kot je bilo obljubljeno. Upam, da vam bo všeč
_____________________________________________________________________________
CHAPTER ONE
»Beth, Beth, David mi je vzel punčko in mi je noče vrniti,« se v moje noge zapodi Anna. Njene kitke so čisto razmršene, ker je verjetno hotela punčko s silo dobiti nazaj. Nasmehnem se in počepnem, da jo lahko pogledam v oči.
»In zakaj, bi David storil kaj takega?« jo vprašam in njen pogled švigne h gugalnici.
»Mogoče sem ga potisnila iz gugalnice,« zašepeta prestrašeno in me pogleda s široko odprtimi očmi, da deluje tako nedolžno, da bi se je usmilil še najbolj neusmiljen sodnik. Zavzdihnem in vstanem.
»No, pridi, mogoče ga lahko prepričava, da ti vrne punčko,« se nasmehnem in ji podam roko.
Davida opazim že od daleč in dejstvo, da je največji fant v skupini, mu pri skrivanju pred mano ne pomaga kaj dosti. Sedi na veji, ki je od tal oddaljena približno en meter in sanja se mi ne kako in kdaj je splezal tja gor.
Punčko stiska k sebi in pogled mu tava od mene do Anne, potem pa še do Jenne, druge vzgojiteljice. Naklonim mu majhen nasmešek, Anna pa mu pokaže jezik.
»Beth ti bo dala kazen, če mi takoj ne vrneš punčke,« reče jezno in z nogo udari ob tla. Kljub dejstvu, da je izredno majhna, se z njo ni za šaliti.
»Anna,« rečem in jo pogledam. »Če bi morala komu dati kazen, bi jo morala dati tebi. Ti si njega potisnila iz gugalnice in ne obratno.«
Njena spodnja ustnica zatrepeta in njene velike rjave oči se napolnijo s solzami, ko zašepeta: »Ampak David mi je potem vzel punčko. Mojo najljubšo.«
Zavzdihnem in rahlo zmajem z glavo. Nekateri ljudje so mojstri manipulacije. »Anna, Anna ne jokaj prosim,« se David hitro oglasi in jo razburjeno pogleda. Davidu niti malo ni všeč kadar Anna joka. »Poslušaj, vrnil ti jo bom, če, če mi daš en poljubček,« potem počasi reče in Annine solze se v trenutku posušijo, ko prikima.
Davida previdno zgrabim okoli pasu in ga dvignem z drevesa ter previdno postavim na tla. Zapre oči in Anni nastavi lice. Anna se nasmehne in stopi na prste, mu na lice pritisne poljubček in pograbi svojo punčko. Zahihita se ter steče stran. »Pridi počasnela, lahko si pogumni vitez, ki reši mojo punčko pred porednim zmajem,« zavpije in pogleda Davida. On steče za njo.
Nasmejem se tej otroški ljubezni in se napotim proti Jenni. Ona je ena izmed starejših vzgojiteljic, a jo imajo otroci izredno radi. Ko se ustavim ob njej se nasmehne in z glavo pomigne proti Davidu in Anni. »Zanimiv parček, ni kaj. Enkrat sem v skupini imela Emmo in Evana, ki sta se imela tako rada, da sta se dvajset let pozneje tudi poročila,« mi pove in ob tem spominu se ji oči zalesketajo.
Pogledam na uro in zavijem z očmi. »Jenna, petnajst čez štiri je, bi lahko odšla? Saj veš, v bolnišnico še moram,« rečem in ona pokima. »Seveda Beth, kar pojdi, danes so izredno pridni.«
Zahvalim se ji in na ves glas zakličem adijo. Vzamem vse svoje stvari in se usedem v avto. Pomanem si oči, preverim če sem dobila kakšno sporočilo in se odpeljem v smeri bolnišnice.
__________________________________________________________________________
Next?
12. julij 2016
Nextttt
12. julij 2016
u210820
u210820
nnnnnnneeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxttttttttttt!nujno
12. julij 2016
NEEEEEEXTTT<33
Ful dobr!
12. julij 2016
Neeexttt
13. julij 2016
Next
15. julij 2016
u211706
u211706
Next
Odlično
15. julij 2016
nextt
05. avgust 2016
CHAPTER TWO
V bolnišnici prostovoljno delam že štiri leta, vse odkar mi je tam umrla mama. Tiste temne februarske nedelje, ko je mojo mamo odnesla smrt, sem se znesla nad dežurno sestro in ji povedala nekaj precej ostrih besed ter ji prisolila zaušnico, rekoč, da za mojo mamo ni bilo dovolj dobro preskrbljeno.
Na srečo me ni tožila in niti opravičilo iz srca ni moglo pregnati občutka krivde, zato sem se naslednje jutro tam prijavila kot prostovoljka in zdaj tam preživim skoraj vsako popoldne od pol petih pa do šestih popoldne. Navadno pacientom berem, jih vozim na sprehode in na splošno pazim, da se ne poškodujejo.
Ko parkiram, globoko zajamem sapo in izstopim iz svojega modrega hrošča. Pograbim knjigo iz prtljažnika in se po treh stopnicah povzpnem do širokih dvokrilnih vrat, za katerimi se skriva tisti značilni vonj bolnišnice, ki je meni naravnost odvraten.
Vonj po razkužilu in včasih se da prav začutiti, zavohati smrt. Smrt mene ne prestraši, pravzaprav mi je domača. Že celo življenje me spremlja, a nekako me to ne potre. Smrt mi ne pride do živega. Včasih me zamika, da bi teti s koso celo pomagala.
Z dvigalom se odpeljem v tretje nadstropje v sobo, kjer so trenutno 3 postelje. Ena je prazna, drugi dve pa zasedata dve starejši gospe. Ena je priključena na aparat, ki ji pomaga dihati in je nepokretna. Ko vstopim v sobo se mi nasmehne.
Verjetno se ne bi upirala, če bi ji odklopila aparat in bi ji nad usti ter nosom držala blazino, me prešine temna misel, ki se v mojih možganih materializira takoj ko jo vidim.
Utihni, Beth, se okaram v mislih ter zavzdihnem, ko spoznam, da se spet pogovarjam sama s seboj.
Ženski, ki leži na drugi postelji pa je ime Anette in trenutno mi je dodeljena ona. Stara je in dementna in ne ve vedno kdo ali kje je. Nasmehnem se ji in pristopim k njeni postelji, ki je tista zraven okna. Ne glede na to, ali se spomni kdo je ali ne, vedno ve da ima rada ptice in sonce. Ne povem ji, da je v mladih letih sovražila perje in vse v povezavi s pticami, ljubiti pa jih je začela šele, ko so ji diagnosticirali demenco.
Morala bi ji povedati resnico, se oglasi notranji glas in poskušam ga utišati, a to vedno ne gre.
»Kako kaj vaš kolk, Anette?« vprašam, ko se ji nasmehnem in poravnam odejo na njenih nogah. »Kakšen kolk? Imam pljučnico,« se začudi in zagleda knjigo v mojih rokah, Prikupno struparko. «Danes nočem knjige Eliza. Hočem ven, na svež zrak, gledat ptice. Mislim, da se lastovice selijo na jug,« zamomlja. Ne povem ji, da se je poletje komaj začelo.
»Moje ime je Beth, Anette, to sva ugotovili že vsaj desetkrat,« zavzdihnem in stopim na hodnik, da poličem Nathana, tehnika, ki dela danes. S skupnimi močmi Anette prestaviva na voziček in odpraviva se proti dvigalu. Anette dovolim pritisniti pravi gumb in dvigalo se drdrajoče odpravi navzdol.
»Pa pojdiva ven Anette,« se nasmehnem in voziček začnem potiskati proti vratom.
Ona zaploska in pokaže ven, na ptice, natančneje na golobe.
»Ptičke, ptičke,« se zasmeje.

Ti bom jaz pokazala ptičke, ko boš letela skozi zrak, se oglasi moj notranji glas.
31. avgust 2016
Malo creepy ampak tak je potek zgodbice. Next
03. september 2016
Zelo dobro pišeš! Next
03. september 2016
u210820
u210820
Next
03. september 2016
CHAPTER 3
Zaprem oči in ko jih spet odprem, zagledam Anette, kako leži na tleh, njene oči so zaprte, a njen prsni koš se premika. Previdno jo pokličem, a ne dobim odziva. Zajame me panika, z roko si grem skozi lase in se ugriznem v ustnico. Pogledam na uro in ugotovim, da je od časa, ko sva z Anette izstopili iz bolnišnice minilo 15 minut, ki se jih ne spomnim.
Iz žepa potegnem telefon in vtipkam številko bolnišnice. Čeprav od nje nisva oddaljeni veliko, sama Anette ne morem dvigniti. Oglasi se mi Nathan. Povem mu, da je voziček zdrsnil, da se je neka ročka premaknila in da Anette zdaj leži na tleh. »Takoj bom poslal nekoga,« reče in odloži.
Začnem si gristi nohte in ne vem kaj naj naredim, tako je kot bi mi vse informacije, kaj narediti v podobnem primeru, izpuhtele iz glave. Nathan kmalu pride s še enim fantom in takšno posteljo, ki jo imajo tudi v rešilcu. Pokimata mi in Anette dvigneta na posteljo.
»Pojdi domov, sporočil to bom, ko bomo vedeli kaj je narobe,« mi čez ramo reče Nathan, potem pa ga že več ni.
Odpravim se proti avtu in črn oblak temnih misli, se začne zbirat nad mojo glavo.
Ti si to storila, reče glas v moji glavi. Tisti zlobni, ki največkrat preglasi tistega, ki je prijazen. Ti si prevrnila voziček in jo potegnila na tla, nadaljuje. Z rokama si prekrijem ušesa, da bi ga utišala, a to ne deluje.
Zavpijem, tudi to ne pomaga. Stečem proti avtu, upam da bo hrumenje motorja pripomoglo k temu, da bo glasek utihnil. Nimam te sreče.
Odpeljem se proti domu, radio navijem na ves glas, a mi sredi poti postane slabo in zavijem s ceste. Glavo položim na kolena in zaslišim krike.
Kriki so sumljivo podobni Anettinemu glasu, ki vpije Eliza, Eliza, ne, pusti me. Moje misli presekajo barve. Barvni prizori. Na enem vidim Anette in v njenih očalih svoj odsev. Vidim velike temne oči brez beločnic in grozljiv nasmeh. Spet drugi prikazuje moje roke, ki potisnejo Anette. Tretji mi pokaže kako so bila Anettina usta odprta v nemem kriku. Četrti mi pokaže kako se je njena glava odbila od tal po padcu.
Želodec se mi dviguje, vsa hrana, ki sem jo pojedla danes, sili po požiralniku v moja usta in še v pravem času odprem vrata avtomobila, da bruhnem na ob avto, na tla. Kriki v moji glavi ne ponehajo. Vrtijo se kot pokvarjen film in jaz hkrati hočem in nočem, da kriki potihnejo.
Prekine jih zvok fanfar, ki mi oznani, da sem dobila sporočilo. Pogledam in vidim, da prihaja iz bolnišnice. 'Anette je v redu, rahel pretres, vendar bo preživela. Hvala.'
Hvala na koncu me preseneti. Ne vem, zakaj se mi zahvaljuje. Jaz sem bila najverjetneje tista, ki jo je potisnila iz vozička. Ne vem, zmedena sem, ker ne vem kaj se je res zgodilo.
Zavzdihnem in se pogledam v ogledalo. Presenetijo me moje oči. Večje so kot ponavadi in čisto črne. Črne kot premog, črne kot noč brez zvezd, črne kot kri ko se strdi. In nimam več beločnic.
Pomežiknem.
Moje oči so spet svetlo modre.
_________________________________
Mnenja?
Next?
06. september 2016
Zelo dobro napisano. Vzbuja tisti občutek realnosti... Next
22. oktober 2016
Prebrala bi zgodbo!!!
22. oktober 2016
Next
02. avgust 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg