Forum
haj. tuki bom pisala eno zgodbico brez slik, razen slika od glavne osebe bo. upam da vam bo všeč.
****************************************************************************************************************************na ****
glava oseba: Ina 18let http://www.bubblews.com/assets/images/news/514314171_1392403219.jpg ona pripoveduje to zgodbo

Imam zelo slabo novico. Vsaj zame je.
Preselili se bomo in to za stalno.
Saj ne morem verjeti, kako brezveze je to. Konec življenja kakršnega poznam. Mogoče res zganjam paniko za prazen nič, ampak nočem oditi od tod. Na ta kraj me veže preveč spominov, tu so vsi moji prijatelji, tu sem preživela svoje otroštvo. Pa naj se še tako trudim to pojasnit mojim staršem, vedno naletim na gluha ušesa. Mislijo, da je selitev dobra priložnost tako zame kot zanju.
Ja pa kaj še! Preprosto ne razumeta me. Nočem se sprijazniti s tem.
Prišel je dan selitve. Nisem si hotela spakirati, zato mi je spakirala mama. Ko mi reče, da bo veliko stvari ostalo tu, raje začnem kar sama.

Nisem in nisem hotela od doma, še zadnjič prosim mamo, če lahko ostanemo tu. Ni mi odgovorila, le nakazala mi je naj grem v avto. Z težkim srcem odidem. Nikomur ni mar kako se jaz počutim. Odpeljemo se iz garaže bloka, ko začnem jokati. Mama pa mi reče, da se cmerim kot dojenček in naj neham. Vozili smo se dolgo časa. Jaz sem si celo pot želela, da bi odšli nazaj, ko pogledam nazaj zagledam naš selitveni tovornjak. Mami in očetu sem rekla, da ju sovražim in da bi bilo boljše, če sploh ne bi prišla na svet. Bilo je kot bi govorila steni, nista me poslušala. Res je da sem stara 18 let, ampak mojega mnenja skoraj nikoli ne upoštevata.
07. maj 2014
u101440
u101440
next
07. maj 2014
Dolgo časa smo se vozili, ko smo prispeli. “Fuj vas” sem zakričala “jaz sem mestno dekle”. No super, pa še blizu gozda je in gozd šovražim. Oče nam je pokazal pot do hiše, ki je zgledala kot prava vila sredi vasi. Dobila sem največjo sobo, ki je bila
zelo lepa. V tej sobi so bile stene modre(moja najljubša barva), postelja je bila
takšna kot jo imajo princese in celo svojo kopalnico imam. Ko sem prišla dol sem se pogovarjala z mamo.
Najin pogovor: J-jaz M-mama
J:“mami oprosti za vse kar sem rekla. Ta hiša je čudovita.”
M: “je že vredu. Vesela sem, da ti je všeč.”
J:“vse je v redu, samo bolj stran od gozda bi bila. Saj veš, da sovražim gozd.”
M:“vem, prav zato smo prišli sem, da se boš navadila.”
J:“bom poskusila. Grem si razpakirat.”
M:“prav.”

Grem gor v svojo sobo in se vržem na posteljo. Je sploh lahko še slabše?
Kljub temu, da mi je hiša všeč to ni nobeno opravičilo, da me zvlečejo proč od
svojega pravega doma. Treba se bo navaditi. Kot, da hočem to. Dolg čas.
Lahko bi šla malo raziskat okolico, to ni slaba ideja. Preoblečem se, v ušesa si dam slušalke in se odpravim ven. Upam, da bom našla koga za družbo.
Tole pa ni ravno živahna soteska si mislim. Nikjer ni žive duše.
07. julij 2014
Odločila sem se, da grem v gozd, čeprav me je ob tej misli stisnilo pri srcu. Domov se mi tako ne mudi. Sprehajam se, pot je nastlana z listjem in vejicami. Iz ušes si vzamem slušalke in pozorno prisluhnem. Preveč tiho je vse skupaj. Kot bi se čas ustavil v enem samem trenutku. Drevesa se niso nagibala v vetru, ptice niso oddajale niti enega samega zvoka. Bilo me je zelo strah, ker je bilo vse tako čudno.
22. november 2014
nnnreeext
23. november 2014
u101440
u101440
dobiš nasledni teden
24. november 2014
kaj?
24. november 2014
u101440
u101440
nextale bova v soboto
24. november 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg