Forum
Hei. Ko boste brali tale dnevnik me na svetu vrjetno nebo več.
Začela sem ga pisati,da razložim kakšno je moje življenje in kaj vse se dogaja v njem.
Vse se je začelo v osnovni šoli...
17. maj 2013
u132398
u132398
Piš,piš,piš!!! A.... je resnično.?
17. maj 2013
next, please!:*
17. maj 2013
nekako je resnicno
17. maj 2013
next
17. maj 2013
neeext
17. maj 2013
Ležala je na tleh.

Tako nemočna in obupana.
Ni zdržala pritiska vseh ljudi okoli nje, vsi so nekaj pričakovali od nje.
Mar ni bilo dovolj da je bila resno bolna?
Ali so bili ljudje res tako prezaposleni s svojim življenjem,da bi opazili njeno bolečino?
Vsakokrat ko se je pogledala v ogledalo se je enostavno zjokala.
Sama sebi se je zdela debela,ne privlačna,preslaba za vsakega.
Bolnišnice so bile njen drugi dom.
Zdravniki so vzklikali od sreče,če jim je uspelo
njeno težo spraviti 1 kilogram višje.
Ona pa je vsakokrat padala v vse večjo depresijo.
Hodila je k nešteto psihologom in vsak od njih ji je govoril : "veš potruditi se moraš,anorexija je nevarna bolezen,potrudi se za svojo družino,da bo lahko zaživela normalno."
Bila je jezna. Jezna na vse ljudi ,ki jo niso razumeli. Bila je jezna,ker nobeden ni razumel kako se je počutila,ko je stopila pred ogledalo.
Vsak dan je pojedla toliko,da je lahko normalno hodila in delala stvari,ki so ji bile všeč,čeprav ji je bolezen preprečevala mnogo stvari.
Tisti večer se je odločila,da bo začela pisati dnevnik dokler nebo umrla.
Saj so ji točno to napovedovali zdravniki,če nebo začela normalno jesti.
Smrt.



(klikn)
17. maj 2013
huda next
17. maj 2013
neeext
17. maj 2013
u132398
u132398
OMG!!!!!!!!! OMG!!!!!!!! OMGGGGG!!!!!!! D BEST ZGODBIŽCA EVER!!!! nextnextnextnetxnextnext1!111
17. maj 2013
next. napet!!!
17. maj 2013
u135459
u135459
Neeeeeeeext.!!! *o*
17. maj 2013
next
17. maj 2013
u97075
u97075
neext
17. maj 2013
Moje sošolke so bile vedno suhe..
spomnim se da sem težko hodila v šolo že samo zaradi tega,ker sm težko gledala vse tiste lepe postave in suhe noge,poleti,ko pa so hodile v šolo v oblekcah sem resno začela razmišljati o hujšanju.
Takrat se nisem zavedala,da bo to prišlo do groznih prepirov in do izgubljanju prijateljev.

V 4 mesecih sem shujšala 15 kil, takrat sem bila najsrečnješi človek na svetu dokler se niso začeli problemi..





Ko sem pri 16 letih tehtala sano 43 kg so me starši poslali v bolnišnico.
Nisem jih razumela.
Če njihova hčerka hoče biti suha zakaj nesme. Hotela sem jih ubiti.
Zakaj mi hočejo preprečiti lepoto ?!
Končno mi je uspelo pridobiti sanjsko postavo in končno sem lahko nosila vse oblekce ki sem si jih želela.
In to postavo so mi hoteli vzeti.
Po vsakem obroku sem hodila tečt.
Velikokrat,ko ni bilo nobenega doma,tako mi niso mogli moriti da sem presuha.
Res so me brigala mnenja drugih,jaz sem si bila končno všeč .
Vidite sliko na desni? Žalostna sem,ne?
Pa ne zato ker sem presuha,
ampak ker so me dnevi v bolnišnici počasi ubijali.
Psihično seveda.
Saj sem tam morala vedno jesti, seveda kadar sem mela priložnost sem vse odločno vrgla v smeti. Slabo mi je bilo že če sem samo pogledala hrano.
Morala sem hoditi v skupino za premagovanje anorexije.
In kdo mislite me je silil v to? Psihologi seveda a vse kar so dosegli je to da so ubijali mojo dobro voljo in voljo do življenja.
Prvo srečanje smo imeli neko soboto,seveda je bilo tam večina deklet, najdlo se pa je tudi nekaj fantov.
Presenečena sem bila.
Fantje? Od kdaj pa se oni obremenjujejo s svojo postavo?
Punce v moji skupini so bile res grde.
Mislim , bile so presuhe,grozno presuhe, ne tako kot jaz,ko sem se gledala v ogledalo sem bila zelo zadovoljna s svojo postavo.

Ampak tisti fant,ko sem ga zagledala .
V mojih očeh je gorelo. Bil je tako lep,zanimiv,skrivnosten.
Pred njim sem stala,
gledala sva se,
tam sva stala ,kot bi se čas zamrznil .
Gledala sem v tiste globoke modro-zelene oči in nepremično stala.
Počutila sem se kot,da lebdim .
Nato je spregovoril..
18. maj 2013
next,supr je!
18. maj 2013
u135459
u135459
Neeeeeeeeext.!!!! *w*
18. maj 2013
u22345
u22345
nekšt...
18. maj 2013
u132398
u132398
nnnnnnneeeeeeeexxxxxxxxttttttttttt
18. maj 2013
u97075
u97075
neext
18. maj 2013
next
18. maj 2013
next
18. maj 2013
Bil je suh,zelo suh ampak to me niti najmanj ni motilo.
Imel je obraz z lepimi potezami in polne ustnice.
Imel je prelep nasmeh,klujb temu,da je končal v tej skupini se mi je zdel pozitiven.
Ko sva se toliko časa gledala,me je pozdravil.
V sebi sem začutila nekakšno vznemirjenje...imel je tako lep glas.



Skupaj smo se vsedli v krog.
Podporne skupine so skupine v katerih se ljudje skupaj pogovarjajo o neki določeni bolezni in pripovedujejo svojo zgodbo.
Najprej smo se predstavili..
Zvedla sem da mu je ime Erik. Mislim,ali sploh obstaja lepše ime od tega?
Ko sem se predstavljala, me je pozorno poslušal.
Mogoče sem ga pa le zanimala? To sem lahko samo upala..
Psiholog je preostanek ure govoril kakšen je letošnji program.
Jaz ga nisem kaj dosti poslušala,njega sem gledala.
Ko se je sestanek končal smo se pozdravili..
Že sem se obrnila proti vratom,ko me je nekdo potrepljal po rami.
Presenečeno sem se obrnila. Kdo bi lahko bil?
Bil je on.
Tiho me je vprašal v kjeri sobi "živim". Vsi smo bili namreč v isti bolnišnici.

"Moja soba je na drugem koncu bolnišnice, " sem sramežljivo povedala.
"Moja pa prav tam nasproti igralnice,če želiš lahko greva tja,rad bi te spoznal," je dodal.
"Zakaj pa ne.. saj bova morala tako ali tako preživeti celo leto skupaj," sem veselo rekla.
Mislim waaaaw ali imam lahko sploh še več sreče ? Bila sem vznemirjena. On me hoče spoznati. Nemorem vrjeti!
Skupaj sva se odpravila do njegove sobe.
Stara lesena vrata so se škripajoče odprla.
Že takoj ko sem vstopila sem zagledala kako je soba urejena.
Tip je urejen? Super.
Njegova soba je bila modra,del stene pa je bil polepljen s posterji njegove najljubše skupine,ki pa je nisem poznala. V sobi sta bile dve postelji vendar na drugi ni bilo nobenega.
Ni se zdelo da bi kdorkoli živel tam z njim. Soba je bila svetla,z velikimi okni,jutranja svetloba je nežno grela moj obraz. Bila je zelo prijetna.Tako je bila namreč tudi zaradi tega,ker so otroci tu preživeli do 6 mescev ali pa tudi več let,dokler niso premagali anorexije.
Na mizi je bil zajtrk ,ki ga očitno ni pojedel do konca, in ga je pustil tam,tako kot jaz naredim z več kot polovico hrane,ki jo dobim. Na steni je bile obešena razpredelnica napredka; koliko se je v zadnjih 3 mesecih zredil,videla sem ,da mu ni šlo ravno dobro.

Vsedla sva se na njegovo posteljo.
Najprej me sramežlijvo pogledal in se mi nasmehnil.
Nato je začel...
19. maj 2013
u135459
u135459
Neeeeeeeeeeext.!! *.*
19. maj 2013
neext *oo*
19. maj 2013
u97075
u97075
neext
19. maj 2013
omajgaaad najboljša zgodbicaaaa... jokala bom če ne nextaš!!! <3 pa sori ker smetim, samo rada bi vas povabila k branju <3
http://www.igre123.com/forum/tema/prekletstvo-sester-lawrence/55495/ Bi bral/a? <3
19. maj 2013
u132398
u132398
nnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxtttttttttt!
19. maj 2013
u138069
u138069
Neeeeeeeeeeeeeeext.!!!
20. maj 2013
"No kot si slišala,jaz sem Erik, " je prijazno rekel.
" Meni pa je ime Patricia,saj si slišal " sem mu ob smehu povedala.
" Kaj pa te je prineslo v to bolnišnico ?" je tiho vprašal.
Dih mi je zastal.
Težko sem govorila o svoji bolezni.
Nisem čutila posebnega strahu pred njim.
Imela sem občutek,da mu lahko vse povem.
Vem,da me bo razumel.
"Kot vidiš,ista bolezen kot tebe.. Oprosti težko govorim o tem. Sama sebi se zdim čisto normalna,nevem pa kaj je z ostalim svetom ,ki si samo srčno želi da se zredim. Ne razumem tega in jezna sem ,ker oni nočejo razumeti mene, " sem tiho rekla.
Skoraj šepetajoče.
" Meni si všeč točno taka kot si. Jaz te razumem. Resno mislim.Vem kakšen je občutek,preživljati to kar ti. In po vsem tem se še vedno počutim predebel ," je odločno povedal.
Nasmehnila sem se mu.
Všeč se mu?
Je to sploh mogoče?
" Pa se takole odločiva.. Celo leto bova morala biti skupaj,lahko bi si pomagala med sabo kot brat in sestra,kot najboljša prijatelja ali pa kot fant in punca " sem dodala .
Sladko se mi je nasmehnil.
" Zmenjeno, " je rekel in me prijel za roko.
" Samo ne zapusti me ,kot je do zdaj naredila večina tistih,ki sem jih imel rad, " je še dodal.
"Nikoli te nebom pustila samega ,nikoli " sem rekla in ga mu namenila iskren,ljubeč pogled.

Prišla je medicinska sestra in mi povedala da morem oditi saj me iščejo že vsepovsod.
Zdravnik me je hotel videti.
Bila sem malo zmedena,vstala sem in se namenila proti vratom.
V pozdrav sem mu pomahala,on pa mi je namenil nasmeh.

Ko sem stopila v svojo sobo so se moji starši prepirali.
Vstopila sem.
Vsi so ostali tiho.
"Patricia vsedi se," mi je živčno rekel oče.
"Kaj je spet narobe.. Me boste spet poslali k drugemu psihologu ? Me boste spet oblagali s tono hrane,ki je ne bom mogla pojesti? Bom morala spet prenašati vse tiste neumne specialiste,ki mi bodo razlagali kakšna bi morala biti moja teža,da nisem normala in blablabla...? " sem mu nesramno odgovorila.
Vrata so se odprla.
Vstopil je moj zdravnik.

Previdno je začel : "Patricia,slabo novico imam zate."
Tiho sem sedela in ga pozorno poslušala.
Takrat še nisem vedela,da me bo ta novica skoraj pokopala.
Nekaj časa je ostal tiho.
Opazovala sem njegovo držo.
Stal je skoraj nepremično in se oziral proti mojim staršem.
Dovolj je bilo čakanja.
Vstala sem da si vzamem kozarec vode,med tem pa je še enkrat žalostno pogledal moje starše.
Komaj sem položila noge na tla,je začel:
"Patricia,ostalo ti je le še 6 mescev življenja,če boš nadaljevala tako,brez napredka."
Vstala sem,takoj ko sem slišala novico sem se pogledala v ogledalo.

Ostala sem tiho.
Pri miru.
Stala sem pred ogledalom in se opazovala.
Nenadoma se mi je grozno zvrtelo.
Začutila sem mrzla tla.
Bila sem bosa.
Izgubila sem ravnotežje.
Čutila sem kako padam.
Čutila sem kako se je počasi svet ustavil.
Vsi okrog mene so postali le bleda meglica..

Potem pa ..



21. maj 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg