Forum
u163790
u163790
Hi!
Odločila sem se da bi začela malo pisati zgodbico z naslovom Čudežni božič res je da je že božić mimo ampak tistega,ki ta zgodba znima lahko bere.
___________________________________________________________________________________________
http://webzabava.com/upload_new/v_2556/bozicne%20slike-najlespe%20slike%20za%20bozic-bozicne01.jpg
“Ampak Blaž! Ne moreš me kar tako vreči iz stanovanja! Skupaj sva ga kupila! Skupaj sva živela v njem!
Ne moreš mi narediti tega in me vreči na cesto, ker sem noseča!
Pomisli na otroka, ki ga nosim! Na tvojega otroka Blaž!” je vsa objokana vpila Amanda na svojega fanta. “Ravno zato Amanda! Paglavec, ki ga nosiš ni moj, nisem ga jaz spočel in ne bom skrbel za njega! Lajdra si, da se vlačiš z drugimi, otroka pa podtakneš meni!”
“Otrok je tvoj, pa če se postaviš na trepalnice in narediš salto z njimi! Nisem te prevarala!” “Ne laži mi! Polno glavo imam teh tvojih usranih laži in prevar! Zgini iz mojega življenja!
Pojdi k tistemu, ki ti je naredil otroka in živi pri njem!” “Saj bi živela pri njem, ampak imam srečo, da me meče iz stanovanja, ker je na novico, da bo očka reagiral slabše kot pet let star otrok!” je histerično začela vpiti Amanda.
Blaž, ki je prej praznil njeno omaro in ji metal oblačila na postejo, se je ob zadnjem stavku obrnil proti njej, jo sovražno pogledal in jo močno udaril. Amanda je padla po tleh in se zvila v klobčič, da bi zavarovala majhno nebogljeno piko v svojem trebuhu, pred brco, ki je sledila. “Blaž nehaj!” ga je rotila, ko jo je še nekajkrat brcnil.
“Izgini Amanda in ne vračaj se. Pri bogu in vsemu kar mi je najbolj sveto, ti prisežem, da če te še enkrat vidim v svoji bližini, ti bom uničil življenje! Ko pridem nazaj domov, da ne vidim ne tebe in česarkoli, kar bi bilo povezano s tabo. Jasno?” Amanda je samo plaho prikimala.
Blaž je odšel iz stanovanja, Amanda pa je še vedno ležala na tleh in jokala. Čez nekaj časa se je s težavo vstala, si spakirala svoje stvari in odšla.
Ko je hodila po mestu, so se puhaste snežinke topile na njenih vročih solzah. Ni vedela kam naj gre. Starši so ji umrli pred nekaj leti v hudi prometni nesreči, prijatelji pa so bili na božičnem dopustu.
Sredi parka se je usedla na zasneženo klop in jokala vse dokljer ni začutila čudne bolečine v spodnjem delu trebuha. “O ne! Pikica! Ne, ne smem te izgubiti! Ti si edina moja svetla točka v mojem življenju! Prosim, zdrži!” si je prigovarjala v mislih. Hotela se je vstati, da bi poiskala pomoč, a jo je zaobjela tema. Slišala je le, ko je nekdo od daleč zavpil: “Gospa, je vse vredu z vami?”
05. april 2015
Next
05. april 2015
u190422
u190422
next
05. april 2015
u163790
u163790
Simon je skupaj s svojim zlatim prinašalcem Apollom pritekel proti ženski, ki se je očitno onesvestila. Mislil, je, da gre za kakšno starejšo gospo, a ko je prišel do nje, je ugotovil, da ji ni več kot petindvajset let. Petindvajset letno dekle, zabuhlih oči, v nezavesti in polna podpludb. “Joj punca, tvoj božič pa letos ni nič kaj pravljičen kaj” si je mislil medtem, ko je klical reševalce.
S svojim avtom se je odpeljal v bolnišnico, kamor so peljali nezavestno dekle. “Zdravo. Zanima me, kako je z punco, ki so jo pred kratkim nezavestno pripeljali iz parka?” “Samo trenutek mladenič, da pogledam.” je dejala prijazna sestra srednjih let na informacijah. “Punca je izgubila veliko krvi. Očitno je bila močno pretepena in sedaj skušajo rešiti njenega otroka, ampak ne kaže ravno dobro” je rekla zaskrbljeno. “Noseča je? Pretepena?” je vprašal Simon presenečeno.
“Jo poznate mogoče? Poznate koga od njenih, da jih obvestimo?” je vprašala mirno sestra. “Ne. Ne poznam je. Našel sem jo v parku nezavestno.” “Ah, tako. Upam, da ste jo našli pravočasno, da ne bo izgubila otroka… Če ga že ni.” “Ali lahko počakam tukaj, da vidim kako je z njo?” “Seveda lahko. Pojdite v naslednje nadstropje v čakalnico. Tam je tudi kavomat, da se malce okrepčate.” “Hvala vam” je rekel Simon in se odpravil v naslednje nadstropje.
09. april 2015
next
09. april 2015
u190422
u190422
next
09. april 2015
u163790
u163790
Hodil je po čakalnici gor in dol. Ni mogel sedeti pri miru. “Noseča. Noseča je. Nekdo jo je hudo pretepel. Gotovo partner. Prekleti prasec! Noseča.” Te fraze si je ponavljal kot mantro, dokljer do njega ni prisopil zdravnik odgovoren za Amando. “Dober večer. Oprostite, ste vi prijatelj od dekleta, ki so ga pripeljali pred dvema urama?” “Ne nisem. Našel sem jo v parku.” je rekel Simon. “Aha. Mislim, da mi gospa ne bo zamerila, če vam povem, da ste jo našli še pravočasno. Na srečo ni izgubila otroka, čeprav je izgubila veliko krvi. Ne morem reči, da ga ne bo, ampak trenutno smo uspeli preprečiti splav. Drugače pa ima nekaj zlomljenih reber in ena se ji je zapičila v pljuča, zato je izgubila zavest.” je mirno govoril zdravnik.

“Jo lahko vidim in govorim z njo?” je vprašal Simon. “Dovolim vam, da ste poleg nje v sobi celo noč, če želite. A mi obljubite, da je ne boste vznemirjali. Saj veste – še vedno obstaja možnost, da izgubi otroka.” “Hvala gospod doktor.”

Simon se je napotil proti Amandini sobi. Na lahno je potrkal, saj ni vedel, ali spi ali bedi. Ker ni bilo odgovora, je vstopil in obstal na mestu. Amanda se je z desno roko gladila po trebuhu in si po tiho govorila: “Prosim pikica, zdrži! Ne zapusti me. Ne vem kako bova preživeli, ampak nekako bova že. Imeli bova ena drugo. Prosim zdrži.” Slap solz je ponovno zalil njen obraz.

“Večer.” je plaho pozdravil Simon. Amanda ga je prestrašeno pogledala a rekla ni nič. “Moje ime je Simon. Našel sem te v parku, nezavestno in sem poklical pomoč. Odkar so te pripeljali sem, čakam v čakalnici in upam, da se rešiš.” “Hvala ti. Ne vem kako naj se ti zahvalim. Če me nebi našel, bi izgubila…” zadržala je ihtljaj. “Ne rabiš se mi zahvaljevati. Vsak človek, ki ima nekaj v glavi bi storil isto kot jaz. Lahko pa mi poveš kako ti je ime.”

“Amanda.” Pristopil je do njene postelje. Z desno roko je segel proti njej, da bi ji obrisal solze, a je roko takoj odmaknil, ko je videl kako je otrpnila. “O, oprosti, nočem te poškodovati. Želel sem ti obrisati solze. Ne jokaj toliko, misli na dojenčka, ki ga boš imela.” “Oprosti ti meni, ampak raje bi videla, da se me nihče ne dotika, ker…” zopet je zajokala. “Ne joči Amanda. Nič ti ne bom storil, razen če mi boš dovolila velja? Ampak nocoj bom ostal tukaj celo noč, pa če ti je prav ali ne. Velja?”

Amanda je rahlo pokimala, nato pa si začela brisati solze. “Zdaj pa prosim zaspi, da se pomiriš in si nabereš novih moči. Nisi več sama. Ti mogoče kaj prinesem, ali ti kako drugače pomagam?” “Ne. Danes ne. Jutri pa te bom res prosila, če bi poklical mojo prijateljico.” “Prav. Zdaj pa zaspi. Zjutraj ko se boš zbudila, bom tamle v tistem zelo udobnem naslonjaču.” Ob zadnjem stavku se je Simonu zazdelo, da ji je ustnica skoraj trznila v nasmeh. To je bil dober znak.

Sredi noči so Simona zbudili Amandini kriki. “Ne! Ne! Blaž nehaj! Nehaj me brcati” Urno je stopil k njeni postelji in jo začel buditi. “Amanda zbudi se. Samo sanja se ti. Amanda.” Rahlo jo je stresal za roko, saj je vedel, da je razbolela. Amanda se je sunkovito zbudila. Roko je nagonsko odmaknila od Simona. “Samo sanjala si Amanda. V redu si. Pomiri se in poskusi zaspati.” “Ne morem! Ne morem spati, če se mi sanja, kako me pretepa!” “Glej, če se boš počutila bolj varno, lahko naslonjač dam bliže postelji in te držim za roko. Če ti to kaj pomaga?” Amanda ga je nekaj trenutkov zbegano gledala, nato pa plaho privolila.

Preostanek noči je prespala mirno in zjutraj ko se je zbudila, je njena dlan še vedno počivala v Simonovi dlani. S palcem ga je nežno božala po členkih tako dolgo, da se je predramil. “Jutro” ga je plaho pozdravila. “Dobro jutro” ji je zaspano odvrnil. “Simon, pojdi domov in se spočij. Gotovo si cel polaman od tega naslonjača.” Nasmehnil se ji je in ji odvrnil: “Punca ne skrbi za mene. Jaz se bolje počutim, ko vidim, da imaš malo manj zabuhle oči kot sinoči. Na splošno izgledaš bolje.” Amanda je svojo roko položila na svoj trebuh. “Veš, sinoči po tistem, ko me je tlačila mora in ko si že zaspal sem še dolgo časa bedela in se sestavljala.”
20. april 2015
u190422
u190422
next
20. april 2015
next
21. april 2015
next!!
21. april 2015
u163790
u163790
Simon ji je namenil zbegan izraz, saj ni vedel, kaj mu je želela s tem povedati, ob tem pa opazil, da se še vedno držita za roki. “Imam velik razlog, da se poberem po včerajšnjem dnevu in vsak mesec bo ta razlog večji… To je moja motivacija, ki me bo gnala NAPREJ v življenju. Ne bo mi lahko. Ampak bom se pobrala. In veliko zaslugo za to imaš tudi ti, saj si naju ti rešil in za to ti bom hvaležna do zadnje sekunde svojega življenja.”
“Ko si boš opomogla, me boš povabila na kavo pa bom čisto zadovoljen. Velja?” Vzpodbudno se ji je nasmehnil. “Zdaj pa res grem, ker moram v službo. Med malico te pridem obiskat velja?” “Prav. Hvala ti še enkrat.” Spustila je njegovo dlan, da je lahko vstal iz naslonjača.
Čez nekaj ur se je vrnil z šopom revij in srednje velikim plišastim medvedkom za Amandinega dojenčka. “Zdravo!” je veselo pozdravil, ko je vstopil v sobo. Amanda se mu je nasmejala, a so njen nasmeh pretrgala boleča rebra. “Prinesel sem ti nekaj revij, da ti bo čas hitreje minil, pa medvedka za tvojega otročka. Upam, da nimaš nič proti, ampak bi mi veliko pomenilo, če bi ga imel.”
“Oooo prvi medvedek za pikico… Gotov bo imel posebno mesto pri njej…” “Pikica?” je zmedeno vprašal Simon. “Noseča sem skoraj dva meseca, zdaj je še čisto mala pikica.” “Ahaaa. No upam, da bo medvedek pikici všeč.” Gotovo bo.”
Pomenkovala sta se, dokljer ni v sobo prišel zdravnik. Simon se je odpravil nazaj v službo.
K njej je hodil vsak dan. V štirinajstih dneh sta se Amanda in Simon spoprijateljila. Zaupala mu je svojo zgodbo, ki je privedla do dogodka v parku. Simon, pa ji je ponudil svoje stanovanje dokljer si ne opomore in si bo lahko poiskala svoj raj na zemlji. Amanda je stanovanje zelo težko sprejela, a druge izbire ni imela.
Simon je zavrtel ključ svojega stanovanja in prižgal luč na hodniku. Prestregel je Apolla, ki je planil iz dnevne sobe, da bi pozdravil svojega gospodarja. “To je Apollo. Moj najboljši prijatelj o katrem sem ti govoril.” Amanda je radovednega psa počohala za ušesi nato sledila Simonu v kuhinjo. “Pridi, da ti razkažem stanovanje. Tule je tvoja spalnica. Če ti kaj ne ustreza in bi rada spremenila, povej pa ti bom ustregel ni nobenega problema. Samo ne počni kakšnih neumnosti sama. Velja?” “Velja.” Razkazal ji je še preostanek stanovanja.
Navadila sta se življenja v dvoje. Simon je hodil v službo in ko je prišel popoldne domov, ga je na mizi čakalo kosilo in zmatran Apollo, ki je malo prej prišel iz sprehoda.
“Veš, včeraj sem našla dokaj ugodno stanovanje. In to samo dve ulici naprej. Klicala sem lastnika in se z njim dogovorila za srečanje. Mislim, da bom kmalu lahko šla na svoje.” je načela Amanda pogovor pri kosilu. “Kdo bo mi pa potem skuhal in pospravil po stanovanju? Pa kdo bo Apolla vodil na sprehode? Pa kje bo spal, če sedaj vedno od prvega dne, ko si prišla k MENI spi v tvoji spalnici zraven tebe? Pa kdo bo skrbel zate in za dojenčka?” je spraševal Simon.
“Vov, umiri se kavboj. Glej Simon. Strašno sem ti hvaležna za vse kar si storil zame in za pikico. Želim, da si del njenega življenja. Apolla pa lahko vsak dan, ko boš šel v službo pripelješ k MENI in ko boš prišel kasneje po njega te bo čakalo kosilo na mizi. To je najmanj kar lahko storim zate.” “Ali res moraš oditi? Amanda dober mesec je do poroda. Če se že moraš preseliti, se preseli po porodu prav?” “Ok. Naj ti bo. Želela, bi te še vprašati, če bi bil boter moji pikici?” Vprašanje je Simona malce presenetilo, a je nanj odgovoril pritrdilno.
Medtem ko je Amanda rojevala je Simon prehodil čakalnico po dolgem in počez. “Gospod Simon?” “Ja? To sem jaz.” “Sem porodničar in prišel sem vam povedati, da je Amanda rodila zdravo punčko po imenu Adelina.” “Lahko grem k njima?” “Lahko, ampak si morate nadeti posebno obleko.”
Adelina je Simonu bila kot hčerka. Zanjo je skrbel, kot da je njegova kri. Nanjo je bil močno navezan. Z njo se je igral, ji prinašal igrače, z njo šel na sprehode in jo pazil, da si je lahko Amanda urejala stanovanje in si poiskala službo. Obe dekleti sta mu prirasli h srcu. Adelina s svojo otroško razposajenostjo, Amanda pa mu je bila vsak dan bolj všeč, a ni zbral poguma, da bi ji to priznal.
Meseci so minevali, Adelina je pridno rastla in kadar je le mogel, ju je obiskal. Njegova ljubezen do Amande, pa se je z vsakim obiskom le večela.
“Pojej do konca, samo Adelino dam spat pa pridem nazaj.” je dejala Amanda. Odšla je proti otroški sobi z Adelino v naročju. Položila jo je v njeno posteljico, ji zapela uspavanko, jo pokrila, zraven nje dala njenega medvedka, ki ji ga je kupil Simon, NASLEDNJI dan, ko ju je rešil in se namenila nazaj v kuhinjo, ko se je zaletela v Simona. Simon jo je ulovil še ravno pravi trenutek, preden bi padla po tleh. “Hej punca, pazi kod hodiš, skoraj si me podrla” ji je dejal medtem pa jo še vedno držal v svojem objemu. Nekaj momentov sta si zrla iz oči v oči nato pa se je Simon sklonil in jo poljubil. Srce mu je bilo, da je mislil, da mu bo pobegnilo iz prsnega koša, še posebej, ko mu je Amanda poljub lačno vrnila. “Simon… jaz….” “Šššš, ne govori… Ne morem si pomagati Amanda. Zlezla si mi pod kožo in v srce. Ljubim te. Vem, da je mogoče prehitro zate, ampak ne morem več zadrževati svojih čustev do tebe. Upam lahko, da boš mi kdaj lahko vračala čustva, pa čeprav samo malo.”
“Pridi.” mu je dejala Amanda. Odpeljala ga je iz otroške sobe, da je lahko Adelina zaspala. Ustavila sta se pred spalnico. Eden drugemu sta zrla v oči. Nato ga je Amanda objela okoli pasu in stopila na prste, da ga je lahko poljubila. “Tudi jaz ljubim tebe Simon” mu je dejala.
“Letošnji božič bo nekaj posebnega zame, ker vem da me ljubiš” je dejal Simon. “Letošnji sveti večer mi bo ostal v spominu za vedno. Ne morem si predstavljati lepšega božiča.” mu je odvrnila. “Amanda, bi bila moje dekle? Skrbel bom zate in za tvojo hčerko do konca svojega življenja.” “Ja. Bom tvoje dekle. In Adelina ni samo moja hčerka. Tudi tvoja je odkar si me lani našel v parku.” Simon jo je ljubeče poljubil in ji tako izpovedal svojo ljubezen.
NASLEDNJI božič je bil za Amando in Simona prav poseben, saj sta nekaj dni pred božičem izvedela, da pod Amandinim srcem bijeta še dva majhna srčka. Božični čas je bil za njiju res nekaj posebnega.
Štiri mesece po rojstvu dvojčkov sta se eden drugemu predala tudi pred bogom in pred vsemi, ki sta jih imela rada in tako živela svojo pravljico, ki se je začela ob božiču.
08. maj 2015
next
09. maj 2015
u163790
u163790
katt 1 te zgodbe je žal konec.
10. maj 2015
sem opazila ampak to je next za kakšno drugo zgodbo. Res si želim da začneš spet pisati. Prosiiimmmmm!!!!!
10. maj 2015
u163790
u163790
Sej je ena od vapirjev pa nisi nextala
11. maj 2015
katera počak jo bom našla
17. maj 2015
u170630
u170630
Next
17. maj 2015
u170630
u170630
Aja ups.Preden sem prebrala sem napisala next,pol sm pa prebrala in ugotovila,da je konc te zgodbe.Aiiii!Kok lela zgodba.
17. maj 2015
next vem da je konec ampak bi hotla nadaljevanje
09. julij 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg