Forum
"Sedaj je pa dovolj, Charlotte! Tako ne gre več naprej!" je name vpila moja mama, medtem, ko je v rokah držala zmečkano spričevalo, ki sem ga na zadnji dan šole nemarno zatlačila v torbo. "Pač mi ne gre matematika, no," sem kljubovala, čeprav me niti najmanj ni motilo, da bom ponavljala letnik. "Matematika ja. In kemija. Ter fizika. Pa tudi slovenščina in geografija." Globoko sem zavzdihnila in naveličano dejala:"Mami. Te predmeti me ne zanimajo. Saj si sama kriva, ker si me silila na gimnazijo. Pustila bi me na kakšno lažjo šolo, pa bi sedaj imela vsaj dobro hčerko. Mogoče." Po izstopajoči veni na njenem čelu sem videla, da sem ji stopila na žulj, zato sem svoje nadaljne komentarje raje zadržala zase. "Odhajaš," je rekla kratko in jedernato. Obrnila sem glavo in presenečeno izdahnila:"Kam le?" "K teti Mary Ann. Na kmetijo. Tam te bodo vsaj naučili pomena besede trdo delo." Zaprepadeno sem jo pogledala in iz tisoč misli, ki so mi švigale po glavi izbrala tole:"Poslala me boš v kraj, ki dobesedno živi bogu za hrbtom?" "Ja. Da se malo zresniš." Sedaj je bila hladna kot špricer. Prekrižala je noge in srknila požirek rdečega vina, ki si ga je nalila še preden sem prišla domov. Pomislila sem in ubrala povsem drugačno taktiko od te, ki jo je pričakovala moja speglana mati:"Prav." "Kako to misliš prav?" "Ja prav, uredu, grem." Uvidela je, da njena 'kazen' nima željenega vpliva name. Za trenutek sem v njenih očeh opazila zmedenost, ki pa se je kmalu za tem spremenila v prestreljujoč pogled. Prebrala me je kot knjigo in z največjo lahkoto prepoznala moje namene. "Vredu. Odideš jutri zvečer." Naveličano sem zavzdihnila in odšla v svojo sobo.
Problem pri moji mami in meni je bil ta, da sva bili obe pretkani ženski, ki sta natanko vedeli kaj sami hočeta in kaj morata reči, da bosta to dobili. Poznali sva vse trike in jih tako tudi prepoznali druga pri drugi. Spominjala sem se otroštva, ko je bila mama še naivna oseba, prijazna, ljubeča. Z očetom sta po treh letih zakona končno spočela mene, svojo ljubljeno hčerko edinko. In nekaj časa je bilo življenje prav idilično. Nedeljski izleti, družinska kosila, božična darila... Mama je delala v nekem podjetju, oče pa je bil učitelj na fakulteti. In tako, kot pravi že zlajnana zgodba, jo je oče nekega dne popihal z lepo, mlado študentko in naju z mamo pustil sami. Mama je jokala kot zmešana. Včasih se mi je zdelo, da jaz skrbim za njo bolj, kot pa ona zame. Takrat sem bila stara 11 let. Po nekajmesečnem žalovanju se je zaprla vase. Postala je hladna, vzvišena ženska, ki bi lahko dobila prvo nagrado na tekmovanju deloholikov. Zjutraj je odhajala zgodaj in se vračala pozno. Tako sem že kot mlada najstnica postala zelo samostojna in se naučila skrbeti sama zase. Kuhala sem, pospravljala, prala in skratka opravljala vsa dela po hiši. Dokler se nisem naveličala biti hišna služkinja in se mami uprla. Takrat mi je priznala, da ima v službi ljubimca, zaradi katerega 'dela' vse te nadure. Ko sem se strinjala, da ga pripelje domov, je bila to najbrž največja napaka, kar sem jo storila. Vzvišen, jaz-sem-boljši-kot-vi-vsi kravatar si je želel prisvojiti mesto mojega očeta in mi zato ukazoval, narekoval in nalagal, kaj vse moram narediti. Hvala bogu se ga je mama kmalu znebila in spet sva ostali sami, s to razliko, da sem od takrat naprej dejansko imela mamo, ki pa je bila precej bolj distancirana od mene kot mama, ki sem jo poznala v otroštvu. Sedaj, ko me pri osemnajstih pošilja stran, pa bom očitno izgubila še to sled mame, ki jo imam sedaj.
------------------------------------------------------------------------
Živjo! Sem nova uporabnica, in tudi pišem to zgodbo na novo, tako da bom vesela kakršnega koli komentarja, še najraje kakšno kritiko, kaj spremeniti
With love, Shakti.
16. junij 2015
Ko sem tovorila svoje potovalke v avto, sem v mislih preklinjala cel svet. Saj ne, da nebi imela rada narave ali ljudi, h katerim grem. Ampak bili so tako zelo drugačni od nas, tako...Nevedni, nazadnjaški, pobožni. Slednje je zame predstavljalo kar velik problem, saj bom morala upoštevati krščanske navade, kljub dejstvu, da sem sama ateistka. Kmalu sem zaloputnila prtljažnik in stopila pred svojo mamo. "Lepo se imej," je dejala z glasom, v katerem sta se mešali nežnost in odločnost. "Ne bom, hvala," sem hladno odgovorila in se vsedla v avto. Iskat me je prišel tetin mož, Robert, ogromen možakar s kratkimi sivimi lasmi in kmečko rdečeličnimi lici. "Tako. Si pripravljena?" je rekel v močnem naglasu. Vljudno sem mu odgovorila:"Ja," čeprav bi najraje stekla nazaj v svojo sobo, se zabubla med rjuhe na svoji postelji in od tam nikoli več prišla.

Pot je bila dolga, a prijetna. Ko sva prišla iz mesta, se je pred nama odprla čudovita hribovita pokrajina, okrašena z travniki, njivami in gozdovi. Tu in tam se na oddaljenem pašniku zagledala živino, ki se je mirno pasla v tem lenobnem, sončnem dopoldnevu. "Torej, Charlotte," je začel Robert, jaz pa sem ga takoj prekinila:"Prosim, kličite me Charlie." Robert se je nasmehnil in dejal:"Prav. Če me ti ne boš vikala." Pogledala sem skozi okno in se strinjala:"Prav." "Torej, Charlie," je ponovil,"kako do, da ti ni uspelo dokončati šole?" Zavila sem z očmi. Seveda jim je mama povedala, kaj pa sem pričakovala. "Ne žeilm se učiti stvari, ki me ne zanimajo. In se jih tudi nisem." začela sva pogovor o njegovem šolanju in kot se je izkazalo, tudi Robert ni bil prav vzoren učenec. Nevem, ali sem se smejala njegovemu naglasu, doživetosti ali pa preprosto norčijam, ki jih je počel, ko je bil še v srednji šoli, ampak za trenutek sem se sprostila in pomislila, da mogoče to le ni konec sveta.

Prispela sva na makedamsko cesto, ki je skozi gozd vodila do kmetije. Ambient gozda mi je bil vedno zelo všeč, vendar ga zaradi svojega mestnega življenja nisem nikoli preveč okusila. zapeljala sva na dovoz in zagledala sem ogromno hišo, zraven pa še eno malo manjšo, za katero sem sklepala da je hlev. Nedaleč stran od hiše sem zagledala krave, med njimi pa tudi nekaj konj, ki so se naslanjali na ograjo in opazovali, kaj se dogaja. Vstala sem iz avta in še preden sem se dobro zavedala, me je nekdo objel v zelo mehek in oblazinjen objem. "Jooooj Charlotte, kako si zrasla!" je vpila moja teta Mary Ann, medtem, ko mi je skoraj polomila vsa rebra. "Živjo, teta Mary Ann," sem hlapajoče zajecljala. Spustila me je in si me ogledala. "Madona, si suhcena," je odkimala z glavo in v glavi najbrž že načrtovala, kako me bo napitala. "Se še spomniš Feliksa in Jude?" Pokimala sem z glavo in pomahala dvema osebama, ki sta stala za mojo teto in bi naj bila moj bratranec in sestrična. Feliks je bil nekaj let starejši od mene, visok, z isklesano postavo od dela. Stephanie pa je bila mojih let in je bila za malenkost močnejša od mene. "Živjo," sem pozdravila in onedva sta mi v en glas odzravila nazaj. Nakar pa je iz hleva izstopila še ena oseba in zavpila čez kmetijo:"Gospa Allen? Katera krava šepa?" Teta se je obrnila naokoli in zavpila nazaj:"675!" "Vredu," je zavpil fant oziroma moški in se zasukal na peti. "Počakaj, Dylan!" Dylan se je ustavil in pogedal čez ramo. "Pridi spoznat mojo nečakinjo, Charlotte." Pogledal je v hlev in nato globoko zavzdihnil ter stekel do nas. Podala sem mu roko:"Živjo, ime mi je Charlotte, ampak lahko me kličeš Charlie." "Me zelo veseli Charlie, jaz sem Dylan." Dvignil se svoje roke, umazane od dela in rekel:"Rokoval pa se raje ne bom. Upam, da razumeš." "Ja, seveda," sem se nasmehnila in umaknila roko. Ko sem dvignila glavo, me je pogledal naravnost v oči:"Se vidiva kasneje, Charlie." "Ja," sem pokimala in opazovala, kako je njegova postava izkinila iz mojega vidnega polja.
------------------------------------------------------------------------------
Živjo!
Napisala sem drugi del, da boste mal dobile občutka, kako se zgodba razvija, kdo so glavne osebe in kakšen je moj način pisanja.
Vesela bom kakrščnih koli komentarjev, sploh kritik, da vem, kaj popravit.
Hvala za vse oglede.
WIth love, Shakti.
16. junij 2015
Namestila sem se v svojo sobo, ki je bila sicer ogromna, vendar nekoliko temačna. Najbolj mi je bila všeč velika postelja, pokrita z puhastimi prešitimi odejami. "Ti je všeč?" je vprašala Stephanie, ki me je pospremila v sobo in mi pomagala prenesti potovalke v hišo. "Ja, zelo. Tako mirna je," sem rekla in se razgledovala okoli. Stephanie se je nasmehnila in se naslonila na steno. "Imaš fanta?" me je presenetila z vprašanjem, ki ga sploh nisem pričakovala. "Ne." "Jaz tudi ne. V tej luknji težko najdeš koga." "Kaj pa Dylan?" sem vprašala in odprla okno. "Dylan? Si videla njega? Si videla mene? No, potem je to vprašanje odgovor samo nase," je nejevoljno zagodrnjala. "Poleg tega pa je smešen. Po eni strani je pravi zapeljivec, po drugi pa tako zaprt vase, da težko prideš do njega." "A tako," sem pokimala in sedla na posteljo. "No, sedaj pa moram iti. Kosilo bo čez kakšno uro, dve." "Super, bom prišla."

Ko je Stepahnie odšla sem legla in za nekaj sekund zaprla oči. Tu ni bilo tako grozno. Še. Kmalu bo gostoljubnost minila in delati bom morala tako kot vsi v tej hiši. Zgodnja vstajanja, kidanje gnoja, molža, kuhanje, pospravljanje... Velika lesena vrata moje sobe so bila na stežaj odprta in iz dnevnega sanjanja me je zbudil globok glas:"O, dober dan soseda." Odprla sem oči in zagledala Dylana, naslonjenega na vratni okvir, ki si je brisal roke z belo krpo. "Živjo," sem zamomljala in ostala v ležečem položaju. "Dolga pot?" je vprašal. "Aha," sem si z roko pomela obraz.V kotu sobe sem zagledala križ in zamomljala:"O, ljubi bog." Dylan je s pogledom sledil mojemu in se zasmejal:"Vsaka soba ima to. Kuhinja, dnevna, še celo kopalnica." Zavila sem z očmi, vendar sem križ v znak spoštovanja pustila tam, kjer je bil. "Nisi verna?" je vprašal in se mi približal. "Smem?" je vprašal in pokazal na posteljo. "Ja, ti se kar razkomoti." Sedaj sem tudi jaz sedla in mu odgovorila:"Ne, nisem verna. Pravzaprav niti krščena nisem bila." Še naprej je strmel v križ. "Pa ti?" sem ga povprašala. "Ne. Mislim, krščen sem, vendar se osebno ne ravnam po načelih. Ker pa živim tukaj, spoštujem njihove običaje in jih v njihovi družbi tudi izvajam." Pokimala sem. Zdelo se mi je logično.Počasi je vstal in se odpravil proti vratom. "No, kljub vsemu spoštovanju, ki ga imam, se pri posebno sladkih stvareh zelo rad pregrešim,"je rekel in mi pomežiknil, nato pa odšel. Kaj za vraga naj bi to pomenilo?
---------------------------------------------------------------------------
*as you can see, I have no life*
Kljub temu, da nihče ne komentira, sem na novo odkrila svojo ljubezen do pisanja in sem hvaležna že zato, ker sem se po 2 letih spet spravla pisat
Še vseno, kritike sprejemam, tudi kakršnih koli komentarjev bom zelo vesela.
With love, Shakti.
P.S. Ne grizem
16. junij 2015
A je komu všeč? Even remotely? No? *sigh*
16. junij 2015
Po kosilu sem se odpravila na sprehod po kmetiji. Najprej sem zašla na dvorišče za hlevom, kjer so se svobodno sprehajale kokoši in kljuvale hrano s tal. Na kupih sena so ležali razmršeni mački, ki so ob pogledu na bližajočega se človeka zaprepadeno razširili oči in se pripravili na beg. Nato sem šla k ograji, za katero se je pasla živina in konji. Vzbudila sem pozornost konja, ki se mi je previdno približal in me s sumljivim pogledom ocenjeval. Stegnila sem roko predse, da jo je lahko povohal, nato pa je prišel bližje k meni. Pobožala sem ga in ga občudovala. Dolga, črna griva se je skladala z bleščečo črno dlako, ki mu je prekrivala telo. Le na koncu nog je imel dolgo, svilnato belo dlako, ki je le še povečala izgled njegovih ogromnih kopit. Njegovo glavo je prekrivala velika, bela lisa. In bil je ogromen. Kljub temu, da so bile zame skoraj vse malo večje živali ogromne, saj so proti moji drobni postavi resnično izgledale tako, je bil ta konj pravi velikan. Stopila sem na prste in se skučala dotakniti njegove grive. "Vidim, da si spoznala Marsa," sem za sabo slišala glas, in ko sem se obrnila, sem zagledala svojega bratranca. "Ja, prečudovit je. In res velik," sem z spoštovanjem v očeh zrla v žival pred sabo. "Koliko pa je star?" sem nato vprašala. "Uh, ne veliko. Okoli 7 let," je dejal in potrepljal Marsa po plečih. "Shire je," mi je pojasnil. "Kaj je?" sem ga zmedeno pogledala. "Shire," je odgovoril, "pasma konj." "A, tako," sem pokimala in se spet posvetila Marsu. "Si že kdaj jahala?" ga je zanimalo. "Ubistvu ne. Športi niso ravno moja najsvetlejša stran." Feliks je skočil na drugo stran ograje in rekel:"Potem pa je skrajni čas, da poskusiš." Odpeljal je Marsa in še preden sem lahko protestirala je že izginil v hlev. Tako mi ni preostalo drugega, kot, da grem za njim.

Ko sem prišla v hlev, je Feliks z Dylanom pripravljal konja. Opazovala sem ju, s kakšno lahkoto in hitrostjo sta pripravila vse potrebno. Nato mi je Dylan podal opremo in rekel:"Ne skrbi, Mars je najbolj nežen, potpežljiv in prijazen konj, kar jih obstaja." Z nasmehom sem mu pokimala, čeprav so me noge komaj držale pokonci. Za tem sta mi pomagala zlesti na konja. "Nič hudega ne bo," mi je zatrdil Feliks. "Dylan bo vodil konja v krogu, ti pa samo uživaj in se sprosti." "Bom," sem odločno rekla, čeprav se mi je glas umes nekoliko zatresel. "Si pripravljena?" me je vprašal Dylan. "Ja." Čeprav me ni bilo strah višine, sem ob pogledu na tla občutila rahlo nervozo. Vendar je Mars popolnoma umirjeno in lenobno hodil ob Dylanu, ki ga je vodil ob sebi. Feliks je stal ob ograji in naju opazoval. "A je hudo?" je igrivo zavpil. "Niti ne," sem se zasmejala in se nekoliko sprostila. Dylan se je obrnil in se zasmejal. "Bi se rada naučila jahat?" me je vprašal. "Oh, kot, da ima kdo čas, da bi mene naučil jahat," sem skomignila z rameni in gledala naokoli. "Ob poznih popoldnevih sem ponavadi prost. Lahko te naučim, če hočeš seveda," se je prijazno ponudil. Premerila sem ga z očmi in dejala:"Prav. Pod pogojem, da lahko vedno jaham Marsa." "Urejeno," se je prisrčno nasmehnil inpogledal naprej.

Opazovala sem njegovo sproščeno hojo, njegove sprane, stare kavbojke, ki so bile na mestih umazane od blata. Na sebi je imel rdečo karirasto srajco, ki je bila zatlačena za rjav pas na kavbojkah. Njegovi lasje so bili postriženi dokaj na kratko in 'urejeni' ravno toliko, da bu niso padali na obraz. Njegove oči so bile mirne, sivo-zelene ter so oddajale toplino. V pravi svetlobi so bile prav zelene. Najlepši pa je bil njegov nasmeh, ki je vsakomur dajal vedeti, da bo vse še vredu. Zanimalo me je, kakšna oseba se skriva za to mirno in ležerno fasado.
--------------------------------------------------------------------------
I am pathetic, I know
Komentarji, mogoče? Kritike? Vem da se zdej odvija zelo počasi in ni tako zanimivo, ampak obljubim, da bo čez kakšen del, dva zgodba šla bolj po vašem okusu.
With love, Shakti.
P.S. Ne grizem, zato me lahko dodate
16. junij 2015
Po nekaj dneh sem se že privadila na zgodnje vstajanje in dan, nabit z delom. Rutina mi je ugajala, saj sem imela občutek, da čas hitreje mineva. Najraje sem preživljala popoldneve z Dylanom in večere z Steph, s katero sva zlezle na kup sena in se pogovarjali o najrazličnejših zadevah. Nekega dne me je previdno vprašala:"Dylan ti je všeč, kajne?" Skomignila sem z rameni:"Oh kaj pa vem, samo prijatelja sva." "Zaenkrat," se je zahihitala, nato pa zavzdihnila:"Oh, ko bi tudi jaz lahko bila tako svobodna." "Pa bodi" sem jo spodbudila. "Oh, ne," je odkimala, "v očeh mojih staršev sem še vedno neomadeževana majhna punčka, ki ima lahko kakršen koli stik z moškimi samo, če je to pod njihovim nadzorom." "Ojoj. Kaj pa v šoli?" "Hodim v dekliško šolo. pravzaprav je edini fant, ki ga dobro poznam izven družinskega kroga Dylan." "Ti je všeč?" sem jo nekoliko zaskrbljeno vprašala. "Ne. Bil mi je, ampak zdi se mi, da ni moj tip." "Aha vredu," sem dejala, čeprav je bilo v mojem glasu slišati kanček zadovoljstva. Steph je nato odšla v hišo, jaz pa sem še malo poležavala na senu. Ko sem se končno naveličala ležanja, sem se odločila, da grem v hlev pozdravit Marsa, nato pa se počasi odpravit spat. Na moje presenečenje je bila luč v hlevu že prižgana. "Halo?" sem zavpila, vendar ne preveč na glas, da nebi prestrašila konjev. Stopila sem nekaj korakov naprej in pogledovala naokoli. Kar naenkrat so me od zadaj objele močne roke in me močno prestrašile:"Bu!" Tokrat sem zavpila dovolj naglas, da se je nekaj konj začelo nervozno prestopati po svojem boksu. "Ali si zmešan?" sem ogorčeno zarenčala, medtem, ko me Dylan še vedno ni spustil iz prijema. "Morala bi se videti, kako si poskočila," se je smejal, medtem, ko sem se skušala osvoboditi. "Ti butelj, spusti me," sem vpila, se zvijala in norela. "A boš rekla, da ti ni všeč?" mi je prišepnil v uho. "Ne, hočem, da me spustiš," sem lagala, saj ta trenutek res ni bil primeren. Napoled me je le spustil in se zasmejal, ko sem ga poskušala odriniti stran. "Ne moreš me kar tako držati tukaj, kaj pa če kdo pride?" "Vsi že spijo, je umirjeno rekel. "Me sploh ne zanima," sem jezno odgovorila in se napotila proti vratom. Preden sem lahko prišla do tja, me je zgrabil za zapestje in porinil ob steno. "O, pa te zanima," je rekel in pogledal moje ustnice. "Videl sem, kako me gledaš. Kako me opazuješ. Kako se obnašaš ob meni." "To se ti le zdi," sem uporniško rekla in se ga skušala osvoboditi. "Tako si luštna, ko si jezna," se je zsmejal. "Ne, nisem. Lahko zdaj grem?" "Ne še. Ker sploh nočeš iti." Bral me je kot knjigo, vendar mu tega nisem pokazala. "Precej sigurna sem, da hočem." " Če bi hotela iti, mi nebi vrnila poljuba." Namrščila sem se:"Kakšnega poljub..." In še preden sem lahko dokončala stavek, so se njegove ustnice zaletele ob moje. Nekaj časa sem le negibno stala, kot kip, presenečena nad razpletom dogodkov. Nato so me spreleteli mravljinci in roke sem ovila okoli njegovega vratu. Poljub je postajal vedno strastnejši, dokler ga nisem odrnila od sebe in rekla:"Ti zvita baraba." Nasmehnil se je:"No vidiš." "To nič ne pomeni," sem vztrajala pri svojem. "Torej, če te še enkrat poljubim, se ne bo zgodilo isto?" "Ne." "In če te zdajle dvignem na mizo in te začnem poljubljati po vratu, ne bo nič drugače." Pogledala sem mizo polno opreme in odločno rekla:"Ne." "In če se ponoči prikradem v tvojo sobo in si te vzamem, bo enako?" Presenečeno sem ga pogledala in ne hote zajecljala:"N-ne." "Se mi je zdelo," mi je pomežiknil in se odmaknil. "No, če je pa tako, gospodična Johnson, potem pa uživajte naprej v svojem večeru." In tako je izginilv vnoč, jaz pa sem stala tam, s tisočimi mislimi v glavi in se spraševala, kaj se je ravnokar zgodilo
------------------------------------------------------------
Kakšne kritike, pripombe? Bi radi kaj dodali? Vesela bom vsake najmanjše sledi kogarkoli, ki si bo vzel čas.
With love, Shakti.
P.S. Ne grizem, zato me lahko dodate
16. junij 2015
omg kak fajna zgodbica
po dolgem času sm se spravla brat zgodbice tu gor in ta je prva ko sm jo odprla.. next obvezno
17. junij 2015
Počasi sem se odpravila v hišo in se, brez da bi se preoblekla ali umila, pognala med rjuhe in komaj zaspala. naslednji dan je bil nedelja, kar je pomenilo, da je dan potekal nekoliko bolj umirjeno in lenobno, kot ponavadi. Z Dylanom nisva govorila, ubistvu sem se na vsak njegov pogled in nasmeh odzvala s ciničnim izrazom na obrazu.

Saj ne, da mi Dylan ne bi bil všeč, sploh ne. Vendar sem v zveze vstopala nekoliko bolj previdno kot nekateri. Ob vsej tej drami, ki jo je doživela mama, sama res nisem imela namena končati isto. In Dylana nekako nisem uspela prebrati. Včasih je bil umirjen, skrivnosten in pravi kavalir, včasih pa je besede tako spretno in igrivo obrnil, da bi si človek mislil, da je ženskar in da natanko ve, kako se tej stvari streže. Ne bi ga ocenila kot dvoličneža, enostavno ga nisem dojela.

Večinoma sem se izogibala biti sama z njim. Vedno sem se držala Feliksa ali Steph, včasih celo tete, samo, da bi bila varna pred njegovim zapeljivim nasmehom. Ko pa sem po kosilu odšla skrtačit Marsa, sem stopila v hlev in ga zagledala, kako je pospravljal opremo. Še preden sem se uspela zasukati in oditi ven, me je opazil in stopil proti meni:"Charlie, izzivaš." Gledala sem ga z velikimi očmi in odkimala:"Ne, samo Marsa sem prišla skrtačit." "Ne, že cel dan me izzivaš," se je ugriznil v ustnico in še naprej strmel vame. "Kako te lahko izzivam, če te že celo dopoldne grdo gledam?" sem začudeno dejala ter stopila mimo njega po krtačo. "Ravno to. Kot da se nebi nič zgodilo. Si pozabila? Ti osvežim spomin?" se je zasmejal in se naslonil na omaro poleg mene. "Ni treba, hvala," sem odgovorila, ne da bi ga pogledala in se delala, da nekaj iščem. "Zakaj se tako obnašaš?" me je vprašal in prekrižal roke na prsih. "Kako?" "Ja tako. Vsa hladna in odločna, včasih pa popolnoma sproščena in kot, da bi bila v svojem svetu." "takšna sem le, ko sem ob Marsu," sem se nasmehnila. Ob Marsu je bilo vse tako jasno. Kljub temu, da mi mogel govoriti, je njegovo obnašanje zame pomenilo veliko več kot besede. Mars ni lagal, ni se pretvarjal, bil je pač to, kar je bil - konj. Dylan se je odrinil od stene in stopil k Marsu:"No ja, saj je kar šarmanten." Zasmejala sem se:"Jap." "Veš, razmišljam, da bi vaju peljal na sprehod po gozdu. Če si se že naveličala krogov po dvorišču, seveda." Oči so se mi kar zasvetile:"Ja, seveda!" "Ah Charlie, lahko bi te prepričeval dneve in noči, da greš z mano na zmenek, pa ne bi nikoli tako hitro rekla ja, kot če bi ti rekel, da gremo jahat." "Res je," sem pokimala in nato dodala:"In to ni zmenek." "To ti misliš," se je še zasmejal, in nato odšel skozi vrata.
------------------------------------------------------------------
Kakšne kritike, pripombe? Vesela bom vsake najmanjše sledi pa naj naj najlepša hvala haaley., za komentar, zelo cenim
With love, Shakti.
P.S. Ne grizem, lahko dodate
17. junij 2015
Evo js ti spet puscam sled nextaj :3
17. junij 2015
Popoldne sem pripravila Marsa na ježo in se z njim odpravila na dvorišče, da bi počakala Dylana. Kmalu se je prikazal na prekrasnem rjavem konju z svetlo grivo. "Si pripravljena?" me je vprašal. Zaprepadeno sem ga pogledala in skušala obdržati miren glas:"Naju ne boš vodil?" Zasmejal se je in odgovoril:"Mislim, da si pripravljena na to. Poleg tega pa bom vedno tu, pazil bom nate." Pokimala sem in odločno zlezla na Marsa.

Jahala sva po makedamski cesti, ki jo je obkrožal gozd. Kmalu sva zavila na stransko pot, posuto z iglicami, ki so ostale še od prejšnje jeseni. V daljavi sem lahko slišala potoček, ki si je utiral pot med drevjem, ki je raslo visoko v nebo. "Lepo je, kajne?" je rekel Dylan, ko je opazil, kako občudujem naravo. "Ja," sem odgovorila, "tam kjer sem doma, tega sploh ni. Namesto trave beton, namesto dreves stolpnice in namesto živali ter petja ptic brenčanje avtomobilov in govorenje ljudi. Vse skupaj je kot en velik panj zmedenih čebel." "Mestna srajca, torej," me je podražil in mi pomežiknil. "Ha-ha," sem sarkastično rekla in pogledala stran. "Ti si eno zanimivo bitje, Charlotte," se je namrdnil in odjezdil naprej.

Kmalu sva se znašla na veliki gozdni jasi, kjer sva se ustavila in razjahala konje. Trava je bila precej visoka, segala mi je nekje do sredine meč. Sprehodila sem se do sredine jase in se zazrla v nebo. "Si žejna," me je vprašal Dylan, ki je še vedno stal ob konjih. "Malo," sem zasanjano odgovorila in opazovala raj okoli sebe. "Dovolil sem si prirediti piknik, če te ne moti," je dejal in na tla pogrnil karirasto deko. "Hrana in pijača me ne motita, ampak ponavljam, da to ni zmenek," sem prekrižala roke in se namrdnila. "Nikakor ne," je rekel v tonu, iz katerega nisem znala razbrati, ali je resen ali pa se le heca. Prisedla sem zraven njega in sprejela kozarec, ki mi ga je ponujal. "Upam, da ti je všeč vino," se je nasmehnil, ko je napolnil še svoj kozarec. "No, obstajajo še boljše pijače na svetu," sem resno rekla, nato pa ustnice raztegnila v širok nasmešek, kar je nakazovalo, da sem z vinom popolnoma zadovoljna. "Na ta prelep dan, preživet v prelepi družbi," je nazdravil. "Na lep dan," sem prislonila svoj kozarec na njegovega, da sta oba rahlo zacingljala. Naredila sem požirek in se nato naslonila nazaj na roke:"Kako si najdel to jaso?" "Rad zahajam v gozd in nekega dne sem se na sprehodu preprosto znašel tu." Prevalil se je na bok in si glavo podprl z rokami. Začela sva se pogovarjati, pila sva vino in se smejala šalam ter prigodam drug drugega. Po kakšni uri sva končno utihnila in se prepustila tišini. Nekaj časa me je opazoval in ker mi je bilo to rahlo neprijetno, sem glavo obrnila v drugo stran in ga vprašala:"Zakaj me gledaš?" "Tako zelo si te želim poljubiti...Zdaj." Živčno sem se ugriznila v spodnjo ustnico in nato počasi dejala:"Nevem, ali to govori vino, ali pa si tega resnično želim, ampak... Tudi jaz si želim tega." V njegovih očeh sem začutila kanček presenečenja, nato pa se je počasi začel nagibati k meni. Zaprla sem oči in kmalu začutila njegove ustnice na svojih. Zahihitala sem se:"Tvoje ustnice imajo okus po vinu." "Tvoje tudi," se je široko nasmenil, z roko zdrsel skozi moje lase in mi glavo pomaknil bližje svoji.
----------------------------------------------------------------
Malo nadaljevanja, da ne boste predolgo čakali kakšne kritike, komentarji, kakršna koli sled je zaželjena

Hvala spet haaley., za komentar, http://www.igre123.com/forum/tema/i-ll-be-there-for-you/81601/ tole pa je njena zgodbica, tko da šibejte zdej še to prebrat

Ob vsakem od nekaj naslednjih delov bom prilepila zraven še sliko, kako naj bi glavni junaki zgledali v moji glavi, danes je navrsti Dylan:

Grant Gustin as Dylan













With love, Shakti.
P.S. Ne grizem, lahko me dodate
19. junij 2015
ooo hvala da si delila link od moje zgodbice, to mam tut js namen v naslednjem delu
neeeext itak < 33333
19. junij 2015
u161393
u161393
heeej
Zelo mi je všeč tvoja zgodbica. Res imaš zelo dober stil pisanja
Kar tako naprej
se že veselim nadaljevanja..
19. junij 2015
... do I next or do I not?
09. avgust 2015
u198114
u198114
O.MOJ.BOG.
Zdle sem mal brskala pa sem odkrila tole prfekcijo! Res odlična zgodba, vredna branja.
Neeeext
10. avgust 2015
Next. Ta zgodbica je super. Komaj cakam da vse preberem zaj sem schreenshotala da bom vse prebrala ko bi bo dc pa nem mela wifija. Nekje zunaj je najbols brat
Next
24. avgust 2015
u198114
u198114
Kdaj bo nov del?
24. avgust 2015
Mmm kmalu zdjle sm se na Irskem, ko pridem nazaj pa bo
29. avgust 2015
V tistem momentu mi je zazvonil telefon. "Hudiča," sem zaklela, "ravno ob nepravem času!" Dylan se je zasmejal in dejal:"To lahko počaka." Nasmehnila sem se in se oglasila na telefon:"Ja?" "Kje pa hodiš?!" je v slušalko zavpila moja teta, tako močno, da bi me skoraj odneslo. "Z Dylanom sva šla jahat. Danes sem prosta, se spomniš?" "Prosta gor ali dol, našla sem ti plačano službo," je zadirčno rekla. "Službo?" sem se namrščila in pogledala Dylana. "Ali me na kmetiji ne potrebujete več?" "Te, ampak sem mislila, da če že delaš, da bi vsaj delala za denar. Kadar bi te rabili, bi delala tu, drugače pa v pubu v mestu. Šefa poznam in dogovorila sva se, da ti prilagodi delavnik." "Oh, to je super," sem nekoliko ravnodušno dejala. Saj ne, da ne bi rabila denarja, ampak... Kadar sem delala na kmetiji sem bila vedno blizu Marsa in konec koncev tudi Dylana. "Kaj, mar nisi hvaležna?" je užaljeno rekla Mary Ann. "Ne, super je, hvala teta," sem bolj živahno dejala, saj vem, da mi je želela le najbolje. Ko sva se poslovili in je odložila sušalko me je Dylan vprašal:"Kakšna služba?" Skomignila sem z rameni:"Nek pub v mestu... Mogoče veš kateri?" Dylan se je samo zasmejal in ostalo prepustil skrivnosti:"Ohh, bož že še videla."
Ko sva se tistega dne vračala domov, sva se drug drugemu le butasto smejala in se sama pri sebi hihitala. Pijanosti tako ali tako nisem znala razločiti od metuljčkov v trebuhu. Ob prihodu domov sva konja zaprla v hlev in odšla v hišo. Stopila sem v svojo sobo in se zasukala na petah, da bi mi kmalu zmanjkalo ravnotežja. Dylan me je prijel za roko in rešil pred padcem. Zasmejala sva se, nato pa se je naslonil na vratni okvir in rekel:"Danes sem se imel lepo." "Jaz tudi," sem odvrnila. Za nekaj časa sva utihnila, nato pa se spet začela približevati drug drugemu. Slišala sem samo svoj srčni utrip, ki je divjal kot za stavo, dokler nisem iz stopnic zaslišala vpitja Stephanie, ki me je vabila k večerji. Odskočila sva drug od drugega in se pretvarjala, da je vse po starem. Po večerji sem se odpravila naravnost v posteljo, saj sem bila utrujena od izleta, poleg tega pa sem naslednji dan začela z novo službo.
V novo jutro me je prebudila budilka, saj je bilo za petelina še prezgodaj. V soju namizne luči sem zlezla iz pižame in v omari poiskala sveža oblačila. Ko sem pricapljala v kuhinjo, je bil stric Rob že pokonci. "Dobro jutro, mlada dama," me je pozdravil, medtem, ko je kuhal kavo. "Bi tudi ti skodelico?" je vprašal. Pokimala sem. "Peljal te bom v mesto, če ti je prav. Za prvič, da boš vedela, kje sploh je. Naslednjič greš lahko na avtobus. Prepričan sem, da ti bo gospod Porter z veseljem razložil, kako priti do postaje." "Gospod Porter?" sem komaj slišno zamomljala. Bila sem tako zaspana. "Ja, tvoj novi šef." "Oh," sem pokimala.
Po kratki, 20 minutni vonji, je stric ustavil pri pubu, z zeleno obarvanim napisom Lucky Baldwin's. "No, pa sva tukaj. Dobro delaj," mi je rekel stric, ko sem izstopala iz avta. "Bom, hvala," sem dejala in zaprla vrata. Pub ni bil pretirano velik in ker je bila ura zgodnja, v njem ni bilo veliko ljudi. Stopila sem skozi vhodna vrata in moj prihod je oznanil zvonček nad vrati. Sprehodila sem se do šanka in natakarico povprašala po šefu. "Gospod Porter? Zadaj je, skoz tale vrata." Zahvalila sem se ji in sledila njenim napotnicam. Potrkala sem na velika lesena vrata in ko sem skozi hrup pogovorov slišala odločen 'naprej', sem pritisnila na kljuko in vstopila.
-----------------------------------------------------------------------
Živjo najprej se opravičujem, da ste morale čakati tako dogo na nov del, ampak malo mi je zmanjkalo navdiha, pa vmes sem bila še na potovanju, ampak sedaj je tu nov del! najlepša hvala vsem za komentarje in oglede, cenim vsakega od vas kakšne kritike, komentarji, kakršna koli sled je zaželjena

With love, Shakti :*
06. september 2015
Next supa dupa
Me zanima kaj je blo za vrati
06. september 2015
u161393
u161393
next
10. september 2015
neeeext
mel this is perfect <3
10. september 2015
Za veliko leseno mizo, v sobi, polni omar s bogato obloženimi knjižnimi policami, sem zagledala mladega moškega, zatopljenega v knjigo. Njegovi svetli lasje so padali čez njegovo čelo in dajali vtis, kot, da si jih ni počesal že vsaj nekaj dni. Njegove oči so se skrivale za okvirji piflarskih očal ter neprekinjeno zrle v besede na listu papirja. Tudi, ko sem mu zastavila vprašanje, se niso odmaknile od njih:"Iščem gospoda Porterja?" Še vedno strmeč v knjigo je zamrmral:"Gledaš ga." Nekoliko sem se namrščila. Saj ne, da ne bi zgledal sposoben, samo zdel se mi je nekoliko bolj kot tip, ki bi vodil knjigarno, ne pa puba. "Aha..." sem zmedeno zamomljala, nato pa se zbrala in se predstavila. "Ime mi je Charlotte, lahko tudi Charlie, in moja teta se je z vami dogovorila, da bom tu delala." Nekaj časa je v sobi vladala tišina. Gospod Porter je vso svojo pozornost še vedno namenjal knjigi in moje prisotnosti sploh ni zaznal. Kmalu pa je sunkovito zaprl knjigo, da je po prostoru odjeknil glasen pok. "Oprosti glede tega, moral sem dokončati poglavje," je rekel, položil knjigo na mizo in vstal iz naslanjača. "Moje ime je Matt Porter," je samozavestno rekel in mi podal roko. "Charlie," sem odkimala in pomislila, da sem mu to že enkrat povedala. "Torej, Charlie," je začel in se vsedel nazaj, "za začetek boš pomagala Marie za šankom, kasneje pa se lahko preizkusiš tudi v strežbi." Pokimala sem. "Če naletiš na kakšno težavo s stranko, se obrneš name in samo name. Ponavadi sem tu, v kabinetu, če me ni, je tu moja številka, na katero me lahko pokličeš." V roke mi je porinil svojo vizitko, katero sem spravila v žep. "Imaš še kakšno vprašanje?" "Ne," sem odkimala. "Vredu," je zadovoljno rekel in prekrižal roke na prsih. Strmel je v moje oči, kot da bi me ocenjeval, poskušal prebrati moje misli. Počutila sem se nekoliko neprijetno, saj nisem vedela, kako odreagirati. Naj strmim nazaj ali umaknem pogled? "Veš komu si podobna?" je naposled le rekel. "K-komu?" sem zajecljala, presenečena nad vprašanjem. "Alici," se je nasmehnil. Alici? Kakšni Alici? Razbral je moje začudenje na obrazu in dodal:"Iz čudežne dežele." Tokrat sem se jaz zastrmela vanj. Jaz, Charlie, temnolasa, majhna in vsekakor ne drobna, sem podobna Alici, suhceni svetlolaski iz čudežne dežele? "Em, hvala?" sem zmedeno odgovorila. "Tvoje oči... Enako iskrico imajo. Zatrta radovednost in samosvojost." Gospod Porter je bil čudaški. Pa ne samo po videzu, ampak tudi po obnašanju. Kadar je hitro govoril je začel mahati s svojimi čudaško dolgimi rokami. Imel je nangnjenost k dolgem strmenju v oči, kar me je precej motilo. Če nebi vedela, da je lastnik puba, bi najbrž ocenila, da je nek samotarski in čudaški genij, ki večino časa preživi za knjigami in mu je najboljši prijatelj Harry Potter. In v tistem trenutku se še nisem odločila, ali mi je to všeč ali ne. Tako ali drugače, je Matt Porter name naredil velik vtis.
----------------------------------------------------------------------------------
Živijo evo, novi del za vse moje bralke, katerim se iskreno zahvaljujem za komentarje. Seveda so te zaželjeni tudi pri temu delu, enako velja tudi za kritike ali pa preprosto mnenja
With love, Shakti :*
10. september 2015
neeeeeext<3
10. september 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg