Forum
Varšava 1939
Bila je temna, hladna noč in v mestu, je vladala smrtna tišina. Nekaj drobnih svetilk je osvetljevalo skromno uličico, ki je čez dan služila trgovanju in izmenjavanju hrane. Snežinke so nežno in počasi padale na ledena tla in tam obstale, ter dajale lesk in lepoto tej cesti. Snežilo je rahlo in počasi in bilo je lepo. Bil je november in vse je bilo zamrznjeno, vse se je svetilo. Varšava je bilo dokaj veliko mesto z veliko ljudmi. Nekateri so bili bogati, imeli so vse, kar so si zamislili, živeli so v razkošju in brezskrbnosti. Čez dan so se po cestah sprehajale lepe mlade gospodične z odprtim dežničkom na rami požele vse poglede mimoidiočih gospodov. V dragih oblekah in svetlečem nakitu z majhnimi psički na povodcu so si prisvajale cel svet, vse. In tudi njihovi gospodiči so bili plemeniti, že na pogled. Visoki in čedni, s počesano brado in spetimi lasmi so vzvišeno spremljali mlade dame, na popoldanski čaj ali kosilo. V temnih suknjičih in v hlačah najboljšega krojača, so v čevljih najboljšega čevljarja stopali po ulicah in se delali pametne in modre. Kako so ukazovali in se zmrdovali nad reveži, kako grdo so govorili o revnih ljudeh. Bili so črni po srcu, črni navznoter, a zlati navzven. Bogatih je bilo bolj malo, zato so se delali še toliko bolj pomembne. Imeli so vse, dobre službe, bogate prijatelje, lepo vzgojene otroke, imeli so čudovito hišo, jedli so vsak dan, živeli so kot v sanjah nekaterih ubogih ljudi. Revežev je bilo veliko več. Oni so bili čisto drugačni od bogatih, med seboj pa čisto enaki. Morda so imeli nekateri za majhno stanovanje ali hišico, medtem, ko so drugi spali na cesti, pod nebom, brez zavetja ali obrambe. Nekateri so si poiskali domek, v kakšnem zapuščenem hlevu ali podrtiji, ni bilo važno kje, bilo je pomembno le to, da so imeli streho nad glavo. Reveži, se niso sprehajali po uličicah z vzdvignjeno glavo in plemenitim pogledom. Skrčeni sami vase, so šepali po cestah in prosili za denar. Niso bili oblečeni v moderne obleke, niso nosili dragih pokrival ali nakita, bili so bosi, ali pa v zamazanih in strganih čevljih. Niso bili lepi na pogled. Bili so grozni in umazani in smrdljivi. Vsaj tako, so si o njih mislili ostali ljudje. Podgane, katere bi bilo potrebno odstrani, saj zavzemajo prostor na ulicah in z moledovanjem prosijo ljudi, naj se jih usmilijo in jim poklonijo kovanec.
V temnih in hladnih nočeh, takih, kot je ta danes, so bogataši spali v svojih posteljah v toplih pernicah in brez skrbi, da bi jim kdo to bogastvo lahko vzel. Reveži, so spali na ulicah, umaknjeni pod kakšno strehico, ali pa v kleti kakšne zapuščene stavbe. Srečneži, so našli svoj prostor na senui v kakšnem hlevu, ali pa na kupu listja v kakšnem skednju. Nihče se ni drznil premakniti ali pomoliti del telesa izpod odeje ali slame, saj bi ga zajel mraz, ki bi se razširil po celem telesu. A četudi je bil to noč oster mraz in je bilo temno in so bile ulice prazne, se je po cesti tiho premikala neka senca. Hitro je stopala, zavita v svoj raztrgan plašček in s starimi čevlji na nogi. Nekam se ji je mudilo. Smuknila je čez cesto v stransko uličico. Tu je bilo še temneje, toda postava je imela dobre oči in je videla. Videla je vse. Stopila je do droga, ki je bil naslonjen na balkon velike hiše. In kot spretna mačka je postava splezala po tem drogu in v manj kot desetih sekundah stopila na balkon. Bila je tiha, še tišja od miši, tako tiha, da je nihče ne bi mogel slišati. Iz žepa jakne je potegnila tanko žičko, zvito v črko U in jo vstavila v vrata balkona. Potem je začela vrteti žico, toda postala je preglasna. Ustavila se je in globoko zajela sapo in izdihnila. Iz njenih ust je prišel dim, topel zrak, ki se je kmalu razblinil v hladni noči. Zopet je poskusila z žico, tokrat je bilo tišje. Začela jo je vrteti in zraven je prav zagotovo molila, toda, ko ji je uspelo je glasno izdihnila in na obrazu se ji je prikazal nasmešek, ko je ključavnica škrtnila in so se vrata tiho odprla. Prisluhnila je. Na drugi strani ni bilo nikogar, bilo je tiho in temno. Počasi je odprla vrata in pokukala v prostor. Nikogar. Z nogo je tiho vstopila v hišo in se razgledala. Šele, ko se je prepričala, da ni nikogar in je vse prazno, je vstopila noter. Takrat je iz žepa potegnila majhno škatlico vžigalic in eno prižgala. Prostor se je rahlo razsvetlil in hvaležno je ugotovila, da je stopila točno v kuhinjo. Srce ji je močno razbijalo, saj še nikdar ni okradla tako premožnih in vplivnih ljudi. Počasi in po tiho je stopala po tleh kuhinje in iskala ostanke hrane. Ljudje, ki so tu živeli so bili urejeni, saj je bilo vse pospravljeno in čisto. Postava je odprla prvi predal in se sklonila, da bi videla kaj je v njem, toda v tistem hipu, je vžigalica ugasnila. Prižgala je novo in posvetila v predal. Nič hrane, samo pribor in nekaj kuhinjskih pripomočkov. Počasi in tiho je zaprla predal in odprla vrhnjo omarico, tik nad pečico. Tam so bile sveče, ogromno majhnih in velikih sveč. Postava je z roko segla v omarico in izbrala najvišjo in najtanjšo svečo. Prižgala jo je z gorečo vžigalico in zdaj je vse postalo bolj svetlo. Zdaj je videla več in zato je kmalu odprla velik predalnik, tik ob štedilniku. Tam je bila velika košara, pokrita s cunjo in nekaj manjših vrečk. Postava je odložila svečo na pult in kar se da počasi in tiho izvlekla košaro. Bila je težka, vsebina pa je bila dobro zavita. Košaro je odložila na kuhinjsko mizo in začela odvijati nekaj velikega. Notri je bila velika štruca kruha, še čisto cela in mehka. Če ne bi postavica ravno kradla sredi noči, bi prav zagotovo zavriskala od veselja. S tenkimi ročicami je vzela kruh v naročje in ga stisnila k sebi. Košaro je pustila na mizi, saj ji ni bilo mar, kako hitro bodo ljudje, ki tukaj živijo odkrili, da so bili okradeni. Nato je odprla še hladilnik, da je vanjo posvetila lučka. Prestrašena, zaradi nenadne svetlobe je postava hitro in glasno zaprla hladilnik. V trenutku ji je bilo žal, saj je v sosednji sobi zaslišala glasove. Ni vedela o čem se pogovarjajo, toda vedela je, da je bila preglasna in mora proč. Srce ji je bilo tako hitro, da je bila prepričana, da ga lahko slišijo ljudje, ki živijo tukaj. Hitro je ugasnila svečo in odprla hladilnik. Prvo kar je zagledala, je bil velik kos sira in zraven kos pogače. Hitro je zagrabila to dvoje in stekla proti vratom, ki so vodila na balkon. Zaprla jih je za sabo. S polnimi rokami si ni upala splezati po drogu.
23. februar 2016
Če se ti ne ljubi brati ne beri, ampak zgodba se bo kmalu razvila in postala čudovita zgodovinska drama. Moja prva zgodbica
23. februar 2016
Je pa vojna, mogoče nekaterim to ne bo ušeč
27. februar 2016
Next
28. februar 2016
Ozirala se. Je na vse strani in panično razmišljala kam iti.in kako pobegniti. Odločila se je. Kruh, sir in kos pogače je zavila v svoj plašč, ki si ga je slekla in celoten zavitek vrgla z balkona, da je tiho pristal,na tanki skorji snega, ki se je nabirala že vso noč. Ko je odvrgla hrano, je za sabo glasno,zaloputnila vrata balkona, saj ji,je bilo že popolnoma vseeno, če jo slišijo,zdaj. Postava je splezala čez ograjo in se z nogami in rokami oprijela droga, ter se z lahkoto in elegantno spustila na tla. Ko je pristala na snegu je urno pobrala svoj plašč s hrano in stekla. Bežala je, čeprav ni bila prepričana, če jo sploh kdo lovi. Bila je noč in med tekom ni srečala nikogar, nikogar, ki bi jo lahko ustavil in zasliševal, zakaj beži. Postava je iz ozke ulice zavila na širšo cesto, katero je osvetljevalo le nekaj svetilk, ki do dajale komaj kaj svetlobe. Postava je tekla in glasno dihala, toda ni se ustavila. Niso je.lovili, niso je preganjali, niso ji želeli škoditi, ne zdaj, ne ta trenutek. Toda ta oseba je vedela kakšni so lahko ljudje, zato je bežala, pa čeprav še sama ni dobro vedela pred čim.
Ob istem času, v istem mestu, na isti glavni cesti, je v bogati, ogromni vili živelo neko dekle. Bogato in lepo, tako lepo, da bi jo,vsak mladenič želel imeti. To dekle je bilo nekaj posebnega. Bila je mlada, stara komaj petnajst let in čudovita. Bila je iz ene najpremožnejših družin v mestu. Njen oče je bil pomembnež, glavni,svetovalec župana in lastnik,edine banke v mestu. Imeli so veliko denarja in bili so srečni. Dekle je imelo mamo in očeta, in to je bilo vse.
Bila je edinka in njena starša sta se ji v celoti posvečala, že celo življenje. Ni imela rada te pozornosti, raje bi živela na svoj način, po svoje, ne tako uradno in plemenito. Želela je biti divja in svobodna, ne pa ujetnica svojih lastnih staršev. Deklico, so klicali Chloe. Ime je dobila po svoji stari mami, katere pravzaprav ni nikoli dobro poznala, toda zdaj to sploh ni pomembno. Zakaj je bila Chloe posebna?
29. februar 2016
Next
29. februar 2016
To noč Chloe ni mogla spati. Bila je trda tema in teme se je bala, že od rojstva. In tudi zeblo jo je. V graciozni postelji, se je počutila kot kraljica, toda spala je sama in nihče ni grel njenega telesa. Zato se je odločila, da se počasi vzdvigne. Sedla je na rob postelje. Pred sabo ni videla ničesar, saj je bilo temno kot v rogu. Chloe je začela tipati okoli sebe in iskati svečo, da bi jo prižgala. Z bosimi nogami, oblečena le v tanko spalno srajco se je pritihotapila do stene, kjer je na polici stala visoka sveča. Prižgala jo je in njena soba se je razsvetlila. Soba je bila gromozanska. Poleg velike postelje je bila v prostoru velika zofa obložena s pernicami in blazinami. Pod oknom je stala pisalna miza, pospravljena in urejena kot vedno. Zraven mize je stala ogromna omara, nekajkrat večja od deklice, pola lepih oblekic in čevljev. Chloe je te obleke ljubila. Chloe je imela v svoji sobi manjšo čajno mizico in nekaj manjših omaric. Na steni pa je bilo pritrjeno še gromozansko, veliko ogledalo iz debelega lesenega okvirja. Chloe ga je imela rada. Pokazalo ji je kakšna je. Že res, da je bila lepa. Včasih, se je več minut gledala v ogledalu, oblečena v eno izmed svojih najlepših oblek. Toda, ko je bila deklica žalostna in je stopila pred ogledalo, je videla tudi samo sebe, takšno, kot jo vidijo ostali. Objokano in nesrečno…to se na srečo ni dogajalo pogosto.. V ogledalu se je vedno videlo, kakšna je navzven, toda toplote njenega srca, ni mogel prepoznati nihče. Bila je dobra in prijazna, ljubeča do staršev in ubogljiva. Toda osamljena, saj nikoli ni imela pravega prijatelja, kateremu bi lahko zaupala vse svoje skrivnosti in občutke. Njena mati jo je vodila ne dolgočasne nedeljske čajanke, kjer je samo sedela, saj govoriti ni morala, Niti poslušati ne, prav dobro. Branje iz ustnic ji je povzročalo velike težave, čeprav se je učila že vse svoje življenje. Chloe je bila gluha in zato tudi nema, toda to je ni preveč oviralo pri njenem življenju. Oviralo jo je pravzaprav vse drugo. Njena največja želja pa je bila, da bi nekoga spoznala. Nekoga, ki bi jo ljubil na drugačen način, kot jo ljubijo starši. Nekoga, ki bi jo razumel in jiposvečal vso pozornost. Nekoga, ki bi ga ljubila.
Chloe je nekaj časa samo stala in gledala po sobi. Za trenutek je pozabila kaj se dogaja, kaj sploh išče. Potem se je spomnila, da jo pošteno zebe. Stopila je do omare, jo odprla in iz vrhnje police potegnila debelo odejo. Odejo je vrgla na posteljo, sama pa ni legla. Počasi je stopila k oknu in odgrnila zavese. Pogledala je ven. Sneg! Kako lepo. Sneg je ljubila, prav zares. Ljubila je njegovo lepoto in nežnost. Na cesti se je nabrala tenka skorjica in počasi je naletavalo. Mogoče, bo zjutraj že dovolj snega za kepanje, je pomislila. Razgledala se je po prazni ulici. Vse je bilo tiho, toda njeno življenje je bilo že od rojstva, samo tišina. Nikdar še ni slišala niti piska, ali šuma, niti glasnega petja, ali zvonjenja cerkvenega zvona. Zunaj je bilo tako lepo. Spet jo je spreletel mraz in že se je hotela obrniti in oditi v posteljo, ko je na koncu ulice, daleč pred sabo zagledala neko senco, ki se hitro premika v njeni smeri. Radovednost jo je premagala in nagnila se je na okensko polico, da bi videla kdo teče ob tej pozni uri, ob tem mrazu. Postava se je približevala in Chloe je lahko že jasno videla, da v naročju nekaj stiska. Tat! To je bilo prvo, kar je lahko pomislila. Vedela je, da se pri njih krade in, da je vsak, ki je obtožen kraje kaznovan s smrtjo. Ona ni želela, da bi ta uboga deklica, ki je je zdaj že jasno videla in je tekla po cesti končala v ječi zaradi nje. Ko je deklica izginila za ovinkom in Chloe izpred oči se je ta ulegla nazaj v posteljo in zaspala v svoji smrtni tišini, saj je bila deklica gluha.
01. marec 2016
Next
02. marec 2016
Nnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttt
08. marec 2016
Next pride jutri
09. marec 2016
Belle
Bila sem utrujena, zato sem sklenila, da za hip ležem na toplo slamo, v toplem hlevu. Kljub toploti, ki jo je oddajalo sonce me je mrazilo. Danes ponoči, sem se izkazala. Bila je dobra noč. Dobila, no pravzaprav ukradla sem si dovolj hrane, da preživim naslednje dni. Hlebec kruha, sir in kos pogače sem zavila v neko staro krpo in jo skrila pod seno, da je počivalo zraven mene. Nisem še jedla, bila sem tako utrujena, da sem samo legla in v trenutku, ko sem zatisnila oči, tudi zaspala. Pokrita s senom, v starem hlevu sem spala, mirno in brezskrbno, prvič po dolgem času. Bila sem svobodna in svobodo sem ljubila, imela sem jo rada. Nisem, pa je podcenjevala. Hrano je bilo treba najti ali zaslužiti, prav tako tudi kotiček za spanje. Toda vselej sem počela karkoli sem hotela, kadarkoli sem hotela in kjerkoli sem hotela. Čez dan se nisem potikala po ulicah in moledovala za hrano, kot drugi reveži. Ne, jaz sem raje tekala po travnikih, izven mesta, raje sem uživala in se počutila srečno. Ponoči, ko je nad ……..padel mrak, pa sem lovila. Nisem lovila živali ali divjačine. Lovila sem ljudi in njihove hiše. Nikoli nisem okradla iste, vedno drugo. Včasih na južnem delu mesta, spet drugič na zahodnem delu. Včasih sem nakradla veliko, včasih nisem imela sreče. Zgodilo se je že, da me je nekoč neka bogata gospa zasačila. S strahom, da me bo predala policiji sem poskusila skočiti skozi okno, toda preden sem lahko to storila me je z mirnimi besedami ustavila. Dala mi je jesti, dala mi je piti. Takrat se prvič po dolgem času res, dobro najedla. Potem mi je ponudila še toplo posteljo in bila sem ji neskončno hvaležna. Toda ponoči, ko sem spala v toplem ležišču, nič več pod zvezdami, v zaprti sobi, sem se počutila utesnjeno in nič več svobodno. Zato sem z vso hvaležnostjo mojo gostiteljico sredi noči, ne da bi opazila, zapustila. Tako sem spoznala, da znajo biti ljudje dobri. Spoznala pa sem tudi, da dobrega srca niso vsi.
Nekega mrzlega zimskega večera, ko sem imela komaj deset let, sem nekega ubogega ribiča prosila, če lahko prespim na njegovem čolnu. Bila sem zmrznjena in napol gola. Videl je, da trpim,bolj od njega, pa se ni menil zato. Nagnal me je stran češ, da sem smet, takih pa on ne bo imel pod svojo streho. Potem pa sem mu, predrzna, kot sem rekla, da ne želim biti pod njegovo streho, ampak v njegovem čolnu. Potem pa me je prijel za lase in tako močno pretepel, da sem čutila tako bolečino, kot nikoli poprej. Kot pes sem se zvlekla stran od njega in tisto noč, sem spala pod milim nebom. Vse okoli je zmrzovalo, snežilo je z vso močjo. Jaz pa sem pustila, da snežinke padajo name in me počasi pokopajo pod sabo.
In taka je resnica o ljudeh. Nekateri dobri, drugi zlobni. Tega se ne da spremeniti, pravzaprav si tega ne želimo spremeniti. Danes, pri petnajstih, ko sem že precej odrasla in že dolgo samostojna, opažam, da so vsi isti. Za reveže, kot sem jaz se zmeni le peščica ljudi. Ta peščica ni nič boljša od nas. Zame, se ne zmeni nihče. Poznajo me vsi, ker hodim po mestu že od svojega sedmega leta. Odkar mi je mama umrla pri sedmih letih, živim sama, prepuščena sama sebi. Očeta nimam. Mama je vedno govorila, da je šel delat dobro delo, da je šel v vojsko. Kaj je vojska in vojna, takrat še nisem vedela. Danes pa slišim razne govorice o tem, kje poteka vojna, kje so bombandirali, kje so ljudje umirali, kdo je zmagovalec,kdo poraženec. Bistva, pa še vedno ne razumem. Verjetno samo zato, ker nisem nikoli hodila v šolo, ker se nisem nikoli učila. Ker živim na cesti, že osem let.
Sem neopazna med ljudmi. Noben mi ne nameni pogleda, zapomnijo se me po strganem plaašču in hlačah z naramnicami. Nekateri me zamenjajo za fanta – nič čudnega, tako sem tudi oblečena. In priznam, z kratkimi do brade pristriženimi skodranimi in neurejenimi lasmi, ter umazanim in temačnim obrazom, res spominjam na fanta. Tako se tudi obnašam, moram se, če želim nakrasti dovolj za preživetje. Ljudje me poznajo tudi po mojem najboljšem prijatelju. Imam psa, nekega mešanca med ovčarjem in volkom. Čudovit je in zvest. Spoznala sva se pred kakšnim letom, ko sem ga našla v smetnjaku, kot mladička, cvilečega in jokajočega. Takrat sem ga nahranila z zadnjimi ostanki nakradene hrane in ga sprejela za svojega. Poimenovala sem ga Runo – tako se je klical moj praded, ki je umrl že davno. Runo je edino živo bitje, ki me razume in me pozna. Z njim ne morem govoriti, oziroma se pogovarjati. Moram pa priznati, da je dober poslušalec. In dober tat. Vedno mi pomaga kaj uloviti, da sva potem oba sita. In zdaj, ko ga imam mi ni več tako mrzlo, saj ob dotiku njegovega kožuha začutim toplino in neizmerno prijateljstvo.
11. marec 2016
...... - Varšava
11. marec 2016
Next
14. marec 2016
Next
16. april 2016
Ok bom dala Next
16. april 2016
Next
16. april 2016
nexxtt!!
16. april 2016
CHLOE
Razmišljala sem o pretekli noči. Kdo je bilo skrivnostno dekle, ki je teklo po cesti, z velikim zavitkov pod rokami in zbranim izrazom na obrazu? Bila je tatica, to sem prepričana, toda močno sem želela vedeti kaj več o njej. Nekako me je pritegnila, da sem se začela zanimati zanjo.
Sedela sem za kuhinjsko mizo in pila toplo kavo. Moja gospa mati se je vrtela po kuhinji in pripravljala zajtrk. Ime ji je Liliana Mary Franciss in je pisateljica – in to dobra. Poleg tega, je tudi ljubeča žena in moja ljuba mati. Je stroga in popolna, toda prijazna in razumevajoča. Je pravzaprav moja najboljša prijateljica.
Nekaj časa sem jo gledala in občudovala pri delu. Kako hitra in urna in spretna….sama ne bom nikoli taka. Potem sem se spomnila, da ji lahko ponudim pomoč. S skodelico sem glasno udarila v mizo, da se je mati obrnila in me pogledala naravnost v oči. Dvignila sem roke nad mizo in pokazala nanjo. Potem sem z mezincem in palcem pokazala še name. Nato sem z obema rokama nakazala, da ji želim pomagati. Obe roki sem stisnila v pest in ju zatresla. Z roko sem oblikovala vprašaj. Tako sem moji materi sporočila, da ji želim pomagati. »Je že dobro ljubica, bom že sama.« Tudi prav. Samo, da ne boš rekla, da se nisem ponudila. Takrat je v kuhinjo stopil oče. Pogledala sem ga v ustnice in razbrala, da nama je zaželel –dobro jutro-, zato sem mu odgovorila tako, da sem z rokami narahlo zamahnila proti njemu in nato s kazalcem in palcem podrsala po mojem trebuho. To, je pomenilo dobro jutro. In tako je potekal vsak dan. Tako sem se sporazumevala z očetom in mamo. Bila sta edina, ki sem ju res dobro poznala, bila sta moja edina prijatelja.
Oče je sedel za mizo in prižgal radio. Nekaj časa je umirjeno poslušal in zraven bral časopis, ko se je izraz na njegovem izrazu spremenil. Z roko je zamahnil proti mami in ji nakazal naj bo tiho. Pogledala sem mater, ki me je pogledala, potem pa še sama sedla k očetu in vlekla na ušesa. Jaz sem nestrpno čakala, da mi povesta kaj slišita. »Slišiš kaj? Jaz ničesar ne slišim,samo šumenje« je dejala moja mati očetu. »Tiho ženska, nekaj pa le slišim. Na, prisluhni.« To je bilo vse kar sem lahko prebrala in njunih ustnic. Oče in mati sta strmela v radio, iz katerega so se kmalu zaslišale razločne besede: »Po obvestilu londonskega BBC-ja, je angleška vlada, ko ni dobila odgovora na svoj ultimat, napovedala vojno nacistični Nemčiji. Pričakuje se, da bo v naslednjih nekaj urah enako storila tudi Francija. Poljska ni več sama.« Oče in mati, sta skočila v zrak in se objela. Nato sta se poljubila. Vsa srečna sta začela govoriti drug čez drugega, jaz pa nisem vedela čemu tako veselje, dokler mi ni oče pojasnil na svoj način. Ko sem končno razumela, kaj se dogaja, sem še jaz vstala in objela moja starša. Oče je nato izginil nekam in se hitro vrnil s steklenico šampanjca. Nazdravili smo. » Živela Anglija in Francija!«, sta vzkliknila moja starša. Jaz sem se veselila sama pri sebi. Vse bo še dobro, nismo več sami.
16. april 2016




16. april 2016
BELLE
16. april 2016





CHLOE
16. april 2016
1 TEDEN POZNEJE
Oče je štel denar, ki nam je še ostal. Pred enim tednom, je bilo vse v najlepšem redu. Zdaj, nam je država pobrala ves denar. Zakaj? Ker smo Židje. Tudi, če smo ena najpremožnejših družin v mestu, smo Židje in nekatere pravice so nam bile odvzete. »Pet tisoč in tri«, je na koncu zaključil oče. Številko je napisal na listek, da sem lahko videla tudi sama. Zaskrbelo me je. Z rokami in obrazom sem očetu sporočila, da sem začudena. »Samo toliko?« sem hitro napisala na list. Tudi na materinem obrazu, sem opazila razočaranje in zaskrbljenost. »Samo toliko nam je ostalo Chloe.« Očetu sem brala iz ustnic. Mama je takrat segla pod mizo in potegnila ven današnji časopis. Odprla ga je in očetu zaskrbljeno pokazala velik članek. Oče ga je prebral razločno, tako, da sem lahko sledila. » Omejitve obratnih sredstev: Judom je dovoljeno 2000 zlotov. To je vendar nenormalo!«, se je razburil oče. »Imamo 3003 zlote preveč…kaj naj s tem? V banko?« je zaskrbljeno, a razločno povedala mama. Tokrat se je oče razburil. »Samo bedak, bi dal denar v Nemško banko!« Takrat sem se spomnila nečesa. Starša sem opozorila nase. Na list papirja sem napisala, da lahko denar skrijemo. Stopila sem do kuhinjske omarice in jo odprla. Ven sem potegnila valjar in ga odložila na mizo. Oče in mati sta me začudeno gledala. Prijela sem ročaj valjarja in ga odvrtela stran od trupa. Prikazal se je majhen prostorček, ravno prav velik za nekaj bankovcev in tri kovance. Prostor sem pokazala očetu. Na obrazu se mu je videlo, da razmišlja…tehtal je možnosti. Prijel je za valj in stlačil noter denar, ki naj ga ne bi smeli več imeti. Ročaj je privil nazaj in mi podal valjar, jaz pa sem ga skrbno pospravila v omaro. In težava je bila rešena. Nato mi je mama naročila, naj grem na tržnico po mleko in skuto. Oblekla sem eno svojih preprostejših, a vseeno lepih oblek z velikim izrezom in dolgim širokim krilom. Prijela sem košaro in se odpravila. Na cesti je bilo glasno, ljudje so bili žalostni. Novica o judih je vse močno pretresla. Veliko stvari nam je bilo prepovedanih, toda vseeno sem upala na najbolje. Kot pridna, vzgojena ženska sem se z košaro odpravila po cesti do tržnice. Tam se je kar trlo ljudi. Bili so kot mravlje. Glasni in hitri. Prodajale so se vse možne reči in ljudje so kupovali vse, kar jim je prišlo pod roke. In takrat sem šele pomislila, kako jih je strah. Strah jih je, da bodo izgubili vse. Tesno sem se oprijela košare in z odločnimi koraki stopila naprej, v gručo ljudi. Začela sem se riniti in iskati stojnico z mlekom in skuto. Trajalo je celo večnost, da sem jo končno našla. Kupila sem zadnjo steklenico mleka, skuta je že pošla. Ker mi je tako ostalo še nekaj denarja sem kupila še nekaj kruha in jajca. Zaskrbljena in zatopljena v misli, sem se odpravila proti domu. Hrane bo zmanjkalo, postali bomo reveži. Ne, oče bo uredil vse, cenjen in poznan mož je. Toda kaj, če ne bo? Judje smo. Nam ni pomoči. Zatopljena v misli, sem se v nekoga zaletela s tako močjo, da me je skupaj s košaro vrglo po tleh.
21. april 2016
A dobim kakšen Next? Zdej se dobro začenja...
23. april 2016
Next
23. april 2016
Next
24. april 2016
»Joj, oprosti…tako mi je žal. Nisem gledala kod hodim. Na, daj, da ti pomagam.« Neznanka je ponudila roko Chloe, ta pa je samo sedela na tleh in gledala v nered. Deklica je govorila hitro in Chloe ni vedela, kaj je rekla. Tako sta nekaj časa samo strmeli druga v drugo. Morda je bila Belle očarana nad to lepoto in sramežljivostjo, ali pa je Chloe prevzela taka prijaznost in drzen videz deklice, ki ji je ponudila roko. Ko sta nekaj časa samo gledali druga drugo, se je Belle nasmehnila. Njen nasmeh je bil tako lep, saj Chloe se je zdel – vrnila ji je nasmeh, roke pa še vedno ni sprejela. Namesto tega je začela pobirati stvari iz košare, oziroma kar je od tega ostalo. Mleko je bilo polito po tleh, jajca skoraj vsa razbita. Le kruh je ostal cel. »Čakaj, ti bom pomagala!«, je hitro rekla Belle in pokleknila na kolena. Pobrala je jajčne lupine in razbite koščke steklenice. Ter jih vrgla stran. Košaro je vzela v roke in vstala. Nato je zopet ponudila roko Chloe, ki je bila še vedno na tleh. Deklica je stegnila roko in jo podala Belle, ta pa jo je lahkotno, kot kak močan fantič potegnila na noge. Chloe je začela čistiti svojo obleko. »Jaz sem Belle. Zelo mi je žal za tole, ti lahko mogoče kako pomagam?« Belle je v pričakovanju gledala Chloe, kako si je čistila obleko. Deklica je ni niti pogledala. »Emm…kako pa je tebi ime?« Takrat je Chloe šele dvignila svoj obraz in ko je videla, da jo ta nenavadna deklica gleda s tako vprašajočim in začudenim pogledom, se je spomnila, da je verjetno ni slišala. In s svojo pantomimo je Belle pokazala, da ne more govoriti. Pričakovala je, da se bo ta umazana deklica začela zmrdovati in jo zmerjati, tako kot vsi, ki so prvič videli, to neznano kriljenje z rokami.
24. april 2016
Next
24. april 2016
Next!
24. april 2016
Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next
25. april 2016
Ko je Belle videla, kaj je naredila Chloe, se ni začela smejati ali s prstom kazati nanjo. Prav nasprotno, opravičujoče se je začela izmikati Chloinim pogledom in se opravičevala. Tokrat je Chloe razumela, da ji je žal in presenečena in navdušena, nad tem, da jo ta umazana punca razume, je Belle vrnila svoj najlepši nasmešek, kar jih je premogla. »Emm…oprosti, nisem vedela da si…da ne moreš…no, da me ne razumeš…jaz,…zelo mi je žal za tole.« Belle je bilo res žal. Še svoj živi dan ni spoznala neme deklice, pravzaprav še nikoli ni nikogar spoznala. In ta angelska, nebeška lepota je Belle prevzela. Zato je strmela v Chloe, že precej nevljudno, a si ni mogla pomagati, saj še nikdar ni videla tako lepega človeka, kot je bila ta, ki je zdaj stala pred njo. Stokrat, tisočkrat lepša od nje. Zdaj, je Chloe postalo nerodno. Tudi njej je bila ta razmršena, fantovska deklica všeč. Zato je Chloe iz dna košare potegnila majhen črn zvezek s majhnim svinčnikom in ga odprla. Nekaj je napisala in zvezek pomolila Belle. Ta jo je opazovala ves ta čas in hitro prijela zvezek. Brati je znala malo in zelo slabo. Toda glavno stvar je razumela. »Chloe«, je rekla. Znova, že tretjič je pomolila roko deklici in jo pogledala. IN končno je Chloe segla vanjo in se prijazno nasmehnila. Belle jo je pogledala naravnost v sinje modre oči in počasi in razločno rekla:«Me veseli. Jaz sem Belle in zelo mi je žal. Želiš, da te pospremim domov?« Chloe je navdušeno prikimala, vzela košaro iz Bellinih rok in se odpravila po cesti, Belle pa za njo. Chloe je zopet prijela zvezek in vanj dolgo časa nekaj pisala. Potem ga je pomolila Belle in ta je napela vse moči, da je prebral, kaj piše. »Nič hudega zaradi mleka in jajc. Veseli me, da sva se spoznali. Še nikoli se nisem pogovarjala z neznanec. Mislim, da sva celo približno isto stare. Jaz jim imam petnajst. Sem gluha in nema, kar pa verjetno že veš.« Belle se je samo nasmehnila, prijela Chloe za komolec in jo ustavila. In razločno je začela govoriti. »Tudi jaz se še nikoli nisem pogovarjala z nikomer. Stara sem toliko kot ti in mislim, da si zelo lepa.« Chloe se je zopet čudovito nasmehnila in z ustnicami oblikovala besedo »hvala«. Bilo ji je strašno nerodno. Nato sta se v tišini sprehodili do Chlojine hiše, kjer sta se ustavili. Chloe je napisala v zvezek:« Se lahko še kdaj srečava? Rada bi te spoznala in rada bi, da sva prijateljici.« Belle je prebrala in spet razločno rekla: Jutri ob istem času, te bom čakala pod glavnim mostom. Mislim, da bova zelo dobri prijateljici.«
25. april 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg