Forum
u158090
u158090
Jaaa, se ena zgodbica od lily;D
No, i hope da ste ze do zdaj vsi dojeli da je Lily pvsevdonim:3 moje pravo ime je sicer Laura ampak pustimo zdaj to:3
Torej, vceraj zvecer je sla Lily spat, potem ko je zaprla ze tretjo prebrano knjigo - ze cel dan se ji je dogajalo ful veliko stvari in ko jo je potem doletela se ena sokantna novica je pac mogla razlit svoja custva nekam drugam - torej, to se spravljam pisat, na ljubo njej - ob polnoci na telefonu, in objavlam danes, ker sem shranila vceraj med sporocila (tak zlo cudno mi je pisat v prihodnjiku za preteklik, ki je v resnici sedanjik, vendar je le tega zamenjal prihodnjik. Ok wtf haha o.O)
Torej, ta zgodbica bo kljub vsemu fanfic, bo neka mesanica med temi kaj rada pisem in med onimi malce pocukranimi, ker hocem vanjo vpeljat tut del naju z Lily - brez skrbi, nisva nevem kako veliki dramaticarki, da ne bo pomote, in najino zivljenje ni bolj zapleteno od slusalk - no, na case, ampak ti casi so za zdaj mimo.
In brez skrbi, vsekakor ne bo razvidno, kaj bi lahko bilo del mojega zivljenja - ze ko boste mislili, da se je pa to mogoce zgodilo meni, se boste motili.
Torej, jutri (6., v ponedeljek) mam rojstni dan, danes pa praznujem z domacimi, tako da ostalih zgodbic ne bom nextala.
Torej, One Direction v zgodbi ne bodo obstajali, odlocila sem se, da bom imela vse clane, vendar njihovi izgledi ne bodo podobni zdaj tem, v letu 2014 - pac, izgledali bodo tocno tako, kot so prikazani na naslovnici: Liam z cisto kratkimi lasmi, Zayn s pramenom in tako dalje - sicer pa, to je to, dovolj mojega cvekanja.
Oh, in se to. Lily sporoca, da bo nabutala vsakega ki si drzne oglasevat. Toliko o tem.
Zdaj pa, enjoy.
Prvic vam pisem v imenu kot Laura ker se mi zdi bolj pametno, glede na to da ze predolgo ticim za Lily, ki vam vedno butne kako butasto
*( in za vse tiste, ki so res butasti - Lily je jaz, sicer moj drugi vzdevek, vendar o 'njej/sebi' govorim o drugi osebi ker je cisto drugacna od mene in ima tisto pisateljsko zilico)*
Pa da si ne bo lastila uslug samo ona.





Moje roke so zdrsele čez tipkovnico na telefonu.
V korenu nosu sem nenadoma začutila znan, pekoč občutek - jokala bom.
Oh, pa ne zdaj. Ravno zdaj.
Zavzdihnila sem.
Resnično najhujši del mojega življenja.
Moram mu pojasniti - ta laž se vleče že zelo, zelo predolgo, kot kakšno črevo in ob misli na to, mi postane še samo bolj slabo.
Obrisala sem si solzo, ki je spolzela po mojem licu. Res mi ni do joka.
Pravzaprav pa se cmerim kar sama sebi v prid - nekdo drug bi moral biti na mojem mestu, vendar nimam dovolj poguma, da bi tej osebi pustila vedeti resnico.
Ne vem ali je sploh vredno govoriti o tem vendar potrebovala sem svojo najboljšo prijateljico, nje pa ni bilo od nikoder.
No, najverjetneje je tičala za računalnikom, skrita za nevidno ikono.
Vseeno sem se odločila, da s prstom tapnem njeno ime - bo že videla, ko prileze gor, če je res ni gor.
Moji prsti so znova drseli preko tipkovnice.
Pravo malo dramo zganjam. Takšno teslo sem.
Tega ne bi smela početi.
Za trenutek se je zazdelo, da se je tipka Pošlji pritisnila kar sama od sebe, čeprav je resnica prav malo drugačna.
"Skregala sem se z Niallom."
Besede so obvisele na ekranu in takoj mi je bilo žal, da sem jih poslala - pa ne zato, ker sem se skregala z njim - ampak zaradi tega, kar je tičalo za tem - zaradi tega, kar sem ji nameravala povedati po tem, ko bo pripomnila kakšno pikro in dejala, da bo vse v redu.
Na ekran je popnil oblaček "videno".
Christina je videla moje sporočilo.
Vedela sem, da je gor.
Rahlo sem se nasmehnila, ko sem videla, da me nima namena ignorirati ampak je začela pisati.
"Kaj za vraga Sky? Zakaj, kako je sploh to mogoče?"
Poslala sem ji že naprej pripravljene zajetke zaslona mojega brezzveznega prepira s fantom - ne, ne bivšim, ker se nisva razšla - potem ne bi bila v taki zadregi glede tega.
Christina je porabila nekaj trenutkov, da se je prebila skozi kup slik in jih natančno preučila. Lahko sem kar videla, kako se mršči na drugi strani mesta, v svoji sobi.
Prepir se je začel o tem, kako si moj fant vzame premalo časa zame - potem pa je jezen on, medtem, ko bi morala biti jezna jaz - seveda je to naredil iz šale, ampak v tistem trenutku sem bila tako razdražena, zamerljiva, nerazumljiva in nepredvidljiva oseba, da sem mu pribila par krepkih in ga nahrulila.
Vmes je tudi ponovil nekaj mojih besed, ker je pač šaljivec in šaljivcu ne moreš preprečiti zabave - potem sem se pa jezno, sicer le zaigrano, odpravila spat s poslovilom, podobnim grožnji.
Napisal je namreč samo "ok", jaz pa sem mu zabrusila, da tako ali tako ve, kam si more ti dve črki vtakniti.
"Oh, to pa je vroča linija - v malce drugačni vročici..."
Christina je vedno rada v svoje stavke vključevala sarkazem.
In tudi tokrat ga ni pozabila.
"Je to vse?"
"Ja." sem nekoliko otožno odpisala, vendar nisem si drznila uporabiti nobenega smeška.
"Ah, tega si ne bi smela gnati k srcu - Niall je pač...no, Niall, saj veš. Njegovi odgovori so tako kratki in brez zamere, ampak malce za butasto stvar sta se skregala - in ne pravim, da si kriva ti. Saj bo v redu, boš videla.
Najboljša prijatelja sta že od vrtca, vedno sta našla rešitev."
Konec Christininega dolgega besedila je krasil vesel smeško.
Za moje pojme malce preveč vesel.
"Saj v tem je problem..." sem odpisala.
In tako sem bila na robu tega, da ji bleknem svojo, za zdaj še, skrivnost.
Saj je res, da je moja najboljša prijateljica, ampak te skrivnosti najraje ne bi zaupala niti plišastemu medvedku, kar pa sem na žalost že, ker je ves premočen od mojih slanih solz.
"Kakšen problem Sky? Je kaj narobe?"
Tudi če stavka ni dodatno okrasila in čeprav je nisem videla, sem vedela, da jo skrbi.
Njo je vedno skrbelo zame, pa tudi če je bila to najmanjša stvar, kot naprimer, kadar sem si zlomila noht.
"Mogoče pa nočem, da je vse spet 'vredu', Christina..." sem ji potarnala.
"Kaj? Takoj mi vse povej! Te že kličem!"
Moj telefon je v hipu zacingljal pred mojim nosom in smrknila sem, preden sem se oglasila.
„Kaj se je zgodilo, Sky? Takoj mi vse povej!“
Med smrkanjem sem se nasmehnila. Predvidela sem, kaj bo rekla.
„Skregala sva se ... “ sem odvrnila ter se naslonila na blazino za mojim hrbtom.
„Ja, to mi je dokaj jasno. Mislila sem, zakaj nočeš, da je vse spet v redu med vama?“
Zavzdihnila sem. Pa gre moja skrivnost.
„Saj sem si čisto sama kriva veš. Čisto sama sem silila v to in če ne bi jaz začela - če ne bi jaz nikomur povedala ne bi bilo nič od tega res; še vedno bi bila najboljša prijatelja,“
„Počakaj? Hočeš reči, da obžaluješ svo-“ „Vsekakor ne!“
Mogoče sem malo preglasno vzkliknila.
„Mislim, ne, ne obžalujem je ampak ... “
„Kaj Skyler? Povej mi že, ne rada te poslušam žalostno,“ Christini je rahlo zmanjkovalo potrpljenja.
„Slepim se, Christina,“ globoko sem zajela sapo, da ne bi začela jokati.
„Nikoli ga nisem videla več kot najboljšega prijatelja - hotela sem videti nekaj, česar ni bilo in to sem tudi videla - hotela sem biti zaljubljena vanj.
Hotela sem biti, pa mi ni uspelo - in nasploh je hudo, ker sem sama prepričala ... pa saj veš kako zadržano sicer govorim o tem,“
Besede so same od sebe prišle na dan.
„Potem pa mu preprosto povej! Niall bo razumel,“ je rekla Christina, potem pa se hitro popravila, „Niall vedno razume,“
„Mogoče sem direktna oseba, da lahko prizadenem koga drugega ... vendar tako direktna pa spet nisem! Ne morem ga prizadeti na tak način! Ne morem mu tega narediti!“ Sem kriknila, rahlo ogorčena.
Strah me je bilo.
Ne morem mu povedati.
„Veš, brez zamere, ampak zdi se mi, da Niall niti ne bi bil tako močno užaljen - ti si bila tista, ki je izrazila svoja čustva, mi pa smo bili samo posredniki - mogoče je samo zgrabil vabo, čeprav je trdil, da ima enaka čustva kot ti,“
„No, s tem pa si mi zelo pomagala,“ nisem hotela biti nesramna, ampak kljub vsemu, če je to resnica, bi lahko tudi mene prizadelo.
„Oprosti, nisem te hotela še bolj razžalostiti - pravim samo, da nobeden od vaju ne izgleda kaj posebno zaljubljen - saj se niti nočeta poljubiti!“
„Dvakrat sva se!“ Sem se uprla.
„Za tvoj rojstni dan, ker je bilo samoumevno in ko te je vprašal Sky! Sicer pa ne,“
„To meni čisto zadostuje - saj veš kakšna sem,“ sem bleknila po tiho.
„Ja vem Sky, preveč zadržana si - saj te razumem,“ z druge strani je prišel vzdih, ki se je slišal kot hropenje, „želiš, da mu jaz povem?“
„Veliko lažje bi bilo, vendar kaj si bo pa mislil? Kaj če ne bo hotel biti več moj prijatelj?“
Pograbila sem robec ter si začela brisati svojo razmazano maskaro.
„Ne pretiravaj - prepričana sem, da bo razumel - torej, želiš, da mu povem?“
Zavzdihnila sem.
Ne vem, če sploh hočem, da ve.
„Ne vem če-“ sem tiho začela, a me je prekinila Christina.
„Sky, boš še naprej ždela v tem? Da ti bo še bolj hudo, ker moraš lagati?“
„Prav,“ sem se na koncu le vdala in Christina se je rahlo zahihitala.
„Kar zdaj ga bom poklicala, potem pa ti bom sporočila rezultat - mi želiš še kaj povedati?“
„Ne,“ sem odrezavo odvrnila.
„Prav, se slišiva, rada te imam,“
„Tudi jaz tebe. In oh, Christina,“ „Kaj?“
„Ne prizadeni ga, prav? Še vedno je moj prijatelj,“ „Ne bom, obljubim,“
Tako se je zveza prekinila, jaz pa sem jezno potisnila obraz v blazino.
Saj bi mogoče še zdržala nekaj dni - mogoče bi mu lahko sama v obraz povedala, vendar mogoče je tako bolje.
V obraz ponavadi ni dobro tega povedati - v šoli potem ne bi imel miru, tudi če ne bi bil presenečen - vseeno rabiš malce miru po nenadnem šoku - tudi če te ne šokira preveč.
Blebetam.
Najbolje, da se spravim v red in grem raje gledat kak film na televiziji.
Z nočne omarice sem pobrala televizijski daljinec ter prižgala plazmo pred mano, da je završalo, potem pa se je prikazala slika - neka mehiška limonada.
Prav, to bo v redu.
Bom pač še malo jokala.

Zadremala sem. Samo rahlo, ko me je nenadoma zbudil pisk mojega telefona - dobila sem sporočilo.
Hlastnila sem po njem ter ga odprla.
Christina.
''Sky!''
''Kaj?" Sem živčno odpisala - nekaj v mojih prsih me je stisnilo, da sem komaj dihala - trenutek resnice.
''Vse je vredu, pomiri se!'' Čeprav je konec stavka krasil vesel smeško, mi ni povsem odleglo.
''Kaj? Kaj je bilo?''
''Razumel je. Sicer ni bil čisto vesel, ampak je rekel, da je tudi on razmišljal, da bi ti nekako priznal, da ni čisto vse tako kot bi morala biti in da nisi ti kriva, ker si čudovita - to je to.''
Iz mene je prišel izdih olajšanja.
''Hvala Bogu.''
''Hvala Christini!''
Zasmejala sem se.
Konec je. Ne rabim se več bati. Spet imam najboljšega prijatelja.
''Seveda, hvala tebi. Še kaj?''
''Ne. Zdaj pa morem iti in upam, da ti je odleglo! Nočem, da jutri prideš v šolo kot kakšna smrt - se vidiva.''
Rahlo sem se nasmehnila. Seveda mi je odleglo, zdaj je vse v redu.
''Lepo se imej.''
Odložila sem telefon, zazehala in se pretegnila, potem pa pogledala na ekran televizije - še vedno mehiške nadaljevanke.
Prav.
Še malo jokanja. Moja šibka točka so namreč nadaljevanke.





upam da je kul c;
05. januar 2014
Neeexxxttt
fakk še ena popolna zgodbica od Lily/Laure ;]*
05. januar 2014
+prva bralka <333
05. januar 2014
neeext! zakone je ;D
05. januar 2014
Neereeeeeeeexxxxxttttt
05. januar 2014
Neeeeext
05. januar 2014
Neext
05. januar 2014
neeeeeeeeeeext
omg omg omg to je zgodbica po knjižnih standardih in ti vseen napišeš 'upam da je kul c;'
zaslužš si oceno izjemno :')
05. januar 2014
u130737
u130737
Aifjsapofkadsgp *OOOOOOOO*
Neeeeeeeeeeeeeeeeeext!!
05. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeext
05. januar 2014
Neeeext!!!!
05. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!
05. januar 2014
u158090
u158090
''Kje za vraga tičiš?!''
Na ekranu mojega telefona se je prikazalo sporočilo od Christine.
''Saj kmalu pridem na postajo!''
S hitrimi koraki sem se bližala naslednjemu vogalu.
Še malo.
Rahlo zamujam, saj sem zaspala, ker mi budilka ni zvonila. Zajtrk imam namreč še vedno v ustih.
Zavila sem ter na koncu ulice zagledala Christino, „pohiti!“
„Avtobusa še ne ... “ prisopihala sem do nje ter se z rokami naslonila na svoja kolena, „ ... ne bo pet minut!“
Christina se je zahahljala, „vseeno ti ne škodi, če pritečeš malce prej!“
„Mogoče,“ sem prhnila, potem pa se nasmehnila in jo objela.
„Kako si?“ Je vprašal, potem, ko mi je objem vrnila in me močno prižela k sebi.
„V redu, če misliš glede-“ „Seveda mislim glede tistega. Sicer te sploh vprašala ne bi,“
Zasmejali sva se.
„Ja, v redu sem. Veliko boljše kot zadnjih nekaj dni,“ pomežiknila sem ji.
„No, potem je pa že skrajni čas, da me začneš klicati rešiteljica, glede na to kolikokrat sem ti že rešila rit,“ z roko sem jo udarila v ramo, ko je izza ovinka pripeljal avtobus.
„Kje za vraga je pa Liam?“ „Zamuja. Vidno. Prvič v njegovem celotnem življenju,“ sem odvrnila in Christino je popadel tih hehet.
„No, verjetno je bolan - Liam ne zamuja! To je verjetno njegovo prvo pravilo med šolo,“ znova sva se zasmejali ter stopili na avtobus, ko se je od nekod zaslišal paničen vrisk.
„Počakajte!“
Nenadoma je celoten avtobus popadel smeh. Christina je bila že na avtobusu, jaz pa sem stala na prvi stopnički, zato sem se prijela za drog, se zazibala nazaj, da je zadnji del mojega telesa glede izven avtobusa ter pokukala po pločniku navzdol.
Liam je po cesti pobiral zvezke.
Svoje zvezke.
„Tega pa ne vidiš vsak dan!“ Sem zaklicala proti njemu in grdo me je pogledal, avtobus pa je popadle še večji smeh.
Christina je pokukala mimo mene ter se rahlo nasmehnila - Liam je njen sosed in ne mara preveč, če se iz njega norčujejo, samo zato, ker je rahlo rečeno, piflar.
Pobral je zvezke ter stekel proti vratom avtobusa, ko je zapihal močan veter ter mu vse liste odnesel nazaj na pločnik, „prekleto!“
No, to se pa res ne zgodi vsak dan, da iz njega pride kaj takega.
Stopila sem z avtobusa ter mu pobrala kup listov, ki je obležal ob mojih nogah, „na, izvoli,“
„Saj ne bi bilo treba,“ je zamomljal, ko je dalje zbiral papirje. Pridružila se nama je tudi Christina, ko je šofer avtobusa nenadoma zatrobil.
„Ne bom čakal ves dan!“
„Saj vam ni treba, tepec stari!“ Je kriknila Christina.
Šofer se je ekstremno hitro namrdnil, prestavil na sedežu, zaprl vrata in speljal.
„Christina!“ Sem vzkliknila ter jo grdo pogledala, medtem, ko se je ona smejala.
„Zdaj moramo peš,“ sem se pritožila.
„Ne bi bilo treba - zaradi mene sta ga zamudili,“ je dejal Liam, ko sva mu izročili njegove liste.
„Saj pa ni nič takega - bomo pač šli peš,“ „To je tri kilometre - prekleto podvizati se bomo morali,“
„Prvo imamo prosto,“ me je spomnil Liam.
„Oh, saj res,“ sem odvrnila.
„Jaz bi morala iti na pogovorno uro iz francoščine - saj veš, zadolžena sem za tiste tri koklje, katerim ne gre najbolje, ker se ti nisi hotela javiti, da bi jim pomagala,“ je jezno siknila Christina, jaz pa sem ji pokazala jezik.
„Jutri še imaš čas, da jih naučiš - test je komaj v četrtek, v sredo pa se lahko same učijo,“ je pripomnil Liam.
„Dobra ideja,“
„Ne bi raje šli in si po poti izmenjavali dobre ideje?“ Sem malce nestrpno vprašala, Christina pa se je zasmejala in počasi smo se odpravili po pločniku navzgor, v smeri, v kateri je prej odpeljal avtobus.
„No, Liam in Skyler, dvomim, da se že kaj dobro poznata,“ je nenadoma dejala Christina in grdo sem jo pogledala - njen ton glasu mi ni bil všeč - mogoče kaj naklepa?
„Rahlo,“ je odvrnil Liam ter tudi rahlo zardel.
„Ja,“ sem odvrnil, „rahlo,“
„Prav, torej, Liam, to je Skyler, Skyler, to je Liam,“
„Christina, mislim, da sem tudi sam že ugotovil,“ Liam se mi je nasmehnil, jaz pa sem se zasmejala.
„Saj vem, ampak nekje je treba začeti,“
„Pa ne tako zelo na začetku,“ udarila sem se po glavi.
„Dobro, zdaj se poznata, tako da, problem je rešen,“
„Zdaj vem,“ naredila sem se, kot da razmišljam, „točno toliko kot prej,“
Christina se je zahahljala.
„No, torej, kaj pa veš, Sky?“ Me je vprašala, „o kom? O Liamu?“ Pokimala je.
„Vem da je pameten in likovno nadarjen - sicer z njim sedim pri zgodovini, vendar zgodovinski zvezek je kot kakšna slikarska paleta,“
Liam je zardel. In to močno.
„Oh, to je pa nekaj novega!“ Christina se je zasmejala, „in kakšne so, te njegove, umetnine?“
Liam me je srdito pogledal - sicer ni vedel, kaj vem, vendar vsekakor ni želel, da bi karkoli povedala - kar pač vem.
„Krogci pa neke čudne silhuete malih možicljev ter, no, srčki,“
Liam je znova zardel, Christino pa je poplavil neustavljiv smeh.
„Dvomim, da se med temi srčki ne skriva kakšno ime,“
„Pravzaprav je tvoj dvom upravičen,“ s Christino sva se zasmejali, Liam pa je na debelo pogoltnil slino.
„No, saj te ne bom pojedla, če mi pove! Liam!“ Liam se je zbudil, ter pogledal Chris, „kaj?“
„Mi lahko pove?“ „Samo če ne boš povedala dalje,“ „Zakaj le bi? Ne bodi trapast!“
„No?“ Pogledala me je, „kdo je?“
„Ryan,“ sem odvrnila, „Ryan Higgins, da ne bo zmote o njegovi spolni usmerjenosti,“
Zdaj smo se vsi trije zasmejali, Christina pa se je nato zresnila, „Ryan? Misliš Ryan?“
Pokimala sem.
„Ryan Ryan?“
Zdaj je tudi Liam pokimal, skupaj z mano.
„Ryan Ryan Ryan? Tista temnopolta navijačica? Dobro, nisem rasist, vendar je navadna prasica, se opravičujem izrazu! Liam!“
Liam se je nasmehnil, „kaj? Prelepa je,“
„Ni vse v zunanjosti! Zraven Trishe, je prva na seznamu, ki bi jo moral skenslati! Samo poglej, kako se obnaša do tebe!“
„Pusti ga sanjati, Chris, saj nisi njegova mama,“ sem se vmešala, Christina pa je zavila z očmi.
„Pravim ti samo, da to ni dobro,“
Imela sem občutek, kot, da je Liam petletni otrok, Christina pa njegova mama, ki ga kara. Pravzaprav je bil Liam velik in njegova mišična masa sploh ni bila tako nizka, za piflarja - Christina ob njem ni izgledala tako majhno; bila je vitka in visoka, vendar je imela trenutno obute pete, zato je izgledala, kot da je enako visoka kot on.
In potem sem bila tukaj jaz. Za razliko od prvih dveh oseb, sem bila kot kak palček - bila sem majhna in Liamu sem segala približno do nosa, mogoče malce več - če bi bila vsaj kakšna dva centimetra večja, bi mu lahko glavo naslonila na ramena, prej pa ne.
Palček ja.
Sicer sem suhljata, vendar se to nikakor ni skladalo z mojo višino.




to je Christina, da ne bo pomote c;
06. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
o bog, mislm, da sm se ravnokar zaljubila v zgodbo
06. januar 2014
neeeeeeeeeext
06. januar 2014
Neeeeexxxxxxxtttttt
06. januar 2014
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeeeeext
06. januar 2014
neeeeeeeeeeeext!!!!!
06. januar 2014
Neeeextt!!!
06. januar 2014
neeeeeeext*___*
07. januar 2014
Neeeexxxttt
07. januar 2014
u158090
u158090
2. poglavje
1 Romeo and 100 Juliets

Na šolski hodnik smo prilezli točno deset minut pred zvoncem. Na njem se je trlo najstniških, prerivajočih teles.
Naslednjih pet minut je lahko najhujših pet minut jutra - na hodniku je bilo toliko ljudi, da nisi videl ne kod ne kam. In čez deset minut moraš biti v razredu, pa nisi prišel niti do omarice.
„Petdeset čarov na levi,“ se je oglasila Christina in Liam naju je zmedeno pogledal.
V velikem loku smo se izognili prihajajočemu osebku. Njegova pojava je bila dovolj zloglasna, da je celo hišnik vedel, da je bolje, da se umakne.
Pa ne zato, ker bi bil eden izmed klape skrivnostnežev, ki so se je vsi bali. Ne, to je bil eden in edini Harry Styles.
„50 čarov?“
„Zato, ker se mu tako in tako ne more upreti nobena, katere se nagleda,“ se je zahihitala Christina.
Liam je hotel nekaj zmedeno pripomniti, vendar je na koncu le privzdignil obrvi.
„Ve dve sta mu že podlegli?“
„Hmpf,“ sem izdavila na kratko.
„Nikoli, tudi če bi si naju nagledal - kar pa se ne bo zgodilo,“ Christina je bila dokaj ponosna na to - čeprav so najstnice na naši šoli umirale že samo ob pogledu nanj.
Prav zato je bilo teh pet minut po jutrih grozljivih - Harry Styles je vsako jutro, točno ob sedem in dvainštirideset minut prečkal glavni hodnik, ki se je spremenil v opustošenje po apokalipsi - punce so kar tako padale v nezavest - sicer ne dobesedno, ampak skoraj.
„Poglej ga, Liamčka,“ takoj, ko smo prispeli do omaric, se je začelo isto, kot vsak dan. No, sama sem prihajal z avtobusom in ker smo bili malce pozni, je Harry dobil odlično priložnost, da se spravi na Liama - sicer ga je dobil nekje čez dan, ponavadi po malici.
Liam je Harrya ignoriral - ponavadi je to učinkovala, tokrat pa ne prav dobro, ker je bil očitno gospod popolni po jutrih precej razkačen.
„Kdo pa misliš da si, da ne odgovarjaš, ko te kdo pozdravi?“
Fant, Harryev zelo dober prijatelj je prišel k njima ter Liamu iz rok vrgel zvezke, da so se razleteli po hodniku ter se zasmejal, „ti dela probleme?“
Harry ga je grdo pogledal in Zack je takoj ugotovil, da ga je polomil, čeprav bi Harrya lahko v sekundi zmlel v prah - sploh ne bom začela o obsegu njegovih mišic.
„Znam sam, Zack. Odstrani se,“ mu je osorno zabrusil, se naslonil na omarice ter pogledal Liama. Ta je privzdignil obrvi.
„No? Poberi zvezke!“
Liamu se ni dalo ugovarjati. Nikoli ni ugovarjal.
Ko se je sklonil, da bi pobral zvezke, ga je Harry potisnil, da je padel na kolena in hodnik se je zasmejal.
Ponavadi sem se smejala z njimi. A danes je bilo nekaj drugače. Preplavila me je želja, da Liamu priskočim na pomoč.
„Pusti ga,“ z vratci omarice sem treščila, da je hodnik rahlo potihnil.
„Oh, poglej, tvoja punca se zanima zate,“ se je namrdnil Harry potem pa zaigral začudenje, „oh, pa saj to je Skylar - pozabil sem, da si Nialla prisila v zvezo s tabo - saj ne bi bila zmožna imeti dveh fantov, ali pač?“
Prestrelila sem ga s pogledom, „veš, dvomim, da se motim, ampak ali je res, da je bil tvoj IQ test negativen?“
Christina se je zasmejala, in potem še hodnik z njo, ko so ugotovili, da se je varno smejati moji šali.
Harry se je živčno ugriznil v ustnico, potem pa posmehnil - za trenutek bi lahko pomislila, da se bo začel smejati, vendar se je nato zresnil in hodnik je znova potihnil.
Zadržali so sapo, ter se spraševali, kaj bo rekel.
Ampak res, kaj bo rekel?
Liam se je do tedaj že pobral skupaj z zvezki in se postavil ob Christino.
„Mala Montegova, priporočam ti, da se ne igraš z mano,“ je bevsknil po tiho.
Pokukala sem na uro, ter se pripravila na njegov tri-minutni govor ter zamujanje pouka.
„Samo enkrat še-“ „Oh, daj, zaveži Styles. Kaj ji pa boš?“
Po hodniku se je razlegel malo manj znani glas - mogoče za to, ker ga skoraj nikoli ni bilo slišati v družbi.
Harry je prhnil.
Po hodniku navzdol je prihajala njegova trio konkurenca.
Zayn Malik ter dva njegova pajdaša.
Skrivnostna klapa, so ji govorili za hrbtom.
„Malik,“ se je oglasil Harry ter me srdito ošinil s pogledom, „od kdaj se pa ti zavzemaš za navadne smrtnice?“
Znano je bilo, da se je Harry nosil zelo visoko - tako visoko, kot kakšna super zvezda. In če je bil njegova konkurenca Zayn, mu je moral pihniti malce na dušo.
Zayn ni spremenil obrazne mimike - prazno je gledal v Harrya, „zavzemam se za to, da takšni kot si ti, ne zganjajo problemov,“
Malce je požvečil žvečilko v njegovih ustih, pogledal proti meni ter nato proti hodniku, „prodajate zijala ali kaj? Pojdite v razrede,“
In hodnik se je izpraznil. Tudi tokrat se je hišnik umaknil - ni mu bilo do gledanja zapletov, poleg tega pa je bila ta klapa nevarna, kolikor se je njemu zdelo.
„No, torej?“
Harry je skomignil z rameni ter se zarežal, nato pa pogledal proti meni.
„Samo pogovarjala sva se,“ pomežiknil mi je, Christina pa si je potisnila prst v usta, kot, da bo bruhala. Liam jo je z opravičilom že ucvrl v razred.
„Mhm, pogovarjala,“ se je oglasil Troy, Zaynov, milo rečeno, pajdaš.
„Seveda. Kajne, Skylar?“
„Moje ime je Skyler,“ sem pisknila skozi stisnjene zobe, ko je Harry stopil proti meni.
Nagonsko sem se umaknila, vendar je bil prehiter - sklonil se je k meni in njegov šepet je bil podoben glasu duhov iz kakšne grozljivke, „ne bo se dobro izteklo - sploh ne zate,“
Z nasmeškom se je obrnil k Zaynu, „vidiš? Vse je v redu,“
Potem se je z Zackom sprehodil naprej.
„Hva-“ preden bi se lahko zahvalila, jo je trojica ubrala naprej, brez drugega pogleda.
„To je bilo pa za las,“ sem pihnila, ko sva na hodniku ostali še samo mi dve s Christino - tako ali tako imamo prosto uro.
„Saj bi mu zlomila nos, če bi bilo potrebno,“ se je zarežala Christina, jaz pa sem se ji rahlo nasmehnila.
„Greva v kantino po pijačo? Žejna sem,“
Odsotno sem pokimala.



„Bilo je kul, veš,“ se je posmehnila Chris, ko sva vstopili v kantino.
„Kaj je bilo kul?“
„Zayn se je postavil zate!“
„Prav briga me, Chris,“ sem se namrdnila, „poleg tega pa se ni postavil zame, ampak proti Harryu - to ni enako,“
„Pa ja,“ je prhnila, „če ti tako praviš,“
Grdo sem jo pogledala - zanimalo me je, če je hotela namesto tega, da so bila Zaynova dejanja kul, reči da je on kul, vendar raje nisem spraševala.
„Kje je Niall? Ponavadi naju počaka pri omaricah,“
„Mogoče se je umaknil našemu prepiru,“
„Ne bi rekla - prej bi pomiril Harrya, naj te pusti pri miru,“
„Mogoče je bolan,“ sem siknila.
Bolj kot je Chris skušala povedati, da se naju mogoče Niall izogiba, bolj sem jaz zavračala vsako njeno poskušanje - zakaj bi se izogibal? Saj ni priznal poraza, priznal je strinjanje z razpadom zveze, za Božjo voljo.
„Povedal bi mi,“ je odvrnila Christina.
„Daj nehaj - prav, mogoče se naju izogiba, lahko nehava? Nisem ravno pri volji,“
Christina se je zasmejala.
„Kaj, so ti Harryeve besede skisale možgane?“ Srknila je požirek gostega pomarančnega soka, „oh, in ko smo že pri njem - kaj ti je sploh šepnil?“
„Nič mi ni šepnil,“ „Videla sem, kako se je nagnil proti tebi, Sky,“
„Poljubiti me je hotel,“ „Res?“
Zavila sem z očmi, „poskušala sem biti ironična - seveda me ni! Nič ni rekel, samo sklonil se je k meni, pa ne vem za kaj,“ sem se zlagala.
„In če te zanima, če mi je kdo skisal možgane - mi jih ravnokar kisaš ti,“
Christina je odprla usta, a jo je nekdo prekinil, „nekdo je slabe volje!“
Glas je zažvrgolel iz norčave navade in brez da bi se obrnila, sem se kislo nasmehnila.
„Lou,“ „Louis!“ Christina ga je objela - da ne bo pomote, Louis objema vse svoje prijateljice.
„Kaj? Ne dobim objema?“ Obrnil se je k meni z široko razprtimi rokami, jaz pa nisem niti trenila z očesom, ko sem bila naslonjena na pult v jedilnici. Nekako srdito sem gledala izza svojega lončka soka.
„Kaj je pa njo pičilo?“ Obrnil se je h Christini.
„Harryeva zloba,“ je zadirčno prasnila.
„Ima spet probleme?“ Znova se je obrnil proti meni.
„Kar njega vprašaj,“ sem siknila.
„Dobro! Potrebujem razlago, Chris. Gospodična Montego je očitno preveč slabe volje, da bi se normalno obnašala,“ me je zbodel.
Že sem si hotela nabrusiti jezik, a sem raje zaprla usta.
„Harry je napadel Liama, Sky pa ga je branila - Harry pa ji je to tako krčevito, grozovito zameril - in Sky mi noče povedati, kaj ji je prišepnil na uho,“
Oh, torej moja laž ni delovala.
„Nič mi ni rekel!“
„Liama? Kaj, tistega piflarja?“
„Utihni. Samo zato, ker je bolj pameten od tebe, še ne pomeni, da je piflar,“ sem mu zabrusila.
„Uf,“ Christina me je debelo pogledala.
Nikoli nisem bila nesramna do Louisa - ne za to, ker bi mi on vrnil milo za drago, temveč zato, ker sem ga imela rada na nek bratovski način - danes je bilo prvič, da sem mu zabrusila kaj takega, zato me ni presenetilo, da je to presenetilo njega in ga ujelo nepripravljenega, z nobeno spolzko opazko, ki bi mi jo lahko vrgel, kot polena pod noge.
Nastala je zloglasna tišina, dokler se ni Lou odkašljal.
„Zdaj me pa res, res zanima, kaj ti je rekel, da si takšna,“ je ostro odvrnil. Bil je vidno užaljen.
„Kaj, Christina je lahko nesramna do tebe, jaz pa ne ali kaj?“ Je privrelo iz mene.
„Ja! Ker ti nisi nesramno bitje,“
„Oh, hvala Lou, res lepo,“ se je zasmejala Chris.
„Oprosti, nisem mislil tako - ja, ona je lahko ker z njo - z njo je drugače. Ti nisi nesramna pogosto - in nikoli nisi nesramna do mene,“
„No, mogoče se boš moral na to privaditi,“ lonček sem zagnala v koš - najprej se je odbil od roba v steno, potem nazaj na rob in pristal ob košu.
„Oh in, saj razumem - ni treba posebej poudarjati, da sta izredno navezana drug na drugega, jaz pa sem tretji člen, ki ga, na daleč razvidno, ne rabita,“ s temi besedami sem odkorakala proti vratom kantine.
„Ne, Sky! Ni bilo mišljeno tako,“ Chris je pritekla za mano ter se postavil predme.
„Mislil je, da -“ z očmi je ujela Louisa, ki je prihajal proti nama, „- da je mene navajen takšne, tebe pa ne,“
Zavzdihnila sem. Mogoče sem res preveč pičena od dogodka na hodniku.
„Oprosti,“ obrnila sem se proti Louisu ter stisnila ustnice, ker mi je bilo izredno nerodno.
„Saj je v redu - lahko zdaj dobim objem?“
Rahlo sem se nasmehnila ter ga objela. V moje nosnice je butnil njegov značilen vonj, ki ga nikoli nisem mogla opredeliti in odleglo mi je.
„No, zdaj pa še povej, kaj ti je Harry rekel,“ je pisknila Chris, ko sem se odmaknila od Louisa, čeprav ga najprej nisem imela namen izpustiti.
„Nič ni rekel, saj pravim,“ sem odvrnila, „kar tako se je sklonil,“
„Prav verjamem ti, veš,“ je odvrnila Christina ter pogledala proti Louisu, ta pa je le skomignil z rameni.
„Oh, in veš kaj sem ti pozabila povedati,“ je dodala, „Zayn se je zanimal zanjo, ko sta se z Harryem prepirala,“
„Ni se zanima zame!“ Sem se uprla.
Louis je nenadoma postal rahlo zaripel, „Zayn? Zayn Malik? Malik Zayn?“
„Kakorkoli že pač obrneš, ja,“
„In kaj mu je rekla, potem ko je izrazil svoje zanimanje?“
Ne vem, če je iz njega govorila jeza, hudomušnost ali nevoščljivost. Mogoče kar vse troje.
„Nobenega zanimanja ni izrazil zame!“ Sem ostro rekla, „jezen je bil, ker je Harry zganjal galamo - in niti zahvalila se nisem, če ti bo to kaj pomagalo pri umirjanju svoje nenadne jeze!“
„Oprosti, samo-“ odsekal se je.
„Ne mara Zayna, saj veš,“ „Ja, ne maram Zayna,“ „Ja, saj vem,“




[predstavljajte si jih, da ne zgledajo tako 'zelo prijazno' do drug drugega'.]
12. januar 2014
Neeexxrtt
kaj če so VSI v njo? *OOO*
12. januar 2014
Neeeeext!!! Fak kok neobičajno doobra zgodbaaa!! <3
+ ja, se strinjam z Zarry.* +še niall je tu..... Goshhhh *__*
12. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeext!!!!!
12. januar 2014
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
12. januar 2014
Nneeeeexxxxytttttt!!!!! Love itttttttt
12. januar 2014
Neeeext*_*
12. januar 2014
neeeeeeeeeeeeext
13. januar 2014
u158090
u158090
„Sky? Kje si spet?“
Nelagodno sem se odrinila od stene, ko me je moje ime zbudilo iz budnega sna.
Nisem čisto prepričana, kako dolgo sem strmela predse, ter nemo poslušala kako se Lou in Chris nečemu smejita, o nečem pogovarjata - sicer je vse šlo pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven - odtavala sem v svoj svet in pravzaprav niti ne vem več, o čem se razmišljala, takoj ko me je Lou poklical med navzoče.
„Hm?“
„Torej?“
„Kaj?“
„Si že?“ Je vprašal, in kljub temu, da nisem vedela za kaj se gre, se mi je zdelo pametno pokimati.
„Saj sem vedel. Tudi on je rekel, da je nadvse užival ko je pingvinom odtrgal glave in jih sežgal,“
Premlela sem njegove besede ter ga debelo pogledala, „kaj?“
Louis in Christina sta se prešerno zasmejala, „vedel sem, da ne poslušaš,“
„Oprosti, z mislimi sem malce odtavala,“ sem se kislo posmehnila.
„Boljše vprašanje je kam,“ se je zarežal Lou.
„Ali h komu,“ se je zasmejala Christina, a je utihnila, ko jo je Lou pogledal.
„Hm, nikamor, k nikomer, razmišljala sem o plešočih samorogih na koncu mavrice,“ sem siknila, Christina in Lou pa sta se zasmejala.
„Ura se bo kmalu začela, jaz pa sem te vprašal, če si že končala z esejem iz angleščine,“
„Ne, z Niallom ga nisva utegnila doko...“ pustila sem, da so mi besede zamrle ter obvisele med nami v zraku, ko sta me presenečeno gledala.
„Kaj?“
„Danes bi morali oddati eseje,“
„O Marička!“ Sem dahnila ter se prijela za usta.
Lou se je zasmejal. „Vsaj edini nisem!“ „To ni smešno! Ti si imel rok danes, midva pa sva ga imela prejšnji teden, ko je bil učitelj bolan - ubil naju bo!“
„Ah, saj ne bo tako hudo - oh, naslednjo uro je angleščina,“ je pribila Christina.
Udarila sem se po glavi ter stisnila zobe. Gospod Killer bo razkačen. In njegov priimek ni prav nič pripomogel k temu, da bi se ga kaj manj bala, saj se je njegova jeza včasih prav skladala z njegovim priimkom.
„Raje se odpravimo, preden dobimo še neopravičeno,“ je rekel Lou, jaz pa sem le odsotno pokimala.
Vstopila sem v razred in kakor hitro me je oblilo olajšanje, tako hitro me je oblila tudi slabost.
Olajšanje zato, ker je bil Niall dejansko res bolan in je bila klop zraven mene prazna, torej nisem rabila imeti eseja. Slabost pa zaradi tega, ker je to eden izmed dveh predmetov, kjer smo po razredih razdeljeni mešano in smo skupaj vsi razredi - A, B, C in D.
Sama sem prihajal iz oddelka D, prav tako so bili tukaj tudi Christina, Liam in Niall, potem pa je bil tukaj Louis, ter vse navijačice iz C oddelka, Zayn ter njegova klapa iz B oddelka in Harry, Zack, Trisha ter neka piflarka Samantha iz A oddelka. Večine tukaj resnično nisem marala.
In kaj je bilo najhuje? Ko je Niall manjkal, je bilo edino mesto, ki je bilo v razredu prazno, zraven mene, ker sem sedela točno en sedež stran od roba mize. In kadar je Killer dobil priložnost s praznim mestom - ker je bil v resnici Niall edini, ki je sploh kdarkoli manjkal pri angleščini - je takoj presedel tistega, ki je po njegovem mnenju delal največ galame - Harry Styles.
In nikoli v življenju se še nisem bolj bala tega, da bo zraven mene sedel Harry.
„Oh, danes pa imaš smolo,“ se je zasmejala Christina, ki je sedela zraven mene.
Zavila sem z očmi.
Ko bi le vedela, Chris.
Pa si ji nisem ravno upala povedati.
V učilnico je prihrumel Killer, zgoden kot ponavadi in vrgel je zvezke po mizi, da so se skoraj zapeljali na drugi strani na tla. Roke je usločil v bok, se ugriznil v ustnico in pogledal iznad svojih očal po razredu.
„Oh, kako lepo Harry, spet boš lahko sedel bližje meni,“ se je zarežal in iz Harrya je prišel pridušen smeh, „prav z veseljem gospod Killer - Skylar je tako prijetna punca,“
V moja lica je butnila rdečica, ko se je pol razreda zasmejalo.
„Oh, kaj pa se tukaj plete? Prav rad vaju bom-“ „Pravzaprav, gospod Killer,“
Killerjevo šalo je prekinil globok glas, ki sem ga danes že slišala in mi je naježil vse dlačice.
„-bi jaz rad sedel pri Skylar,“
„Kaj?“ Sem potiho bleknila - in nisem bila edina.
Chris me je presenečeno pogledala, Harry je obstal sredi koraka, Louisu se je zaletelo, punce so si tiho začele šepetati, Liam je dvignil pogled iznad zvezka, Killer pa si je od presenečenja nehal meti roke, kar je bila njegova stalna navada.
„Kako prosim, gospodič Malik?“
„Rad bi sedel zraven Skylar,“
Skyler. S-K-Y-L-E-R. Sem živčno pripomnila v glavi.
„Zakaj pa to?“ Killer je bil vidno presenečen.
„Ne želiš več biti v miru v svojem kotu?“ Mu je hudomušno pribil Harry, a ga je Zayn preslišal.
„Pravzaprav, mi je Skylar obljubila, da mi bo malce pomagala med poukom -“ čez obraz mu je hušknil komaj viden, rahel nasmešek, ki je bil namenjen Harryu, „- ker, no, saj veste, nisem najbolj vešč pri angleščini,“
Si pa zelo vešč pri laganju, kajne Malik.
„Če je pa tako,“ Killer si je živčno popravil očala, kar je nakazovalo, da mu to vsekakor ni bilo po godu, „pa kar, izvoli, k Skyler,“
„Kaj pa jaz?“ Je vprašal Harry, ki je zvenel skoraj užaljeno.
Skoraj.
„Ti pa, se presedi na Zaynovo mesto,“ Killer se je nasmehnil, „tam boš zagotovo imel mir,“
„Kaj?!“ Je zgroženo kriknil Harry. „Ampak, saj ne morete-“
„Utihni in se usedi,“ je bevsknil Killer ter se vrnil k svojim zvezkom, ki so bili razvlečeni čez njegovo celotno mizo.
Zayn je tiho prisedel k meni. Za nekaj sekund sploh nisem vedela, da je tam, dokler se ni rahlo sklonil k meni.
„In, da si ne boš česa domišljala,“
Njegov hladen glas je zavel za mojim ušesom in čisto rahlo sem zadrgetala.
„To počnem samo zato, da ti bo Harry dal mir,“
„No, zdaj nisi spremenil nikakršnega mnenja,“ je siknila Chris, ki je vlekla na ušesa.
„Drži jezik za zobmi,“ je prasnil proti njej ter se rahlo nagnil predme, da bi jo videl, kako se je namrdnila.
„Hotel sem reči, da to ne delam zate, ampak zase, ker mi je všeč, ko se jezi,“
„In kakšen-“ sem zajecljala, „in kaj imaš ti od...od tega?“
„Neprecenljivo zadovoljstvo,“ se je zarežal.
„Zayn, tja te nisem poslal, da se boš smejal in govoril s Sky,“ ga je utišal Killer.
Nenadoma nisem gojila nobene zahvale več do Zayna. Prav srhljiv je - ko je tiho, in ko ni.





3. poglavje
After Dark, There should be a Light

''Zakaj se je pa tale golazen prisedla k tebi?!''
K meni je priletel listek.
Sprva sem mislila, da ga je nakracala Christina, vendar bi jo videla. Potem sem ugotovila da je bil Louis.
Saj oba pišeta enako - kot kuri.
''Kako bi naj vedela? In ne kliči ga tako grdo.''
Sem odpisala ter listek poslala nazaj do Louisa. Namrdnila se je vanj, vzel pisalo ter znova nekaj napisal.
„Kaj pa počneta? Saj vaju bo dobil,“ je pisknila Christina, a sem jo ignorirala in ji iz roke izpulila listek.
''Oh, ali imamo čustva zanj? Sem vedel, da morajo tisti srčki v tvojem zvezku nekaj pomeniti.''
Grdo sem se ozrla k njemu, vendar je zaprepredeno gledal Killerja, ki je nekaj pisal v dnevnik. ''Ničesar ne pomenijo! Kaj bi pa raje videl, da rišem tebe?''
„Bi nehala?“ Je siknila Christina, ko je Samanthi podala listek, da ga je dala Louisu.
„Ne!“ Sem pikro odvrnila ter jo utišala.
''No, ne bi me motilo.''
''Oprosti, ampak nisi kaj prida model..''
''Aua. To je bolelo.''
''Ne pa ni.''
''Ja pa je.''
''Ne ni. Poleg tega sem se šalila - jaz nisem kaj prida slikarka, da bi te narisala.''
''Ampak, ali bi me?''
''Ne.''
Čez Louisov obraz je hušknil nasmešek in hotel mi je odpisati, ko je Killer povzdignil svoj glas, „Louis, kaj ko bi z nami delil, kaj je tako smešno?“
„Prav nič, gospod Killer,“
„Prav zares? Kaj pa če bi se malce pozabavala pred tablo? Danes bi moral namreč imeti esej,“
„Da, res je, vendar ga nimam,“
„Oh, a tako? Razloži, prosim,“
Louis se je z gospodom Killerjem zapletel v dokaj zanimiv prepir, vendar sem jaz odtavala nekam drugam. Po robu zvezka sem začela čečkati Louisovo kapo ter njegove lase, da bi se zamotila.
Na koncu se je Louisu nasmehnila sreča in se je namesto njega javila Samantha - tako ali tako je bila noro zaljubljena vanj.
Saj ne, da bi me motilo, vendar nisem bila kaj presrečna, ko se je tako slinila ob pogledu nanj.



14. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg