Forum
Če pričakujete krasno ljubezensko zgodbico, s perfektnimi liki in popolnim koncem, se raje ustavite tukaj!
Ne, to ni kratka zgodbica. To je zgodba. Zgodba dekleta, ki je svoja vsakodnevna doživetja pripovedovala samo nekomu. Ali bolje rečeno... Nečemu. In to dekle sem jaz. Tatjana.

13. december, petek

6.05
Bilo je zasneženo jutro. Gledala sem skozi okno vlaka, ki me je ponašal v daljave. Stran od družine in stran od prijateljev. Stran od življenja, ki sem ga poznala in bila navajena. In bil je petek 13. Sedela sem na neudobnem stolu in poslušala zgolj smrčanje starčka, ki mi je sedel naproti. Nisem poznala njegove zgodbe in niti v sanjah si ne bi predstavljala, kako bi bilo, če bi on poznal mojo zgodbo. Zavzdihnila sem in se nekoliko udobneje namestila. Čakala me je še kar dolga pot do glavnega mesta moje nove domovine.

9.35
Prebudili so me glasni vzkliki in s težavo sem odprla oči. Še sedaj mi ni jasno, kako mi je takrat, na tistem drdrajočem vlaku uspelo zaspati. Pogledala sem okoli sebe. Gospod, ki je sedel nasproti mene je že izginil. Pokrajina, ki sem jo videla skozi okno mi je bila nepoznana, vendar mi je srce začelo kar nekoliko hitreje utripati, ko sem videla napis LJUBLJANA. Moj cilj. Ker nisem vedela, kako dolga bo še vlak stal na postaji, sem panično vstala in začela vleči potovalko iz stojala nad mano. Nisem imela veliko. Odšla sem v naglici.
Ko sem se znašla na peronu, nisem vedela sploh kam naj se ozrem. Vse je bilo tako neznano. In vroče. V Rusiji, ker sem živela še pred 48 urami je bilo veliko hladneje. Morda so me mimoidoči ravno zato tako začudeno opazovali. Na sebi sem imela kar dva plašča, kar tukaj nisem opazila pri nikomur.
Ozrla sem se naokoli, če bi kje zagledala bratranca, ki bi me naj čakal na postaji. Nisem se še dobro razgledala, ko mi je nekdo začel šepetati.
"Precej si shujšala odkar sem te nazadnje videl."
Ker sem glas poznala, se mi je čez obraz razlezel širok nasmešek.
"Nisem vedela, da se ta dva kilogramčka tako poznata, Maksim," sem se zarežala in se obrnila k svojemu bratrancu. Veselo sva se objela, čeprav situacija ne bi smela biti tako komična, kot je izpadla.
"Pojdiva domov," je mirno rekel Maksim in odpravila sva se. Novemu življenju naproti...

[Se nadaljuje...]
17. avgust 2011
nadaljujem?
17. avgust 2011


17. avgust 2011
next
17. avgust 2011
next
17. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg