Forum
Promet v smeri proti morju ni bil tako gost, kot sem mislila da bo, zato sem uživala v vožnji, kot že dolgo ne. V večjem mestu se pač človek privadi na vsakodnevne prometne zamaške in pravi užitek je, ko lahko prestaviš v peto in uživaš v mirni vožnji brez stalnega zaviranja. Pot me je vodila do Portoroža, kjer mi je moj najdražji bratec prepustil apartma za kakšen teden, da si naberem nekaj novih moči. Ja, res imam najbolj skrbnega brata na svetu in čisto zares sem potrebovala ta oddih. Za mano je bila petletna veza s človekom, ki je mislil, da je center sveta. Predvsem mojega. Priznam, da je to nekaj časa tudi bil, potem pa je šlo samo še za čisto navado in kar nekaj težav sem imela, da sem to vezo končala. Misli so mi še vedno tavale po preteklosti, ko sem se ustavila pred apartmajem. Stopila sem iz avta in vdihnila tako zaželeni morski zrak, ki me je vedno spravljal v boljšo voljo. Tudi tokrat mu je to uspelo. Ura je bila šele sedem in mir, ki je bil tej uri primeren je bil naravnost čudovit. Kar predstavljala sem si ta teden, ki bo prava milina v primerjavi z minulimi meseci.
Čez približno dve uri sem preselila že vso kramo iz avto v apartma in jo tudi nekako razporedila. Skuhala sem si kavo in se ulegla na ležalnik, ki je bil na balkonu. Pogled je bil čudovit. Sonce je počasi že pripekalo in tudi plaža je že oživela. V roke sem vzela knjigo, ki sem jo za sprostitev vzela s seboj. Če povem po pravici sem s seboj prinesla polovico knjižnice, ker si izredno rada popestrim proste trenutke z dobrim kriminalnim ali pa detektivskim romanom.
"Dobro jutro soseda!"
Pa sem mislila, da bom imela vsaj en teden miru. Jezno sem dvignila pogled v smeri vsiljivega glasu. S sosednjega balkona me je opazovala črna kuštrava glava mulca. Na obrazu mu je imel enega od nasmeškov velikega osvajalca in na misel mi je padlo, da bi tako tudi izgledal, če ne bi bil tako nespodobno oblečen. Oči so se mi ustavile na njegovem spodnjem perilu, na katerem je imel nekaj podobnega srčkom. V drugačnih okoliščinah bi se temu začela na ves glas smejati, tokrat pa sem se odločila, da ga ignoriram in mu tako pokažem, da me njegova prisotnost moti. Nisem pa vedela, da nekateri smatrajo ignoriranje za začetek prijetnega pogovora. "Danes bo pa lep dan. Kaže, da si s seboj prinesla sonce, tako sem kar v dveh primerih pridobil. Najprej lepo jutro, potem pa še lepa soseda. "
Naslednji trenutek se je moj novi sosed umaknil v varno zavetje njegovega apartmaja. Nisem bila čisto prepričana, ali ga je v to pripravilo dejstvo, da mu je zmanjkalo zanimivih tem ali pa moj besen pogled. Kakorkoli že, odšel je in spet sem se lahko posvetila moji knjigi. A moje upanje na mirno dopoldne ob knjigi se je že čez dobrih petnajst minut razblinilo v nič. Na sosednji balkon je spet pokukala črna, tokrat že počesana glava mojega novega soseda. Tokrat je imel na sebi kratke hlače, ki so izgledale malo bolj spodobno. Pravzaprav sem si morala priznati, da je videti izredno dobro, tako dobro, da me je to, iz meni neznanega vzroka, spravilo še v slabšo voljo. Poskusila sem prebrati naslednji stavek v knjigi, pa se nisem in nisem mogla osredotočiti na vsebino. Na sebi sem čutila par žgočih oči in to mi je vzelo še tisto malo koncentracije, kar sem jo premogla. Besno sem se ozrla na sosednji balkon, pripravljena, da mojemu "sosedu" povem nekaj krepkih na račun lepega obnašanja, kar se tiče strmenja v druge ljudi. Moj pogled pa je, na moje veliko začudenje, trčil v najbolj lepe temne oči na tem svetu. V njih še zdaleč ni bilo nič nesramnega, pač pa je bil pogled prijazen in topel. Ostre besede so zastale nekje na pol poti. Nekaj časa sem tako strmela v njegove oči z napol odprtimi usti in šele njegov nagajiv nasmeh me je priklical spet na trdna tla. Jeza v meni je spet iz meni neznanega vzroka bliskovito narasla. Zaprla sem knjigo in se brez besed odpravila med štiri zidove mojega začasnega doma.
Še vedno jezna sama nase, sem si oblekla kopalke, pograbila brisačo in se odpravila k vodi v upanju, da bi vsaj ta malo pohladila mojo nerazložljivo jezo. Voda mi je res pomagala. Preplavala sem nekaj kilometrov, ker je pač plavanje moj najljubši šport, če sem čisto iskrena tudi moj edini šport. Moja kondicija je bila še manjša od pričakovanega tako, da sem se precej utrujena sesedla na svojo brisačo. Leže sem se prepuščala toplim sončnim žarkom in nekoliko pomirjena prišla do zaključka, da bo dopust vseeno potekal v miru, ne glede na to, kako se je začel. Ob prijetnem občutku toplote bi skoraj zaspala, ko me je nekaj mokrega začelo ovohavati. Začudeno sem se zazrla v oči nekega premočenega mešančka, ki me je prav zvedavo gledal. Bil je tako prisrčen, da sem ga pobožala po glavi. Ta gesta mu je bila očitno tako strašansko všeč, da se je odločil malo spočiti na moji brisači. Verjemite mi, da imam strašno rada živali, ampak ta pes je na mojo brisačo prinesel več blata in peska, kot ga je po mojem mnenju bilo na celi plaži. Ravno sem ga hotela premakniti s svoje brisače zopet na pesek, ko sem zaslišala že znani glas.
"Zverina, pridi sem in ne vznemirjaj gospodične!"
Moj pogled je zopet trčil v tiste temne oči, ki so se tokrat iskrile od silnega smeha, ki je popadel njihovega lastnika.
"Pa to ni res!"
Moja besna reakcija je nekoliko zmedla mojega "soseda", ki se je za trenutek celo zresnil. Pograbila sem brisačo in jezno odkorakala nazaj domov, zraven pa polglasno mrmrala različne nespodobne besede, ki so mi padle tisti trenutek na misel. Moj sosed pa se ni dal kar tako. Kmalu me je dohitel in med napadi smeha opravičeval sebe in svojo "Zverino".
"Veš, saj Zverina ni mislil nič slabega. Je pač tak kot lastnik. Zelo hitro najde gospodično, ki mu je všeč."
Že sem mu poskusila zabrusiti nekaj neprijetnega, ko me je navsezadnje premagala radovednost.
"Pa mu je res ime Zverina?"
Nikakor mi ni šlo v glavo, da lahko nekdo pri zdravi pameti da takemu prisrčnemu mešančku ime Zverina.
"Ja. Ko je bil manjši nam je velikokrat razmetal stanovanje. Poleg tega pa je grizel vsakogar, ki je prestopil prag . Še zadaj kakšno ušpiči."
Nejeverno sem pogledala malega kužka, ki je ubogljivo sledil svojemu gospodarju.
"Vem, da izgleda pravi angelček, samo počakaj, da se te navadi."
Morala sem se zasmejati. Marsikaj bi verjela, ampak da tale kuža povzroča toliko nereda...
Kot bi Zverina bral moje misli se je zapodil v mojo brisačo in jo s svetlobno hitrostjo odvlekel v nasprotno smer. Preden sem dojela, je moj sosed že prinesel mojo brisačo nazaj in spet se je name vsula ploha opravičil. Celotna situacija je bila tako komična, da sem se začela na glas smejati. Nekaj časa me je moj spremljevalec začudeno gledal, potem pa se je začel smejati tudi on.Čez nekaj časa, ko sva bila še vedno solzna od smeha mi je ponudil roko.
"Jaz sem Mitja."
"Rebeka. Me veseli."
Pogovor je potem stekel kar sam od sebe in do večera sva bila že kot stara prijatelja. V njegovi družbi sem se počutila izredno prijetno, tako, da niti za hip nisem oklevala, ko me je povabil zvečer ven. Teden, ki je sledil bi težko opisala z mirom, ki sem ga iskala, a se nisem prav nič jezila. Mitja je bil izreden sogovornik, s katerim sem imela veliko skupnega tako, da mi nikoli ni bilo dolgčas. Teden je kar prehitro minil in vrniti sem se morala domov. Ob slovesu mi je obljubil, da me pokliče. Nisem mu verjela, pa me je, kot že tolikokrat dotlej, presenetil. Že naslednji dan. Pa še naslednji in naslednji... In jutri ga bom zopet videla.
29. januar 2013
05. marec 2013
ful mi je ušeč
13. avgust 2014
ubistvu ne
08. oktober 2014
Next?
08. oktober 2014
to nisi ti sploh no Dokazi? Vse tele slike so iz we heart it-a kdo bi devu slike od ene basic slovenke na whi?



Linki : http://data1.whicdn.com/images/157560582/large.jpg ........... http://data3.whicdn.com/images/126621074/large.jpg ...... prosim, da se več ne pretvarjaš, da si nekdo kar nisi, ker te bodo slej kot prej odkrili
28. april 2015
ok zdj ni več
28. april 2015
MORTA
NIKOLI se
me ne bosta
znebili!!!
Sem Brina. Stara sem 12 let in živim
v sirotišnici. Mama in oče sta umrla,
ko sem bila še majhna, daljnih
sorodnikov pa nimam. Ko sem prišla v
sirotišnico, sem bila stara 5 let. Vse pa se
je začelo, ko sem bila stara 7!
Zunaj je bilo mrzlo, jaz in moje prijateljice
pa smo jedle v jedilnici. Kmalu smo zasli-
šale kuharico Matildo zaklicati: »Aaaaaaaaaa!!!
Požar!! Vsi ven!! Hitro!!«
Vsi smo stekli ven. Bili smo zelo prestra-
šeni. Nihče ni vedel, kje, kako in kdaj je
zagorelo, saj tistega dne kuharica ni delala
s štedilnikom, samo z mikrovalovno
pečico. K ravnateljici je prišel gasilec in
ji nekaj zašepetal v uho. Mislila sem, da
je rekel, da je vse zgorelo in da bo potrebna
prenova, ki bo sirotišnico veliko
stala. Ravnateljica Ljudmila se je držala
za usta in po licih so ji tekle solze. Nisem
vedela, zakaj, saj je bila sirotišnica tako ali
tako potrebna prenove. Stara je in črna,
prekrita s pajčevinami in plesnijo, zdaj
pa še z dimom. Če ne bi bilo požara, je
še desetletja ne bi prenovili. Vsaj novo in
prenovljeno sobo bom dobila.
Potem pa smo izvedeli, da je umrla Morta.
Vsi smo okamneli! Imeli smo odprta
usta in nihče se ni premaknil ali izustil
besede. Morta je bila sirota že, odkar
se je rodila. Stara je bila 15 let, imela je
belo polt, rdeče, zelo dolge lase, ki so ji
segali čez obraz in rdeče ustnice, vendar
se nikoli ni smejala. Niti nasmehnila se
ni. Imela je hipijevski stil in vsi smo se je
bali. Še celo učitelji. Nihče ni vedel, kje so
njeni starši, če so sploh še živi ali od kod
je prišla. Prijatelji so mi povedali, da so jo
nekega večera prinesli v košari z listkom,
na katerem je bilo napisano ime, brez
priimka, in datum rojstva, čeprav njenega
rojstnega dne nismo nikoli praznovali.
Nisem vedela, zakaj, saj smo v sirotišnici
vedno praznovali svoje rojstne dneve.
Ravnateljica nas je poslala v sobe spat.
Nisem imela dobrega občutka, kar sem
povedala tudi svoji najboljši prijateljici
Katarini. Aja! Katarina je moja najboljša
prijateljica, od kar je prišla v sirotišnico.
Prišla je mesec za menoj in od takrat
sva bili nerazdružljivi. Zelo se bojiva
dne, ko naju bosta posvojili različni
družini in bova morali narazen.
Njena starša sta jo zapustila. To jo
je zelo bolelo in še sedaj jo, vendar
tega nikoli ne pokaže. Rekla je, naj
se umirim in v šali dejala: »Sigurno
ji je udobno v peklu!« Zasmejali
sva se in stekli v sobo. Niti slutili
nisva, da za nama stoji duh Morte,
ki gleda s krvavimi očmi, z lasmi
čez obraz in s krvavimi rokami, z
nožem za pasom ter kaže zobe in
dlesni, iz katerih teče kri.
Čez pet let …
Zjutraj sem se zbudila,
bil je mraz, luči niso
delovale, tudi peč ne.
Zeblo nas je in tudi
jesti nismo imeli, saj
kuharica Matilda ni
mogla skuhati hrane.
Nama s Katarino je
bilo vseeno, tako ali
tako nisva bili lačni,
sploh pa je bila hrana
v sirotišnici veliko
bolj neokusna
kot pred požarom.
Šli sva v kopalnico.
»O, moj bog! Danes
je 5 let, odkar je
umrla Morta,« sem
rekla. Katarini je padla
iz rok maskara.
Prestrašila sem se.
Potem je sedla na
tla, prekrižala noge
in rekla s prestrašenim
glasom: »Če v sirotišnici
umre otrok, se
ta na peto obletnico smrti
polasti 2 punc ali 2 dečkov!
Odvisno od tega, katerega spola je
bil otrok, ki je umrl!«
Pri nas je umrla Morta … Punca …
Zato … Bila sem kar malo prestrašena, dokler se nisem začela smejati: »Katarina,
sama veš, da so to le pravljice!« Potem so
se naenkrat prižgale luči. Vendar samo
v kopalnici. Ko je vstopila Diana, so se
ponovno ugasnile. Postalo naju je strah,
vendar sva mislili, da je elektrika kar
tako prišla in spet ugasnila. »Saj ni nič,«
sem rekla smeje, vendar sem se tresla.
Nanesli sva si ličila in se smejali svojim
neumnim šalam, ko so se tla kar naenkrat
udrla in pristali sva v kleti. Kričali
sva, vendar naju nihče ni slišal. Pristali
sva v ogromni pajčevini, po njej pa
so lezli ogromni pajki. Bili so 10-krat
večji od naju in zelo grozljivi. Hoteli
sva se izvleči, ko je po eni vrvici prišla
... Morta!!! Bila je tako, tako strašljiva,
da s Katarino niti zakričati nisva mogli.
Približevala se nama je, midve pa
sva začeli bežati. Vendar nisva našli
vrat. Začela naju je zbadati, da naju
najini starši nikoli niso marali in s
tem je najbolj prizadela Katarino,
ki pa zaradi strahu svojih
čustev ni pokazala. Vame je
vrgla nož, vendar sem se
umaknila in me je samo
oplazil. Čeprav je bila na
moji koži le praska, se
krvavitev ni in ni ustavila.
Katarini je strgala oblačila
in ji hotela porezati lase,
vendar sem jo zbila na tla.
Katarina je zato imela na
trebuhu odtise nohtov. Kar
naenkrat so nama začele
teči krvave solze. Lile so
v potokih in nisva mogli
nehati jokati.
Morta je stala pred nama
in renčala, ko so se luči
nenadoma začele prižigati
in ugašati. Nastala je
tema, tišina. Mislili sva, da
je končno konec, ko sva
za sabo zaslišali in začutili
sapo. Vedno bolj in bolj se
nama je približevala … postajala
je vedno glasnejša …
Spet je izginila, ko me je porinila
v vodo. Sploh ne vem, kako se
je znašla tam. Bila je ledeno mrzla in tudi
moja koža je skoraj pomodrela. Katarino
je začela vleči v majhen prostor. Kričala je,
vendar je položila svoje ledeno bele roke
na njena usta. Vlekla jo je in vlekla, dokler
Katarina ni pograbila noža, skritega za
njenim pasom in ji ga zabodla direktno v
srce! Gledali sva, kako se bori za življenje.
No, dejansko je že bila mrtva! Sedaj pa
sva ubili še njenega duha! Zakričala je in
rekla: »Non carere nunquam!« Potem pa
izginila. Sesedli sva se na tla in ihteli. Grizli
sva nohte in premišljevali. Katarina je v
šoku govorila: »Ubila sem jo!! Brina, grozen
človek sem!« Začela je jokati, jaz pa
sem jo objela in ji rekla: »Nisi je ubila, že
zdavnaj je bila mrtva. Samo branila si se.
Navsezadnje je ona hotela ubiti naju.«
Katarina: »Kaj misliš, kaj so bile tiste besede,
ki jih je izrekla na koncu?«
»Pojma nimam!« sem rekla. S Katarino sva
bili krvavi, ko pa sva prišli s kleti, sva naenkrat
bili čisti, toda rane so bile še vedno
vidne. Niti vedeli nisva, da naju je napadla
zaradi tistega, kar sva o njej rekli. Ko sva
prišli po stopnicah v jedilnico, sva bili tako
beli in prestrašeni, da so naju vsi spraševali,
kaj je z nama narobe. Vprašala sem
jih, če se jim ni zdelo čudno, da naju ni.
Potem pa je Diana dejala: »Videla sem
vaju pred tremi minutami v kopalnici.«
S Katarino sva se spogledali. Spodaj sva
bili več kot eno uro! Dejansko sem mislila,
da se mi meša. Ko pa so videli rane in kri,
so hoteli vedeti, kaj se nama je zgodilo.
In ko sva povedali vso zgodbo, so bili
prestrašeni, vendar nama nihče ni verjel.
Mislili so, da sva se porezali ob kamenju
v kopalnici.
Čez dva dni sva hudo zboleli. Katarini
so se rane vnele, moja rana pa se ni in
ni hotela zaceliti in še vedno je iz nje lila
kri. Vsako noč sem sanjala Morto, ki je
ponavljala tiste besede. Tudi Katarini se
je sanjalo isto. Nekega večera pa sva se
odločili, da bova na računalniku malo
raziskali o Morti. Ugotovili sva nenavadne
stvari.
Morta je živela 250 let nazaj. Njena starša
sta umrla v požaru, prav tako pa tudi ona.
Časopisu je bila priložena tudi njena slika,
ko je bila še dojenček. Vedeli sva, da je
to ona, saj nam je ravnateljica Ljudmila
kazala slikice vseh dojenčkov, ki so prišli v
sirotišnico in med njimi je bila tudi Morta.
»Torej sva 7 let živeli z duhom?!« sem v
šoku ugotovila! Čisto možno. Morte se ni
nihče dotaknil. Nikoli. »Razen, ko je bila
dojenček,« je pripomnila Katarina. Spreletel
me je srh in pomislila sem: »7 let, v isti
hiši ... z duhom, ki je star 250 let. Bili sva
šokirani. Torej v požaru sploh ni umrla,
ampak se je hotela maščevati. Ampak,
komu? »Mogoče pač ni več hotela biti z
nami,« je rekla Katarina. Verjetno ne bova
nikoli vedeli!
Še sva raziskovali po spletu, ko sva videli
prevod Mortinega imena. »Njeno ime
pomeni MRTVI?« je vprašala Katarina, ko
se je na zaslonu spet pokazala ta beseda.
Prestrašeni sva skočili korak nazaj in stekli
v sobo.
Čez mesec naju je posvojila ista družina
in postali sva sestri. Veseli sva bili, da sva
ostali skupaj. Odločili sva se, da novim
staršem ne bova povedali o tistem groznem
dnevu, saj se nama je zdela izguba
časa. Tako ali tako nama ne bi verjeli.
Brazgotine so se nama še vedno poznale,
vendar sva rekli, da sva se porezali v sirotišnici
v kopalnici.
Neke noči pa sem premlevala tisto besedo,
ki jo je rekla Morta, preden je »drugič«
umrla. Pravzaprav, ko je bila že mrtva.
Šla sem na internet in vtipkala besede,
ko sem nenadoma otrpnila. V prevodu je
pisalo: »Nikoli se me ne bosta znebili!«
Po telesu sem začutila mrzel srh, obrnila
sem se, za menoj pa je stala ona!
MORTA - Z NOŽEM V SRCU!
28. april 2015
5 nextov
28. april 2015
next
28. april 2015
next
29. april 2015
Neeextt
30. april 2015
še 2
01. maj 2015
Next
01. maj 2015
še 1
04. maj 2015
Next
04. maj 2015
Dark,Black,Scary
»Driiiiiiiiiiinnnnn!!!« je zvonila
budilka v petek zjutraj.
Le s težavo sem z roko
zamahnila po njej, da se je ugasnila.
Sovražim vstajati tako zgodaj in še
bolj sovražim šolo. Lenobno sem
vstala s postelje in se odmajala v kopalnico.
Še vsa zaspana sem prižgala
luč in zagledala nered. Takoj sem sklepala,
da mi je po kopalnici spet stikal
mlajši brat Pij. Vsa jezna sem odšla v
njegovo sobo in ga jezno potegnila s
postelje. »Kaj si delal v moji kopalnici,
zguba?!« sem ga jezno vprašala in
ga spustila, da je padel na tla. »Pha,
misliš, da mi je v veselje hoditi v tvojo
kopalnico? Že na daleč se je izogibam.«
»Tudi prav, če nočeš povedati
… počakaj, da izve mama!« sem rekla
in se obrnila, da bi odšla nazaj v sobo.
»Čakaj, Lia! Zakaj tako noriš, nihče
ne hodi v tvojo kopalnico, nikoli,« je
rekel in se zrinil mimo mene, da bi se
me znebil. Imel je prav, že dolgo ni
bilo nikogar v moji kopalnici.
Še mama, ki je bila obsedena
s čiščenjem, se ni nikoli prikazala
v njej in počistila. Čeprav
moram dodati, da je bila kopalnica
vedno zgledno urejena.
Odšla sem v sobo in se
preoblekla, saj nisem hotela
zamuditi šolskega avtobusa.
Ob pol osmih sva zaklenila
vrata in odšla v šolo.
V šoli se je čas vlekel, kot da
bi nekdo podkupil uro, naj
se premika trikrat počasneje.
Ves čas sem razmišljala, kdo
mi je razmetal kopalnico. In
končno je zazvonilo konec
pouka. Pograbila sem svoje
stvari in skoraj stekla iz
učilnice. »Živijo, Lia, kako
si?« me je vprašala moja
najboljša prijateljica Monica.
Malo zamaknjeno sem
ji odgovorila »V redu, ti?«
(prevod: Temno, črno, strašljivo!)
Hm, mene
pa je strah
sonca!
pogledala sem jo in se ji prisiljeno
nasmehnila. »Bom preživela … Lia,
je vse v redu s tabo?« jo je zaskrbelo.
Vedno je vedela, kdaj se ne počutim
dobro, kot da bi mi brala misli. Večkrat
mi je že rekla, da me je zlahka prebrati,
saj sem kot odprta knjiga. »Ah …«
sem izjavila, ker nisem vedela, ali naj ji
povem, »nekdo mi je razmetal kopalnico.
Pa če bi bila normalo razmetana,
se ne bi pritoževala, tako pa …« misli
so mi ušle k sliki kopalnice, ki je izgledala
kot smetišče. Po tleh je bil polit
šampon za lase, ličila, toaletni papir
pa je ležal razvit med raztrganimi kosi
oblačil. Med njimi je bila tudi obleka,
ki sem jo kupila za valeto. Počutila
sem se grozno, saj sem za njo dala
ves svoj denar. » Moram iti … imaš
zvečer kaj časa?« sem jo vprašala.
»Ja.« »Pridi k meni domov. V knjižnici
sem si sposodila res kul grozljivki, ki
sta vredni ogleda.« Pogledala sem jo
s polnim pričakovanjem v očeh. »OK,
zmenjeno. Ob šestih bom pri tebi,« je
rekla po premisleku. Pomahala sem
ji in stekla k mami, ki me je že čakala
pred šolo.
»Z očetom greva ob šestih na večerjo,
zato bosta sama doma,« je rekla
mama, preden smo odšli v hišo. »Meni
je v redu. Sploh pa pride zvečer k
meni Monica. Gledali bomo filme,«
sem ji rekla in odšla v sobo. »Izgleda,
da se boš zabaval, Pij. In ne delaj
neumnosti,« je rekla in mu razmršila
rjave lase. »Komaj čakam,« je zagodrnjal
zdolgočaseno in stekel ven.
DIIIIINNNDOOOONNN!!!!! »Že grem!!«
sem zakričala iz dnevne sobe. Odložila
sem posodo s pokovko na mizo in
opotekaje se stekla k vratom. »Živijo!«
me je veselo pozdravila Monica. Nakazala
sem ji, naj vstopi in za njo zaprla
vrata. »Staršev ni. Šla sta na večerjo,
zato imamo celo hišo zase,« sem rekla
in jo odpeljala v dnevno sobo. Sedli
sva na rjavo zofo in izbrali prvi film z
naslovom Zombie Night. Od strahu
sva po nekaj minutah začeli zavzeto
gristi pokovko. Nekajkrat sem na hitro
ošinila Pija, ki je bil bled kot stena, a
rekel ni nobene. Vsi trije smo se tresli
kot šibe na vodi, kadar je neurje.
Naenkrat je luč začela utripati in
televizija se je ugasnila. Vsi smo zakri-
čali, saj smo se znašli v popolni temi.
Nihče se ni mogel premakniti, saj nas
je bilo preveč strah. Pij je postal še
bolj bled in začel je rahlo hlipati ter
se tresti. Hotela sem ga pomiriti, pa
se je tudi moj glas tresel. Počasi sem
zlezla z zofe in po vseh štirih odšla v
predsobo, kjer smo imeli omarico s
svetilkami. S tresočimi rokami sem
pograbila tri svetilke in kolikor sem
mogla hitro odšla nazaj v varno zavetje
zofe. Naenkrat smo zaslišali škripanje
tal v zgornjem nadstropju. Nekdo
je močno zahropel in zgrmel po tleh.
Potni od strahu smo se spogledali.
Nato smo zaslišali še več škripanja in
lomljenja. Monica je od strahu izgubila
zavest. »Oh, zdaj res ni pravi čas,«
sem jezno zamomljala »Pij, podaj mi
vazo z rožami, prosim,« sem zašepetala.
Hitro je skočil ponjo in se bled kot
stena priplazil nazaj k meni. »Hvala,«
sem rekla in Monico zalila z vodo. V
hipu je bila budna in glasno vprašala:
»KAJ?! KJE?! KAJ SE DOGAJA!!« Z roko
sem ji hitro pokrila usta in se živčno
ozrla čez zofo.
Nekdo je razbil okno in prišel v kuhinjo.
Vsi prestrašeni smo se poskrili
po dnevni sobi. Koraki so bili čudni,
neenakomerni. Naenkrat je v dnevno
sobo nekaj prilezlo po vseh štirih.
Imelo je trideset centimetrov nog, ki
so bile na koncu krvave, kot da bi mu
jih pred nekaj minutami nekdo odtrgal.
Najprej se mi je zasmilil, ker sem
mislila, da je samo žrtev nasilnežev, ki
so se nad ljudmi znašali kar na cesti
in jih nato zalučali v okna, vrata ali
zidove hiš. Počasi sem se prikazala iz
skrivališča in se ga na hitro dotaknila s
kazalcem. Stvor se je v sekundi obrnil
in takoj mi je bilo jasno, da smo v nevarnosti.
Po telesu je imel polno prask
in odrgnin, hropel je in zraven oddajal
tudi čudne zvoke. Oči je imel bele in
okrogle. Skočil je name in me začel
daviti. Histerično sem začela kričati
in po njem mlatiti z babičino vazo, a
ni pomagalo. Monica je hitro stekla
do mene in ga začela vleči z mojega
hrbta. Ugriznil jo je v roko in grozeče
je zavreščala. Kmalu sva bili obe na
tleh, stvor pa je začel skakati po naju
in naju gristi. Ne vem, kako, ampak kar
naenkrat je nanj skočil Pij in ga zvezal
s svojo plezalno vrvjo. Vsi bledi od
groze in strahu smo ga pustili zvezanega
na tleh in hoteli zbežati, vendar
je skozi okno v kuhinji začelo lesti vse
več stvorov. »Kaj se dogaja!?« sem histerično
zacvilila. »Lia, to so zombiji,«
je prestrašeno rekel Pij in stisnil mojo
roko tako močno, da sem zacvilila.
»Oprosti,« je hitro rekel in me spustil.
»Hitro! Pojdimo ven skozi vhodna
vrata,« je s tresočim glasom zavpila
Monica. Pograbili smo svetilke in zbe-
žali k vratom, kolikor hitro so zmogle
naše noge. Za nami se je po stopnicah
zakotalilo vsaj ducat zombijev in nas
hotelo zgrabiti. »Hitro! Odkleni že
vrata, Lia!« je histerično zaklical Pij, ki
je hitro dvignil obešalnik za obleke in
tako zadrževal zombije, da niso prišli
do nas. Proti nam so stegovali roke,
nas grabili za gležnje in zapestja. Monici
so celo izpulili šop las. »Presneto,«
sem zamomljala. »Kaj je?« je zavre-
ščala Monica, ki je zdaj pomagala Piju
pri boju z zombiji. »Ključ!! ... Zlomil
se je!!!« sem zacvilila in od obupa za-
čela brcati po vratih. »Monica, daj mi
lasnico!« je ukazal brat in ji s tresočo
roko vzel lasnico iz rok. »Kaj pa boš z
njo?« sem ga vprašala. »Vlomil bom
v vrata in nas tako rešil. Pomagaj
prijateljici!« je zaklical, saj ga zaradi
hropenja in čudnega laježa zombijev
drugače nisva slišali. Kmalu mu je
uspelo odpreti vrata in zbežali smo
ven. A spoznali smo, da smo sedaj še
tleh, stvor pa je začel skakati po naju
in naju gristi. Ne vem, kako, ampak kar
naenkrat je nanj skočil Pij in ga zvezal
s svojo plezalno vrvjo. Vsi bledi od
groze in strahu smo ga pustili zvezanega
na tleh in hoteli zbežati, vendar
je skozi okno v kuhinji začelo lesti vse
več stvorov. »Kaj se dogaja!?« sem histerično
zacvilila. »Lia, to so zombiji,«
je prestrašeno rekel Pij in stisnil mojo
roko tako močno, da sem zacvilila.
»Oprosti,« je hitro rekel in me spustil.
»Hitro! Pojdimo ven skozi vhodna
vrata,« je s tresočim glasom zavpila
Monica. Pograbili smo svetilke in zbe-
žali k vratom, kolikor hitro so zmogle
naše noge. Za nami se je po stopnicah
UGRIZNIL JO JE V ROKO IN
GROZEČE JE ZAVREŠČALA.
KMALU SVA BILI OBE NA
TLEH, STVOR PA JE ZAČEL
SKAKATI PO NAJU IN NAJU
GRISTI. NE VEM, KAKO, AM
PAK KAR NAENKRAT JE NANJ
SKOČIL PIJ IN GA ZVEZAL S
SVOJO PLEZALNO VRVJO.
v hujšem položaju. Zombiji so
bili povsod, uničevali so tudi avtomobile.
Vrata so preprosto odtrgali in
jih začeli žvečiti. Pomendrali so rože,
podirali cestno razsvetljavo in električne
tramove. Vse je bilo, kot da bi
snemali film. Ko so nas zavohali, so se
začeli gnesti proti nam. Na poti do nas
so en drugemu trgali roke in noge,
da bi lahko čim prej prišli do nas in
nas ubili. Stekli smo za hišo in skočili v
jezero. To pa je bila največja napaka,
saj so nas začeli vleči pod gladino.
Histerično smo brcali in mahali z rokami,
da bi se rešili. Naenkrat je blizu
naše hiše nekaj eksplodiralo. Verjetno
avtomobili. Lahko smo videli, kako je
po zraku odletelo ogromno zombijev.
Negibno smo stali do pasu v vodi in
gledali, kako je gorela sosedova hiša.
Na srečo ga ni bilo doma. Naenkrat so
se vsi zombiji zbudili iz transa in nas
začeli gristi in sliniti. Bilo je nevzdr-
žno. »Pij ...« sem zakričala, a so me že
potegnili pod vodo. Ko sem končno
prišla do zraka, sem zakričala: »Solzivec!!
Uporabi solzivec!!« Komaj sem
to rekla, je iz oprijema zombija iztrgal
roko in iz žepa potegnil solzivec, ki
mu ga je oče dal zaradi vse večjega
nasilja po mestu. Hitro je z zobmi
odtrgal pokrovček in začel špricati
zombije po obrazih. Prijemi so počasi
popustili, saj so si začeli mečkati oči, ki
so jih neznosno pekle zaradi prevelike
količine solzivca. A so si kmalu opomogli
in nas spet začeli gristi in vleči
na vse strani. Vse to se je nadaljevalo
do jutra. Preden se je začelo daniti,
smo splezali na drevo, ki je raslo na
našem vrtu. Tja za nami zombiji niso
mogli, saj so bili preokorni in nerodni.
Od dolge noči smo bili utrujeni in smo
se komaj še bojevali proti njim. Začeli
smo lomiti veje in jih metati vanje, a
jih tudi to ni ustavilo. Obupani in bledi
od strahu smo viseli na nizki veji in jih
brcali v glave, da niso mogli priti do
nas. Naenkrat sem zaslišala Monicin
histerični krik. Hitro sem pogledala
proti mestu, kjer je še pred dvema
sekundama prestrašeno sedela. »Lia,
ugrabili so jo!!« je prestrašeno in na
koncu z močmi zaklical Pij. »Kam so jo
odpeljali?! Si videl? Morava jo rešiti!!« sem histerično kričala in ga tresla za
ramena. »Nehaj!!« je zavpil in zlezel
vejo više. »Prosim, ti pojdi! Jaz ne morem
nič več, zaradi strahu me bo še
pobralo,« je rekel in se začel tresti. Za
hip sem oklevala, nisem ga mogla pustiti
samega, a Monica je potrebovala
mojo pomoč. Spet sem zaslišala predirljiv
krik. »Daj mi solzivec,« sem mu
ukazala. Hitro mi ga je podal in začela
sem špricati zombije, ki so še vedno
stegovali roke proti meni in me grabili.
Kmalu so spet začutili ostro bole-
čino, ki jim jo je povzročil Pijev sprej.
Hitro sem skočila z veje in stekla proti
hiši. Vhodna vrata so bila polomljena
in visela so s tečajev. Tudi notranjost
hiše ni bila nič boljša. Monica se je še
enkrat zadrla in takoj sem stekla proti
kleti. Stopnice so bile polomljene in
malo je manjkalo, da ne bi padla. Ko
sem se ujela, sem jo zagledala. Bila
je privezana na tram in jokala. Bilo jo
je na smrt strah. Ko me je zagledala,
se je malo pomirila in začela kričati
»Lia, pomagaj!! Razkosati me hočejo,
prosim!!« je vreščala. Morala sem ji
pomagati, zato sem rekla »Hej, vi!« vsi
so se obrnili, »ja, vam govorim,« sem
panično rekla. Nisem vedela, kaj naj
naredim. Začeli so počasi, kot znajo
le zombiji, teči proti meni. Pograbila
sem solzivec in jih posprejala. Ječaje
so se opotekli nazaj in popadali po
tleh. Izkoristila sem priložnost in
stekla proti Monici. »Reši me,« je histerično
piskala. »Saj poskušam,« sem ji
prestrašeno odgovorila. Hitro, kolikor
sem zmogla s tresočimi rokami, sem
jo odvezala in stekli sva po stopnicah
navzgor.
Začelo se je daniti. Opotekaje sva od-
šli do drevesa in se zrušili poleg njega
na tla. Ničesar več nisva mogli. Kmalu
se je nad obzorjem pokazalo sonce in
nam počasi začelo sušiti premočene
obleke. Iz kleti smo zaslišali hropenje,
sopihanje in godrnjanje. Nova nevarnost
nama je dala energijo in hitro sva
splezali na drevo. Vsi pa smo osupnili
nad prizorom, ki smo ga videli, ko so
zombiji prišli iz hiše. Komaj se jih je
dotaknilo sonce, že so se sesedli na tla
in se spremenili v pepel. Tako nas je
na koncu sonce rešilo groznih pošasti.
Srečni, ker se je vse to končalo, smo se
objeli in izmučeno smehljali.
»Uspelo nam je, preživeli smo,« je
veselo rekla Monica in me objela. »Ja,
uspelo nam je,« sem dahnila in zaprla
oči. Naenkrat sem zaslišala glasen
ropot in godrnjanje. Hitro sem odprla
oči in se ob prizoru, ki me je čakal,
začela glasno smejati. »Neroda,« sem
rekla Piju, ki je zaspal na veji in zgrmel
na tla. »Nič mi ni,« je hitro rekel in sedel
na tla. »Zdaj vem, kdo je bil v moji
sobi in mi vse razmetal,« sem rekla in
se nastavila sončnim žarkom, ki so mi
greli premraženo telo. »Kdo? Pa menda
ne …« »Ja,« sem jo prekinila. »Eden
je imel oblečeno mojo rjavo kratko
majico in bil nadišavljen z mojim
najljubšim parfumom,« sem rekla in
bila vesela, da sem končno ugotovila,
kdo mi je razmetal kopalnico. »Ali je
tudi on prišel iz hiše?« »Med prvimi.
Hej, kaj se je zgodilo s tistim, ki si ga
zvezal, Pij?« sem zaskrbljeno vprašala.
Nasmehnil se mi je in rekel: »Neki
zelooo lačen zombi ga je raztrgal na
koščke in ga pojedel,« je odgovoril
in vstal. »Starša gresta, Lia, pripravi
se.« Pretreseno sem vstala.
»Čisto sem pozabila, da prideta!«
Nisem vedela, kako naj jima
povem, kaj se je zgodilo. Monica
je očitno spet prebrala moj
obraz in rekla: »Hej, reci jima,
da so vlomili in da je to njihovo
maslo. Nikar pa ne omenjaj
zombijev in česa nadnaravnega.
Drugače nas bosta strpala
v norišnico,« je rekla in tudi
sama odšla z nama proti
presenečenima staršema,
ki sta kot vkopana stala na
hišnem pragu in gledala
zdaj kup pepela, potem
vrata in okolico hiše. Na
koncu jima je pogled
ušel tudi k pogoreli
sosedovi hiši. »Kaj
… ste počeli?« je presenečeno
in zgroženo
vprašala. »Ah, to je
dolga
zgodba. Pridita, da vama povem …
ne, raje ne. Bolje bo, da gremo tja
pod drevo,« sem rekla. Začela sem
jima pripovedovati:
»In nato je ugasnil
televizor, luč pa je
začela mežikati
…«
09. maj 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg