Forum
Nekoč, nekje, za devetimi gorami, desetimi jezeri in petnajstimi bifeji je živela deklica, ki so jo vsi, ker je vedno nosila rdečo baseball kapo, klicali Rdeča Kapica. Pravega imena ni imela, saj je živela v Pravljični deželi, kjer policaji niso zahtevali osebne izkaznice in kjer ti ni bilo potrebno poslušati staršev tja do polnoletnosti in kjer se nobeden ni nikoli postaral. Zato je jasno, da kozmetična industrija v Pravljični deželi ni imela ravno svetle bodočnosti.

Naša deklica, ki pravzaprav ni bila več deklica ampak je bila že kar globoko v puberteti, je tako nekega popoldneva sedela na verandi svoje razkošne hiše, ki jo je zgradila s pomočjo avtorskih pravic in ker ji za lepo kožo in zdravje, ki ga je bilo v Pravljični deželi v neomejenih količinah, ni bilo mar, je brezskrbno vlekla havanko in premišljevala, kam naj se da na sobotni večer. V mislih je imela prav imeniten lokal Pr’ čarovn’ci imenovan, kjer se vedno zbere elita Pravljične dežele in kjer bo lahko zopet videla Janka, če ji ga bo le uspelo odtrgati od Metke, s katero sedaj živi. Ja, življenje je res lahko lepo če... če le imaš nekaj gotovine v žepu. Le kdo bi ji lahko posodil nekaj denarja, samo do prvega, ko zopet dobi honorar.

Spomnila se je, da že dolgo ni obiskala svoje uboge Babice.

"Ja, stara ma dobro penzijo, za pogreb je že našparala... Evo babica, vnukinja prihaja".

Zato je sklenila, da gre na obisk k svoji bolni babici. Vzela je košaro in vanjo zložila nekaj dobrot.

"Evo, kos stare potice. Te se ziher ne bo dotaknila ker je preveč škrta, da bi si prvošla novo protezo... pa še mau brinovca, da bo stara bolše vole da bo mau več keša... pa kva še čmo... ja pa dva ljubavna romana, da se bo stara mau slinla ponoč... eto, tko. Alora, gremo po keš za k’šn pirčk, pa k’šn džointk, drgač bo dougčas zvečer."

Rdeča Kapica se je odpravila skozi temačen pragozd, poln kač, zveri in zablodelih, mišičastih, tetoviranih motoristov, s katerimi je včasih prebila marsikatero prelepo urico in tako zapravila čas, ki bi ga morala prebiti pri babici. Babica se teh izletov svoje vnukinje niti ni zavedala, saj je bila že precej senilna in tako niti ni opazila, da vnukinja ne hodi k njej trikrat na teden, kot je bilo v navadi, ampak samo še takrat, ko potrebuje denar, Rdeča Kapica pa je bila tudi že rahlo naveličana zgodbic o Babičini mladosti, ki jih je Babica s takšnim veseljem pripovedovala.

"Ja, stara se dela krepostno, zraven je pa mela tok descov da jih ni mogla seštevat sprot. Poj mi pa še govori, da nej se pazm. No, ja, ona že ve, izkušene starce je včash dobr poslušat."

Tokrat Rdeča Kapica na poti ni srečala nobene zveri. Ni srečala Pepeta D’i Hurja, tako kot ponavadi. Kar pa je še bolj čudno pri vsej stvari, ni srečala niti enega zablodelega, mišičastega, tetoviranega motorista. Tako hodi Rdeča Kapica osamljena skozi gozd, ko naenkart skozi grmovje opazi nekaj kosmatega in zasiši nekakšno brundanje... le kaj bi bilo lahko to... morda kakšen kosmat, netetoviran, mišičast motorist... no ja, za silo bo tudi ta dober.

"... on če men težit, koko nej babe zapenam... O, lej jo, čao pička, kam pa jo mahaš. Evo, jest sm glih večerjov Jonasa Ž. A veš, sej bi biu čist kul človk, če mi ne bi šu nalagat, ko nej trole, take k si ti, zapenam. Pa ga nism mogu prenašat, pa sm ga pojedu. Ergo, kam jo šibaš, lepotička?"

Izza grmovja je na pot prilomastil Hudobni Volk. Fuj, Rdeči Kapici se je prav zagnusil. Čisto navaden, čisto nič mišičast, shiran, umazan volk, ki mu smrdi z gobca. Večer z njim bi bil za Rdečo Kapico prava mora. Nekako se ga mora znebiti.

"Oh, volk, kako si me prestrašil. Da mi drugič ne narediš več tega. K Babici grem, k ubogi, bolni in osamljeni Babici na obisk."

"Aaaaa... štekam. Sobota zvečer, ti pa brez dnarja. Ej, trola, jest mam predlog. Dons sm dobu odškodnino od zavarovalnce, k me je en pijan idiot s puško zadnč obstrelu, tko da si dons lohka prvošm en mau. A bi šla z mano na k’šno p’jačo, k’šn džointk, za finale se pa mau dol udarva, pa je dan mim’. A, kva pravš?"

Volk je iz žepa potegnil prav prijetno zaobljeno denarnico in Rdeča Kapica je videla, da se Volk ne šali. Skorajda je že privolila v predlog, a se je zadnji trenutek premislila.

"Pri volku nikoli ne veš,", si je mislila, "kaj pa če jo na koncu poje. Težko bi prenesla dejstvo, da je ni več. Pa še iz gobca mu neznosno smrdi. Bom že ujela kakšnega tipa."

"VOLK, kako pa govoriš. Uboga bolna Babica leži sama, ti pa me vabiš na zabavo. Kako naj pustim na smrt bolno Babico samo ležati v postelji? Da te ni sram."

"Postelja", je šlo Volku skozi možgane, "stvar lahko postane še zelo zanimiva."

"No, ja, če je pa tko, pa le pejd od Babice. Sej maš prou, Babice na morš pustit same v soboto zvečer doma. V postelji. Škoda, prou lepo bi se mela... Ka pa drugič, recimo, drugo soboto, če bo stara zdrava, kakopak?"

"Volk, rada bi šla s tabo ven, vendar moram misliti tudi na Babico. Bomo videli."

Rdeča Kapica se je oddpravila naprej, Volku pa se je po glavi še vedno podila postelja in misel na to, kaj se vse da početi v njej.

"No, ja, punca je že u puberteti, ne mi rečt, da je tko pridna. Sej, mejbi bo pa padla tale bejbi, samo treba je počas, punca ni po pasulju priplavala."

Rdeča Kapica je bila nadvse zadovoljna, da se je na tako lahek način znebila Hudobnega Volka. Niti slutila ni, da na svetu še obstajajo taki naivneži. Pravljica o stari, ubogi, na smrt bolni Babici, pha. Prav rada bi spoznala takšno tercialko, ki bi letala k svoji bolni stari mami in ji delala družbo v soboto zvečer.

Medtem, ko so Rdeči Kapici po glavi rojile najbolj zaničevalne misli na račun Hudobnega Volka, se je le ta že plazil po bližnjici do Babičine hiše. Pot je zelo dobro poznal. Včasih, še preden so ga vtaknili v zapor, je z drugimi volkovi večkrat hodil krast zlatnino, ki jo je premogla Babica. In od tega početja se je dalo kar spodobno živeti. Potem pa jih je nekega dne zalotila, naznanila policiji in kvartet volkov je odsedel nekaj mesecev za rešetkami. Babica je pozneje spravila zlatnino v bančni sef, tako da so volkovi morali poiskati nov način preživljanja. Ki pa je bil, seveda, skregan z zakonom.

Medtem ko jo je Rdeča Kapica prav počasi mahala proti babičini hiši in spotoma oprezovala za zablodelimi motoristi, je bil Volk kaj kmalu v babičini hiši. Vstopil je skozi glavna vrata in sredi sobe zagledal veliko, udobno, leseno posteljo. Ah, raj na zemlji.

Babica je mislila, da je v hišo vstopila njena vnukinja.

"A si ti, Kapica? Daj mi malo vode, prosim te, zelo sem žejna."

"Dej zapri, kura slepa. A ne vid’š da sem jest, tvoj najljubši volk?"

"Kaj pa delaš tukaj, a? Hoč da pokličem policijo, pa boš spet špilu ene par let!"

"O si tečna, stara. Veš, kaj, mam jest bolšo idejo. Tvoja vnukinja prihaja in bi blo zlo kulturno, če bi za kakšno uro, dve spokala z bajte. Pejd na ples, pejd na večerjo, makar u Mehke cure, samo zgin ven. Delč. Čim dlje... A, kaj praviš??"

"A zdej bi pa mojo ubogo vnukinjo? Morilec, psihopatt, kanibal..."

"Tvojo ubogo vnukinjo?! A si slučajno opazila kakšne joške... Ma, kva se s tabo sploh bodem. Zdej te bom lepo kulturno zvezou, te odnesu u tazgorno sobo pa da si mi eno uro čist tih. Če boš pridna, te bom drug teden pelou na britof. Važi?"

Zvezal je ubogo starko in jo odnesel v zgornjo sobo, sam pa se je preoblekel v babico in se zavlekel v posteljo ter počakal na Rdečo Kapico.

Kmalu je Rdeča Kapica stopila v hišo in v pričakovanju nagrade za svoj obisk veselo pozdravila Babico.

"O stara, ko si kej, a si še zmer živa? A maš k’šn pir u frižiderju? A veš ko je vroč zunej!"

"O, Rdeča Kapica, si to ti?"

Ta glas Rdeči Kapici ni bil niti najmanj všeč.

"Ja, Babica, jaz sem."

Rdeča Kapica je stopila bližje postelji.

"Joj, Babica, kako velike usta imaš!"

"Ja, kupila sem si novo protezo. A mi paše?"

"Še pa še pa še paše. Ja babica, kako veliko okularje imaš!"

"Ja, to se ti samo zdi, najdražja vnukinja. Veš, nove leče so mi nalotal u oči."

"Pa kako kosmata si po celem telesu, babica. A je s tabo kaj narobe??"

"Oh, moja draga vnukinja, to je samo moj novi krzneni volčji plašč, ki mi ga je prejšnji torek prinesel Lovec. Zebe me, Kapica, daj, pridi k meni, stisni se k meni in me pogrej, tako kot včasih. Tako mraz je v tej koči."

"Ti, men se pa ne zdi tko mraz."

Rdeča Kapica je zlezla v posteljo v Babici-Volku.

"Joj, babica, pa kako radovedne roke imaš. Kaj delajo pod mojim krilom? Joj, saj to nisi ti, Babica, to si ti, Volk, Krvoločni Volk. Volk je, Volk!!!."

"Aha, lubica, jest osebno. Zaslužili ste si deset točk za pravilen odgovor. No, zdej ko sva se že dobila v isti postelji, a se ti ne zdi, da bi lahko preskočila vse formalnosti, a??"

"Ne vem, volk. Tako kosmat si, pa iz gobca ti smrdi... Ampak za prvo silo... no, ja...."

Babica je naenkrat zaslišala Volkovo renčanje in stokanje Rdeče Kapice. Vedela je, da je njena vnukinja v težavah. Zbrala je vse svoje moči in se poskušala rešiti iz vezi, v katere jo je zapletel Volk. Dobro, da je bil Volk malce nepotrpežljiv in da vezi niso bile ravno trdne. Tako se je Babica po nekaj časa rešila iz vezi in ravno ko je iz omare vzela njenega zvestega kalašnikova, da bi posvetila volku, je zaslišala osupel krik, trenutek pozneje pa je nekdo trdno zaloputnil z vrati in slišala je, kot da beži proč od hiše. Babico je zagrabila panika. Hišo je naenkrat zajela grobna tišina. Le kaj je Volk storil z njeno vnukinjo.

Skorajda skotalila se je po stopnicah, tako jo je skrbelo za vnukinjo. Le ta pa je do vratu pokrita z odejo mirno ležala v postelji ter kadila cigareto.

"Veš, Babica, Volk sploh ni tako slab, četudi mu grozno smrdi z gobca."

"Ja, ampak, Kapica, a ti volk ni storil ničesar hudega."

"Ne, pravzaprav je bilo zelo prijetno."

Kapica se je nagnila čez rob postelje, kjer je ležala njena obleka in iz žepa potegnila listek, ter ga dala Babici. Ta je razprla listek ter na njem zagledala žig pravljične bolnice in napis: HIV positve. Babica je prebledela ter obupano pogledala Kapico.

"Ej, Babica, ne se sekirat. Sej ni pristen... Samo da Volk tega še ne ve."
19. april 2010
19. april 2010
u11936
u11936
hehehehehe
30. april 2010
HEHEHEHEHEHE
30. april 2010
MAS CAITA
30. april 2010
hhhhhh
30. april 2010
u19686
u19686
najboljša zgodba ever!!!!!!!!!!!!!!!!

30. april 2010
the best
car tisti ki to skup spocu
braaaavoo
30. april 2010
cool
05. junij 2010
dobra ni kej XD
05. junij 2010

njbolša zgodbica
05. junij 2010
05. junij 2010
05. junij 2010
05. junij 2010
super zgodbaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!!!!!!!!!!!!!
05. junij 2010
ZaKooooooon ♥

dej še snegulčico al pa nekeii =)
05. junij 2010
u21619
u21619
dobra.

popravek:
ZAKON!!!
06. junij 2010
hehe
07. junij 2010
dej se kako!!!!!!!!!!!
17. junij 2010
===================================)
17. junij 2010
če hočš da dam še kako bo treba en let počakat da novo napišem xD
17. junij 2010
pa deite no sam prekopiru jo je pa naslou spremenu to zna usak bedak no.....če mi pa gdo nevrjame dam link
http://www.igre123.com/forum/tema/vici/55/19

pod naslovom TOTALNO NESRAMNA VERZIJA RDEČE KAPICE
preberte si pa boste vidl da je čis ista......

pa KOMENT
17. junij 2010
na moji internetni starni je bla napis totalno nesramna verzija rdece kapice na googlu noob jst sm jo napisu ta jjo je kopiru
24. junij 2010
tle sm dau sm drugacn naslov
24. junij 2010
u22448
u22448
Naibol..
25. junij 2010
TOTALNO NESRAMNA VERZIJA RDEČE KAPICE

Nekoč, nekje, za devetimi gorami, desetimi jezeri in petnajstimi bifeji je živela deklica, ki so jo vsi, ker je vedno nosila rdečo baseball kapo, klicali Rdeča Kapica. Pravega imena ni imela, saj je živela v Pravljični deželi, kjer policaji niso zahtevali osebne izkaznice in kjer ti ni bilo potrebno poslušati staršev tja do polnoletnosti in kjer se nobeden ni nikoli postaral. Zato je jasno, da kozmetična industrija v Pravljični deželi ni imela ravno svetle bodočnosti.

Naša deklica, ki pravzaprav ni bila več deklica ampak je bila že kar globoko v puberteti, je tako nekega popoldneva sedela na verandi svoje razkošne hiše, ki jo je zgradila s pomočjo avtorskih pravic in ker ji za lepo kožo in zdravje, ki ga je bilo v Pravljični deželi v neomejenih količinah, ni bilo mar, je brezskrbno vlekla havanko in premišljevala, kam naj se da na sobotni večer. V mislih je imela prav imeniten lokal Pr’ čarovn’ci imenovan, kjer se vedno zbere elita Pravljične dežele in kjer bo lahko zopet videla Janka, če ji ga bo le uspelo odtrgati od Metke, s katero sedaj živi. Ja, življenje je res lahko lepo če... če le imaš nekaj gotovine v žepu. Le kdo bi ji lahko posodil nekaj denarja, samo do prvega, ko zopet dobi honorar.

Spomnila se je, da že dolgo ni obiskala svoje uboge Babice.

"Ja, stara ma dobro penzijo, za pogreb je že našparala... Evo babica, vnukinja prihaja".

Zato je sklenila, da gre na obisk k svoji bolni babici. Vzela je košaro in vanjo zložila nekaj dobrot.

"Evo, kos stare potice. Te se ziher ne bo dotaknila ker je preveč škrta, da bi si prvošla novo protezo... pa še mau brinovca, da bo stara bolše vole da bo mau več keša... pa kva še čmo... ja pa dva ljubavna romana, da se bo stara mau slinla ponoč... eto, tko. Alora, gremo po keš za k’šn pirčk, pa k’šn džointk, drgač bo dougčas zvečer."

Rdeča Kapica se je odpravila skozi temačen pragozd, poln kač, zveri in zablodelih, mišičastih, tetoviranih motoristov, s katerimi je včasih prebila marsikatero prelepo urico in tako zapravila čas, ki bi ga morala prebiti pri babici. Babica se teh izletov svoje vnukinje niti ni zavedala, saj je bila že precej senilna in tako niti ni opazila, da vnukinja ne hodi k njej trikrat na teden, kot je bilo v navadi, ampak samo še takrat, ko potrebuje denar, Rdeča Kapica pa je bila tudi že rahlo naveličana zgodbic o Babičini mladosti, ki jih je Babica s takšnim veseljem pripovedovala.

"Ja, stara se dela krepostno, zraven je pa mela tok descov da jih ni mogla seštevat sprot. Poj mi pa še govori, da nej se pazm. No, ja, ona že ve, izkušene starce je včash dobr poslušat."

Tokrat Rdeča Kapica na poti ni srečala nobene zveri. Ni srečala Pepeta D’i Hurja, tako kot ponavadi. Kar pa je še bolj čudno pri vsej stvari, ni srečala niti enega zablodelega, mišičastega, tetoviranega motorista. Tako hodi Rdeča Kapica osamljena skozi gozd, ko naenkart skozi grmovje opazi nekaj kosmatega in zasiši nekakšno brundanje... le kaj bi bilo lahko to... morda kakšen kosmat, netetoviran, mišičast motorist... no ja, za silo bo tudi ta dober.

"... on če men težit, koko nej babe zapenam... O, lej jo, čao pička, kam pa jo mahaš. Evo, jest sm glih večerjov Jonasa Ž. A veš, sej bi biu čist kul človk, če mi ne bi šu nalagat, ko nej trole, take k si ti, zapenam. Pa ga nism mogu prenašat, pa sm ga pojedu. Ergo, kam jo šibaš, lepotička?"

Izza grmovja je na pot prilomastil Hudobni Volk. Fuj, Rdeči Kapici se je prav zagnusil. Čisto navaden, čisto nič mišičast, shiran, umazan volk, ki mu smrdi z gobca. Večer z njim bi bil za Rdečo Kapico prava mora. Nekako se ga mora znebiti.

"Oh, volk, kako si me prestrašil. Da mi drugič ne narediš več tega. K Babici grem, k ubogi, bolni in osamljeni Babici na obisk."

"Aaaaa... štekam. Sobota zvečer, ti pa brez dnarja. Ej, trola, jest mam predlog. Dons sm dobu odškodnino od zavarovalnce, k me je en pijan idiot s puško zadnč obstrelu, tko da si dons lohka prvošm en mau. A bi šla z mano na k’šno p’jačo, k’šn džointk, za finale se pa mau dol udarva, pa je dan mim’. A, kva pravš?"

Volk je iz žepa potegnil prav prijetno zaobljeno denarnico in Rdeča Kapica je videla, da se Volk ne šali. Skorajda je že privolila v predlog, a se je zadnji trenutek premislila.

"Pri volku nikoli ne veš,", si je mislila, "kaj pa če jo na koncu poje. Težko bi prenesla dejstvo, da je ni več. Pa še iz gobca mu neznosno smrdi. Bom že ujela kakšnega tipa."

"VOLK, kako pa govoriš. Uboga bolna Babica leži sama, ti pa me vabiš na zabavo. Kako naj pustim na smrt bolno Babico samo ležati v postelji? Da te ni sram."

"Postelja", je šlo Volku skozi možgane, "stvar lahko postane še zelo zanimiva."

"No, ja, če je pa tko, pa le pejd od Babice. Sej maš prou, Babice na morš pustit same v soboto zvečer doma. V postelji. Škoda, prou lepo bi se mela... Ka pa drugič, recimo, drugo soboto, če bo stara zdrava, kakopak?"

"Volk, rada bi šla s tabo ven, vendar moram misliti tudi na Babico. Bomo videli."

Rdeča Kapica se je oddpravila naprej, Volku pa se je po glavi še vedno podila postelja in misel na to, kaj se vse da početi v njej.

"No, ja, punca je že u puberteti, ne mi rečt, da je tko pridna. Sej, mejbi bo pa padla tale bejbi, samo treba je počas, punca ni po pasulju priplavala."

Rdeča Kapica je bila nadvse zadovoljna, da se je na tako lahek način znebila Hudobnega Volka. Niti slutila ni, da na svetu še obstajajo taki naivneži. Pravljica o stari, ubogi, na smrt bolni Babici, pha. Prav rada bi spoznala takšno tercialko, ki bi letala k svoji bolni stari mami in ji delala družbo v soboto zvečer.

Medtem, ko so Rdeči Kapici po glavi rojile najbolj zaničevalne misli na račun Hudobnega Volka, se je le ta že plazil po bližnjici do Babičine hiše. Pot je zelo dobro poznal. Včasih, še preden so ga vtaknili v zapor, je z drugimi volkovi večkrat hodil krast zlatnino, ki jo je premogla Babica. In od tega početja se je dalo kar spodobno živeti. Potem pa jih je nekega dne zalotila, naznanila policiji in kvartet volkov je odsedel nekaj mesecev za rešetkami. Babica je pozneje spravila zlatnino v bančni sef, tako da so volkovi morali poiskati nov način preživljanja. Ki pa je bil, seveda, skregan z zakonom.

Medtem ko jo je Rdeča Kapica prav počasi mahala proti babičini hiši in spotoma oprezovala za zablodelimi motoristi, je bil Volk kaj kmalu v babičini hiši. Vstopil je skozi glavna vrata in sredi sobe zagledal veliko, udobno, leseno posteljo. Ah, raj na zemlji.

Babica je mislila, da je v hišo vstopila njena vnukinja.

"A si ti, Kapica? Daj mi malo vode, prosim te, zelo sem žejna."

"Dej zapri, kura slepa. A ne vid’š da sem jest, tvoj najljubši volk?"

"Kaj pa delaš tukaj, a? Hoč da pokličem policijo, pa boš spet špilu ene par let!"

"O si tečna, stara. Veš, kaj, mam jest bolšo idejo. Tvoja vnukinja prihaja in bi blo zlo kulturno, če bi za kakšno uro, dve spokala z bajte. Pejd na ples, pejd na večerjo, makar u Mehke cure, samo zgin ven. Delč. Čim dlje... A, kaj praviš??"

"A zdej bi pa mojo ubogo vnukinjo? Morilec, psihopatt, kanibal..."

"Tvojo ubogo vnukinjo?! A si slučajno opazila kakšne joške... Ma, kva se s tabo sploh bodem. Zdej te bom lepo kulturno zvezou, te odnesu u tazgorno sobo pa da si mi eno uro čist tih. Če boš pridna, te bom drug teden pelou na britof. Važi?"

Zvezal je ubogo starko in jo odnesel v zgornjo sobo, sam pa se je preoblekel v babico in se zavlekel v posteljo ter počakal na Rdečo Kapico.

Kmalu je Rdeča Kapica stopila v hišo in v pričakovanju nagrade za svoj obisk veselo pozdravila Babico.

"O stara, ko si kej, a si še zmer živa? A maš k’šn pir u frižiderju? A veš ko je vroč zunej!"

"O, Rdeča Kapica, si to ti?"

Ta glas Rdeči Kapici ni bil niti najmanj všeč.

"Ja, Babica, jaz sem."

Rdeča Kapica je stopila bližje postelji.

"Joj, Babica, kako velike usta imaš!"

"Ja, kupila sem si novo protezo. A mi paše?"

"Še pa še pa še paše. Ja babica, kako veliko okularje imaš!"

"Ja, to se ti samo zdi, najdražja vnukinja. Veš, nove leče so mi nalotal u oči."

"Pa kako kosmata si po celem telesu, babica. A je s tabo kaj narobe??"

"Oh, moja draga vnukinja, to je samo moj novi krzneni volčji plašč, ki mi ga je prejšnji torek prinesel Lovec. Zebe me, Kapica, daj, pridi k meni, stisni se k meni in me pogrej, tako kot včasih. Tako mraz je v tej koči."

"Ti, men se pa ne zdi tko mraz."

Rdeča Kapica je zlezla v posteljo v Babici-Volku.

"Joj, babica, pa kako radovedne roke imaš. Kaj delajo pod mojim krilom? Joj, saj to nisi ti, Babica, to si ti, Volk, Krvoločni Volk. Volk je, Volk!!!."

"Aha, lubica, jest osebno. Zaslužili ste si deset točk za pravilen odgovor. No, zdej ko sva se že dobila v isti postelji, a se ti ne zdi, da bi lahko preskočila vse formalnosti, a??"

"Ne vem, volk. Tako kosmat si, pa iz gobca ti smrdi... Ampak za prvo silo... no, ja...."

Babica je naenkrat zaslišala Volkovo renčanje in stokanje Rdeče Kapice. Vedela je, da je njena vnukinja v težavah. Zbrala je vse svoje moči in se poskušala rešiti iz vezi, v katere jo je zapletel Volk. Dobro, da je bil Volk malce nepotrpežljiv in da vezi niso bile ravno trdne. Tako se je Babica po nekaj časa rešila iz vezi in ravno ko je iz omare vzela njenega zvestega kalašnikova, da bi posvetila volku, je zaslišala osupel krik, trenutek pozneje pa je nekdo trdno zaloputnil z vrati in slišala je, kot da beži proč od hiše. Babico je zagrabila panika. Hišo je naenkrat zajela grobna tišina. Le kaj je Volk storil z njeno vnukinjo.

Skorajda skotalila se je po stopnicah, tako jo je skrbelo za vnukinjo. Le ta pa je do vratu pokrita z odejo mirno ležala v postelji ter kadila cigareto.

"Veš, Babica, Volk sploh ni tako slab, četudi mu grozno smrdi z gobca."

"Ja, ampak, Kapica, a ti volk ni storil ničesar hudega."

"Ne, pravzaprav je bilo zelo prijetno."

Kapica se je nagnila čez rob postelje, kjer je ležala njena obleka in iz žepa potegnila listek, ter ga dala Babici. Ta je razprla listek ter na njem zagledala žig pravljične bolnice in napis: HIV positve. Babica je prebledela ter obupano pogledala Kapico.

"Ej, Babica, ne se sekirat. Sej ni pristen... Samo da Volk tega še ne ve."
11. julij 2010
hehe
kera zgodba
11. julij 2010
lol!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
09. januar 2011
u37399
u37399
o kera zgodba!
19. februar 2011
full beden dej nehi blefirat zarukanc
24. marec 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg