Forum
Heja!

Spet.

Če že imate čas in vam je tako zelo dolgčas, da ste odprli tole ... upam, da boste uživali.
Upam, da bo tole trajalo kot je moja prva zgodbica (The Other World).

xx,
Speedy
27. januar 2017
PROLOG:
"Verjamem vate."
Te besede sem slišala prevečkrat in imela sem jih že vrh glave. A tega nisem rekla na glas.
"Ja, mati."
"Ne razočaraj me."
"Ne bom, mati." Ne smem.
Zvočnik v kotu stropa je zaškrtal in hropeče izrekel moje ime. Mama me je rahlo potisnila proti vratom nasproti stene s klopjo, kjer sem sedela. "Pojdi. In-"
"Brez naziva se ne vračaj domov. Vem, mati"
"Pridna punca. Zdaj pojdi."
Pokimala sem in se odpravila proti vratom. Nisem se več obrnila nazaj.
Ko sem stopila skozi vrata si nisem upala pogledati okoli. Komisiji sem obrnila hrbet in se posvetila zapiranju vrat. Dlje kot sem uspela zavlačevati, bolje. Ko sem končno nehala z občudovanjem kljuke, sem se obrila proti komisiji, a pogleda nisem odvrnila od tal.
Nekdo se je odkašljal. "Gospodična?"
Ob globokem glasu sem komaj vidno trznila. Počasi sem pogledala navzgor. Gospodična Karolina Hestija III., sedite, prosim."
Ni mi bilo treba dvakrat reči. Ponovno sem povesila pogled in se vrgla na stol. Na tej točki mi je bilo dokaj vseeno, kaj si mislijo o meni.
"Pregledali smo vašo kartoteko. Poleg tega, da je vaš starejši brat bil eden izmed naših najboljših Nosilcev, imate več točk kot katerikoli drug konkurent. Nadaljno izpraševanje ne bo potrebno. Upam, da te odločitve ne bomo obžalovali. Dobrodošli med nami."
Z otopelim občutkom v okončinah sem vstala in se odpravila iz dvorane.
Kljub nazivu svoje družine nisem več videla.
27. januar 2017
Okej. Vem, da je naslov malo čuden in zveni, kot da ima glavni lik neko bolezen ali whatever, ampak ne. Kot pričakovano bo tale zgodba fantazija. (V originalu je naslov Nosilci src).
Don't mind me. I'm just a potato.
27. januar 2017
u216558
u216558
Next
Začetek je po mojem mnenju super. Pa tudi The Other World je super.
27. januar 2017
u219204
u219204
zanimiv začetekkk Next
27. januar 2017
u221141
u221141
zelo zanimiv prolog, všeč mi je
Next
27. januar 2017
u215282
u215282
Uau
Men ne tale naslov drgač top
Full zanimiv
Next
27. januar 2017
u215817
u215817
Zanimivo! Next
27. januar 2017
u220918
u220918
Next!
30. januar 2017
Okej ... preden objavim nadaljevanje bi samo rada povedala, da tukaj ne bom objavljala tako redno kot pri The Other World. Za začetek recimo, da bom objavljala enkrat na teden. Next-i bodo dolgi od 500 - 1000 besed ... odvisno kakšne volje bom.
Zdaj pa uživajte!
30. januar 2017
Jezno sem strmela v zarjavel zvočnik, ki je bil pribit na steno v kotu. Še vedno je bil isti kot pred letom dni. V bistvu se ni nič spremenilo. Dokler poleg mene ni prisedel Aleksander in svoje roke položil na moje koleno, sploh nisem opazila, da z nogo živčno udarjam ob tla.
»Nervozna?«
Aleksandra sem ošvrknila s pogledom, a mu nisem odgovorila.
»Ne skrbi. Samo standardni pregled je. Saj veš … malo operejo možgane, preverijo, če si jih ubila dovolj ali mogoče preveč. Nič hudega.«
Zdaj sem srepela vanj. Ko se njegov resni obraz ni niti za kanček spremenil in o njegovi šali nisem bila več popolnoma prepričana, sem z nogo ponovno začela udarjati od tla, pogled pa obrnila od Aleksandrovega popolnega obraza.
Kanček preveč popolnega.
Spet se je zasmejal. »Umiri se, Hestija. Samo šalim se. Redko dobiš priložnost, da se šališ iz nekoga tako brezhibnega kot si ti in potrebno jo je izkoristiti. Vse bo še v redu, samo sprosti se. Pet minut in spet boš sedela na isti razpadajoči klopci, jaz pa bom tisti, ki se bo potil pred arogantnimi starci.«
To me je pomirilo. Vzravnala sem se in mu v zahvalo pokimala. Noga mi je kar naenkrat obmirovala, ko sem iz zvočnika zaslišala ime, ki sem se mu tako dolgo izogibala. Ne meneč se za Aleksandra sem vstala in se odpravila proti vratom.
Eden izmed članov komisije se je oglasil še preden sem do konca zaprla vrata. »Gama Karolina Hestija III., Nosilka sedemnajstih src, hči Augusta Tea Mlajšega in Lire Veste. Sedite.«
Sesedla sem se na stol in si ogledovala dvorano. Minilo je leto dni, od kar sem bila nazadnje tu in spremenilo se ni čisto nič. Še komisija se je zdela enaka. Iste gube na obrazu, isti podočnjaki, zalizani beli lasje in ostre, podganje majhne oči, ki so vrtale naravnost v tvojo dušo.
V redu. Malce pretiravam. Recimo, da so bile prašičje majhne, ne podganje.
In takšen ni bil samo en član komisije. Ne, vsi trije so bili takšni.
Eden izmed njih se je odkašljal in zavedla sem se, da buljim v njih. »Oprostite.«
Srednji je pokimal. »Ogledali smo si vaš napredek, gospodična Karolina.«
»Hestija … prosim.«
Začudeno me je pogledal, a ni oporekal. »Še vedno izstopate v svoji generaciji tako s točkami, kot z nazivom in srci, ki jih nosite. Le parim je v prvem letu uspelo prilesti na tretje mesto iz zadnjega.«
Pokimala sem. Nisem vedela, kaj drugega bi naredila. Poznala sem take vrste stavkov. Stavki, ki jim je sledil 'ampak'. V življenju sem jih slišala že dovolj.
»Kljub temu pa smo od vas pričakovali več glede na to, kar je dosegel vaš brat, poleg tega pa bi radi razjasnili incident, o katerem smo bili obveščeni nedavno.«
Bomba je zadela tla. Zdaj gre lahko vse samo še na slabše. Moški na levi je pogled usmeril navzdol proti kupom papirjev, nametanih čez celo mizo. Toliko o redu.
»Tukaj piše, da ste zavrnili tarčo, ki vam je bila dodeljena in se kasneje tudi sporekli Beto. Omenjeno je tudi namigovanje na upor in nekaj podobnih poročil, a to so le govorice,« pogledal je proti meni. »Kajne?«
Pogoltnila sem cmok, ki se mi je nabral v grlu in pokimala.
»Bi bili tako prijazni in bi nam karseda jasno obrazložili in utemeljili vaša dejanja?«
Vedela sem, da to ni bilo vprašanje. Globoko sem zajela sapo. Še se lahko rešim iz te zmede. »Tarča, ki mi je bila dodeljena ni ustrezala kriterijem. Kljub temu, da sem to povedala Alfi in Beti, se nista ozirala na moje mnenje, ki je bilo, mimogrede, podkrepljeno z dejstvi. Tarča ni ustrezala ne členu 57. ne členu 59.«
»Vi niste na mestu, da bi to sodili. Največ, kar bi lahko naredili je, da bi izpolnili pritožbo in jo oddali Svetu.«
»Ampak Svet potrebuje mesece, da na ugovor sploh odgovori. In večino časa ne!«
»Pravite, da je Svet nesposoben? Se vam je zdelo, da bi zadevo bolje razrešili sami? Je to razlog, da ste Beto spravili v bolnišnico z izpahnjenim ramenom, zlomljenim nosom in dvema počenima rebroma?«
Na to nisem imela odgovora.
»Se mi je zdelo.«
Pogledala sem navzgor. Samo ne me vreči v samico. Prosim. A tega nisem rekla naglas. Izpadla bi mevžasto. Samo Omege so mevže.
»A proti Alfi in Beti vaše legije smo prejeli že več kot eno pritožbo in osebno se mi zdi, da si je zaslužil, kar je dobil. Ker pa je to kljub vsemu proti našim zakonom, ti moram dodeliti temu primerno kazen.«
Za trenutek se je ozrl navzdol v papirje, meni pa je zastalo srce.
»Mislim, da bo mesec miru zadostoval … in odbili ti bomo deset točk.«
Nemo sem ga gledala. To … to je nemogoče. To je bila kazen za neprimerno obnašanje, ne pa napad na nadrejenega.
»Kaj še čakaš? Pojdi!«
In preden bi lahko rekel še eno besedo, sem skoraj stekla iz dvorane.
30. januar 2017
Ps. Hvala vsem, ki ste Next-ali.
30. januar 2017
u215817
u215817
Hmm ne štekam čist. Komi čakam naslednji Next
30. januar 2017
u215282
u215282
Hah jo zgleda podpirajo prašičje oki
Ok zdej nekak položaje razumem
Na pol...
Drgač je pa itak dbest pa slog je uau
Next!
30. januar 2017
u216558
u216558
Next
Najbrž bo tako kot po navadi, da se bo več razkrilo kasneje, kajne?
30. januar 2017
u220918
u220918
Next
31. januar 2017
u221141
u221141
Next
02. februar 2017
Nadaljevanje tako kot obljubljeno. Upam, da vam vsaj malo polepša ta deževni ponedeljek.
Ps. Hvala za vse Next-e.
06. februar 2017
Sovražila sem zgodnje ure. Ni važno, kako dobra sem bila in vse skupaj, jutra me preprosto niso marala. Ob hreščečem piskanju, ki je služil kot vsakodnevna budnica sem skoraj padla s svojega pograda.
Ne, da sem kaj veliko spala. Po včerajšnjem dogodku se nikakor nisem mogla pripraviti do sladkih sanj (ki jih tudi drugače nisem imela velikokrat). Končalo se je tako, da sem se okoli enih zjutraj – štiri ure od jutranjega treninga – vrgla v posteljo, še popolnoma oblečena in v trenutku zaspala.
»Nisem vedel, da kričanje na komisijo povzroči povišico.«
Zaspano sem si pomela oči in poskusila doumeti besede. Preden sem se uspela odzvati, me je Aleksander že boksnil v ramo. Močno.
»Kako prosim?«
»Aja. Pozabil sem, da vedno vse izveš zadnja. Oprosti. Naj bom jaz tisti, ki ti bo sporočil dobro novico. Povišana si v Beto.« Še enkrat me je boksnil. Auč.
Šele takrat sem dojela. »Čakaj … kaj?!«
Aleksander se je zasmejal. »Sem vedel, da še spiš. Pridi pozna bova.«
Prijel me je za ramo in me začel vleči proti areni za dvoboje. »Da se razumeva – vlečeš me samo zato, ker ti pustim.« Za trenutek sem se ustavila in s tem prisilila Aleksandra, da se je tudi on. »Jaz sem tvoja nadrejena.«
Aleksander se je nasmejal. »Seveda … gospa.«
Zasmejala sem se. Zdaj sem bila jaz na vrsti, da ga boksnem v ramo. »Prosim … odnesite me do arene … podrejeni.«
Aleksander se je priklonil skoraj do tal, potem pa me z eno roko prijel pri kolenih in z drugo pri ramenih ter dvignil v zrak. »Kakor ukažete, gospodarica.«
S pestmi sem nekajkrat udarila po njegovih prsih, oh, te mišice, a sem kmalu odnehala in se prepustila smehu. Aleksander mi je bil najbližje od vseh in samo z njim sem lahko bila jaz.
Na nama z Aleksandrom sem lahko čutila začudene poglede, a ni mi bilo mar. Tako ali tako si ne bi upali ničesar reči.
Ko sem se nehala smejati, sem pogledala navzgor, proti Aleksandrovemu obrazu in ujela njegov pogled. Šele takrat sem se spomnila, da nisem bila edina, ki je včeraj bila na zaslišanju. »Kaj pa ti?«
Aleksander se je namrščil in upočasnil korak. »Kako to misliš 'jaz'?«
»Mislim … ti. Kako ti je šlo včeraj pred komisijo?«
Ustavil se je in me odložil na tla. Takoj sem vedela, da je bilo nekaj narobe. Mogoče je bil Aleksander navzven videti kot le še eden izmed vojakov (z božanskimi rjavimi očmi), a v sebi je bil le mehek, majhen, plišasti medvedek. Bil je tisti del mene, ki je skozi leto odmrl. Videl je dobro plat v čisto vseh, vsem je zaupal, vsem je oprostil in v obeh dveh letih v legiji ni ubil še niti ene osebe.
Bil je bedak.
A bil je moj bedak.
Moj čudoviti bedak.
V redu, Hestija. Dovolj občudovanja in govoričenja za en dan. Brzdaj se!
»Saj veš, kaj je problem z mano … do sem si me pripeljala ti … in hvaležen sem ti za to, ampak to ne more iti v večnost. Napredek je premajhen. Če ne opravim s svojo naslednjo tarčo, in to hitro, bom bil spet na dnu … ali pa še globlje. Še vedno sem Delta in za to sem lahko srečen ... za zdaj.«
Nisem vedela, kaj naj mu rečem. Na področju čustev nisem bila ravno tako dobra. Vse, kar sem znala je bilo rezanje vratov. Hitro in gladko. Brez zapletov.
Čustva niso bila takšna.
»Saj bova ugotovila nekaj, Aleksander.«
In tokrat sem bila jaz tista, ki se je sklonila in Aleksandra dvignila v zrak.
Ali vsaj poskusila.
Po dveh korakih sva oba zletela po tleh in s tem privabila še več začudenih pogledov. Hitro sem se pobrala na noge, Aleksander pa je bil takoj za mano. »Pridi. Iskali naju bodo.«
Ko sva vstopila v dvorano, so bili tam že vsi razen Alfe, ki se treningov ne udeležuje, oziroma trenira sam. In prejšnje Bete, ampak ta je v tem trenutku v bolnišnici poskušala gledati čez otečeno oko in povoj, ki mu je prekrival zlomljen nos. Ups.
Vseh ostalih dvaindvajset, vključno z Aleksandrom, se je poravnala v vrsto. Eden izmed njih, ki ga še nisem poznala, je počasi stopil proti meni.
»Ti si najbrž nova Gama?«
Fant je pokimal. Ni se zdel mlad. Zagotovo je bil starejši od Aleksandra.
»Kako ti je ime?«
Zmedeno je privzdignil pogled.
»Se moram ponavljati? Kako ti je ime?«
Ob mojem ostrem tonu je trznil in prav tako vsi ostali. Razen Aleksandra. On je zadrževal smeh.
Kaj naj? Všeč mi je moj nov položaj.
»Benedikt Ra XVI.«
Tako torej. Samo še eden izmed tistih bogatinov, ki si kupijo mesto v legiji in potem važno mahajo okoli z dragim in izvrstnim orožjem, ki ga ne znajo uporabljati.
Ozrla sem se proti preostalim. »Je tukaj kdo, ki je v zadnjem letu pridobil šest src ali več?«
Le redki so bili takšni. Minimum je bil štiri srca na leto in večina ni prekoračila petega. Štirje so stopili korak naprej iz vrste.
»Kateri izmed vas štirih je sem prišel preko dvobojev?«
To so bili tisti, ki niso imeli denarja in rodovnika, da bi si pridobili mesto v legiji. Morali so iti skozi dvoboje in pokončati vse svoje nasprotnike. Vsako leto se na ta način legiji pridruži samo eden. Dva sta stopila nazaj v vrsto.
»Kje v legiji sta?«
Eden se je obotavljal, punca pa je takoj spregovorila: »Omega.«
»Novinka, torej?«
Pokimala je. Obrnila sem se proti fantu. »Kaj pa ti?«
»Mu.«
»Nič več. Omega, zdaj si Epsilon. Mu, ti si Gama.«
Drugi so me šokirano pogledali, a nič več kot to in vedela sem, da bodo začeli oporekati takoj, ko bodo imeli čas za to. »Pojdite v dvojice. Brez orožja. To ne bodo zadnje spremembe danes.«
06. februar 2017
u221141
u221141
Next!
06. februar 2017
u216558
u216558
Wow Next!
07. februar 2017
u220918
u220918
Next, čeprav ne štekam čist kaj se dogaja
07. februar 2017
Next+ nova bralka
Torej moje ugotovitve do zdej: to so nekakšna elitna skupina morilcev (?),katerih čini so grške črke.
08. februar 2017
Bom poskusila razložiti. Ja, so kot nekakšna vojska in v tej vojski so manjše skupine - legije. Potem imaš pa v vsaki legiji vojake (24) razporejene po grških črkah. Torej je Alfa glavni in Omega zadnji (itd.).
To glede src je pa takole. Toliko ljudi kot si že ubil, toliko src imaš.





Sem kaj pomagala?
08. februar 2017
u215817
u215817
Ja, kr dost. Next!
08. februar 2017
Jap.mal bl jasno
08. februar 2017
Zelo zanimivo
Nezt
08. februar 2017
*Next
08. februar 2017
Danes je malo bolj kratko a upam, da je v redu.

Ps. Hvala za Next-e.
13. februar 2017
»Mogoče si bila danes malce prestroga.«
Obrnila sem se okoli in zagledala Aleksandra, ki je zadihan stal za mano z brisačo poveznjeno čez desno ramo. Nasmehnila sem se, potem pa hodila naprej.
»Imajo te za človeškega robota. Nekateri te imajo za novo Alfo, drugi te sovražijo. Malo se umiri, Hestija.«
To me je ponovno ustavilo. »Zakaj bi morala biti? Saj prejšnji ni bil! Jaz jih vsaj ne pretepam in izkoriščam! Samo tako nam lahko uspe! Če bo legija dobra, ne bomo pristali pod drobnogledom in ti boš lahko bil miren. Vsaj toliko se ti lahko oddolžim.«
»Zakaj bi se ti morala na kakršen koli način oddolžiti meni? Jaz bi se moral zahvaliti tebi, ne obratno. Kaj za vraga se ti plete po glavi?«
Zadel je jedro. Tisto mehko, ranljivo sredico, ki bi lahko pomenila moj konec. Naredila sem edino, kar mi je ostalo. Dodatno sem odebelila stene.
Obrnila sem se stran od Aleksandra in začela hoditi proti svoji sobi. »Moram iti. Utrujena sem. Se vidiva jutri.«
Soba je bila pusta. Ali pa je bil samo strop. Ležanje na postelji in buljenje vanj ni vedno najbolj razvedrilno.
»Hestija?«
Oh, prekleto!
»Hestija, si noter?«
Ali mora biti vedno tako vztrajen?
»Hestija. Prosim.«
Zavila sem z očmi, vstala s postelje in mu odklenila vrata. Brez besed sem se odpravila nazaj k postelji in se vrgla nanjo. »Hitra si. Po navadi zdržiš dlje.«
»Kaj hočeš, Aleksander?«
»Želel sem preveriti, če si v redu.«
»V redu sem. Boš zdaj šel.«
»Nisi v redu, Hestija. Mislil bi si, da boš po letu dni dojela, da vidim naravnost skozi tebe.«
»Tudi prav. Nisem v redu. Strah me je, da bom spodletela. Strah me je, da se bom zmotila in osramotila. Strah me je, da te bodo vrgli ven iz moje legije. Ne vem, kaj naj naredim.«
»Ne sekiraj se. Si najboljša izmed vseh nosilcev, kar jih poznam … in tukaj sem malo dlje kot ti. Poleg vsega pa Alfe naše legije nihče ne pozna in si ti najbližje vodji, kar imajo. Ne skrbi, Hestija.«
»Hvala, Aleks.«
"Ni za kaj. Zato me imaš, kajne?"
Nasmehnila sem se in svojo glavo potisnila v njegov vrat. Čutila sem, kako me je tudi on objel in se prepustila trenutku.
Na Akademiji je bilo težko biti kdaj miren. Čakal si na izpite, upal, da ti dodelijo lahko tarčo in te ne vržejo ven. Poleg vsega pa še neskončne vaje in tekmovanja. A prijateljstvo med mano in Aleksandrom je začuda uspevalo.
Nisem bila prepričana, koliko časa je minilo preden sem se umaknila nazaj in se zazrla v Aleksandrove oči. Ni umaknil pogleda.
"Umm ... Hestija?"
Glavo sem nagnila rahlo vstran. "Ja?"
"Dodelili so mi novo tarčo."
"In?"
"Tvoja mama je."
Prasnila sem v smeh, a Aleksander me je le otožno gledal. "Saj se šališ, kajne?"
Aleksander me je še nekaj časa gledal, nato pa je počasi odkimal.
"Pokaži." Nisem vedela, kaj drugega reči.
Preden mi je uspel listek z imenom dati, sem mu ga izpulila iz rok.
Ni lagal. Na snežno belem listku je v preprosti pisavi pisalo mamino ime.
Ne razumite me narobe. Nikoli nisem čutila močnih čustev do svoje mame. Zagotovo nisem ena izmed tistih deklet, ki je hodila okoli in jokcala o tem, kako sovraži svojo mamo in želi, da bi bila mrtva. Ampak sovražim jo in želim, da bi bila mrtva.
Ne bom pa dovolila, da jo ubije moj najboljši (edini) prijatelj, ki sovraži ubijanje, zaradi enega prekletega listka.
V trenutku sem bila na nogah in stekla sem skozi vrata.
13. februar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg