Forum
No, pa sem se še jaz spravila pisat zgodbico. Za vse fane harry potterja, zgodba se odvija 10 let po propadu Voldemorta. Govori o na novo odkriti čarovnici, katere obstoj so odkrili šele pri njenem 16 letu. Zakaj se je to zgodilo in zakaj je to dekle za čarovniški svet tako pomembno?

Upam, da vam bo všeč!
.
.
.
.
.
1. del, Odkritje skrivnosti

Veliki polom
6. ura, Kemija
Samo tega nam je še manjkalo!
Kot šestnajstletnica Alexandra ni preveč izstopala. Dolgi, rdeče-rjavi lasje so ji pomagali, da se je skrila v zadnjo vrsto v razredu, kjer je učitelji niso prevečkrat opazili. Od tam se je dalo u miru računati logaritme pri matematiki, predmetu, ki je bi edini, ki je Alexandri resnično ležal.
Seveda pa kemija niti slučajno ni bila ena izmed njih.
"Pri gorenju te spojine bi vam moral nastati zeleno-moder plamen. Alexandra, kaj pa delaš?!"
V kotu je majhna snov v epruveti gorela vijolično, iz nje pa so se usuvale zlate iskre. Nad njo je stalo dekle, ki si je na vse načine prizadevalo ogenj pogasiti.
Profesor je začel izgubljati živce.
"Alexandra, pa kaj delaš! Povedal sem ti, da počakaj, da bomo gorilnike prižgali skupaj!"
"Ampak saj sploh nisem..."
"O, madona!"
Ogenj je zajel celo epruveto in bližnje stojalo, ki je kljub kovinski zgradbi gorelo kot za stavo. Iskre so postajale zelene.
Profesor je stekel čez celo učilnico do mize, kjer je skupaj s sošolko poskus izvajala Alexandra. Beli hali sta imeli že rahlo osmojeni. Čez njuno mizo je vrgel debelo pregrinjalo, a zagorelo je skupaj z ostalo šaro, ki je bila na mizi.
"Zdaj si ga pa res nasrkala," je Jane zašepetala Alex.
"Vsi ven!" je vpil profesor.
Alex je bila čisto raztresena. V spotikanju za gorečo mizo je padla čez svojo torbo in pogrnila po tleh. V istem trenutku je videla, kako je pipo v desnem kotu razneslo. Voda je brizgnila čez celo učilnico naravnost na ognjeno mizo, ki je v trenutku ugasnila.
V razredu je zavladala zmeda. Dijaki so je prerivali skozi vrata na hodnik in zraven vpili, da je razred razneslo. Jane se je skupaj z ostalimi prerila ven. Šele na hodniku je opazila, da je Alex pustila za sabo.
Deklica se je pobrala na roke. Komolce je imela opraskane, lase zlepljene in konice rahlo zažgane, tako kot delavno haljo. Čepela je v centimetru vode, ki se je v tem času že nabral v učilnici. Na srečo je pipa že nehala puščati.
Nad njo je kot besen ris čepel profesor kemije, ki so se mu obrvi obarvale modro.
"Ti... ti... ven!"je jezno zavpil.

Boš prebral/a nadaljevanje? :)


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

06. december 2014
nnnnnnnnnnext
06. december 2014
O res je carsko
NEXT
06. december 2014
neeeeexttt
06. december 2014
next
06. december 2014
oo hvala.
no tule je drugi del
Odkritje
"No, iskre so bile zelene," se je Jane zasmejala.
Sedeli sta v jedilnici, polni dijakov. Kup marakonov na krožniku Alex ni in ni hotel zdrseti po grlu. Po današnji polomiji ji je bilo slabo.
"Pa kako mi je sploh uspelo?!"je zastokala.
"To, da ti je zagorelo vijolično, ko bi moglo modro, ali to, da so se pojavile dve barvi isker? Ali to, da se je zraven vžgala še cela miza? Ne skrbi, za vodo te ne morejo okriviti... Čeprav je bila vsa reč skupaj precej zabavna," se je zopet zasmejala in nadaljevala s kosilom.
Sok v Janinem kozarcu je naenkrat špricnil čez celo mizo po hrani fantov, ki so sedeli ob njima.
"Wooow, kaj je bilo to?" je zaprepadeno rekla Jane.
"Pojma nimam," je Alex presenečeno odvrnila. To pa ni bilo edino presenečenje. Naenkrat se je začela tresti cela jedilnica. Kozarci, vilice in noži so skupaj s hrano leteli po tleh.
"Potres!" so vpili dijaki vsi počez, ko so začele utripati vse luči v jedilnici, hkrati pa so po tleh padali krožniki in v jedilnici se je kot iznenada popolnoma stemnilo. Alex se je previdno skrila pod mizo, ko se je mrak razpustil in jedilnica umirila. Hitro je poskušala zlesti po kolenih izpod mize.
"Kaj misliš, da se je zgod..." je začela, nato pa pogledala proti stolu svoje prijateljice. Jane je ležala na tleh. Usta in oči je imela odprte, roke pa so ji ležale čez nogo nekega fanta.
"Jane, kaj...?" Alex se je ustavila. Cela jedilnica dijakov je ležala na tleh, z nogami in rokami prekrižanimi in z zaprepadenimi obrazi.
Hitro se je sklonila k Jane in jo stresla za ramena. Bilo je, kot da bi spala. Ni se odzvala na govorjenje, stresanje ali kar koli drugega.
Dvignila je pogled iznad svoje nezavestne prijateljice. Skozi okno je opazila eksplozijo, ki se je zgodila na bližnjem travniku. Kot da dan že ne bi bil bolj čuden, so se iz nenadnih isker in slepeče svetlobe pojavili trije ljudje. Od daleč je lahko razločila le dolge, črne plašče. Hitro je pograbila nož, ki ga je uporabljala pri kosilu, in se skrila pod mizo.
Trojica je hitro poskakala skozi okna v jedilnico. Zdaj jih je Alex bolje videla: Najmanjša ženska je imela kratke, modro-črne lase in očala z velikimi rožnatimi okvirji, kar se z njeno bojno opravo res ni skladalo. Spremljala sta jo dva temnopolta moška, ki sta si bila podobna kot jajce jajcu, le en izmed njiju je imel malce daljšo črno brado od drugega. Vsi trije so bili oblečeni v črno in na sebi so nosili ščitnike, da so zgledali kot nekakšni bojevniki. Najbolj nenavadni pa so bili njihovi črni plašči in dejstvo, da so v rokah držali palice.
"Zemljevid kaže, da naj bi se tukaj pojavila čarovnija," je spregovoril prvi izmed mož, ki je opazoval zemljevid in hkrati z očmi preletaval jedilnico.
Alex je mirovala. Pot ji je tekel po čelu, hkrati pa jo je trojica preveč spominjala na čarovnike iz knjig, ki jih je brala kot majhna. Je možno, da je bila vse skupaj potegavščina?
"Gotovo so se zmotili," je spregovorila ženska. "Potomka sedmerih se gotovo ne more pojaviti na kar eni šoli."
"Za vsak slučaj preiščimo," ji je eden izmed dvojice odgovoril.
Na hitro so se sprehodili po jedilnici in preskakovali nezavestne dijake. Ko se je ženska približala Alexinemu skrivališču, je ta hitro skočila nanjo in ji svoj nož nastavila na vrat. Moška sta se hkrati obrnila in zastrmela v njiju ter dvignila palici.
"Odložita," je zasikala Alex. Nista je ubogala.
"Prisežem, da..." je nadaljevala.
"Nismo ti prišli škodovat, gospodična Eddams," sta jo moška soglasno ogovorila. Gledala sta jo, kot da sta odkrila nekaj neverjetno presenetljivega.
Alex je spreletel srh. "Kdo ste in kaj ste naredili z mojimi prijatelji?" jih je vprašala. Čisto jih je pozabila vprašati, kako sploh vedo njeno ime.
"Najprej odloži…"
"Ne, " je odgovorila kar se da odločno, kljub temu, da so se ji noge rahlo tresle. "Najprej mi boste povedali, kaj se je zgodilo z mojimi prijatelji! "
Moška sta se spogledala. Na njene besede se sploh nista zares odzvala. Samo nejeverno sta zrla drug v drugega, kot bi si poskušala dopovedati, da se to res dogaja.
"Hmm, fanta, pomoč? " je zastokala čarovnica, ki ji je Alex za vrat še vedno stiskala nož, s katerim je komaj rezala svaljke pri kosilu.
"Ja, ja, zroxis, " je vzkliknil prvi in Alex je nož zletel iz rok ter poletel skozi okno. Ta je zaprepadeno obmirovala. Ni in ni mogla verjeti svojim očem. Je mož pravkar uporabil urok? Iz knjige čarovnikov, ki jo je brala in tako oboževala še kot mlada?
Prišleci so jo tiho opazovali. Ženska je stopila dva koraka od nje ter se ji zazrla globoko v oči. Nato je spregovorila stavek, ki ji je očitno šel že zelo na živce.
"J. K. Rowling? Si kdaj brala njene knjige? No, moram ti povedati, da so nekako… resnične, " je godrnjavo nadaljevala, moška pa sta še vedno zrla vanjo.
Ačex ni iz ust spravila niti besede. Ko so jo čakali, da spregovori, je le izdavila: "Ampak da ti v knjigi povejo novico, moraš biti star 11 let…" Kako nenavadno, da je ravno zdaj razmišljala o takšnih stvareh. Sploh se ni morala zbrati.
Dolgobradec je hitro ošinil žensko. Ta mu je nahitro prikimala.
"Že res, " je nadaljeval. "Ampak vsi niso, no… potomci sedmerih, " je poudaril. Ob tem sta se oba moška še bolj zazrla vanjo, če je to bilo sploh možno.
Alex se še malo ni svitalo, o čem govorita. Počasi je prihajala k pameti. Ona je tukaj mirno klepetala s prišleki, pred njo pa je nezavestna še vedno ležala njena najboljša prijateljica!
"Moji prijatelji…" je spet začela. Ženska jo je hitro prekinila.
"Za njih bo poskrbljeno in nič se ne bodo spomnili. Ampak tukaj smo zaradi tebe, Alexandra. Čarovnica si in odpeljali te bomo tja, kamor spadaš. "
07. december 2014
nnnnnneeeeext
07. december 2014
Next
1. Supre
2. Carsko
3. Cool
4. Fantastično
5. Ekatremno
6. Zanimivo
7. Komi
8. Čakam
9. Next
10. !!!!! :-)
07. december 2014
Naslednje poglavje:

Neznano in novo
"Si v redu? "
"Da, sem. " To vprašanje je Alex zadnji dan slišala vsaki 2 minuti.
Ni bilo najbolj noro to, da je domišljijski svet, ki ga je tako rada odkrivala v knjigah, zares obstajal, ampak to, da je bila naenkrat Alex del njega. Ko je že mislila, da se bodo njeni sošolci postavili na noge in ji povedali, da gre za slabo šalo, jo je trojica že odpeljala skozi okno na travnik, kjer naj bi se izdejanjili.
Ženska je komaj stopila na travo, ko jo je eden izmed dvojčkov poklical nazaj.
"Eee, Ginevra… Pomoje bi bilo bolje, da se ne bi zopet izdejanjili. Že prvič je nastal precejšenj hrup. "
Ginevra se je obrnila k njemu: "Prav imaš. Bunkeljnom smo dali dosti materiala za raziskovanje, kaj se je tukaj zgodilo. " Obrnila se je k Alex. "A imate v šoli… no, kako se že reče… kamure? "
"Kamere? " je Alex začudeno odvrnila.
"To, ja, " je ženska nadaljevala. Očitno jo je vse skupaj precej nerviralo. "Jih imate v jedilnici? Skupaj s spominom bi morali izbrisati tudi posnetke… in poslati sem našega bunkeljoga. "
Alex ni bilo niti malo jasno, kaj bi bil bunkeljog. "Mislim, da jih je nekaj. Ampak morali bi preveriti tudi kamere na sosednjih hišah. "
Dvojčka nista bila niti malo zadovoljna. "Samo tega nam je še manjkalo, " je zavzdihnil dolgobradec. "Očitno bo tukaj več dela, kot smo si mislili. Ampak za to bo čas kasneje, " je rekel in iz žepa potegnil umazano in zelo zdelano nogavico. Iz nje je hitro potegnil najprej eno, nato drugo, skupaj štiri elegantne metle črne barve. Vsakemu je vrgel svojo. Alex je na konici svoje prebrala: Ministrstvo za čaranje.
"Oh, oprosti, čisto smo pozabili, " se je naenkrat spomnil drugi dvojček. "Čisto smo se ti pozabili predstaviti. Moje ime je Andrew, to, " je nadaljeval ter pokazal na drugega dvojčka z dolgo brado, ki je pravkar začel šiliti konico svoje metle "je Richard, in naša draga dama je Ginevra, kot si najbrž že opazila. " Ginevra je Alex rahlo pokimala in se zaskrbljeno ozrla naokoli. "Smo avrorji. Po navadi nas ne pošiljajo naokoli na takšne misije, kot je današnja, ampak ti si pač izjema. " Veselo ji je pomežiknil. "Žal ti morem povedati, da nam tako ali tako ne bi mogla pobegniti, zato le veselo pot pod noge. " Iz žepa je potegnil palico in jo usmeril v Alex. Ta je v hipu postala rahlo prozorna, le rdeče rjavi lasje so se ji v svojem odtenku še vedno rahlo svetili.
"Hmm, tole bo pač moralo zadostovati, " je rekel Richard. "Pozabil si na plašč," je veselo rekel in zopet zamahnil proti Alex. Na njej se je pojavil dolg, črn plašč z zašiljenimi rameni in ozkim črnim pasom nad popkom, ki pa je v hipu skupaj z Alex nastal prozorn.
"Da te ne bo zeblo, " je odvrnila Ginevra in se skupaj z metlo odrinila od tal. Dvojčka sta jo posnemala.
Alex ni mogla verjeti. Z metlo v rokah je stala na travniku v čarovniškem plašču in še pred nekaj minutami je pri kemiji raznesla pipo in povzročila pravo zmešnjavo. Kaj se je dogajalo? Zakaj je naenkrat postala čarovnica? Zakaj šele zdaj, ko je imela že 16 let? Ni imela časa za razmišljanje – trojica se je že oddaljevala. V zraku so se oddaljevali proti jugu in postajali vedno manjši.
"Hmm, no, najbrž sedeš in se odrineš, " je pomislila in hitro vrgla desno nogo preko ročaja metle. Močno se je prijela ter odrinila od tal. Bilo je veliko lažje, kot si je mislila – metla jo je nosila točno tja, kamor si je želela.
Letenje je bilo res izjemno! Dežela je naenkrat postala majhna in izgledalo je, kot bi bilo podeželje sestavljeno iz majhnih sestavljank, ki so bila v resnici polja. Alex so lasje lahno plapolali v vetru in občutek je imela, kot bi drvela z motorjem. No, oziroma, mislila si je, saj na motorju še nikoli ni sedela.
Štirica je sedaj letela nad širnimi poljavami, morji in travniki, preletavala mesta in polja. Kljub modernemu plašču je Alex zeblo. Nenavadno se ji je zdelo, da je nihče ni vprašal, če sploh zna letati. Sicer pa, od kod bi? In kam so sploh leteli? Metle so jih nosile s silno hitrostjo in ko so potovali že več ur, je ugotovila, da morajo leteti nekam zares daleč.
Naenkrat pa je na desni strani zagledala velik, črn oblak. Zgledalo je, kot da se jim približuje huda nevihta, ko je naenkrat opazila, da se jim z nenavadno hitrostjo bliža in spreletel jo je srh.
"Morakvarji! " je vzkliknil Andrew.
Zdaj jih je tudi Alex razločila. Biti jih je moralo čez sto, prava množica in z dolgimi črnimi plašči so drveli proti njim. Ozračje se je močno shladilo.
"Pospešimo! " mu je v odgovor zaklicala Ginevra. Vsi so se z vrtoglavo hitrostjo pognali proti tlom, tam pa ovinkali med drevesi in nato med hišami ter preleteli dolg in visok most, a morakvarji so se jim vedno bolj približevali.
"Palice na plano! " je vzkliknil Richard in vsi trije so iz žepov potegnili palice in vzkliknili: "Expecto patrunum! "
Alex se je varuhu iz Richardove palice komaj izognila, a ta je skoraj v hipu izginil. Tudi Andrewu in Ginevri ni šlo nič bolje. Za hip so se prikazni razbežale, ko so varuhi šinili med njih, ampak ko so izginili, so se zopet zapodili za njimi in kljub vrtoglavemu ovinkanju so jih sedaj že dohitele.
"Andrew! " je zavrisnila Alex. Ta se je že izgubil med množico morakvarjev. Dekle se je brez razmisleka pognalo za njim.
"Alex, ne! "
A ta ni slišala besed opozorila, temveč je skočila za dvojčkom, ki so mu morakvarji že odvzeli metlo in je sedaj lebdel nad tlemi. Med tem, ko so ga držali, se je eden izmed njih sklonil nanj in odprl usta ter začel globoko dihati. Dekle je pravilno ugotovilo, da so mu skušali vzeti dušo.
Alex ni točno vedela, kaj počne. V navalu adrenalina je planila proti njimi in iz Adrewega žepa sunila palico ter zletela pod njem, pri čemer se je v nekaj morakvarjev skoraj zaletela, nato pa se obrnila nazaj. Brez pomisleka je vsa jezna naperila le to proti morakvarjem ter vzkliknila: "Expecto patrunum! "
Iz palice se je pognalo nekaj gromozanskega. Alex ni razločila, kaj bi to lahko bilo, saj je svojo pozornost usmerila na Andrewa. Morakvarji so začeli bežati na vse strani in dvojček je začel zdaj padati proti tlom. Alex je pikirala nanj ter ga zadnji hip ujela tik nad tlemi. Pograbila ga je za roko in se rahlo vzdignila od tal, skupaj z njo pa nezavestni dvojček, ki je zdaj bingljal točno nad zeleno jaso, na katero bi pred trenutkom skoraj treščil.
"Uff, " si je oddahnila Alex, ko so se nad njo naenkrat pojavila velika, železna vrata ogromne ograje. Z vso silo je treščila v njih. Od šoka je izpustila metlo in treščila po tleh, ki so bila na srečo od nje oddaljena le dobra dva metra.
Vzelo ji je vso sapo in preden je padla v nezavest, je pred sabo opazila množico postav izza ograje, ki se ji je bliskovito bližala. Ko so se ji oči že zapirale, je dvignila pogled in prebrala napis na železnih vratih. Z velikimi, zlatimi črkami je nad njo visel napis:
Bradavičarka.
09. december 2014
neeeeeeeeeeeext
09. december 2014
p.s. za morebitne napake v zvezi s uroki ali čem podobnim se opravičujem. Nism šla preverjat če sm prau napisala pa tk...
10. december 2014
sej je dobr
10. december 2014
Vem da sto let nism pisala. upam da vam bo naslednje poglavje všeč

Pogodba
"...Da ste se odpeljali sami! Nezaslišano!Kaj ste si pa mislili?!"
"Če ne bi odšli takoj, bi jo namesto nas dobili morakvarji."
"Naša zaščita na šolah..."
"Je obupna, tako kot povsod drugod."
"Kako si drznete!"
Vpitje je Alex končno predramilo iz spanca. "Spet se mi meša," je pomislila in odprla oči.
Ležala je na široki, udobni postelji z zlatim pregrinjalom. Prostor je prav gotovo moral biti bolnišnica. Dolg hodnik je imel na obeh straneh postelje, prostor pa se je kopal v toplih jutranjih žarkih, ki so sijala skozi številna zračna okna. Sama je bila preoblečena v dolgo bolnišnično haljo. Alex je na svoji desni opazila posteljo, na kateri je mogel še pred kratkim nekdo počivati, saj je na njej ležal dolg črn potovalni plašč, na nočni omarici pa so nemarno ležali ščitniki za obraz in za roke.
"Je z Andrewom vse v redu?" je pomislila. Na odgovor ji ni bilo treba dolgo počakati, saj je njegov glas slišala za priprtimi vrati, ki so bila na koncu hodnika.
"Ste prepričani, da ne morete storiti nič zanjo?"
"Saj si bo opomogla, Andrew, boš videl."
"Takoj ko se zbudi, bo dobila skelerast."
Od zunaj se je zaslišal tih vzdih. Alex se je hitro zresnila. Pa saj je nič ni bolelo! Dvignila je roke in na njih ni opazila niti praske. Dvignila se je v sedeč položaj in si začela s prstmi česati dolge rdečerjave lase, ki so od prejšnjega dne še vedno imeli rahlo zažgane konice. Med tem se je pogovor na drugi strani vrat nadaljeval.
"Hvala vam za gostoljubje, gospa ravnateljica, ampak že tako smo se zadrževali tukaj preveč časa. Urediti moramo tole širjenje morakvarjev. Če ne bomo hitro ukrepali…"
"Nimate pooblastil za..."
"Pred tremi dnevi situacija ni bila tako resna, gospod Kodewski."
"O tem ne odločate vi!"
"Dovolj," se je zaslišal resen ženski glas. "Hvala za vaš obisk, gospod notranji minister. A mislim, da so naše težave trenutno dovolj zasebnega pomena, da jih bomo morali urejati ločeno. Predlagam, da se o širjenju morakvarjev pogovorite, za pa moram dekle spraviti k sebi. Mislim, da je skrajni čas, da se pridruži čarovniški skupnosti."
"Če si bo to želela," Se je sedaj tiho oglasila Ginevra.
"Če bo želela," se je strinjal ženski glas.
Končno so se vrata odprla in Alex je končno zagledala celotno druščino. Poleg utrujenih dvojčkov in Ginevre je stal visok, suh moški z očali, ki je v svojem roza fraku in črtastih hlačah izgledal prav groteskno. Zadnja izmed govornikov je bila stroga, urejena ženska v svojih poznih petdesetih. V dolgem zelenem plašču in kvadratnih naočnikih je delovala precej togo, videz pa ji je zaključevala tesna figa belih las.
Končno so opazili, da se je zbudila. Dvojčka sta hitro pritekla do Alexine postelje.
"Hvala bogu, da si se zbudila. Kako se počutiš? Precej trdo si padla," jo je ogovoril Richard.
"Alexandra..." je začel Andrew.
"Nič mi ni," je presenečeno odgovorila. "Jaz... samo zmedena sem," je tiho dokončala.
Do nje je pristopila Ginevra. "Mislili smo, da se sploh ne boš zbudila! Polomiti si si morala hrbtenico!"
"Ne, nisem. Čisto v redu sem," jim je zagotovila. Dvomeče so jo pogledali. "Zares. No, razen če... ste me... no, že pozdravili? S... čarovnijo?" Andrew je presenečeno odkimal.
Richard se je zahahljal. "Gre težko z jezika, kaj?" ji je pomežiknil. "Ne skrbi, mi živimo s tem že od rojstva, pa nismo čisto nič zmešani."
V ozadju se je oglasil gospod Kodewski. "O tem pa ne bodi tako prepričan."
Iz ozadja je stopila stroga, resna ženska in se ustavila pri Alexini postelji. Družba je naenkrat utihnila in se vanjo tiho in pričakujoče zazrla. Tudi Alex jo je resno pogledala. Po trenutku tišine je gospa spregovorila.
"Gospodična Eddams, moje ime je Minevra Mchuddura. Predvidevam, da ste že slišali zame?"
Alex se je na hitro zmedla. Torej je bila zgodba iz knjige čisto zares resnična. "Hm, da, sem. Mislim, prebrala sem knjige..."
"O današnjem avrorju Potterju. Najbrž te zanima, koliko le te je resnične."
Alex je pokimala.
McHudurra je zavzdihnila. "Celotna, bi rekla," je zamrmrala. Nato se je odkašljala in glasneje nadaljevala:"Vsaj kar se tiče kronološkega dela. Gospa Rowling je kot ena uspešnejših ministric napisala knjige in jih izdala v javnost kot Zgodovinske pripovedke od koncu 20 stoletja," je pojasnila. "Seveda pa smo bili vsi šokirani, ko je knjiga pod drugim naslovom izšla tudi med bunkeljni. Zato smo ministrici odvzeli čarovniške spomine in moči ter jo poslali živeti med bunkeljne. Našo skupnost je precej ogrozila… Žal pa brisanje le teh ni šlo tako dobro, kot smo upali, saj je izdala zbirko do konca, brez da bi kdo od naših to sploh opazil."
"Kaj se je zgodilo z njo?" je vprašala Alex.
McHudurra je še enkrat zavzdihnila. "Nič," je rekla. "Danes se gospa Rowling popolnoma spominja svoje preteklosti, a je izločena iz čarovniške družbe. Zaradi uroka se nobenemu čarovniku ne more približati, poleg tega pa ne more izdati, da skrivni svet v bistvu obstaja. Ima pa veliko denarja," je grenko pripomnila. "Varovanje čarovniških skrivnosti pa je postalo precej težje. A dovolj o tem. Alexandra Eddams, rada bi, da se mi pridružite v mojemu kabinetu čez 10 minut. Vas bosta Robertsona vodila tja," je pomignila na dvojčka. Nato je odkorakala iz bolnišnice, z njo pa celotna družba.
Richard se je obrnil pri vratih. "Nova oblačila imaš tule." Zamahnil je s palico in pred Alex se je pojavil kupček lično zloženih oblačil. "Pa pridi ven, ko se preoblečeš," je rekel in zaprl vrata za sabo.
Alex si je hitro oblekla čisto novo rdečo srajco s pentljo, črne hlače, nogavice, elegantne usnjene škornje in dolg črn plašč, enak tistemu, ki ga je nosila že na potovanju. Zgledala je prav ubijalsko. A ona se za oblačila sploh ni zmenila. Stekla je ven na hodnik in z dvojčkoma so se sprehodili po šoli. Kar ni se mogla načuditi vsem nenavadnostim, ko so že stali pred gargojlo, ki jih je kar sama povabila v pisarno ravnateljice McHudurre.
Ta je stala pred svojo mizo. Ko so vstopili, jih je na hitro premerila in nato rekla:"Lahko odideta." Dvojčka sta pomežiknila Alex in skozi vrata smuknila iz pisarne.
Alex se je na hitro razgledala. Poleg celega kupa upodobljenih ravnateljev je opazila še nekaj nenavadnega. Na mizi sredi prostora je poleg knjig zagledala debelo listino, ki je zgledala kot pogodba.
"Preidiva k stvari. Gospodična Eddams. Stari ste 16 let, kar pomeni, da bi bili trenutno 5. letnik na Bradavičarski akademiji," je začela ravnateljica in jo zraven strogo opazovala. "Ne moremo vas prisiliti, da bi postali del čarovniške skupnosti, če si tega sama ne želite. Poleg tega pa vas ne moremo poslati k pouku z dijaki 5. letnika. Ste na novo odkrita čarovnica in premalo izobraženi."
Alex je takoj postalo žal. Vse skupaj je bilo prelepo, da bi bilo res!
"Nikar me ne glejte tako otožno," je hitro rekla ravnateljica. "Seveda imamo rešitev. Lahko vstopite naslednje leto, kot učenka 6. letnika. Do takrat je še 5 mesecev in v tem času se lahko naučite vsega za nazaj."
Alex je tiho razmislila. "Gospa ravnateljica, resnično dvomim, da sem tega sposobna."
"Ne skrbi. Zato te bomo poslali na trening," je nadaljevala ravnateljica, ki je naenkrat pozabila na vikanje. "Če pristaneš na pogoje, se boš za 5 mesecev preselila v čarovniški gozd, poln bitji, ki jih še nisi videla. Je zavarovan pred bunkeljni in notri se boš dnevno učila ter opravljala izpite. Mi ti bomo pomagali. Na sredini gozda bo hišica in zavarovano območje, v katerem boš sama bivala. Tukaj boš imela kamin z urokom, da skozenj ne boš mogla pobegniti, lahko nam boš samo pošiljala materialne stvari in mi tebi nazaj. Na koncu te čaka zadnji in najtežji izpit. Če se boš s svojim znanjem prebila skozi gozd na varno ven, brez da bi med tem umrla, si uradno sprejeta v čarovniški svet."
Alex je zmrazilo. Kaj takega! Očitno se niso šalili. Izpit se je zdel nevaren... in samoten. Ampak vstop v čarovniški svet jo je preveč mikal, da bi ga zavrnila.
McHudurra jo je premerila. "Potrebuješ čas za razmislek?" ji je rekla in pomolila pogodbo.
Alex je zavzdihnila. "Ne... zaupam vam. Pristajam na vaše pogoje." Vzela je listino in podpisala program, h kateremu se je zavezala.
"Odlično." McHudurra je bila resnično zadovoljna. "Moji prijatelji te bodo zapeljali tja. Prosim, počakaj me pred kabinetom."
Alex se je obrnila in odkorakala do vrat. Nato se je ustavila in obrnila. "Profesorica? Amm... lahko eno vprašanje?"
McHudurra se je na hitro zmedla. "Oh, seveda, kar želiš. Najbrž te zanima marsikaj."
"V bistvu," je začela Alex; "samo ena stvar."
"Povej."
"No, preden sem zares srečala aurorje, sem jih slišala govoriti o meni. Rekli so nekaj v zvezi s tem, da sem potomka sedmerih... kaj to pomeni?"
McHudurra se je zresnila. Hitro je stopila do Alex, ki ji je stala nasproti, in dvignila palico nad glavo. "Žal mi je... ampak ta podatek ti še ne sme biti razkrit. Zato se tega zadnjega ne boš spomnila." Hitro je zamahnila s palico in jo vperila v Alex.
Ta se je na lahno priklonila in rekla:"Hvala lepo, gospa ravnateljica. Do naslednjič," ter odkorakala iz pisarne.
05. junij 2015
Next
05. junij 2015
next-nova bralka
06. junij 2015
zelo dobra zgodba poleg tega pa imaš bogat besedni zaklad. Next
06. junij 2015
Hvalaa ) no tuki je naslednje poglavje:
Vsiljivci
"In kako uporabljamo muškavo sčetinico?"
"Pri napojih za zabavanje, šaljenje, pri žvečenju nam pušča dober dah... ter za prikritev strupov v hrani," je na zadnje vprašanje tega dne odgovorila Alex proti kaminu. Tam se je v zelenih plamenih risal obris profesorja napojev Shmanella, ki ji je v odgovor pokimal.
"Zelo dobro, mlada dama. Tvoji izpiti gredo kot po maslu. Zdaj ti dam še zadnjo nalogo. Jutri ti po frčamrežju pošljem sestavine in recept za napoj. Skuhala mi boš volčjemir."
"Velja, profesor. Do naslednjič," je rekla in z urokom zaprla portal. Nato je poiskala majhno posteljo, ki je stala na drugem koncu lesene hiške, in se utrujeno vrgla nanjo.
Alexandra je v čarovinškem gozdu na severu Anglije zdaj živela že več kot tri mesece. Kljub samoti ni bila nikoli pri miru. Izkazalo se je, da bo čas, preživet v osami, moral biti zelo dobro izkoriščen.
Ko so Alex avrorji ponoči z metlami pospremili v zapuščeno hiško točno na sredini gozda, je bila noč, tako da se ni uspela razgledati. Takoj, ko so odšli in se je dan povesil v jutro, pa se je začelo resno delo. Hiša je bila stara in zapuščena in celo jo je preraščalo zelenje. Vznotraj pa je bila k sreči popolnoma urejena in enosmerni kamin je delal perfektno, a izkazalo se je, da v hiški, sicer napol natlačeni s knjižnimi policami, ni hrane.
"Boš že kaj nalovila. Pomagaj si s čarovnijo," ji je svetovala prvi dan McHudurra.
In tako se je zgodilo. Alex je s svojo novo čarovniško palico cel prvi dan po knjigah iskala primerne uroke za vzgojo vrta. Naslednji dan je zanjo po frčamrežju prišel hlebec kruha in dva vrča marmelade, a hrane ni več potrebovala. Na jasi pred hišo, ki je bila sedaj popolnoma urejena(z urokom tudi ponovno prepleskana), je stal vrt z gredicami jagod, korenja, fižola, solate, paradižnika, krompirja, čokorepe in vseh rastlin, katerih semena je našla v gozdu.
Alex je ugotovila, da je za čaranje izjemno nadarjena. Za razliko od drugih čarovnikov je morala biti izjemno dojemljiva, poleg tega pa je z logičnim sklepanjem prišla do vsakega rezultata, ki si ga je zaželela. Edino besede za čaranje si je morala zapomniti.
Vsak dan je zahajala globlje v gozd in odkrivala bitja v njih. Poleg volkodlakov in vampirjev so se v gozdu skrivala tudi dobra bitja. Čarobni zajci in srne so ji včasih služile kot plen. Nekega dne je od daleč videla na pečini celo zmaja. A kljub temu ni tvegala, da bi poskusila priti iz gozda.
Poleg tega za svoje izlete profesorjem iz šole, ki so jo vsake toliko časa poklicali na izpit preko kamina, iz katerega so jo opazovali, ni povedala. Opazili so, da je snov dojela mnogo hitreje, kot so mislili, da je sploh možno, saj je v dveh mesecih dela obdelala snov šestih let na Bradavičarki. Niso pa vedeli, da je sama med tem ugotovila zase še par zanimivosti.
Kot prvo, znala je spreminjati videz. Na neko jutro, ko si je zaželela dolgih črnih las, kakršne je imela vampirka, ki jo je prejšnji dan opazovala v gozdu in se jo je večina drugih vampirjev balo, so se ji hitro obarvali in zravnali. V šoku se je najprej cela prelevila vanjo! Uspelo ji je, da se je spremenila nazaj, kasneje pa si je vendarle spremenila oči - zdaj so se ji prelivale sivo-modro, kar je bilo skoraj neopazno.
In kot drugo in bolj nenavadno, ugotovila je, da zna razumeti in govoriti z živalmi. Te so se v gozdu dostikrat pogovarjale. Njihov jezik je bil veliko bolj primitiven od človeškega, ampak z mišmi je prišla novica, kje v gozdu se nahaja zmaj ali od ptic, kje se skriva najsočnejše robidje. Nekoč jo je pajek nevede posvaril, ko je želela z drevesa utrgati debel, rdeč sadež. "Še eno mrtvo neumno bitje," je tiho zabrundal. Alex se je takrat ustavila. Nekako ji pajki niso bili preveč simpatični.
V visokih škornjih in debelem pasu z žepi za stekleničke in vreče, v katere je dajala plen, je vsak dan zgledala bolj bojevniško. Koža ji je porjavela, lasje pa so postajali vedno bolj dolgi. Zdaj si jih je za potovanja po gozdu spremenila - skrajšala na paž.
Alex se je prevalila na postelji. V njeni kočici je bilo prijetno toplo - gozd je bil drugače čudno hladen. Na eni strani njene spalnice je bila stena popolnoma obložena s policami. Te so bile sedaj poleg knjig obložene s stvarmi za prvo pomoč, spominčki iz gozda, čarobnimi napoji, ki jih je vmes kuhala, ter njenimi oblačili. Na drugi strani je poleg kamina stala miza, na kateri je pisala teste, ki jih je dobila od profesorjev. Sedaj je z njimi že zaključila in je na njej bolj pogosto delala zapiske. Na njej so stali prazni vrči za vodo.
Pogledala je skozi okno. Od zunaj nevidne kupole so njeno majhno posest varovale pred vsiljivci. Brez njih najverjetneje ne bi preživela večera. V gozdu so jo že napadli morakvarji in ogleniki, velika črna bitja, ki so te lahko sežgala, ter gigantske tarantele. Komaj jim je ušla. Na srečo ji sem niso mogle slediti, je pa videla, da so se včasih plazile okoli ovinkov in odskočile, ko so se dotaknile kupole. Hvala bogu, da je znala uporabiti urok nevidnosti, saj drugače nikoli ne bi prišla ven.
Alex se je namrdnila. Vodo bi lahko pričarala, ampak vrh slapa, ki ga je prejšnji dan odkrila, je bil enostavno prelep in želela se je vrniti tja. Zato je vrče zataknila v nogavico za pasom(že obdelano z urokom), se začarala nevidno ter se tisti večer odpravila na potep.
Po že prej uhojeni potki je hodila približno petnajst minut in nato zavila iz nje med grmičevje . Po dveh minutah je uzrla prelep prizor: končno je prišla na rob potoka, ki se je zlival v dolino. Okoli in okoli so rasla drevesa, rože ter robidovje, nad vodo pa so frfotali metulji, ki so se ponoči svetili v temi. Sedaj je opazila še nekaj: v daljini je videla velike travnike, stran od njih pa ničesar. To je moral biti rob gozda.
Sklonila se je nad vodo in v hipu, ko je želela seči po vedro, je na dnu slapa opazila še nekaj: osem velikih bitji.
Sploščila se je na bližnji kamen se preko njega spustila na skalno polico bližje, da bi si jih bolje ogledala. Sedaj je opazila pet velikih, starih vampirjev z izsušeno kožo in rdečimi ustnicami, ki so kazale dejstvo, da že dolgo niso ničesar pili. Lakomno so zrli v tri najstnike, ki so zvezani na drevo prestrašeno zrli nazaj.
"Sranje," je tiho zaklela. Proti vampirjem se je s palicami dalo čisto uspešno braniti, a cepcem so jih izbili iz rok in so se zdaj varno nahajale v rokah najbolj zgubanega in zlobnega vampirja. Ta se je dvema fantoma in dekletu lakomno približeval.
"Če ni danes moj rojstni dan! Jaz vzamem dekle," je rekel in se ji približal. Fanta sta šokirano pogledala, ko ji je svoje ostre zobe zasadil v ključnico. Kriknila sta, a ostali štirje vampirje so planili tudi nanju.
Kako za vraga so sploh prišli sem? Alex ni imela veliko časa za razmislek: ustrezal bi trik, toda kakšen?
Takrat se ji je posvetilo. Odrinila se je s police, odmaknila iz sebe urok in trdo pristala pred skupino. Le da oni niso opazili mlade najstnice s palico v rokah. Opazili so močno, gibko in mlado vampirko z dolgimi črnimi lasmi, najhitrejšo svoje vrste, ki je besno zrla v njih. Vseh pet je odskočilo in se hitro odmaknilo od svojega plena, trojice, ki je sedaj rahlo krvavela.
"Moje," je Alex zasikala skozi zobe. Ni se jim upala takoj približati, saj bi kljub spremenjenemu videzu opazili njen vonj.
Mlajši vampirji so se ji prestrašeno umaknili. Res je bila videti nevarna, a najstarejši se je besno zazrl vanjo.
"Danesss ne, ljubica. Sssem prevečč lačččen. Je rekel in planil proti njej."
"Alex ni preostalo drugega. "Viderva!" je vzkliknila in zamahnila s palico. Ogromen oranžen žarek je vseh pet vampirjev odstrelil z ognjem na drugo stran gozda. Alex je lahko samo zaslišala padec, ki se je slišal bolj kot udar bombe, ter besen klic:"Za njimi!"
Niso imeli veliko časa. "Hitro!" je vzkliknila ter s čarovnijo odvezala trojico. Ti so šokirano zgrabili palice, ki so na srečo vampirju zletele iz rok, ter se z Alex pognali v dir. Ta je tekla pred njimi in sproti sekala veje, ki so jim bile na poti.
Za sabo so slišali topot korakov, ki se jim je vedno bolj bližal. Tekli so, kolikor so mogli, a kljub temu so bili od koče oddaljeni še več kot dva kilometra. V drncu so se spustili v dolino in pri tem se je Alex obrnila, da bi pogledala, kako jim kaže. Opazila je, da sta bila oba fanta hudo poškodovana, višji z očitno zvito nogo. V tistem hipu je padel na tla in zaječal; ni ji bilo jasno, kako je sploh lahko prišel tako daleč. Tudi dekletu ni kazalo dobro; iz rame je hudo krvavela in v obraz je postajala že rahlo siva.
"Teci brez nas! Reši se," ji je visoki fant zasikal.
"Niti slučajno," je odgovorila in jih vse tri zgrabila za roke.
"Oh, bog, naj tole uspe," je hitro zamrmrala. Iz dreves na drugi strani so planili trije lačni vampirji.
Alex se je do sedaj le dvakrat izdejanjila. To je počela sama, poleg tega si je prvič odsekala del ušesa, ki si ga je kasneje cel dan celila. A očitno ni imela druge izbire; vampirji so bili premočni zanjo. Zaprla je oči in se skoncentrirala na štiri dihajoča telesa, se zavrtela... in trdo pristala na gredici z bučami.
Vsi štirje so ležali na polomljenih plodovih, od glave do nog zamazani z blatom iz gozda. Trojica se je spogledala in planila v smeh. Nekje v daljavi se je zaslišalo besno rohnenje; hitro so se zresnili.
Alex si jih je sedaj dobro ogledala: vsi trije so bili pohodno oblečeni ter zamazani z lastno krvjo od ugrizov. Višji izmed fantov je bil mišičast, s kratkimi rjavimi lasmi, ki so se rahlo kodrali Nižji fant s kratkimi črnimi lasmi je bil od vseh treh še najbolj pri sebi. Po blatu se je splazil do dekleta: dolgolase blondinke, ki je kljub utrujenosti in bledici izgledala elegantno.
"Cela sem," je zamrmrala.
Višji fant se je obrnil proti Alex. "Mislim, da se ti moramo zahvaliti. Pa ne samo, ker si nas rešila. Že dober mesec nismo bili kje na varnem."
Dekle je njegovo popolno zaupanje vanjo osupnilo, vendar ne za dolgo, saj je zopet opazila njegovo krvavečo rano. Iz torbe za pasom je izbrskala ozko, dolgo stekleničko z ošiljeno konico in temno zeleno tekočino v njej. Stopila je do fanta, mu jo ponudila in rekla:"Pij."
Ta se je vprašujoče zazrl vanjo.
"Pij," je ponovila. "Antistrup proti vampirskem ugrizu je. Imam ga zelo malo... ampak če ga vsak spije požirek, bi se morali zlizati."
Hitro je spil požirek, se skremžil, stresel ter ga podal naprej. Tudi črnolasec je naredil požirek, nato pa podal steklenico dekletu, ki je tekočino spila do konca.
"Kaj si hotela reči s tem, da se bomo zlizali?" jo je resno vprašala.
Alex je zavzdihnila. "Strup vampirjev je sestavljen iz dveh delov. Prvi te omrtviči, ti povzroči vročico in te popolnoma utrudi. Drugi del, kislina, ti zažge organe od znotraj." Trojica jo je šokirano pogledala. Hitro je odvrnila:"S to količino antistrupa bodo vaši organi ostali celi." Najverjetneje, si je dodala v mislih. "Vendar pa boste par dni nezavestni."
Med pripovedovanjem so učinki že začeli delovati. Dekle je komaj slišalo pripoved do konca, ko se je že zamajala in padla nazaj na hrbet med buče. Črnolasec se je začel majati, vendar je že začel;"Prosim..."
"Poskrbela bom za vas," mu je Alex prebrala misli. V znak olajšanja je tudi on omahnil nazaj.
Zamajal se je še rjavolasec. Alex ga je prijela za glavo ter mu pomagala, da se je nežno ulegel na tla.
V zadnjih močeh jo je pogledal in ogovoril:"Kdo si? Jaz... Sebastian..."
"Alex sem. Alexandra Eddams," mu je odgovorila.
Še zadnjič jo je pogledal, tokrat začudeno. "Alexandra... Eddams..." je nežno zamrmral in omahnil.
10. junij 2015
next
11. junij 2015
Next
11. junij 2015
a lah uglašujem tole zgodbico?
16. junij 2015
vežda. no naslednji del bo v kratkem
17. junij 2015
jej
18. junij 2015
Bil je že tretji dan. Alex tudi točno toliko dni ni zatisnila očesa.
Ko so vsi trije prišleki omahnili, je črnolasega fanta in dekle, ki sta bila malo nižja, odnesla v kratko posteljo, Sebastiana, edinega izmed njih, za katerega je vedela njegovo pravo ime, pa na malo daljšo zofo v kuhinji. Prvo noč so dobili vročico. Alex jim je z vodo, ki jo je mogla znova iti iskat, brisala čela in jih hladila. Dekle je bilo bolj šibko od fantov in Alex je skrbelo zanjo. Želela je poslati po dodatno zdravilo, saj sama ni imela sestavin zanj, vendar pa se je pojavil problem. Ko je namreč želela govoriti z ravnateljico, jo je pred kaminom pričakalo tanko pisemce.

Gospodična Eddams!
Učiteljska zbornica je danes, ob 10. uri sklenila, da ste opravili izpite vseh prvih 6. let na Bradavičarski akademiji za čarovnike in čarovnice. Vaša zadnja naloga je, da pridete iz gozda. Za to nalogo imate časa zadnja dva meseca. Vaš kamin pa je od današnjega dne naprej zapečaten – ta naloga bo čisto vaša in z njo ste opravili malo maturo.
Ko vam slednje uspe, ste pričakovani na ministrstvu za čaranje. Prosimo vas, da se tam zglasite najmanj teden pred pričetkom šolskega leta. Tako bomo lahko uredili vse potrebno za vaše nadaljnje šolanje.
Lep pozdrav,
Minerva McHudurra, ravnateljica

Tako Alex ni preostalo drugega, kot da čaka, da se bo druščina zbudila. Na tretji dan je brisala čelo Sebastianu, ko je ta končno odprl oči.
"Oh, hvala bogu!" je olajšano zavzdihnila. Fant je popil najmanjši odmerek tekočine in če se je zbudil on, je isto lahko pričakovala tudi od drugih dveh. Vseeno mu je prislonila obkladek na čelo.
"Ne premikaj se še. Spal si tri dni," je začela. "Tvoja dva prijatelja sta v redu. Nekaj moraš pojesti," mu je rekla in odšla do kamina, ki ga je sedaj uporabljala za kuho. Tam je stal lonec čebulne juhe, ki jo je skuhala prejšnji dan. Majhno skodelo je napolnila do polovice ter stopila nazaj do njega, se sklonila ter mu pomagala, da je spil požirek.
Odkašljal se je. "Hvala," je hrapavo rekel. Ko je pojedel do konca, je zgledal že dosti bolje.
"Hmm… ne vem, kako je možno, da me je en obrok tako okrepil," je rekel veselo, medtem ko mu je Alex zopet napolnila skodelico.
"To bo moje delo," mu je priznala. "Dodala sem par urokov… za celjenje in okrepitev." Sama je juho jedla prejšnje dni in brez dodatkov bi jo od utrujenosti najverjetneje pobralo.
"Sedaj ko si buden, bi ti rada zastavila par vprašanj," je rekla ter mu podala skodelo. "Ne bodi jezen, ampak res mi ni jasno, kako ste se znašli tukaj. Ter kdo sploh ste," je dokončala misel.
Fant je leže spil požirek in zavzdihnil. "Jaz sem Sebastian Quandrich. Moja dva prijatelja," je pomignil proti spalnici, kjer so se čez priprta vrata videle le njune noge na postelji, "pa sta Bran Kowski ter Eliza Mason. Smo sošolci na Bradavičarki. In letos smo se odpravili na lov na morakvarje," je mrmraje končal ter sklonil glavo.
"Lov na morakvarje?!" je šokirano vprašala.
Sebastian jo je rahlo osramočen pogledal. "Dolga zgodba," je zamrmral. "Kakorkoli, govorilo se je, da v tem gozdu obstaja njihovo gnezdo. Želeli smo ga iztrebiti. Mladi morakvarji menda skoraj niso nevarni."
"Le da je v otroškem gnezdu navadno vsaj en tudi odrasel," mu je Alex tiho odgovorila. "Poleg tega so navadno grozno zastraženi… in aurorji si jih sploh ne upajo napasti! Kaj ste mislili?!" je šokirano vprašala.
"Prosim, ne govori mi tega," jo je Sebastian prekinil. "Naredili smo grozno napako. A zaradi njihove grozne množitve smo bili prepričani, da je to naša dolžnost, saj smo že zadosti stari,« je opravičujoče rekel. "Ko smo ugotovili, v kakšni grozni situaciji smo se znašli, smo hoteli skrivaj zapustiti gozd… vendar so nas prej napadli vampirji," je utrujeno priznal ter posrebal juho do konca.
Alex je zavzdihnila. "No, samo da ste živi in zdravi. A čaka nas še dolga pot."
Sebastian se je zresnil. "Ti… Alexandra Eddams si."
"Sem," mu je potrdila. "Pred malo več kot tremi meseci so me odkrili kot novo čarovnico. Sedaj se šolam za pridružitev akademiji. Še veliko se moram naučiti," mu je priznala.
Sebastian jo je še vedno šokirano gledal. "O tebi kroži veliko zgodb… potomka sedmerih."
"Amm… prosim?" O čem je govoril?
Vprašujoče jo je pogledal nazaj. "To, da se lahko spremeniš v katero koli bitje hočeš. In to, da si strašno zlobna… ampak to teorijo sem že ovrgel," ji je hitro rekel. Kljub radovednosti v njegovih očeh so se mu te začele rahlo zapirati.
Alex je opazila njegovo trudnost, zato se je odločila, da ga bo o potomstvu, o katerem je govoril, vprašala kasneje. "Saj mi lahko kasneje razložiš. Spočiti se moraš. Do konca," mu je rekla. "Moj kamin je sicer zapečaten, ampak z urokom bi vseeno vašim znancem napisala, da ste živi in zdravi. Mogoče se pismo prebije skozi."
"Hvala," ji je rekel. "Piši prosim Branovi mami. Ona bo že vedela, kako naprej."
Ošinila je speča telesa v spalnici. "Velja," je zamrmrala. "Sedaj pa zaspi. Vse bo še v redu," mu je zagotovila ter ga nežno pogladila po laseh. Skoraj v hipu je zatisnil oči in zaspal. Skodela se mu je zakotalila iz rok na tla in sedaj se mu je na obrazu risal rahel nasmešek.
Alex je tiho zavzdihnila. Bila je tako hvaležna, da je po dolgih mesecih imela družbo! Pogrešala je svoje bivše prijatelje, predvsem Jane, s katero sta bili včasih skoraj nerazdružljivi. Žalostilo jo je dejstvo, da se je zaradi uroka pozabe prijateljica sploh ne bi več spomnila.
Sedla je za mizo ter v roke vzela kos pergamenta. Pomislila je. Ni vedela, kako naj začne pisati. Kako naj obljubi staršem trojice, da se bo ta vrnila živa in zdrava, ko možnosti za to niso bile največje? Ni želela lagati. Ugotovila je, da se ji je najprimernejša zdela resnica. Tako je zapisala:

Gospa Kowski!
Vaš sin Bran, Eliza in Sebastian so trenutno na varnem sredi gozda Saruth na severu Anglije. Upam, da boste uspeli prejeti to pismo, in čez 7 dni od danes naprej se bomo skušali prebiti skozi njegov južni del k stičišču z reko. Žal nam druga pot ne preostane, saj je ta najvarnejša. Od zunaj je vstop nemogoč in tako si moramo pomagati sami.
Žal mi je, da vam ne morem zagotoviti varnosti vaših otrok. Potrudila pa se bom, da iz njega pridejo živi in zdravi. Če prejmete tole pismo, nas prosim torej točno čez 7 dni pričakajte zunaj gozda. Vem, da me ne poznate, a vseeno vas prosim za zaupanje.
Alexandra Eddams

Alex je pismo naslovila in ga nesla h kaminu. Iz ognja je umaknila juho ter skledo položila ob kamin. Nato je iz žepa potegnila palico.
"Aliente," je vzkliknila ter pismo hkrati vrgla v ogenj. To se je zavrtinčilo v zelenih plamenih ter izginilo.
Zavzdihnila je. Le kaj se bo zgodilo sedaj? Alex je zmrazilo. Pot iz gozda je bila za posameznika z dobrim čarovniškim znanjem zelo težka, za štiri najstnike? Skoraj nemogoča. Kljub temu se je odločila, da nobenega izmed njih ne more pustiti zadaj. Morali so le zbrati dovolj primeren čas za odhod ter dovolj poguma. Čez en teden ni bilo polne lune in noč je bila napovedano ledena, zaradi česar so se živali navadno skrivale v brlogih. Tako se bo obseg bitji, ki so jim lahko škodovale na poti, dosti zmanjšal.
Utrujeno je stopila iz hiše v rosno jutro. Trojica bo budna čez dober dan. Do takrat se je lahko malo spočila in poslušala pogovor živali. Ptičje petje jo je zelo pomirjalo. Te jo bodo dan pred odhodom opozorile na nevarnosti.
Stopila je na mehko travo ter zaprla oči.
Nič. Tišina. V takšnih zgodnjih urah je bilo vendar v gozdu, tudi okoli njenega doma, najbolj živahno!
Alex je odprla oči. Nekaj ni bilo v redu. Stopila je do kupole, ki jih je obdajala, ter skozi njo pogledala med drevesa.
Tam, v največji temi med drevesi, se je risala temna senca. Alex od zunaj nihče ni mogel videti, zato se je nagnila malce bližje kupoli. V obrisu je prepoznala starega, lačnega vampirja iz srečanja nekaj dni nazaj.
Po celem telesu jo je zmrazilo. Okoli njene hiške, njenih novih prijateljev, ni bilo živali. Te so se sedaj preveč bale in okoli nje je vladala mrtvaška tišina. Bili so obkoljeni z morilsko družbo.

*****

Ko se je naslednje jutro po neprespani noči vrnila v hišo, so na zofi ob kaminu že sedeli vsi trije pohodniki. Zmotila jih je sredi debate in ob njenem prihodu so utihnili.Videti so bili rahlo šibki, a napeti. Izpraznjene skledice so kazale na to, da so končno jedil.
Sebastian je dvignil glavo proti njej in ji pokimal. Alex je stopila proti njim. Svetlolaso dekle je vstalo in ji podalo roko.
"Eliza. Mislim, da ti dolgujem življenje," je rekla.
"Alexandra," ji je ta odgovorila. S pogledom je ošinila Brana. Ta jo je le sumljivo gledal in ni zgledalo, kot da bo vstal.
"Radi bi se ti zahvalili…" je začel Sebastian.
"Za to bo čas kasneje," ga je Alex prekinila, ki se je zavedala, da jim zmanjkuje časa. "Če se želite prebiti živi iz tele štorije, me boste poslušali."
Trojica je napeto prisluhnila.
Alex je zavzdihnila. "Gozd Saruth, v katerem se trenutno nahajamo, je eden izmed štirih čarovniških gozdov v Angliji. A v njem najdemo največ čarobnih bitji na severni polobli. Tukaj imamo sicer nekaj dobrih bitji… a tudi morakvarje, divje volkodlake, vamprije," je namignila proti njihovim vratovom, kjer so se še vedno svetile sveže brazgotine, "zmaje, smrduhe in glavožerce v vodah, oglenike, ki te zažgejo, tarantele, zmaja, ter nekaj še nedoločljivih vrst, ki se jim čarovniki ne upajo približati."
Trojica se je spogledala. Iz obrazov se jim je risal strah. "Imamo sploh možnost za preživetje?" jo je Eliza zaskrbljeno vprašala.
"Seveda. Vendar pa nimamo veliko časa. Čez en teden ni polne lune in temperatura se bo spustila na minus pet stopinj celzija. Po navadi se ognjena ter vodna bitja takrat skrijejo v votline. Hlad škodi obojnim," je rekla. "Še vseeno pa se za preboj moramo naučiti nekaj stvari. Ne smem biti edina, ki nas bo branila med bojem."
"Govoriš, kot da se mu ne moremo izogniti. Kaj pa z urokom nevidnosti?" jo je Bran resno ogovoril.
"Ta je za nekaj časa seveda rešitev. A zelo redka bitja podležejo tej ukani." Bran je prizadeto pogledal stran. "Kot vidite, moramo s treningom pričeti takoj. Kako se počutite?"
Spogledali so se. "Mislim, da smo čisto v redu," je Sebastian odgovoril. Prijatelja sta mu prikimala.
"Dobro," je nadaljevala. "Potem bi kar takoj začeli. Prosim, počakajte me zunaj pri vrtu. Po par stvari še moram. Začeli bomo z urokom nevidnosti, priklicom zavetnika ter zamrznitvijo. Verjamem, da nekatere stvari že znate, a biti morate tudi sigurni. Narediti moramo čim več." Vsi trije so brez besed vstali in se obrnili proti vratom.
Alex se je napotila proti spalnici. Tam je iz polic izbrskala par čarobnih napojev za celjenje ter zbranost. Najbrž jim bodo v naslednjih urah prišli prav, je pomislila.
Za sabo je zaslišala tihe korake. Še preden se je lahko obrnila, jo je močna roka stisnila za vrat ter jo zabila k steni.
Od presenečenja je zajela sapo. Pred njo je stal Bran. Palico ji je naperjal v prsi.
"Samo da razčistiva. Ne maram zahrbtnežev in kažeš se za točno takšno. Ne vem, zakaj se delaš, da nas poskušaš rešiti, a če nas misliš speljati v past, boš ti prva, ki bo končala pod rušo. Jaz namreč ščitim svoje," je besno zasikal.
Alex ga je začudeno pogledala. Bil je izredno sumljiv, in imel je vso pravico, vendar pa ni imela nobenih zlih namenov! To mu je skušala povedati, a še preden je lahko odprla usta, jo je spustil, da je padla po tleh, ter zakorakal proti vratom. Gledala ga je, kako se je pri njih obrnil. Na obrazu se mu je risala sled obžalovanja in sramu, vendar jo je hudo močno skušal prikriti.
"Samo da smo si na jasnem," je zamrmral ter stopil na sonce.
Next?
18. junij 2015
next
18. junij 2015
nova bralka plizz next
29. junij 2015
a bo kmal next
01. julij 2015
Nova bralka neeeext
03. julij 2015
u162814
u162814
Next
03. julij 2015
a bo kmal next ker mi je tole res svetovna zgodbica
16. julij 2015
next nova bralka
16. julij 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg