Forum
u96927
u96927
Ojla!
To je moja zgodba, ki jo pišem in jo bom kot knjigo objavila v šoli. Naslova še nisem izbrala in sem popolnoma brez idej. Tako, da po nekaj nextih prosim tudi za predloge za naslovih.
24. september 2012
u96927
u96927
Sončni zahod. Pečina. Morje, ki se razprostira prek obzorja. Nebo je popolnoma jasno. Nad mojo glavo leti brez številčna jata galebov. Vem kam gredo. Odhajajo za ribiči, ki bodo ostanke rib pometali čez krov, v morje.
Sedim na pečini. Pod mano je morje. Valovi pljuskajo ob čeri. Pene prijetno šumijo in izginjajo v pozabo. Noge mi bingljajo v globino. Če bi padla, bi bil padec zagotovo usoden. A ni me strah. Vem, da ne bom padla.
Pečino porašča nizko trnasto grmičevje. Daleč naokoli ni nobenega drevesa. Na pečini sem le jaz in nihče drug. Zasanjano strmim čez morje. Nihče me ne vidi in nihče me ne sliši. Le tu sem sama. Nihče me ne ovira pri razmišljanju. Ko sonce že skoraj zatone, še vedno sedim tam. Razmišljam. Razmišljam in razmišljam o mnogo stvareh. Včasih je misli že toliko, da ne vem več kam z njimi. A pogled na to prostrano modrino, ki ves čas valovi, me pomirja. Vedno deluje.
A vem, da le sanjam. Ampak nočem se zbuditi. Hočem ostati v svetu, ki je samo moj. Sobota je in nikamor se mi ne mudi. Čisto nikamor mi ni treba iti. Čas je zaenkrat moj prijatelj. Ura bo verjetno že kmalu enajst, a jaz še vedno zrem čez morje. In razmišljam. Niti slučajno ne želim prekiniti in priti spet nazaj v moj svet. Želim, da traja. Želim, da se nikoli ne bi končalo.
Zbudila sem se. Čeprav se nisem želela. Nikoli nisem hotela prenehati. Nikoli in nikdar. A vseeno je treba živeti tudi v svetu, ki ti ni všeč.
Zagotovo se vam zdim zelo čudaška.
24. september 2012
u67755
u67755
NeeexT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
25. september 2012
u96927
u96927
Moj oče je milijarder, ki se zelo zavzema za znanost. Skorajda ni meseca v letu, ko bi bil vsaj teden dni doma. Ves čas potuje po svetu, sodeluje pri znanstvenih projektih in prireditvah. Ogromno denarja vloži v znanost. Živimo v veliki vili ob obali. Zraven spadajo še konjušnica z manežami, plesna dvorana za prireditve, plaža in še nekaj deset kvadratnih kilometrov zemlje. Imamo zasebne učitelje, služinčad ter še marsikaj a vseeno nisem srečna.
Dobro, si mislite, to že, da je njen oče ves čas zdoma, a kaj za to, če pa ima vse in še več kar si želi. Ima bogastvo, ki ga ima le malo ljudi. Naj razložim.
Moja mama je umrla med mojim rojstvom. Še vedno sem mnenja, da je mamina smrt moja krivda, a vsi, z očetom na čelu, pravijo, da temu ni tako. Vsi pravijo, da se ji zelo podobna. Pa ji nisem. Moja mama je vedno našla dober način, ki je ugajal vsem, a jaz delam same napake. Morda sem kdaj že kaj storila prav, a to se zgodi le ob modri luni.
A mamina smrt še ni glaven problem. Moj oče je mnenja, da je za moškega sramota, če ni poročen. Ker je seveda milijarder, ni težko najti ženske, ki bi želela biti njegova soproga.
V sedemnajstih letih svojega življenja sem imela že šest mačeh, ki so mi tako ali drugače grenile življenje. Trem se je zaradi razkošja, ki ga niso bile vajene, zmešalo. Ena od njih je umrla v hudi prometni nesreči. Sram, me je priznati, a bila sem grozno vesela, ko sem izvedela, da sem se je končno znebila. No dobro, sramujem se tudi tega, da sem vozniku, krivemu za njeno smrt poslala okrog 12.000 evrov. Ena se je ločila, ker je bila ves čas sama. Očitno je mislila, da bo po svetu potovala skupaj z mojim očetom. A se je močno motila. Zadnja, ki je živela pri nas pa je hudo zbolela in poslali smo jo v center s posebno zdravstveno oskrbo.
A to še niti zdaleč ni vse.
25. september 2012
NEXT!
29. september 2012
u96927
u96927
Vsaka je za seboj pustila vsaj enega otroka, s seboj pa je privlekla še kakšnega svojega. Torej imam devet polbratov in polsester ter šest takih, ki krvno z družino White niso nič v sorodu. Imam šest polsester in tri polbrate. Ostali (torej priseljenci) so fantje, starejši od mene. Vsi so hudo naduti. Najmlajša, Tina, ki je stara osem let, že ukazuje kot ne vem kakšna direktorica. Enkrat je kuharico celi dve uri zafrkavala z belo kavo. Bila je preveč sladka, zdaj pregrenka, mrla, vroča, izgledala je preveč rjavo in podobno.

Potem so tu moji bratje Marko, Janez in Anže.
Marko se sili v konjeniške športe in priznam, ko dirkava v kasu vedno zmaga. A v ostalih športih kot so preskakovanje ovir, krosu čez deželo, dresuri in galopiranju pa je veliko slabši od mene. Velikokrat me zbada in teži, da bi tekmovala.
Anže je saksofonist. Jazz sceno obvlada precej dobro, a ne tako dobro kot se hvali. Zato nanj padajo dekleta brez posluha, ki se rinejo v glasbo le zato, ker je ta trenutno »in«. A zvečine ga občudujejo zaradi vseh mišic in postave.
Janez pa je prav poseben tip. Je sicer genij, pravzaprav pravi Einstein, a le z razliko, da se on ne trudi odkriti nič novega, njemu je važno le, da se bliska, poka in kadi. Eksplozivna sredstva so res njegovo področje. Na najbolj oddaljenem koncu posestva ima svoj laboratorij v katerem vse te stvari izvaja. Obožuje tudi knjige in hrano. Če se le da, bi to najraje počel oboje hkrati.
Pozabiti pa ne smem na Lino, Lano, Marino, Tanjo in Tijo.
29. september 2012
next
29. september 2012
u96927
u96927
Lana in Marina sta popolnoma obsedeni z modo. V prvem nadstropju imata pravi salon kjer oblikujeta in rišeta načrte za obleke, služinčad pa te obleke šiva. Enkrat na teden priredita dve uri trajajočo modno revijo. Za to imata res talent. A kaj, ko sta taki afni. Važni, domišljavi in predvsem dekleti z ne ravno veliko količino inteligence. Skupaj nimata niti polovice toliko pameti kakor Janez.
Tanja in Tija pa sta zasvojeni z rastlinami. Na travniku imata vsaka svoj rastlinjak, v njih pa prav vse redke rastline vseh možnih podnebij. Prav v ta namen pa sta oba rastlinjaka razdeljena na več oddelkov.
Zdaj pa še nekaj o Lini. Lina sicer zna jahati, pa ne prav dobro. Z Markom sta si zaradi tega ves čas v laseh. Ima snežno belo kobilo, ki jo je poimenovala Zvezda. Ne ravno najbolj izvirno ime, a že to, da kobila sploh ima ime je dosežek, saj je Lina popolnoma brez domišljije. In brez sanj. Zanjo obstaja le realnost. Se strinjam z njo, a le realnost v zdravi meri. Zvezdo običajno osedla in zauzda z najbolj razkošnim sedlom in uzdo kar jih premore naša sedlarnica. Žival zajaha v svoji najboljši obleki in se razkazuje po sprehajalni poti ob obali. Njen namen tega početja je, da bi ujela mladega privlačnega bogataša.
Pozabiti ne smem na »priseljence«. Kot sem že povedala, jih je šest. Torej Leon, Tom, Mitja, Viktor, Nejc in Cene.
30. september 2012
u67755
u67755
next
02. oktober 2012
u84058
u84058
Neeexxxtttiii!!!!!
"a že to, da kobila sploh ima ime je dosežek, saj je Lina popolnoma brez domišljije" PHAAAHAAA (drgač sm tud jst brez domišlije tkoda ti ne morm lih pomagat pr naslovu sori. no če se bom kej spomnla)
03. oktober 2012
u96927
u96927
Nove bralke! JEeej! Evo next za ta nove:
Cene je precej podoben Janezu. Pameten, zasvojen s kemijo in zelo inteligenten. Obvlada kemijo in fiziko. Prav tako je zasvojen s knjigami in hrano in je prav tako kot Janez nekoliko bolj zalite postave.
Viktor in Nejc večino časa preživita v garaži, kjer sestavljata in razstavljata motorje. Onadva pravzaprav sploh ne bi potrebovala avtomobila nakupiti, le sestavne dele motorja in vsega podobnega ter nekaj ogromnih plaht pločevine pa bi ga sama v kakšnem tednu sestavila.
Leon in Mitja sta obsedena z zgodovino. Na neki oddaljeni plaži sta odkrila en del okamnelega okostja in zdaj že dva meseca praskata z raznimi žličkami in čopiči po kamninah pa še kar nista odnehala. Ko se v nekaj zapičita, to tudi storita.
Tom pa je zgodba zase. Že odkar živi pri nas, se sili v stvari, ki jih jaz počnem. Služabnica Dora mi je povedala, da je popolnoma obseden z mano. Rekla mi je, da ima omaro v sobi popolnoma polepljeno z mojimi fotografijami. Sledi mi kamorkoli grem. Slika me skoraj na vsakem koraku. Res, da je njegovo telo obloženo s kar lepim številom mišic, ima lesketajoče črne lase in da je njegov obraz lepih potez, a me s svojim zalezovanjem straši. Vedno mi sledi, tudi kadar želim s Haronom pobegniti stran od tega norega sveta in družine. A hvala bogu, jahanja ne obvlada in zato s konjem, ki ga pač vzame, napredujeta bolj počasi in mi s tem podeli nekaj več časa za pobeg.
Zdaj pa dovolj o moji družini in še nekaj malega o meni.
03. oktober 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg