Forum
u96380
u96380
Vem, da je to že moja druga zgodba, vendar sem misli, preprosto morala spraviti, na papir, ali še bolje rečeno na Word.... Upam, da boste uživali.... :*
UVOD:

Vse mi postaja nesmiselno. Zakaj sploh živim? To je zdaj vprašanje. Vedno, česar se česa lotim z dobrim namenom, se vse skupaj spreobrne na slabo. In v tistih trenutkih se sprašujem: Zakaj? Zakaj za Boga sem na tem krutem svetu, ko pa povzročam same težave?
»Živjo,« pozdravim ko vstopim v sobo. Pričakovala sem nesramni: »Izgini iz sobe,« vendar poskušam vedno znova in znova. Da bi se sestra, ki ji vse na svetu pomeni le računalnik, obrnila proti meni in mi prijazno odzdravila. Vendar ne, ona... ona se resda obrne proti meni, zoži svoje modro-sive oči, pod katerimi so se nabirali temni kolobarji in pogled jezno zapiči vame. »Dej mi mir,« zasika, nato pa se zasuka k svojemu prenosnemu računalniku in nadaljuje svoje 'delo'. »Ampak...« začnem, vendar me ona grobo prekine. »Šuti, pa zgin iz sobe,« ponovi. Takrat pobesnim. Nikoli, vendar res nikoli, se ne mora nasmehniti svoji mlajši sestri. Ali pač? Tega nisem še doživela. Zadržim se, ne rečem ničesar, vendar spačim obraz. Takrat zakriči. »MAMI! REČ JI NEJ GRE IZ SOBE!« zakriči in se nakremži.
V sobo pridivja mama. »Sara?! Ne teži svoji starejši sestri! Ne začenjaj spet!« tedaj je zakričala ona. Vedno se iz službe vrne zaspana, naveličana vsega in nasploh-tečna... Hoče imeti mir, da lahko v miru spi. Vendar... ali ni spanje za ponoči? Ne, ona dela ponoči spi pa večinoma podnevi-misli, da je tako dobro-vendar ni.
Sklonim glavo, solze pa mi privrejo v oči. »Vedno sem jaz kriva!« zakričim in za seboj zaloputnem vrata sobe. Stečem v sosednjo sobo se vržem na posteljo in zajokam. Solze mi tečejo v potokih. Včasih, bi prav rada za trenutek izgubila zavest. V takih trenutkih, ki jih nočem doživljati. Lahko bi celo razmišljala o čem hujšem in tudi že sem. Takrat pograbim blazino in jo zalučam čez sobo v omaro.
Naglo skočim iz postelje, stisnem zobe in se z glavo zaletavam v steno, pri tem pa govorim: »Mala nesposobnica, ničvrednica, prinašalka nesreče, sramota družini...« Te besede mi kar naprej še odmevajo v glavi. Solze pospešijo svoj tok, vendar z zaletavanjem ne preneham. Ne, niti najmanj.... začnem se zaletavati z večjo silo... »Mala nesposobnica...« pri tem znova ponavljam boleče besede, ki me zbodejo v srce. Besede so kot tisoč nožev, ki bi mi jih v trenutku zapičil v srce, kot 1000 sršenov, ki me popikajo v trenutku. Predstavljam si, da mi te besede znova govori sestra.
Nadaljujem? Kritika in drugo?
21. junij 2012
Glej glej glej neki mala gospodična! Če mi boš postavljala taka vprašanja vedi da pridem do tebe in ti eno zaušnco prmažem JASN! Nehi sprašvat ker je odgovor tak: DA! NE! NE!
21. junij 2012
u96380
u96380
Hahah, daj no Laraaaa... :*
22. junij 2012
kaj resnca ;***
22. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg