Forum
**Vsi se kdaj spopadamo z samimi sabo. Težko je sprejeti sebe kot osebo s katero boš preživel vsako sekundo svojega življenja, pa če ti je to všeč ali ne. Zato se borimo, da bi bili čim bolj popolni, brez napak,... Nekako se pripravljamo na boj proti drugim. Čutimo potrebo po dokazovanju. Naprimer jaz. Za mano še ni mnogo let, a kolikor se jih spomnim sem vedno sanjala o nečem drugačnem. O nepovprečnem življenju. O tem, da bi prav JAZ bila tema vsakega pogovora. Ja. Hotela sem doseči nemogoče. Dokazati ljudem, vsem ki so kadarkoli dvomili, da jas to zmorem. Še posebej staršem. Hotela sem, da bi bila ponosna. Name in na to kar sem dosegla. Ta zgodba bo skratka o popolnosti. O nedosegljivih sanjah in o vsakodnevni borbi za boljše življenje. Sliši se brez pomena, a če dobro premislimo se najstniško življenje vrti okrog izboljševanju sebe. Vsaj moje se je kolikor ga je že za mano. Govorila bom tudi o škodovanju sebi, npr. rezanju in drugih stvareh, ki jih nekateri tudi najbrž izkušate v tem norem svetu. O sramežljivosti in tako naprej.. ~Just remember: You're not ugly. Society is.~
19. julij 2013
u140958
u140958
next
19. julij 2013
Vsakič ista zgodba. Stojim pred ogledalom. V eni roki rezilo, v drugi brisača. Razmišljam. Razmišljam o življenju. Ne morem verjeti, da sem nekoč res želela odrasti. Bi me kdo sploh pogrešal? Ljudje so me začeli jemati za stalnico. Če sem tu sem pač tu. Če me ni pa prav tako nihče ne bi opazil. Točno tega sem bila sita. Nevidnosti. Kot tudi marsikdo drug. Negativne misli mi napolnijo glavo in že naredim nekaj, kar nikoli ne bi smela. Vrežem se. Dopustim, da lastno sovraštvo najde pot v moje telo in me počasi uničuje tudi od znotraj. Potem jočem. Obžalujem kar si delam. Sovražim dejstvo, da se sovražim. Nihče ne ve in nihče ne sme izvedeti. Mislili bi, da sem čudna. Neprimerna za ta njihov svet. Boli, ko nikogar ne zanima zakaj tudi poleti nosim dolge rokave. Vsi verjamejo lažem o mladih mačkah, ki z veseljem vstrajno praskajo moje roke. Obljubila sem si, da bom vse to pustila za sabo. Kdo me bo pa imel rad, če se niti sama nisem zmožna spoštovati, kajne? ...
Pa tisti fant, ki mi je všeč. Ko bi le opazil kakšna sem v resnici. Ko bi le bila dovolj lepa, da bi se potrudil spoznati me. Z takšnim sanjarjanjem ponavadi preživim slab dan. *Daydreaming*, ker življenje ni dovolj pestro... Predstavljanje stvari, ki bi se mi lahko zgodile če jaz pač ne bi bila jaz... Se takšnim negativnim ljudem sploh kdaj pokaže lepša stran življenja ali so obsojeni na smrt pod lastnim rezilom?...
19. julij 2013
u140958
u140958
next
19. julij 2013
Ena izmed tistih zgodb, ko si rečeš: "Ta punca bi morala napisati knjigo."
Link te zgodbe gre na moj profil- absolutno rabi več ogledov!
Next
19. julij 2013
Joj hvala D
****************************************************************************************************************
''Lej jo, bajso!'' se zasliši po šolskem hodniku, ko poskušam čim bolj neopazno zapustiti šolo in se odpraviti na zaslužene počitnice. ''Ma daj si obleči še en pulover, da te nebo zeblo!'' In že se skoraj vsi sošolci in sosošolci smejejo na moj račun. Tudi on. Fant zaradi katerega je vsako noč težje zaspati... Dovolj imam tega. Občutka osamljenosti. Poraženosti. V glavi se mi odvijajo različni scenariji. Kaj vse bi jim lahko odgovorila... Kaj vse bi lahko naredila, da bi se končno enkrat postavila zase... Morda bi me pa potem pustili na miru. Sploh pa jih ne bom videla kar nekaj časa. In v tem času hočem narediti spremembo. Spremeniti se. Na boljše seveda. Shujšati, postati tista punca za katero fantom čeljusti padajo vse do tal. Dokazati, da tudi jaz nisem le tista debeluška, ki po nekem slabem naključju hodi prav na njihovo šolo. Hotela sem, da bi obžalovali. Obžalovali vse te besede, dejanja in poglede v katerih je bilo čutiti le prezir. Dovolj sramežljivosti, dovolj straha pred svetom. Če me oni ne bodo spoštovali, se moram pa jaz toliko bolj, še namesto njih. ''Oh, kako bodo strmeli čez par mesecev, ko me več ne bodi imeli za kaj poniževati. Naslednjič, ko stopim skozi vrata te šole bom dovolj dobra. Prisežem.'' si še obljubim in že pohitim na avtobus, ki me odpelje daleč vstran od vseh teh vzvišenih ljudi...
19. julij 2013
u89717
u89717
next
19. julij 2013
u140958
u140958
next
19. julij 2013
Človek vedno pomisli na najhujše, ko je govora o ljubezni. Ali pa sem to le jaz? Vsakodnevno zbadanje sovrstnikov je v moji samopodobi naredilo veliko luknjo. Luknjo, ki je ni mogoče zapolniti ne glede na to kako močno se trudim. Sovražim se. Sovražim se, ker nikoli ne bom izgledala kot tiste manekenke. Nikoli ne bom lepotica, ki že od daleč izstopa iz množice. In kaj je najhuje? Nikoli ne bom uresničila svojih sanj. Vedno sem si želela postati pevka. Stati na odru. Pisati pesmi. Razprodani koncerti, miljoni oboževalcev... To bi bilo življenje zame. Niti starši me ne spodbujajo, zato sem s časom začela zgubljati upanje. ''Gnoj si. En navaden, nehvaležen gnoj. Ni čudno, da nimaš nič prijateljic.'' Mi je povedala mami, ko sva se zadnjič 'pogovarjale'. No, ravno za tem, ko me je udarila. Nevem kaj sem naredila, da me tako sovraži. Morda pa sem ji že z rojstvom zagrenila življenje. Sem bila nenačrtovana? Nezaželjena? Nevem. Vem pa, da se še zdaj vsaki dan počutim tako... Tudi oče mi zadnje čase ni bil v veliko podporo. ''Res misliš, da si boljša od vseh drugih? Misliš, da boš postala pomembna pevka in uresničila svoje sanje? Pa ja! Ne sanjaj. Nikoli se ne bo zgodilo!'' je zaključil svoje predavanje in me pustil, da se končno utopim v lastnih solzah. Toliko o podpori staršev... Pa saj me ne moti, da pove svoje mnenje. Moti me, da me še nikoli ni slišal peti... Zakaj me zaničuje preden me sploh sliši?... Vse to in še več se mi plete po glavi, ko sedim na avtobusu in strmim skozi okno. Zbrišem si solze, ki so se nenapovedano prikradle na moja lica, kot že mnogokrat prej. Zagledam znano pokrajino in naglo stopim proti vratom, da ne zamudim svoje postaje. ''Najraje bi se peljala še en krog'', si tiho rečem in se napotim proti domačiji. Morda so se težave v šoli začasno zaključile, a pravi boj me šele čaka...
19. julij 2013
u140958
u140958
next
19. julij 2013
neeeext!
19. julij 2013
u89717
u89717
next
20. julij 2013
''Še en dan v tej nori hiši'', si zašepetam in povsem neopazno vstopim v hišo, kjer živim že od malih nog. Moj dom. Vendar vanj vstopam kot popoln tujec. Oziram se po hodnikih, da bi videla kje se dogaja kaj novega. Na zbledeli steni zagledam sliko, posneto kakšnih 7 let nazaj. Na videz srečna družina, na morski plaži, z velikimi nasmehi na obrazih. Moja družina. Zasmejem se ob misli na otroško naivnost. Mojo naivnost in moje otroštvo, ki se je izkazalo za eno veliko laž. Ljubezen mojih staršev le zaigrana, kot v kakšni slabi telenoveli. Zavijem z očmi in preverim, če je še kdo doma. ''No, poglej kdo se je končno odločil priti domov'', se zanemarljivo zareži oče, ko stopim skozi vrata kuhinje. Namenim mu le bežen pogled in pred njim opazim nekaj steklenic alkohola. Spet pije. Nemočno sedem za mizo nasproti njega. Spomnim se noči, nekaj mesecev nazaj, ko se je vpliv alkohola nanj začel kazati. Isti mesec, ko naj bi prenehal. Na zahtevo zdravnika in željo mame. Pa tudi mene, a moje želje niso vplivale na njegovo odločitev. Koga briga, če punca odraste brez očeta… Alkohol ga je spreminjal, vendar ne tako kot poroka s tisto pošastjo. Zadnje čase čuti potrebo po sproščanju jeze nad osebo, ki jo je nekoč klical 'moja mala punčka'. Mene. Vstanem in naglo pohitim po stopnicah. Ustavim se šele pred ogledalom. Spet isti občutek kot včeraj in predvčerajšnjim, pa prejšnji mesec… Slišim glasove. Lasten glas mi očita. Očita mi sebičnosti. Pravi, da sem ničvredna. Da nikomur ne bi bilo mar, če me več ne bi bilo. Čutila sem bolečino v želodcu, pa v nogah in povsod. Kot da bi se lastno telo zarotilo proti meni. Vojna, ki je ne morem zmagati. Rada bi imela krila in poletela daleč vstran. Daleč vstran od teh ljudi, daleč stran od sebe. Morda z angelskimi krili ali pa le s krili domišljije, saj samomora nočem narediti. Ne predstavljam si smrti...
Slečem si pulover in si pobližje ogledam brazgotine. Spomnim se razloga za nastanek vsake. Večina jih je nastala zaradi 'staršev'. Najbrž vse, razen ene. Najbolj globoka in najbolj boleča. Prav na spodnji strani zapestja se razkazuje. Rana zaradi 'njega'. Sesedla sem se in se spominjala dogodkov tega dne. Povsem običajen dan. Šla sem v šolo kjer so me otroci zbadali. Takrat sem bila že navajena. Nisem pa pričakovala, da mi bo prav on rekel žal besedo. ''Debela sramota. Sramota za šolo, za sovrstnike in predvsem za starše. Naredi samomor in vsem polepšaj dan!'' In sem ga poslušala. Tako imenovani prvi poskus samomora. Čeprav nisem nameravala. Rezala sem le tako globoko, kot je bila globoka moja bolečina. Pregloboko…
22. julij 2013
next
22. julij 2013
u140958
u140958
next
22. julij 2013
Utapljam se. Dan za dnem. Vsi okrog mene pa tako svobodno dihajo. Spet se sovražim. In spet ukrepam na najhujši možni način. Rezanje. Ker bolečina utiša vsa vprašanja. Še posebej pa odgovore, ki jih ponuja tisti sovražni glas v moji glavi.'' Zakaj jas? Ker si grda, nezaželjena,… Se bo končalo? Ja, če se ubiješ kar zdaj.'' Na vsako vprašanje se najde odgovor. Za vsako težavo se najde rešitev. Bojim se, da bo na koncu to samomor. Moja edina rešitev namreč. Vsak dan sem bližje …
Vstanem in se napotim proti svoji sobi. Potrebujem počitek, tako več ne morem preživljati vsakdana… Obljube neizpolnjene, želje zamolčane, čustva pozabljena. Potrebujem nekoga, a vsi me prepričujejo, da sem sama dovolj. Nikoli nisem bila dovolj. Nikoli dovolj lepa, nikoli dovolj pametna in prav zagotovo nikoli dovolj dobra. ''Kam pa kam rdeča kapica?'' se poskuša pošaliti mama, ko se srečava na hodniku. ''Malo grem zadremat. Izmučena sem..'' ji odgovorim in se poskušam izogniti neprijetnemu srečanju pogledov. ''Jah, saj mi je vseeno… Z očetom greva nakupovat. Oblačila zame, seveda, za kaj drugega ni vredno zapravljati denarja.'' Se zasmeje in srečno odskaklja po stopicah do svojega zvestega moža. Zvestega alkoholu vsaj. Mislim, da njuno razmerje že dolgo ni kot bi moralo biti… '' Standardno obnašanje za primitivno bitje,'' zašepetam in se usedem na kavč pred televizorjem. Počitek se mi ne zdi več tako pomemben. Navsezadnje sem sama doma. In ko mačke ni doma, miši plešejo... Prižgem napravo in že gledam film o popolnih hollywoodskih življenjih. Ti ljudje živijo v laži. Pravzaprav pa bi tudi sama raje živela v laži kot pa v nočni mori. Poskušam razmišljati o srečnih stvareh, a negativne misli se spet prikradejo v moje misli na najbolj nezakonit način. Nihče jih nikoli ne povabi, nikoli niso zaželjene, a za seboj pustijo več škode kot sanjarjenja o boljšem življenju. Življenje je tako nepredvidljivo. Prav nasprotno od filmov kjer vsi živijo srečno do konca svojih dni. Včasih sem verjela v te zgodbe. V prince, tiste fante, ki so ti usojeni, v srečo in neomejeno veselje... Takrat sem še želela postati princeska. Prijazna, neverjetno lepa punca. Grozno sem se razočarala. Ni mi zagotovljen najboljši konec, saj se moja zgodba še vedno piše. Nočem, da se konča kar iznenada. Ne zaradi mene. Ne pod lastnim rezilom. Preveč razmišljam in mogoče me prav to spravlja na rob. Potrebujem čudež, ki mi bo spremenil življenje. Ogromno spremembo, ki mi bo dala vedeti, da bo nekoč vse v redu. Razlog za življenje. Razlog za boj… Moje razmišljanje zmoti zvonec. Očitno je nekdo pri vratih. Nejevoljno vstanem in pohitim po stopnicah navzdol. Skozi okno zagledam avtomobil, ki me ne spominja na nič dobrega. Globoko vdihnem, da bi se zbrala, a nič me ni moglo pripraviti na to, kar me je čakalo za zaprtimi vrati…
04. avgust 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg