Forum
Clary je šestnajstletno dekle. Nosi oblačila neonskih barv, rjavo lasuljo in velika črna očala. Kadar je v šoli. Med prostim časom pa je skrivnostni poklicni morilec. Nihče ne sme izvedeti, kdo je v resnici. Ne le, da ves svet misli, da je mrtva, ampak je tudi edini volkodlak ženskega spola. Teh pa že več stoletij ni, zato so se volkodlaki sparili s človeškimi dekleti, da njihova vrsta ne bi izumrla. In tako so se njihove moči zmanjšale. Torej si predstavljajte kaj bi se zgodilo, če bi svet izvedel zanjo. Vsak alfa bi jo želel imeti. Zlepa ali zgrda, kajti potomci volkodlaka in volkodlakinje bi njihovemu tropu povrnili prastaro slavo in moč. Clary je leta uspešno skrivala svoj obstoj. Nato se je preselila in vse se je obrnilo na glavo.





To je moja prva zgodba, ki jo objavljam in me zanima, če bi brali :)


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

04. maj 2014
itak da bm ne aloooo aja next pliss
04. maj 2014
u151965
u151965
next
04. maj 2014
next
04. maj 2014
next
04. maj 2014
u167582
u167582
wau, fantastično!! zares ti hvala za link <33
Neext!
04. maj 2014
next
04. maj 2014
omg to kr 6 nextu je žeee.... upam da vam bo všeč <33
***************************************************************************************************
Novo mesto, nova identiteta. Nov atentat. Vse to bi bilo v redu, če mi ne bi bilo treba v šolo. Toda najstnica, ki se preseli v mesto in ne hodi v šolo bi privlačila neprimerno pozornost. Poleg tega pa se tako lažje vključim v družbo in raziščem novo ''žrtev''. Kajti Atentator je znan po tem, da nikoli ne ubije nedolžnih.
***flashback***
Stara sem bila 9 let. Moja soba je bila v temi. Oblečeno sem imela belo spalno srajčko, ki mi je segala do tal. K sebi sem stiskala plišastega volkca. V moji omari je zaropotalo. Otrpnila sem in začela kričati. Nenadoma se je prižgala luč. Mamica je stala pri vratih. Pohitela je k meni. Stala sem sredi sobe s široko odprtimi očmi. Mamica je pokleknila k meni. »Ljubica, kaj je narobe?« Moj glas je bil tih in tresoč: »V moji omari je kosmata pošast.« Mamica se je nasmehnila: »Na svetu ni takšnih stvari, kot so pošasti. Obstajajo samo pošastni ljudje.« »Torej je v moji omari človek?« »Srčece, v tvoji omari ni nikogar!« se je zasmejala mamica. »Naj pogledam?« Stisnila sem se k njej in ji sledila k omari. Notri so bila le moja oblačila. Nenadoma se je od nekod zaslišal trušč. Mamica je zajela sapo. »Clary, dobro me poslušaj! Mamica je dobila obisk. Rada bi, da se skriješ v omaro in ne prideš ven. Ne glede na to, kar vidiš ali slišiš. In zapomni si: mamica te ima najrajši na celem svetu.« »Tudi jaz te imam rada, mamica.« Vedela sem, da jo moram ubogati. Bila je resna, kot še nikoli prej. Skrila sem se v omaro in pošasti so bile pozabljene. Mamica je ugasnila luč in zaprla vrata. Čez nekaj trenutkov se je zaslišal trušč in mamica je zakričala. Potem je bilo vse tiho. Nekdo je zavpil: »Poiščite prekletega otroka!« Mamica je spet začela kričati. Glasovi so bili blizu. Pred vrati moje sobe. Vrata so se raztreščila in skoznje je priletela mamica. Njeni lasje so bili krvavi, prav tako raztrgana spalna srajca, ki je bila enaka moji. Zastokala je in poskušala vstati. Takrat je skozi vrata prišel moški. Bil je strašen. Imel je svetle lase in eno oko poškodovano. Iz njega je tekla kri. S tal je pobral kos razbitih vrat in ga zapičil mamici v trebuh. Usta sem si prekrila z roko. Mamica se je stresla in nato obležala. Iz ust ji je stekla kri in čez nekaj sekund se je njen prsni koš tiho spustil. Pri vratih sem opazila premikanje. Tam je stal še en moški srednjih let. Nosil je očala in črtasto kravato, ki se ni ujemala s srajco. »Poišči otroka in se ga znebi. Tu nekje mora biti.« Ozrl se je po sobi. »Nato poskrbi za dokaze.« Ko je to rekel, je odkorakal stran. Strašen moški je pogledal pod posteljo in nato odprl omaro. Zrla sva si v oči. Njegovo kruto in poškodovano in moje še pred nekaj trenutki nedolžne srebrne. Zgrabil me je za lase in vrgel k mamici. Njene oči so bile steklene in so zrle v prazno. Moški se je zasmejal. Približal se mi je, me dvignil in vrgel ob steno. Ko sem se zbudila, je bila soba polna dima. Vsepovsod je bil ogenj. Zlezla sem skozi okno in se skrila v stranski ulici.
***end of flashback***
Takrat sem se odločila, da ne bom nikoli več tako nemočna. In poskrbela bom, da nihče ne doživi tega, kar sem jaz.
04. maj 2014
next
04. maj 2014
next
04. maj 2014
next
04. maj 2014
next
04. maj 2014
next fulll dobr
04. maj 2014
u151965
u151965
next
05. maj 2014
u165758
u165758
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
05. maj 2014
u167582
u167582
ammm zkj so jo probali ubit?
Neext!
05. maj 2014
Prvi šolski dan. Šolsko poslopje ni bilo tako veliko. Saj ni treba, da je, ko pa ima le 366 učencev. Z mano vred. Hodniki so bili polni in smrdeči, še posebej za nekoga z izostrenimi volčjimi čuti. Kar pa je hudičevo problematično, saj je bila očitno polovica dijakov volkodlakov. Prisežem, kot da bi vstopil v brlog. Na tem območju živi močan trop. In tudi poln najstnikov. Privihala sem nos očala so mi zlezla z nosa. Čudovito. Moja krinka ne bi mogla biti hujša, pa če bi delala v ribarnici. Rjava lasulja je skrivala moje bele lase, v očeh pa so me žulile modre leče. Moja oblačila so bila zelo živih barv. Ironično, glede na to, da je moja duša črna, kajne? Iz samopomilovanja me je zbudil zelo nadležen glas. Govorilo je neko dekle, ki se je očitno zelo strogo držalo pravil oblačenja na šoli. »In potem me je povabil na zmenek!« V odgovor pa je dobila vsesplošno cviljenje. Pospešila sem korak, da bi se čimbolj odmaknila od rdečelasega dekleta in njene skupine. Šla sem v tajništvo in prevzela šolsko uniformo, knjige in urnik. Zato sem zamudila pouk. Ko sem prišla v učilnico, je bil profesor zelo slabe volje. Brez pozdrava, me je kar napadel: »Poglej, ne zanima me, če si nova ampak k mojim uram se ne zamuja!« Bil je nizek in debel moški, ki je spominjal na vrtnega palčka. Ko je govoril, je popljuval vse, kar mu je prišlo na pot. Vključno z mano. Ponosna sem bila nase, ker ga nisem napadla. Teatralično sem se umaknila korak nazaj in si obrisala obraz. »Pozdravljeni tudi vi. Nihče mi ni povedal, da bom potrebovala dežnik.« Moški je ostal brez besed. Zardel je v najbolj rdečem odtenku, kar jih je. »Nespoštljiva mularija! Bomo videli, kako se boš obnašala, ko boš imela petnajstminutno predstavitev! Začneš zdaj!« Privzdignila sem obrv. »In o čem naj bi govorila?« Če me ne bo nehal kmalu spravljati ob živce, bom začela resno premišljevati o tem, da bi spremenila nenapisano pravilo o tem, da ubijam samo slabe ljudi. Na koncu sem morala predstaviti človeško telo. Biologija. Postavila sem se k okostnjaku in naštela vse kosti v telesu. Na to sem se spoznala, ker sem se naučila kateri zlomi najbolj bolijo in so najbolj nevarni. Umori so umetnost in jaz sem bila mojster. Profesor me je predčasno prekinil. Očitno mu ni bilo v zadovoljstvo, če ni imel zadnje besede. Usedla sem se v zadnjo klop in pogledi sošolcev so mi sledili. Sčasoma so se vsi obrnili stran, razen neki fant. Bil je visok, s svetlimi lasmi, ki so bili počesani kot pri Leonardu Dicapriju. Celo uro je pogledoval proti meni in me delal živčno. Saj ne, da bi to priznala. Na njem je bilo nekaj znanega. Bil je volkodlak, toda to ni bil razlog, da me je ob njem spreletaval srh. Ne... Bil je mlajša kopija človeka, ki je ubil mojo mamo in poskušal ubiti mene.
06. maj 2014
Neeeeeeeeeeexxxxxxxxxxtttttttttttttt
07. maj 2014
u167582
u167582
njegov sin ali kaj podobnega... Neeeext!
07. maj 2014
Neeeexttt!!!
07. maj 2014
u151965
u151965
Neeeexttt!
07. maj 2014
next
07. maj 2014
neeext
07. maj 2014
wolf13
wolf13
next
07. maj 2014
u152981
u152981
Next
07. maj 2014
Ko je zvonilo za konec ure, sem se iz učilnice pobrala s svetlobno hitrostjo. Zbežala sem na stranišče in se za sekundo prepustila paniki. Ko sem ugotovila, da so posledično zidovi, ki so prikrivali moj volčji vonj popustili, sem se hitro zbrala. Pogledala sem se v ogledalo. Močna si in in pripravljena na vse. Tisti fant, to je bila le naključna podobnost, sem si rekla. Ravno, ko sem vstopila v naslednjo učilnico, je zazvonil požarni alarm. Samo obrnila sem se in šla iz šole. Za mano je priteklo neko dekle. Prijela me je pod roko in otrpnila sem. Povlekla me je za sabo. »Pridi! Najprej se moramo zglasiti pri profesorju, ki nas uči to uro.« Pomežiknila mi je. »Jaz sem Emma, mimogrede.« »Jessica.« To ime sem izbrala, ker je bilo dokaj pogosto v tem okrožju in ne bi izstopala. Jessica White. Emma me je odpeljala na polno šolsko dvorišče in se odpravila k starejšemu moškemu. Sledila sem ji. Profesor naju je odkljukal na listu in potem sva šli. »Saj se zavedaš, da je to le lažni alarm? Nekako moramo priti na Walkerjevo zabavo.« Emma je bila majhna. Kakšnih 155 centimetrov največ. Imela se svetle lase in rjave oči. »Kdo je Walker?« me je zanimalo. »Tukaj si že eno uro, z njim si v razredu in še ne veš kdo je?« »Bi morala?« »Fant te je celo uro slačil z očmi. Saj veš... najlepši tip na šoli?« V prsnem košu me je začelo stiskati. »Tisti blond?« Moj glas je bil komaj slišen. »Mhm...« Hodili sva po glavni ulici, ko sem se ustavila. »Ne morem na to zabavo.« Ema je zavila z očmi. »Seveda greš lahko.« »Ne, domov moram.« »Ob devetih zjutraj, ko bi morala biti v šoli? Ne nori. Doma te zagotovo nihče ne pričakuje.« Niti sanjalo se ji ni, kako resnična je njena izjava. Najela sem stanovanje v najslabšem delu mesta. Že res, da je bilo nevarno. Toda nevarno tudi za tiste, ki bi me poskušali najti, jaz pa sem bila že navajena na nasilje. Saj sem skoraj polovico svojega življenja preživela med tatovi, morilci in pijanci. »Ampak...« »Nič ampak! Greva! Že res, da je povabil tisto cvilečo princesko na zmenek, toda ti si tista, ki mu je všeč.« Omojbog. Ženska je bolj neomajna kot tank. Na koncu sva se znašli v veliki hiši na robu mesta. Po vonju sodeč, je tam živela večina volkodlakov, med njimi tudi alfa. Hiša, polna dijakov, je bila kot kaos. V enem kotu sta se dva mečkala, na drugi strani so imeli športniki tekmovanje v pitju, na sredini pa je bilo zasilno plesišče. In sredi vsega tega se je smejal moj osebni pekel, Tom Walker. V roki je držal steklenico nekega poceni piva in se pogovarjal s črnolasim moškim. Ta je bil očitno razburjen. Slišala sem delce pogovora: »...ponorel, ko bo izvedel za to.... težave... ne bom pospravljal... posledice...« Tom pa se je potrpežljivo smehljal, moškega potrepljal po rami in šel mimo. Črnolasec se je obrnil in si šel z roko skozi lase. Njegove oči so bile sive kot jeklo. Srečala sva se s pogledom in... ognjemet. Drugače tega ne znam opisati. Vsaka celica v mojem telesu je začela hrepeneti po njegovi bližini. Stala sem kot vkopana. Nenadoma sem zaslišala Emmo. »Nekomu je pa všeč starejši brat!« Ne samo všeč. Bilo je več od tega. »To je Cole. Tomov polbrat.« Cole se mi je začel približevati. Nenadoma pa je pred mano stal Tom. »Živjo, lepotici.« Emma se je zahihitala in zardela. »Tom! To je Jessica. Jaz moram iti.« Zasukala se je na peti in odšla. Resno? Pustila me je samo z njim? »Greva plesat?« Prekrižala sem roke. »Ne plešem.« »Ti lahko prinesem pijačo?« »Ne pijem.« Popravila sem si očala. »Oprosti mi, nekoga moram poiskati.« Zbežala sem stran. Namesto, da bi šla ven, sem se pognala po stopnicah gor.
******************************************************************************************************
Tom




07. maj 2014
next
07. maj 2014
u151965
u151965
next
08. maj 2014
Next nujn
08. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg