Forum
u214417
u214417
Heii
No, js in pllLOVER sma se zmenile, d boma skupaj pisale zgodbico. Prvi next je bil prepuščen meni, tako da ja. Neki sem spacala skupaj, saj je začeti vedno najtežje upam da vam bo ušeč in da bote brali

~ALEX~
Še pet, štiri, tri, dve, ena, nič sekund do zvonjenja. In res je, isti trenutek kot sem v mislih rekla 'nič'. Melodija mi je šla vedno na živce. Hja, kaj naj. Hitro sem pospravila učbenik in peresnico v mojo torbo. Bila je črna, kot tudi vse moje ostale stvari. Obleka, zvezki, lasje, oči. Ja, bila sem darkerka. Ena tistih ljudi, ki se oblačijo v črno. Hah. Res sem čudna, tega ne zanikam. Pa kaj. Vseeno mi je, kaj si drugi ljudje mislijo o meni. Veljala sem za upornico. No, saj mi je prav tako. Bodo vsaj vedeli, da se z mano ne zafrkavaš.
''Alex?'' Obrnila sem se, ker me je nekdo poklical. Le kdo. Gospa Moore, kdo pa drug. Moja profesorica likovne umetnosti. ''Prosim, pridi za trenutek sem.''
''Ampak gospa, zamudila bom k naslednji uri,'' sem ugovarjala. Kot da mi je bilo mar. Na urniku je bila naslednja matematika. Vse, kar sem vedela o tem predmetu je bilo to, v kateri učilnici je. Ni me brigalo, če sem ga zamudila.
''Ne, ne. Saj bo samo za minutko,'' je hitela profesorica in mi pomignila, naj ji sledim v kabinet. Zavzdihnila sem in jo ubogala.
V kabinetu je-po mojih pričakovanjih-potekal zelo zanimiv pogovor o tem, da pri slikanju ne upoštevam navodil, in da rišem precej depresivne slike, kot se je izrazila gospa Moore.
''To naj se neha, sicer ti bom prisiljena dati nezadostno.'' Nehote sem posmehljivo prhnila. Prisiljena mi bo dati nezadostno? Oh, ne. Prav uživala bo v tem, saj sem jo poznala.
''Da, gospa. Lahko zdaj grem?'' Prekrižala sem roke na prsih.
''Da, lahko greš. Pohiti, da ne boš zapisana.'' Kako mi je šlo to na živce… Ženska se je pretvarjala, kot da bi ji bilo žal, če bi bila. Sploh ne, kot da bi v tem uživala.
Ko sem izstopila iz kabineta me je zunaj pričakal največji kreten na šoli. S svojimi 'prijatelji', seveda.
''Oh, glejte! Tu gre naša vampirka! In, kako ti gre treniranje tvojega krokarja?'' se je porogal. Vsi so se začeli krohotati, kot da bi bil ne vem kakšen komik. Vsi razen enega. Ta je stal ob strani in me opazoval s… če ne bi poznala ljudi na naši šoli, bi rekla, da me je opazoval s sočutnim pogledom. In njegove oči… bile so drugačne. Nekje sem jih že videla. Ja, saj res. Na fotografijah volkov. Bile so popolnoma enake. Kot, da bi zares bile volčje. Kakorkoli. Ignorirala sem jih in odvihrala mimo.
03. oktober 2016
Next
04. oktober 2016
colleen ciara
colleen ciara
Komaj čakam! Next!
04. oktober 2016
u214417
u214417
Naslednji Next bo napisala pllLOVER...seveda če bo prsla kej gor ane
04. oktober 2016
Next bo bolj pozn ker me ni doma in sm na telefonu dele.
04. oktober 2016
Nov Next. Upam da vam po ušeč.
-------------------------------------------------------------------------------------
BLOOD FROM THE SHADOWS ------- Chapter 2

Ko sem prispela v razred so me vsi pogledali ker sem zamudila, čeprav je to v moji navadi. Nisem se zmenila zanje in sem odšla do svoje mize. Ker nimam prijateljev, pri vsakem predmetu sedim zraven pa tudi zato ker so vsi ljudje na naši šoli zabiti. Pri matematiki nisem sodelovala, ker mi ni šlo iz glave zakaj me je tisti fant/volkodlak gledal z sočutjem. Razmišljala sem tudi o tem kako vem kako izgledajo volkodlačje oči. Ko sem bila stara 5 let so me moji starši učili o stvorih v sencah. Učili so me da so stvori v sencah nevarni in da jim ni za zaupati, ker vilinci radi lažejo, volkodlaki se komaj s kom pogovarjajo, vampirji so prisesani na vratove ljudi. Tu pa so še najbolj nevarni stvori DEMONI, ki jim nasploh ni za zaupati saj se lahko ˝preobrazijo˝ v ljudi. Ko se zatopim v svoje misli sploh nevem kje se me glava drži in zato nisem vedela kdaj me je pred tablo poklicala učiteljica.

''Alex že petkrat sem te poklicala!''

''Oprostite, zatopila sem se v svoje misli.''

''Me prav nič ne zanima če si se zatopila v svoje misli. Pri pouku se posluša!!''

''Da, gospa James.''

''Zdaj pa reši račun, ki je na tabli.''

Srečo sem imela, saj je ravnokar zvonilo me je zvonec rešil. Ko sem že odhajala iz razreda je učiteljica za mano zakričala da bom jutri vprašana. Še dobro da imam jutri spet pouk o stvorih, čeprav sovražim svoja starša. Starša me nimata rada saj sem zmeraj oblečena v črno kot vampirji in to ni dobro za 'nas'. Ko sem že odhajala proti domu pa sem zagledala spet tistega fanta iz hodnika. Nisem se zanimala zanj. A to ni bila dobra ideja saj je pritekel za mano
.
''Alex, kajne?'' Bila sem presenečena saj sem prvič slišala volkodlaka. Začuda je imel normalen glas.

''Kdo sprašuje?''

''Caleb. Pri kemiji in fiziki sva skupaj.'' A res nisem vedela.

''Oprosti nimam časa za pogovor.''
-----------------------------------------------------------------------------------------
to je to za dons nasledni Next piše Zoe.
04. oktober 2016
Next
04. oktober 2016
Next
04. oktober 2016
u214417
u214417
''Prosim,'' je hlastno rekel. Bil je zadihan, sem opazila. Mislila bi si, da so volkodlaki bolj vzdržljivi.
''Kaj je?'' Moj glas je bil osoren, saj sem želela šolo čimprej zapustiti, on pa me je oviral.
Izgledalo je, kot da mu je zmanjkalo besed. ''Em, nič... samo, hotel sem...''
''Poslušaj, nimam časa.'' S temi besedami sem ga pustila tam, na sredi avle. Samega. Zbegano je zrl za mano, potem pa zmajal z glavo. Morda sem imela malček slabe vesti. Kaj če mi je imel kaj pomembnega za povedati?

Danes je avtobus zamujal. Super, to je pomenilo več zbadanja in čudnih pogledov. Caleb je prišel nekaj minut za mano, a me je tokrat pustil na miru. Usedel se je na klop nasproti mene, oddaljeno kakšne tri metre in me ves čas pazljivo motril s njegovimi volčjimi očmi. To mi je že presedalo.
Nisem mu hotela vrniti pogleda, samo trmasto sem strmela v blatna tla. Močno je deževalo in s sabo nisem imela dežnika. Od postaje kamor me doloži avtobus do moje hiše pa je bilo kakšnih deset minut hoje. Prekrasno. Res sem ljubila biti premočena do kože. To je bil enih mojih najljubših konjičkov.
Končno se je le prikazal moj avtobus. Hitro sem se povzpela nanj in se raztegnila čez dva sedeža. Iz torbe sem izvlekla telefon in začela preverjati sporočila. Dokler me ni nekdo dregnil v nogo, ki je visela dol s sedeža. Zdolgočaseno sem dvignila pogled misleč, da mi je prišel težit voznik. Ampak ne. Bil je Caleb in me gledal s tistimi očmi. Oh, kako so me spravljale ob pamet.
''Pojdi sedet drugam. Dovolj prostora je še,'' sem mu zabrusila in ne odmaknila noge.
''Če ne umakneš noge, se bom usedel nate. In opozarjam te, nisem ravno lahek,'' je odvrnil s fejk nasmehom. Dvomila sem da je kaj posebno težek, glede na njegovo vitko, sloko postavo. A sem se vdala in potegnila noge k sebi. Pokimal mi je in se počil na sedež zraven mene. ''Videl sem, da nimaš dežnika.''
Čudno sem ga pogledala. ''Ja, in? Moj problem.''
Zavzdihnil je. ''Bom prešel k bistvu. Ti si ena od 'njih', kajne?''
Ostala sem brez besed. Nazadnje sem se odločila, da se bom delala neumno. ''Ne vem, o čem govoriš.''
''Ne pretvarjaj se. Videl sem tvoj obraz.''
Privzdignila sem obrvi. ''Sem, ja. In ti si volkodlak…'' Nisem utegnila nadaljevati, saj se je iz sedežev za nama oglasilo hihitanje.
''Pst,'' je siknil Caleb in si položil prst na ustnice.
No, to je bil Next iz moje strani, naslednjega prepuščam pllLOVER
04. oktober 2016
Next
04. oktober 2016
jst mam eno malo prošnjo. a bi lohk mal oglaševale to zgodbico
05. oktober 2016
Next
05. oktober 2016
u214417
u214417
ja, tudi jaz vas prosim enako kt pllLOVER
06. oktober 2016
jutr bo Next- dons mam ful dela za šolo
06. oktober 2016
evo Next je tuki. prosm mal oglašujte zgodbico.
no usejn upam da vam bo všeč.
---------------------------------------------------------------
Chapter 4 ---------- London Bella Wade

''Alec, prinesi mi kri!''

''Da, gospa'' nikoli nisem razumela zakaj me kliče gospa. Mogoče zaradi tega ker sem vodja klana vampirjev na Manhattnu. Kako sem sploh postala vodja? Toliko let je že od tega, da sem že čisto pozabila. O naj vam se predstavim. Sem London Bella Wade iz Evrope natančneje iz Edinburg. V Ameriko sem prišla pred stotimi leti ko sem bila na sveže preobražen vampir stara 16 let . Ne spomnim se kdo me je preobrazil a počutila sem se perfektno ko sem bila preobražena.

''Gospa vaša kri.''

''Hvala, Alec. Lahko greš.''

Že dolgo časa nisem šla ven iz stoplnice. A si tudi ne želim saj so povsod demoni, vilinci,volkodlaki in ne nazadnje tudi ljudje 'z vidom'. Ne maram ljudi z vidom. Preveč so samovšečni.

''Alec, pokliči Zacharya.''

''Da, gospa'' Odšel je iz sobe in ni trajalo pet sekud že se je vrnil z Zacharyem.

''Zachary, poročaj kako se obnašajo stvori senc?''

''Gospa, nobenih večjih sprememb. Razen da mi je danes Isobell, ki hodi v srednjo šolo, poveala da se je neki volkodlak pogovarjal z človekom 'z vidom'.''

''To je nenavadno, a zanimivo. Poročaj če se bo še kaj zgodilo.'' In že ga ni bilo. Zachary je moj poročevalec o svetu senc kaj se dogaja, kdo je umrl, kdo je zmagal in podobno. Rada imam da vse vem , čeprav vsi vampirji mislijo da sem navadna smrklja, ki je zmagala pri dvoboju za vodjo klana.
---------------------------------------------------------------------------
to je to iz moje strani.
upam da vam je blo všeč.
nexttt?
08. oktober 2016
Next
08. oktober 2016
Next Next Next
08. oktober 2016
u215961
u215961
Next
09. oktober 2016
se opravičujem ker ni nexta sam nama je mal bedno ker piševa samo za tri ljudi in bi prosila če bi mal oglaševali
16. oktober 2016
na žalost se je zoe izbrisala zat¸o nebom več piala te zgodbice.
se opravičujem
29. oktober 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg